OdgovorNapisal/-a Leut » Pe Maj 04, 2018 22:44
V razmislek vsem, ki jim ni vseeno.
Estetiko slike določa slikarjevo oziroma gledalčevo pojmovanje lepega nasproti grdemu. Odvisno je od časa, kulture, družbene ureditve in tehnologije, v kateri se oba nahajata. Sodobna umetnost dejansko interpretira dvojnost lepo/grdo kot nekaj relativnega, nejasnega in težko določljivega.
Sodobna estetika lepega in grdega je precej manj jasna, kot je bila v preteklosti. Odbijajoče podobe, ki so odstopale od običajnih mer in oblik, so nekoč zlahka opredelili za grde. A že v romantiki (konec 18. st.) se to spremeni. Na videz strašni prizori neviht, puščav, ruševin, brodolomov so razumljeni kot odraz neposrednega in veličastnega stvarstva, ki nas obkroža. Herojsko lepi smo že, če dostojanstveno preživimo tragične dogodke, ne glede na to, kakšen je naš zunanji videz. Grda zunanjost ne pomeni več grde osebnosti. V 20. stoletju se v likovni umetnosti pojavi tudi estetika grdega s tako imenovanim gibanjem art brut, kjer so umetniki iskali lepoto v najmanj cenjenih materialih (smeteh) ali izdelkih (tudi otroških risbah, ki jim do takrat niso pripisovali estetske vrednosti).
Z industrializacijo proizvodnje se je pojavila nova kategorija estetike, ki so jo v 19. stoletju poimenovali kič. Predstavlja izdelke, ki na videz delujejo umetniško. So brez prave vsebine, obenem pa površno in ceneno posnemajo umetniške sloge in vzorce iz preteklosti. Uporablja se jih kot poceni okras domov ali okolice. Kič je lahko prisoten tudi v umetniškem delu, in sicer kot nepotrebno ponavljanje ali umeščanje kompozicijskih elementov v sliko, arhitekturo, glasbo, besedilo ... Posebno poglavje kiča v umetnosti predstavlja smer pop art–a v 20. stoletju, kjer so umetniki poskušali estetiko kiča izvirno povzdigniti v umetnost.
Poleg estetike, pogojuje vrednost slike (velja za vse zvrsti umetnosti) predvsem njena vsebina in tehnična izvedba. Ta je odvisna od slikarjeve izvirnosti, obvladovanja slikarskih tehnik in orodij ter njegovih sposobnosti predstavljanja idej in konceptov širšemu občinstvu. Če gledalec razume trud, ki ga je slikar vložil v svoje delo, ga zna tudi oceniti. V primeru, da se to ne zgodi, je reakcija zavračanje ali površna kritika. To pa pomeni, da je lažje ocenjevati podobe, v katerih se jasno vidi slikarjevo obvladovanje veščin realističnega prikaza stvarnosti, ter čas, ki je bil vložen v njihovo izdelavo. Med poznavalci in zbiratelji na drugi strani pa so najbolj cenjene slike, ki so drzne, nenavadne, izvirne in v katerih se pojavi nov tehnični postopek slikanja. Bolj kot pridnost je cenjena izvirnost! Če ne spoznavaš umetnikov, jih ne vidiš pri delu in ne slediš razvoju določene umetnosti, te lahko sodobne umetnine zlahka zavedejo.
Tanke. Resnično tanke, skorajda neopazne so meje med nekaterimi umetniškimi področji in sodobnimi izraznimi pojavi, ki se spogledujejo z umetniškim. In meja med dobrim in slabim, prav tako ni dosti bolj debela.
Poglejmo si malo pobližje sodobni fenomen kiča, kaj prav za prav je?
Harold Rosenberg, pisatelj in umetniški kritik, je pred dobrimi petdesetimi leti dobro razčlenil, kaj je kič. Res je, da se lahko okoli tega prepiramo in dlakocepimo v nedogled, vendar je kič v vsej svoji osnovi povezan samo in edino s slabim okusom – ta pa je pripet na izobrazbo, trdi Rosenberg. Žal je zadel v polno, tja, kjer najbolj boli. Elemente, ki sestavljajo kič, je zreduciral na ceneno erotičnost, politično in ideološko propagando, religioznost in dovolj veliko mero sentimentalnosti. Pravi tudi, da mora biti kič prepoznaven tako kot katerikoli drug izdelek. In, dodaja, da mora za prepoznavanje kiča obstajati možnost replikacije. Če vse do sem povedano strnemo in se ozremo naokoli, potem lahko samo sklonimo glavo in si rečemo, da smo nekje pošastno grdo zavozili. Vse to tvori namreč naš vsakdan.
Popevkarstvo, ki je ena bolj čislanih glasbenih panog v tem našem prostoru (če izvzamemo veselice, televizijske oddaje narodno-zabavnih formatov, pripadajoče tv-kanale in radijske postaje), ima vse zasluge za to, da je glasbeni kič postal standard najširše potrošnje in sprejemanja. Herman Broch, avstrijski pisatelj, je okarakteriziral ta družbeni fenomen – imenoval ga je človek-kič. Kdo/kaj je to? To je subjekt, ki nenehno niha med resnostjo in neresnostjo, ki v vsaki stvari išče hitro in poceni zadovoljstvo, katerega eno figo briga kontekst stvari ali dogodka in ki je naravnan izrazito potrošniško. Znano?
Gre namreč za novodobno obliko nekoga, ki mu rečemo "turist". Prav ta kič turist pa se ne nanaša samo na človeka, ki potuje, obiskuje tuje kraje in se vrača za domačo peč, temveč predvsem za človeka, ki se sprehaja po svetu kot mene-se-ne-tiče voajer, je nabiralec spominkov in nastavljavec pred objektiv fotoaparata. Samo to. V današnjem času pa ga moramo razumeti še kot tistega, ki razume ves svet kot nekakšen Disneyland z vsemi mogočimi čudesi, samo na pravi televizijski kanal moramo pritisniti in že smo tam. Vse je oddaljeno samo en klik.
Posebna vrsta kiča so filmi – in še posebno telenovele in tako imenovani videospoti. Film, telenovela ali videospot kič je prepoznan po petih temeljnih elementih. Najprej ga obdaja tisto, čemur se v nemščini reče Stimmung, torej nekakšno vzdušje, razpoloženje – ki je gledalcu vsiljeno. Kot drugo gre za izumetničenost v smislu nenaravnosti in popačenosti, osladnega pretiravanja. Temu sledijo šablone in stereotipi, nato patos in moralni sklepi, za konec pa še prikrita, a dovolj očitna pornografija. In če/ko pogledamo praktično katerikoli slovenski glasbeni videospot (ne glede na glasbeni žanr) današnjega časa in bližnje zgodovine, lahko odkljukamo vse našteto. Prepričajte se sami.
V to kategorijo sodijo tudi vsa vizualna sporočila, torej plakati za koncerte, veselice in dogodke od valentinovega (14. februar), da ne omenjamo 8. marca in 25. marca (materinski dan), ki je bil najprej posvečen materinstvu in se je praznoval 15. maja. Filmski in televizijski kič, reklamni oglasi, glasbeni videospoti, butaste reklame za vsakdanjo nego in komercialno obnašanje populističnih trgovskih dušebrižnikov nam zagotovo ne bi smeli biti v ponos.
Boljše je imeti nič kakor pa ta kapitalistični kič.