Praviš, da se vsi razumemo. Ti potem razumeš tale stavek?
Tido ,emo se seveda ugpdo - šođe, sčešp desetšrtmp om đe tače stavel mađođe, đe emlrat. lp se, ua tošlp ugređoč desmp rplp. ke talpče---
Če bi bil kriptograf, bi to razumel brez težave - zamenjava črk zaradi pomika desne roke za eno tipko proti desni pri slepem strojepisu je zanje trivialna zadeva, ki jo opazi že podzavestno. Večini nas pa to najbrž ni tako jasno čitljivo...
Moje pogoste napake pri pisanju so zamenjva dveh črk (tista, ki bi morala priti kasneje pride prej, ker je tisti prst malo preveč iztegnjen in zato pritisne tipko prej, preden je na vrsti
zamaknjena roka na tipkovnici - a običajno le za kako besedo ali le za posamezno črko
zadel poleg tipke, ki sem jo nameraval, še sosednjo
Vse te vrste napak pokaže črkovalnik in kadar je komu mar in ima v tistem hipu čas in možnost (na kakšnem telefonu nedvomno težko), in jaz ga uporabljam na tak način.
Ne gre toliko za popravljanje napak drugih, kot da opazim, da ima še kdo kdaj pa kdaj podobno težavo kot jaz - in če je tako in bi rad pri tem kaj ukrenil, mu utegne priti prav moja rešitev.
Ali slovenščina ali Slovenščina... in kdaj... V času, ko sem se jaz učil Slovenščine (jezika), se spominjam, da naj bi se ime jezika pisalo z veliko, šolski predmet slovenščina pa z malo, in izvedeni pridevniki iz tega z malo (slovenski pravopis, razen kadar gre za naslov knjige ali zemljepisno ime, recimo Slovenske Konjice...). Od tu, kjer sem zdaj, ne morem do (papirnih) virov, da bi preveril, ali se spomnim prav.
Seveda se jezik spreminja in zdaj se večini mogoče zdi nepravilno 'učiti se česa' in sedaj velja za pravilno 'učiti se kaj', za kar bi meni v šoli malo manj kot navili ušesa, moj ded (ki je bil hkrati s Koroškega, kjer je teklo ponemčevanje in je bil zato posebej občutljiv na jezik, poleg tega pa znan jezikoslovec) bi mi jih pa verjetno zares.
Že za to, da včasih tu namesto nedoločnika (ne morem spati) napišem namenilnik (grem spat) - recimo 'ne preveč nakladat' bi mi že malo podaljšalo ušesa...
Glej recimo...Bledo se spomnim, da je bila (vsaj ena) knjiga, v kateri je za vsak glagol pisalo, v katerem sklonu mora biti predmet. Ko bo kaj časa, bom pobrskal in povprašal, kaj oziroma kje je bilo to...
Tako v sodobnih
Slo navodilih za pisanje velikih začetnic ne najdem več imen jezikov - in do pravopisa sicer trenutno ne uspem priti, ampak nekaj virov, ki se sklicuje nanj (Pravopis 2002, mislim) navajajo enako.
Vzemite prosim malo v zkup, da sem že malo v letih in mi ni preveč, da bi zdaj šel naštudirat Potorišiča (avtor Temporalne slovnice iz slovenskega prevoda Štoparskega vodnika po Galaksiji, ne slovenski jezikoslovec), zato bom najbrž vsaj to takrat, ko si razjasnim, če pomnim prav za prejšnjo rabo (in sem jaz tudi arhaizem), imena jezikov še pisal z veliko začetnico.
Mimogrede najdem, da naj bi to še vedno veljalo v Angleščini
Hotel sem se opreti tudi na to, kako naj bi to šlo v Latinščini - in izkazalo se je, da sem brcnil v temo:
v času klasične latinščine menda še niso izumili malih črk
v času srednjeveške se je večina piscev držala pravil za velike začetnice jezika dežele, v kateri so živeli
To pomeni, da v praksi ni bilo splošnega pravila
Ko bom doma, bom preveril, ali se spomnim prav in če se, kdaj so v Slo opustili pisanje imen jezikov z veliko začetnico. Malo pregleda čez uporabo velikih začetnic v različnih evropskih jezikih pa
tule.
Correct me if I am wrong, please.
Če bi se dalo upravljati starejše prispevke, bi bila kazala ažurnejša, v mnoge članke vrnjene slike, popravki vnešeni v izvirne članke in s tem vsebina pravilnejša in preglednejša...