Zgodbe iz zgodovine znanosti in tehnike

[Marjan Tomki]

Zgodbe iz zgodovine znanosti in tehnike

Kazalo

Splošno

Uvod
Sem se mi je v začetku shranil uvod, ki je bil namenjen za drugo temo - in ga bom o priliki tja prestavil. Pred njim je zdaj - 3 stavke - sem namenjeni uvod.

Geniji se ne rodijo, geniji zrastejo - rodi se le potencial za genija

Albert Einstein in šola - moteči učenec, iz katerega po mnenju pofesorjev srednje šole nikoli nič ne bo
In ja, Albert Einstein je tudi šel v ZDA kot begunec (pred nacizmom), in Hoover tam je bil mnenja, da je hujši od Stalina...

[Marjan Tomki]

Uvod

Na forumu sem objavil nekaj zgodb o ljudeh, ki so povezane z razvojem znanostji in tehnike. Ker so bile na primer zgodbe o Murphy-jevih zakonih lahko razumljene kot šaljive, so bile v podforumu šale in niso preživele ene od admin-ovih čistk starih šal. Ker pogrešam kraj, kamor lahko pošljem pogledat tiste, ki bi jim sicer moral pripovedovati iste zgodbe, sem odprl to temo.

Še malo več

Nekoč sem na forumu začel temo Dobri pregovori in misli - z idejo, da v njej ne bo nujno samo gol pregovor, aforizem (=~ maksimalno zgoščena misel), ampak lahko tudi zgodba, ki bodisi pojasni aforizem ali pregovor, pokaže, da kdaj ne velja in podobno.

Tak vsega 'nepotrebnega' okleščen aforizem je precej podoben kot izjava: 35*10=350
Ta izjava je resnična, ampak sama po sebi malo uporabna. Ne pove nič o tem, česa je bilo 35, česa je bilo 10... Tudi ne pove, ali ta izjava kdaj ne velja. In večini tistih, ki še ne vedo, kaj je množenje, tudi ne da predstave o tem, kaj je to, kdaj vse lahko pride prav in na kakšne načine vse se lahko počne.

Meni iz več razlogov ni do tega, da bi mnogokrat dajal odgovore istega ali podobnega tipa - "množil" namesto nekoga, ki se mu ne da tega naučiti. Enak princip velja za vsako miselno operacijo: tiste, ki so rabili od mene istovrstni odgovor večkrat, sem skušal naučiti, kako do tega sami pridejo. Zelo zelo često to ni šlo, so se pa tega zlahka in z veseljem naučili njihovi otroci - in ti so često v moje veliko veselje presegli moj doseg.

Odkar se tega zavedam, tako skušam ljudi - ki jih to zanima - naučiti "množiti", ne pa jim le povedati rezultate. Da se nekdo nečesa nauči, mu je praviloma najprej potrebno vzbuditi zanimanje in eden od dobrih načinov je zgodba, drugi pa seveda lastna izkušnja.

Ker so lastne izkušnje na forumu - oziroma čez forum - malo omejene, so pogostejše zgodbe (lahko ubesedene, lahko prikazane s slikami ali videom, ampak vedno podoživete, ne doživete), sem to tehniko uporabljal tudi na forumu.

(Tudi) v temi o dobrih pregovorih in mislih se je potem nekaj članov foruma pritoževalo, da s pisanjem zgodb o ozadju (ali nadaljevanju) zapisanih dobrih misli ali pregovorov kršim (njihovo) zamisel te teme, zato za tovrstne zgodbe odpiram to temo.

Namen tega prispevka

Često sem v kazalih , ki sem jih naredil na forumu, tudi navedel vzrok ali povod za nastanek in tudi opisal zaplete, ki so se sčasoma zgodili pri urejanju, recimo:

• nemožnost urejanja kazal z veliko povezavami, ki je trajala nekaj let
  
• prenehanje veljavnosti različnih povezav
• "izginjanje" slik
  in podobno.
Ta del besedila je bil potreben za razumevanje, zakaj je kazalo tako kot je (recimo ni abecedno ampak kaj drugega..., ni ažurno - recimo ko sem se za nekaj časa naveličal, da me tista skupina stalno "zajebava"). Ker se mi zdi, da je tako besedilo v kazalu večkrat znatno poslabšalo preglednost kazala, sem tokrat za poskus tako besedilo prestavil sem-le, torej v drug, s kazalom povezan prispevek v temi.

Na Kazalo teme

[Marjan Tomki]

Albert Einstein in šola

Uvod

Zakaj sem semkaj napisal ta prispevek?

Na forumu je - upam, da bom sčasoma lahko napisal: nekoč bila - 'gnjavaža' ljudi, ki jih kakšni prispevki motijo, čeprav podatki v njih držijo, se v njih nikogar ne žali in podobno. Tiste, ki so take prispevke pisali, so včasih tudi naslavljali s častnimi nazivi 'pacijent', jim (iz svoji izkušenj?) priporočali tablete in podobno.

Precej isti ljudje so tudi večkrat novincem na nepopolna vprašanja dajali namerno zavajajoče odgovore z izgovorom, da 'si neumno vprašanje zasluži neumen odgovor', in s tem morda pripomogli k temu, da ima približno dve tretjini (od slabih 6000) uporabnikov, ki so se na forum registrirali, manj kot 10 objav, in da imajo novi prispevki na forumu manj od 500 ogledov v kakem tednu ali dveh (in na nekako toliko sodim število rednih obiskovalcev foruma).

Dostopni podatki kažejo, da je bil tudi Albert Einstein moteč za svoje profesorje v šoli - podobno, kot je kdaj kdo napisal zame in še za koga, ki piše daljše/utemeljene prispevke.

Viri

Is it true that Einstein was a lousy student? - odvisno, kako kdo gleda in kaj je komu moteče.

Nekateri njegovi profesorji so govorili, da nikoli ne bo nič iz njega in da je moteč na šoli, in mu priporočali, naj jo zapusti (kar je tudi storil). Videti je, da je bil kasneje v ZDA desetletja enako hudo moteč za direktorja FBI-ja Hooverja.

Albert Einstein School - Early Life and Childhood - tu ne drži vse.

Max (Talmud, kasneje Talmey) je bil za njegov razvoj zelo pomemben, a ga ni inštruiral v matematiki, fiziki in branju, kot je mogoče sklepati iz tu napisanega, ampak mu je dal brati njemu zanimive knjige in se potem z njim pogovarjal o prebranem, kar je čisto nekaj drugega.

Einsteinove ocene pri 'maturi'

To je rezultat na zaključnem izpitu, ki ga je opravljal v Aarau, kamor se je za eno leto vrnil v 'srednjo šolo. Opravljena matura ali pa sprejemni izpit iz vseh predmetov je bil pogoj za sprejem na Politehnični institut (dalje PI) v Zuerichu v Švici. Po predčasnem odhodu iz šole v Nemčiji Einstein ni imel opravljene mature in pri prvem poskusu za sprejem na PI je bila pri sprejemnem izpitu najbrž največja ovira preslabo znanje francoskega jezika, ki pa je bil v Švici bistven. Tudi pri drugem poskusu za sprejem na PI je bil Einstein še vedno leto mlajši od svojih vrstnikov, hkrati z njim sprejetih na univerzo.
Encyclopedia Britannica o njem - se ujema s spodnjo zgodbo

Na povezavi pod sliko je med drugim omenjeno, da je jadral od tedaj, ko se je Švici spoznal s tem, česar prej nisem vedel

Zgodba o motečem učencu

Da ste imali prilike šetati kroz živopisne predjele Toscane u posljednjem desetlječu prošlog stolječa (to je napisano v XX stoletju in sprehod bi bil v XIX stoletju), možda biste negdje na putu za Paviju susreli jednog dugokosog momčića nedavno izbačenog iz škole. Njegovi učitelji u Njemačkoj objasnili su mu da neće nikada ništa postići u životu, da njegova pitanja narušavaju red u razredu te da če biti najbolje ako napusti školu. On ih je poslušao i ubrzo se našao u sjevernoj Italiji koja ga je očarala svojom ljepotom i gdje se mogao posvetiti stvarima beskrajno dalekim od onih kojima je bio kljukan u svojo ranijoj, vojnički discipliniranoj, pruskoj školi. Njegovo ime bilo je Albert Einstein, a njegovo razmišljanje izmenilo je svijet.



Carl Sagan, Cosmos, hrvaška različica, stran 199.

Mogoče bo tole z poskusi zatiranja oglašanja z vprašanji in pojasnili 'motečih' - in še kaj iz tega prispevka - dalo kaj misliti komu, ki to rad počne na tem forumu.

Vloga Maxa Talmuda (Talmeya, ko se je preselil v ZDA) pri Einsteinovem razvoju

Max Talmud ni bil genij, ampak študent (mislim da medicine), ki je Einsteinu posodil zanj zanimive knjige in se o prebranem z njim pogovarjal. Tudi jaz zase menim, sem daleč od genija, še vedno pa imam lahko podobno vlogo, kot jo je imel Max Talmud pri Einsteinu, pri katerem od Slovenskih otrok (lahko tudi potem, ko niso več majhni in berejo ta forum).

Na Kazalo teme

[Marjan Tomki]

John Paul Stapp
Disclaimer, zakaj se ne da urediti kazala; tema o tem - ker so mnoge različice Murphy-jevega zakona šaljive - je nekoč že bila v delu za šale, pa je tam admin naredil čistko in odstranil tudi to.

John Paul Stapp

je bil najbrž eden od ljudi, ki so zaslužni za največje zmanjšanje poškodb in smrti nekje od 1950 dalje. Njegovo delo in vpliv sta bila bistvena za uvedbo varnostnih pasov, vozil ki pri nesrečah po možnosti ne povzročajo poškodb (absorbcijske cone, varnostne blazine, testi trčenj in tako dalje).

John Paul Stapp in problem dekompresije

Anekdota pravi, da je zdravnik dr. Stapp dobil - ko je prišel delat za vojno letalstvo ZDA (USAF) - kot prvo nalogo najti, kako preprečiti probleme z dekompresijo(kar mi poznamo od potapljanja) pri letalcih po hitrem vzletu in vzponu na bojno višino (tudi 10 km+) ob alarmu v času druge svetovne vojne in takoj po njej, ko pilotske kabine letal še niso bile pod tlakom. Za to testiranje je dobil olajšan bombnik (odstranjena oborožitev itn.) s posadko in pričakovali so, da bo rezultat v najboljšem primeru čez nekaj mesecev. Mladi zdravnik je vzel samega sebe za poskusnega zajca v kabini zadnjega strelca in imel dovolj dobro rešitev v nekaj tednih (za pospešitev varnejše dekompresije je iz zraka za dihanje bilo treba predvsem umakniti dušik; za primeren parcialni tlak kisika pa ali nadzirati skupen tlak ali pa dodati drug inertni plin - za potapljače je zdaj to pogosto helij).

Ta za njegove predstojnike nepričakovani hitri uspeh naj bi bil vzrok, da je bila njegova naslednja naloga raziskovanje fiziologije velikih pospeškov (in pojemkov...) v letalski bazu Muroc (kasnejši bazi Edwards) v Nevadi.

Previdni predrznež na raketnih saneh (carefull daredevil)

Problem je bil, da so imeli tudi pri USAF veliko število izgub (poškodb in smrti) pri zasilnih pristankih in podobnem zlasti pri letalcih začetnikih, v vojnem času pa pri pristankih s poškodovanimi letali, ki si se često zdele preprečljive.

Pri letalski bazi Muroc so tedaj postavili posebno progo, po kateri naj bi tekle sai na raketni pogon in pri pospeških z raketo in zaviranju na koncu naj bi ugotavljali, kako pospeški in pojemki učinkujejo na ljudi, in koliko ti zares lahko prenesejo.

Anekdota pravi, da je Stapp, ko je prišel tja, spet namenil sebe za poskusnega zajca, samo da je bilo treba najprej narediti zasnovati vozilo na novo (lutka, ki so jo imeli za teste, je pri prvi različici odletela s sani skupaj s sedežem, na katerem je bila pripeta.

Ko so enkrat to uredili, je bil previdni predrznež spet pogosto sam poskusni zajec. Med drugim anekdota pravi, da so ga obtožili, da zlorablja sredstva USAF za raziskave, kako zmanjšati verjetnost in obseg poškodb v cestnem prometu, in da je njegov elaborat v odgovor pokazal, da je imel USAF večje izgube (s poškodbami vred) med piloti v cestnem prometu kot pri letenju.

Mimogrede, prav tam v Nevadi so tekli poskusi okrog doseganja zvočne hitrosti in tam je Chuck Yaeger z X-15 prvič presegel zvočno hitrost (med ostalimi piloti iz skupine je bil tudi Armstrong, ki je poveljeval luarnemu modulu, ki je prvi pristal na luni). In še enkrat mimogrede, USAF je imel tedaj smotano politiko okrog skrbi za družine svojega osebja, za katere tam ni bilo zdravstvenega oskrbe. V spominih Yaeger omenja, da je Stapp v prostem času (kje ga je le našel) često poskrbel tudi za to.

Najhitrejši človek v kopenskem vozilu

Ko je bilo enkrat znano, kakšne sile zdrži človek pri letenju (in temu prilagojena tudi zgradba pilotske kabine in sedeža tako, da je tudi zdržalo take sile), je dobil naslednjo nalogo, ki je zadevala problem zapustev poškodovanega nadzvočega letala med poletom.

Naredili so novo progo za kopensko raketno vozilo, katerega projektirana ciljna hitrost je bila zvočna, ampak ne več v Nevadi (Texas?). Zvočne hitrosti na zemeljski površini tudi niso dosegli (poguglajte za doseženo hitrost, če koga zanima), ker cilj tudi ni bil rekord ampak rešitev problema, je pa John Paul Stapp tisti, ki je z ok. 45 G edini znani človek, ki se je po svoji volji izpostavil tako velikemu pospešku oziroma pojemku (mislim, da mu je pri tistem poskusu nekoliko odstopila mrežnica in nekaj časa ni nič videl).

Problem zapuščanja poškodovanih nadzvočnih letal so pa tudi na osnovi teh poskusov rešili s sedeži za izstrelitev.

[Marjan Tomki]

John Paul Stapp in Murphy-jev zakon
Disclaimer, zakaj se ne da urediti kazala; tema o tem - ker so mnoge različice Murphy-jevega zakona šaljive - je nekoč že bila v delu za šale, pa je tam admin naredil čistko in odstranil tudi to.
Akcelerometri

Pri poskusih z pospeški in pojemki iz zgornjega prispevka se je izkazalo, da niso imeli primernega načina za meritev pospeškov in pojemkov. Edvard A. Murphy je bil razvojni (R&D) letalski inženir, ki je s svojo ekipo dobil nalogo razviti sistem za to merjanje, in jo tudi opravil.

Zgodb nastanku zgodbe o Murphy-jevem zakonu je več (različni spomini več ljudi), soglasje pa je da se je razširila po izjavi J.P. Stappa na nekem srečanju inženirjev v Kaliforniji kmalu po dogodku z novimi merilniki pojemkov približno v obliki: "Če je mogoče, da se kaj zgodi, se bo prej ali slej tudi zgodilo".

Kolikor lahko ugotovimo, je bil namen previdnega predrzneža Stappa do skrajnosti inženirsko poskrbeti, da se nič hudega ne more zgoditi, preden se človek usede v kaj takega, kot so bile njegove raketne sani. Tak pristop je želel razširiti med inženirji na splošno (in pri mnogih področjih, zlasti pri avtomobilih in letalih mu je uspelo, da je to tudi v veliki meri uzakonjeno).

Ostali inženirji pa so se spomnili vsak svoje zgodbe, kaj jim je kdaj kje šlo narobe in nastale so različice, ki so šle bolj v smer "če kaj lahko gre narobe, bo tudi šlo".

Zgodba o prvi uporabi merilnikov

Murphy je prinesel komplet merilnikov v Muroc, da bi jih namestili in takoj poskusili, kaj pokaže, ko poženeš raketne sani. Previdna Stappova klapa bi si vzela čas za poskuse, kot si jih je v začetku, ko je lutka nekajkrat letela po zraku. Murphiy-u naj bi se mudilo ali naj bi bil neučakan in izid je bil, da so poskusili takoj, na saneh je bil tedaj šimpanz. Na vprašanje, koliko G je bilo, ko so se sani ustavile, naj bi tehnik odgovoril: "Nič, vsaj tako kažejo instrumenti".

Pokazalo se je, da je bilo instrumente mogoče priklopiti na nekaj načinov in od teh je bil le en tak, da ni pokazalo nič, in vsi so bili priklopljeni na tak način. Ena od zgodb pravi, da je bilo napačno tudi navodilo, po katerem so jih tako priklopili. Murphy naj bi se izgovoril na enega (odsotnega) izmed članov svoje ekipe, češ da "če je mogoče kaj narediti narobe, bo naredil narobe".

Moj vtis je bil, da je Stappova ekipa kot Murphy-jev vpliv, na katerega je treba paziti, videla predvsem njegovo hitenje tako poskusiti na pognanih saneh, ko so oni želeli še preveriti priključke pred poskusom.

Stranski učinek tega in Stappove razširitve zgodbe pa je zdaj tudi, da se praviloma delajo priključki katerekoli vrste tako, ki jih po možnosti ni mogoče priključiti narobe. Primeri so sedanji priključki USB, priključki kablov na matične plošče itn., ki se jih brez sile ne da priključiti narobe.

Edward Murphy dalje

Delal je še pri marsičem in razvil je še marsikaj koristnega pri letalskih in tudi vesoljskih projektih, tako za vojsko kot kaseje pri civilu, ampak njegovo ime je zdaj najbolj znano v povezavi s to zgodbo.