ISAF tečaj preživetja na morju

[Marjan Tomki]

Na http://www.morjeplovec.net/forum/viewto ... ht=te%E8aj je Joško zajel velik del (zlasti prvi dan) in skušal bom tistega ne ponavljati.

Že Joško je omenil 'varnostna navodila'. Primer nečesa približno podobnega je recimo na http://www.odisej.org/prirocnik/nasveti ... odila.html


Z ažurnimi varnostnimi navodili dosežeš naslednje

- novi člani posadke izvedo, kje je kaj in kako se rabi (pirotehnika, rešilni pasovi, plovni pripomočki in pripomočki za reševanje človeka v morju, pomožno sidro...)

- za morske device in devičnike (tisti, ki so prvič člani posadke na morju) je to prilika, da se sploh zavedo pomena varnosti, pomena odgovorne osebe (skiper) in svoje odgovornosti za izvajanje skiperjevih navodil

- občasni člani posadke izvedo, če je kak del opreme na drugem mestu, kot je bil prejšnjič, o novi opremi (recimo plotter radarja namesto tistega, s katerim si znal ravnati prejšnjič...)

- skiper (oziroma lastnik) se ob premeščanju opreme po barki zave, da je po eni plati treba s spremembami uskladiti navodilo, po drugi plati pa o njih obvestiti sicer izkušene, a občasne člane posadke (če človek točno ve, kje ima kaj na barki, vse preveč zlahka pozabi, da drugi morda tega ne vedo)

Iz gradiva prvega dne se mi zdi pomembno tudi tistim, ki bi (ali so že) to nabavili omeniti, da je za polno uporabnost naprav za digitalno posredovanje klica na pomoč (recimo EPIRB z AIS-> Emergency Position Indicating Radio Beacon z Automatic Identification System - ipd) potrebno, da so 'registrirane' (imajo MMSI -> Maritime Mobile Service Identity).

S tem je poleg položaja (kadar naprava vsebuje ali je povezana z GPS) ob klicu na pomoč dostopna tudi info o plovilu in s tem tisti, ki posredujejo, veliko bolje vedo, kaj iskati.

Je pa problem, da si najbrž na eno plovilo registrirane naprave ne moreš posojati (ali morda najeti za neko plovbo).

Joško je dobro opisal uporabo pirotehnike, gašenje pa bolj omenil. Gasilne aparate mnogi poznamo že 'iz civila', nova pa mi je bila uporaba gasilne odeje.

Teoretična podlaga - za gorenje rabiš primerno segreto gorivo in kisik.

Na primerno negorljivo podlago smo dali v lonec z morda 30 cm premera nekaj litrov jedilnega olja in ga do vžiga segreli z večjim plinskim gorilnikom, nato je vsakdo od nas plamen ugasnil z gasilno odejo.

Ta prepreči dostop kisika do gorljive snovi in tako ustavi gorenje - dokler je ne umakneš, ko se spet vžge (in potem lahko trenira naslednji). Za popolno ugasnitev bi moral preprečiti dostop kisika za toliko časa, da se gorivo - torej lonec z oljem ohladi pod vnetišče.

Nepoučeni bi včasih poskusili gasiti razgrete tekočine z vodo, kar praviloma *močno* ni dobra ideja.

Jaz sem iz teorije vedel, da gašenje vnetljivih tekočin z vodo ni dovoljeno, ampak nisem si predstavljal, kakšen je v resnici učinek, če to poskusiš.

Pol litra vode, vržene v omenjeni lonec je povzročilo pravo manjšo eksplozijo. Ne bi verjel, če ne bi videl.

Voda je v hipu izparela, s seboj v zrak ponesla mešanico drobnih kapljic razgretega olja in oljnih par, in ko se je to pomešalo z zrakom s svežim kisikom, je vzbuhnilo podobno, kot eksplodirajo druge mešanice gorljive snovi z zrakom (plin, prah gorljivih snovi ipd.)

Če bi bil prostor, v katerem bi prišlo do tega zaprt, bi verjetno najmanj vrglo šipe iz oken.

Če bi se to zgodilo v kabini barke, bi bili (lahko močno) ožgani vsi v njej, še zlasti tisti v bližini in blizu stropa (ki stojijo, večji...)

Enak izid je bil z večjo sneženo kepo.

Spektakularni poskus smo (tokrat v varnih okoliščinah na strelišču Crngrob) ponavljali kar nekaj časa. Ko je ogenj v loncu na koncu pojenjal, je po mojem zato, ker je pošlo olje v njem, in ne zato, ker bi se posoda od snega ohladila. (Tega nisem mogel preveriti, ker se je do tedaj že stemnilo).

Torej - tisti, ki tega še nimate, nabavite gasilne odeje (in se naučite ravnati z njimi). Verjetno so so med pogostejšimi začetnimi požari (poleg vžigov zaradi napak električnih instalacij) prav vžigi olja pri kuhi, in za tak položaj je to najprimernejše gasilno sredstvo.

Poleg tega pri gašenju osebe ne bo nevarnosti, da osebo zamrznete (kot pri nepravilnem gašenju s CO2 pod pritiskom, kjer nastane suhi led) ali podobno.

Poleg ostalega je to gasilno sredstvo dogotrajno, ne izpusti mu plin, je razmeroma ceneno - in po našem poskušanju sodeč presenetljivo učinkovito, če ga pravilno rabiš. Jaz bom eno tako nabavil tudi za v avto.


Drugi dan se je začel v bazenu v Železnikih. Dan je bil zimski - kup nanovo zapadlega snega in pasje mrzel, tako da je bil kontrast iz bazena v okolico še toliko večji.

Kolikor vem, je tudi težko doseči, da uprava bazenov dovoli plavanje v oblačilih (verjetno jih zezajo sanitarci - njihovi predpisi tokratnih scenarijev ne predvidevajo), in vsa čast organizatorju za to priložnost.

Kasneje smo močno poudarili, da se je treba kar najbolj potruditi, da ne končamo v vodi. (O tem več nižje). Ampak če se to zgodi, so možnosti bistveno boljše, če ravnaš prav.

Še zlasti dobrim plavalcem je težko dopovedati, da plavanje pri padcu s plovila ni isto, kot plavanje v kopalkah v razmeroma topli vodi (bodisi poleti, bodisi v ogrevanem bazenu).

Ne gre samo za to, da je drugače plavati v obleki - če bi bilo le to, bi jo človek pač slekel. Gre za to, da je večino leta voda tako mrzla, da zdržiš dlje, če ostaneš v obleki, ker se tudi ko vanjo vdre voda ta v njej manj menja, od telesa nekoliko ogreje in tako počasneje izgubljaš toploto.

Tudi najboljši plavalci, izurjeni za plavanje na velike razdalje v takih okoliščinah presenetljivo hitro izgubijo koordinacijo, in plovni pripomoček (rešilni jopič) je nekaj nujnega zanje, kaj še le za nas ostale.

Posnetek na http://new.segelwelt.at/joomla/index.ph ... Itemid=131 bo povedal več, kot lahko jaz.

V razmeroma topli vodi lahko nekaj časa plavaš brez rešilnega jopiča, vendar je tehnika drugačna, kot običajno, in bistveno lažje je, če vsi funkcionirajo kot skupina. Jaz sem to preizkusil tokrat, ker ni bil brezhiben napihljivi del rešilnega jopiča, ki mi je bil namenjen, tako da sem plaval brez.

Bistven dejavnik, ki sem se ga dotlej zavedal premalo, je tudi, da je v položaju po zapustitvi ladje podobno, kot na sploh na plovbi v težkih okoliščinah - najšibkejši člen utegne biti posadka in njena volja do preživetja. In ta je bistvena - v sicer enakih pogojih je razlika kot noč in dan.

Zato je tu treba načrtno ravnati tako, da vsi delujejo kot celota, da ima vsakdo nalogo, s katero se (uspešno) ukvarja in da se vsakdo ves čas zaveda sosedov.

Če se najmočnejši ne bi hotel vključiti v ekipo, ostali pa delujejo kot ekipa, imajo - čeprav teoretično šibkejši - ostali kot skupina bistveno boljšo prognozo kot teoretično najmočnejši, ko poskuša sam.

Scenarij reševanja največkrat je, da je pred zapustitvijo plovila bil oddan klic s sporočilom o težavah (mayday ali ekvivalent po DSC...) in koordinatami položaja. Najverjetneje je, da bo na odprtem morju prvi iskalec letalo in vzorci učinkovitega iskanja z letali so znani.

Treba je ravnati tako, da imajo iskalci najlažje delo, in da bomo še živi, ko nas zaznajo.

Lažje je najti ladjo, kot posamezno glavo, zato zapustimo ladjo šele, ko bivanje na njej resnično ni več mogoče. Če jo je treba zapustiti, skušamo ostati blizu nje (po možnosti v rešilnem splavu - tako izgubimo manj toplote kot neposredno v vodi, in privezanem nanjo, razen če se barka potopi).

Če ostanemo v vodi, je je venček iz plavalcev opazovalcu z višine bistveno lažje opazen kot posamezna glava ali naključna skupina pik. Će se ljudje oprimejo v venčke, tudi ves čas čutiš oba soseda - in če pri tem kaj počnejo - premakniti noge naprej, premakniti noge nazaj - opazovati nebo, opazovati sosednji venček... veliko kasneje izgubijo voljo do vztrajanja.

Ko opazovalec neba v skupini opazi letalo, je verjetno čas za uporabo pirotehnike (če jo imamo in če se da iz vode... o tem nameravam po e-pošti še malo zaslišal predavatelja).

Ponavadi iskalno letalo pokaže, da je našlo z nižjim preletom, mahanjem s krili, s tem da odvrže kako oznako (recimo EPIRB). Potem pa - če ni hidroplan - odleti, in pomembno je, da skupina tedaj ne izgubi poguma.

Če letalo (ali helikopter) odvrže reševalni splav, ta praviloma (če ni zraven Murphy, da ti pade ravno na glavo) pade toliko daleč od skupine, da ima ta kar resno delo, da ga doseže. Že 50 m utegne biti veliko za podhlajene ljudi, ki so morda že prej več deset ur pluli po viharnem morju, in potem še morda toliko plavali po mrzli vodi. Če je morje zelo nemirno, rešilnega splava med valovi tako daleč tudi ne vidiš več zlahka.

Tako ima nekdo nalogo - kot pri padcu človeka v morje - naj skuša imeti ves čas cilj na očeh. In ko skupina razdre venček, da bo odplavala do splava, njeni deli plavajo kot skupina. Po trije ali štirje se oprimejo drug drugega z nogami (kot gosenica) obrnjeni na hrbet, in zadnji se odganja z nogami, ostali poganjajo z zaveslaji z rokami.

Mi smo tako večkrat (morda desetkrat v vsako stran) preplavali dolžino bazena. Vmes smo se občasno ustavili da je predavatelj povedal še kaj - in tako kljub razmeroma veliki preplavani razdalji nihče ni bil zares izčrpan.

Kot rečeno sem bil jaz brez rešilnega jopiča. Bil sem srednji med plavalci in moral sem nekoliko paziti, kdaj vdihnem, in verjetno sem bil razmeroma dobra simulacija nekoga, ki je izčrpan in ga ekipa vendar lahko ponese s sabo.

Urjenje v ravnanju z rešilnimi splavi je obsegalo tako vstopanje vanje 'z barke' (roba bazena) kot iz vode. Za uvod smo se spomnili, da je barka praviloma trdnejše in boljše mesto za preživetje v viharju, kot splav - razen, kadar je z njo kaj zelo zelo resno narobe.

Če je z njo kaj tako hudo narobe, pa se je treba zavedati, da je rešilni splav najprej treba najti, če ga na barki že imaš (seznanjanje posadke, zlasti čarter...).

Potem se je treba zavedati, da rešilni splav tehta kakih 40 kg in ni zaželjeno, da v nemirnem morju komu pade na nogo, ko ga ta skuša spraviti do mesta splovitve, tako da za to rabiš vsaj dve osebi. Nato se je treba zavedati, da bo splav odneslo, če ga ne privežeš, preden ga sploviš, vržeš v morje, sicer odplava po svoje v daljavo brez tebe...

In naprej, da tudi zaprt splav sicer plava, ampak da se praviloma ne napihne sam, če ga ne sprožiš. In včasih je treba za sprožitev biti zelo energičen (spet smo pri seznanjanju posadke, da vedo kako - in za vsak tip splava prej navodila).

Splavi so različnih velikosti (za različno število oseb) in prevelik splav (s premajhnim bremenom glede na nazivno zmogljivost) je lahko tudi problem. Pri nas sta bila en za 6 in en za 8 oseb.

Vkrcavanje v napihnjen splav je treba narediti prav, sicer kdo prebije dno splava (kaka nevarna obutev še poveča verjetnost) in to ni ravno nekaj, kar bi si človek želel. In tudi to bi morala posadka vedeti vnaprej od seznanjanja, saj bi skiperja ob vkrcavanju v splav v žvižganju vetra verjetno ne bi niti dobro slišali, kaj šele da bi ta tedaj lahko zbrano dajal navodila in demonstriral pravilen postopek...

V principu skočiš tako, da se roke iztegjene nad glavo prestrežejo na napihnjeno sleme, ki sicer nosi 'šotorček', kolena pa zdrsnejo po obodu splava; goleni so v položaju, kot bi hotel malo poklekniti, tako da so stopala (in čevlji z morda ostrim robom) dvignjeni. Tisti, ki so že v splavu, pomagajo poloviti novodošlece.

Predavatelj nas je spomnil tudi, da bi zaradi boljše opaznosti želeli ostati zraven ladje, razen če bi se ta potopila. Zato pa bi bilo treba določiti opazovalca, ki bi v primeru potopitve s rezilom iz kompleta opreme splava prezezal vrv, s katero je bil splav privezan na ladjo.

V bazenu so precej zagnano in kar nekaj časa simulirali valove z energičnim guncanjem splava, zalivanjem z vedri vode v vsako luknjo in mrzlimi curki iz cevi... Pri tem so ljudje v splavu precej prepleteni (kdo pravzaprav stoji na moji nogi?) in če ljudje nimajo dobre tolerance, imaš lahko resen problem.

Ob zaključku tečaja je predavatelj rekel, da je bilo tokrat prvič (ali pa da že dolgo ni doživel), da nihče ni padel v paniko. Največkrat se mu namreć zgodi, da vsaj kdo reče, da se ne gre več, če že ne, da začne kdo brcati, ker mu kdo stoji na nogi, roki, ali sedi na trebuhu. Nam se je zdelo normalno, da umakneš roko ali nogo, če čutiš, da je kaj pod njo, tako da ni bil noben kak poseben trpin.

Po drugi plati pa v teh dveh urah nismo pomislili na to, kako bi bilo potrebno odtočiti (in še kaj), če bi bilo treba v splavu ostati več deset ur - in večina ljudi je 'kulturno sprogramirana' na nizko družbeno toleranco na kaj takega, zlasti v mešani družbi neznancev.

Pa se vrnimo v bazen - in v naslednji scenarij, ko nam je letalo vrglo splav. Za začetek še nekaj čoporativnih plavanj gor in dol po bazenu, da simuliramo, da je treba odplavati do njega, nato vkrcavanje.

Tudi tu je več možnosti za nezgode - pri nepravilnem vstopu si namreč splav lahko prevrneš na glavo, in če je na tisti strani 'bomba', ki ga je napihnila, imaš v najboljšem primeru buško.

Pravilen postopek je torej najti pravo (označeno) stran za vstop, ekipa prime ostale strani (tako, da ne pustijo, da se druga stran privzdigne in splav prevrne), in pri vstopu je trik v tem, da skušaš spraviti težišče čez rob, nato pa po trebuhu zdrsniti v splav. Brez tega si ga prekucuješ na glavo. Paziti je treba še na to, da se ti noge ne zapletejo v vrvno stopnico (odplesti se ni tako lahko).

Ko je prvi v splavu, naslednjega, ki se opre v 'stopničko' prime za varnostni jopič ali oblačilo na hrbtu in mu potegne težišče čez rob - in kot rečeno, se v splavu hitro znajde kupček med seboj zavozlanih rok in nog, pa kar se še tega drži.

Pri tej vadbi nismo imeli vse opreme v splavu (hrana, voda, svetilka, komunikacijska naprava), sicer bi nekdo bil šef za hrano, drugi šef za vodo - pomebno tako za to, da ima vsak kakšno obvladljivo zadolžitev, ki ga ohranja duševnostno pri sebi, kot za to, da nekdo pazi na vsako od pomembnih reči.

Imeli pa smo plovno sidro, ki bi zmanjšalo hitrost, s katero bi splav z lokacije, prijavljene z mayday, odnašal veter.

V glavnem, imeli nismo nobene panike, imeli smo pa nekoga, ki je pol ure znova in znova skušal sam (kot prvi) neuspešno splezati v splav na napačen način, nato pa spraševal, ali bi bilo v skrajni sili mogoče dobro sleči rešilni jopič, ker je menil, da ga ta ovira pri vstopu.

Če bi bil pred tem že nekaj deset ur jadral v viharju in potem še nekaj deset ur plaval, po mojem ne bi imel več moči za nič drugega kot pravilen (za skrajno zmatranost naštudiran) način vstopa - če še toliko... In tako utrujen bi brez jopiča potonil.

Zadnja stvar, ki smo se jo šli v bazenu, je bila simulacija, kako priti iz že zalite kabine barke, recimo v primeru, ko bi se odlomila kobilica. Za začetek si je bilo treba predstavljati, kako bi bila tla na vrhu, kako bi bilo treba po tipu ugotoviti, kje pravzaprav si in kam si obrnjen, nato najti pot proti izhodu in - z napihnjenim rešilnim jopičem - splezati navzdol proti izhodu na palubo, ki bi bila pri odlomljeni kobilici na vrhu - in potem pod palubo, ki bi bila nad nami do roba (in paziti na zapletanje v vrvi), in od tam na površino.

Za praktično plat je vsakdo preplezal (ne preplaval, rešilni jopič te tišči navzgor v dno splava) z ene na drugo stran pod splavom. Praktično takoj ti gre voda v nos.

Kristjan je kasneje rekel, da je to še ena reč pri kateri marsikoga prime panika, pri nas kot rečeno paničnih tokrat ni bilo.

V nedeljo popoldne ob odhodu iz Škofje Loke je pa že spet precej divje medlo...

[Marjan Tomki]

Tole sicer skoraj gotovo ne bo enake ravni kot prejšnji prispevek, a morda vseeno spada sem...

Joško je zapisal:

Res pa je praktični del tečaja bistveno bolje doživeti kot brati.

Strinjam se, za kup reči velja, da se naučiš največ iz izkušnje.

ISAF tečaj je bil kompromis:
1. delno izkušnja v okoliščinah, ki niso bile nevarne,
2. delno faktografija po načrtu tečaja,
3. delno zgodbe o izkušnjah - tako predavatelja kot ostalih udeležencev tečaja.

K 1
To je zadevalo zlasti 'plavalni' in 'pirotehnični' del in oboje je težko ponoviti v neformalnih okoliščinah.

Marko Murn je omenil, kako težko je najti bazen, v katerem je mogoče opraviti vodni del. Glavni del težave je verjetno kaka sanitarna zakonodaja okrog vstopa v vodo v obleki, ki skoraj gotovo ne predvideva okoliščin, v katerih je plavanje v obleki nujno za dosego cilja, ki je varnost plovbe na visokem morju.

Če pa bi šli to početi na jezeru ali na morju, bi za varnost verjetno potrebovali potapljača. V okoliščinah, ko ne poznaš ljudi, moraš biti pripravljen na to, ko koga (ali celo hkrati več takih) zagrabi panika, je na omejenem okolju bazena veliko lažje dobiti takega udeleženca iz vode, kot pa na odprti vodi, zlasti, če se vreme naglo poslabša, veter naraste - in začne odnašati splav - in se vzdignejo valovi.

Če ni panike, ni problema, je samo vaja v še malo bolj realističnem okolju, ampak nam je predavatelj rekel, da je bil naš tečaj po daljšem času prvi, ko ni bilo nikogar paničnega.

Še nekaj - će bi bilo na morju, bi bila potrebna še cela kolobocija, da spereš sol iz opreme (sicer če se sol posuši v opremi, kristalčki dobesedno režejo in s tem bistveno skrajšajo njeno trajnost).

Pirotehnični del je bil izveden na strelišču v Crngrobu. Dovolj napačna uporaba baklje ali rakete lahko povzroči požar ali močne opekline. Ne baklja ne raketa sicer ne gorita prav dolgo, a je predavatelj povedal, da je plamen zelo vroč (lahko bi bilo 2000°C) in da tudi v vodi ne ugasne.

To narediti varno z načrtovanjem odziva na vse, kar se lahko pripeti, ni enostavno.

Tudi k 2. bi bilo dobro še kaj dodati.
Recimo, za temeljit pogovor o tem, kakšne, kje in kako močne naj bi bile pritrditvene točke za 'lifelines' na jadrnicah, na katerih plovejo udeleženci tečaja in kako jih vgraditi ali dati vgraditi, če jih ladja še nima, za to je enostavno zmanjkalo časa.

Enako je mene zanimalo kup podrobnosti okrog viharnih jader, pritrditvenih točk za posamezne ladje in njih tipe in tako naprej - in tudi za to je pri razmeroma natrpanem urniku zmanjkalo časa.

Nekdo je v temi na http://www.morjeplovec.net/forum/viewto ... a&start=15 omenil ladjo WINDHORSE. Ko sem pobrskal po omenjenem gradivu, sem naletel na omembo knjige Surviving Storm - http://store.setsail.com/index.php?main ... ducts_id=5 - in mislim, da moram kako priti do nje.

(Glede na to, da sem na pol Gorenjec, priznajo mi pa še malo več, bi rad, da jo kdo kupi in mi jo potem posodi...).

O tem bi bilo potem vredno debatirati - in morda ugotovitve tudi zapisati tu. Za predstavo o vsebin pregled kazala te knjige na http://setsail.com/wp-content/uploads/2 ... ts_toc.pdf

Po kazalu sodeč delo zajema podobno snov kot Mateja Šuteja 'Taktike na olujnom moru', le da je videti, da sta bila avtorja na morju še dlje in ves čas tudi gradila in razvijala plovila s poudarkom na varnosti v težkem vremenu.


K 3.:

Zgodbe udeležencev tečaja so zelo obogatile vsebino, in predavatelj jih (nas) je sistematično vzpodbujal k temu, da bi udeleženci prispevali čim več koristnega. Problem je bil le, da je bila količina tega tolikšna, da sta dva dneva začela postajati malce kratka...

Nekdo od ostalih na tečaju je bil zdravnik in tako so bili podatki o šoku, ko je razložil kaj je to, in ukrepih, kako ga preprečiti oziroma preprečiti posledice, bistveno boljši od tega, kar sem dotlej o tem vedel jaz (pa nisem bil čisto neveden).

Za naslednji prispevek tukaj se bom poskusil spomniti, kako je to povedal, še bolje pa bi bilo, če bi ga lahko pripravili, da bi se sam oglasil (ampak jaz sem slab pri pomnjenju faktografije, tako da k obrazu trenutno ne uspem 'prilepiti' e-maila.


Povzetek skupaj
Kakršenkoli res dober pouk je zasnovan tako, da si udeleženci v kar največji meri pridobijo lastne izkušnje, tako da pri tem pride do čim manj škode (in poškodb), in da si pridobijo motivacijo in metodologijo, s katerima vnaprej sami pridobivajo izkušnje, tako da te postanejo novo znanje in veščine - in da te morejo in hočejo posredovati dalje.

Kot rečeno, ta tečaj je bil - dober - kompromis. Pridobivanje izkušenj je stalna zadeva. Tale forum pa je videti prav dobro mesto za njihovo posredovanje še drugim.

[Marjan Tomki]

V postu ]tukaj sem napisal, da je v marsičem gumenjak (še posebej s 'hiško', kot so prikazane) enakovreden rešilnemu splavu.

Kontekst je bil mnenje, da je uporaba recimo 5m gumenjaka za plovbo do Lastova neodgovorna. Jaz sem se spomnil ISAF tečaja in primerjal preizkušeno s tečaja s splavom s tem, kar si predstavljam o gumenjaku z navtičnim šotorom.

Domneva o podobni uporabnosti je bila domneva, in spodnje razmišljanje ni imelo namena razglašati ugotovitve, ampak po možnosti dobiti pripombe tistih, ki s tem plovejo.

Pripomba 'bluziš, ker' je bila (in je še) zaželjena. Pripomba 'bluziš, ampak nisem bral' pa manj, čeprav se tudi iz tega lahko kaj naučim.

Ker je bilo tam 'off-topic', sem vsebino prenesel semle, kjer upam, da ni.
------------

Po še malo premisleka (in potem brskanja po internetu za primeri) pa mi je vseeno prišlo na misel nekaj reči pri primerjavi med rešilnim splavom in gumenjakom, o katerih je treba še razmisliti. Seveda je poleg tistih, ki so meni doslej prišle na misel, verjetno še več drugih in morda je tole ravno dobro mesto, da o tem razmislijo skupaj tisti, ki imajo s tem največ izkušenj, torej tisti, ki jih uporabljajo v skoraj vseh mogočih okoliščinah.

Morda se z malo premisleka da doseči, da se velik del ali celo vse zaželjene lastnosti, ki jih gumenjak za nadomestek za rešilni splav morda nima, zagotovijo.

A. Ne vem, če se da, oziroma kako se da gumenjak v vodi obrniti nazaj, če bi se prevrnil.

O tem podrobneje spodaj.


B. Rešilni splav ima v opremi toplotno izolacijo za dno (folija z naparjenim aluminijem ali podobno) za zmanjšanje toplotnih izgub.

Ne vem, kako je gumenjak na tleh hladen ali izoliran. Čisto lahko, da že ima kaj enakovrednega, saj bi se utegnil bolje prodajati model, v katerem te ne zebe v noge...

Tudi če ni izoliran, je mogoče kaj takega zagotoviti - mogoče je recimo zanj pripraviti 'survival container' ali nekaj enakovrednega in vanj dati tudi izolacijsko zadeva za tla, kakršne so v rešilnih splavih (lahko celo iz kakega rešilnega splava, ki ne drži več).


Podrobnosti za A - torej prevračanje in postavljanje nazaj, in podobno:

Rešilni splav (velja za tiste, ki sem jih videl na ISAF tečaju) ima na spodnji plati žepe, ki otežijo prevračanje ali kaj drugega v podoben namen.

Rešilni splav ima tudi razporeditev vrvi, s katerim ena oseba lahko prevrnjenega postavi nazaj, in na ISAF tečaju o varnosti na morju ga je vsak med nami najmanj enkrat prevrnjenega postavil nazaj.

Poleg tega ima rešilni splav v opremi tudi plovno sidro, ki skrbi, da ga prehitro predaleć ne odnese, saj v primeru klica na pomoč iskalci dobijo lokacijo, od koder je bil klic poslan, in ni zaželjeno, da te veter odnese stotine milj stran. Rešitev za to je morda spet, da za v 'survival container'
najdemo plovno sidro dotrajalega rešilnega splava.

Prevračanje in postavljanje nazaj je pa problem.

Viri izdelovalcev navajajo, da je verjetnost prevrnitve majhna, in v običajnih okoliščinah res je tako.

Ampak recimo, da crkne motor in da zato ne pridemo pravočasno iz reciom Kvarnera, ko se spreminja vreme in pademo v križno morje, pa če pride potem kje dovolj blizu za obzorjem kak tanker, da doda svoj pramčni in krmni val bi interferenca lahko rodila kaj, kar gumenjak, ki se ne more izogibati, morda lahko prevrne.

Tale začetniški vodnik za 'gumice' pravi za napihljive čolne

- They are actually more stabile than traditional craft because of their buoyancy tubes. The buoyancy tubes allow inflatable boats to sit flat in the water, making them nearly impossible to flip over.

Skoraj nemogoče prevrniti...

Tudi tale pravi

What About Stability?

A big concern of most people have when they are considering an inflatable boat over a more traditional boat is the stability of the inflatable. Will it be tipsy or unsteady when you are standing in it? This is a major and very common misconception of most people. In fact, an inflatable boat is generally much more stable than a traditional boat.

Because of their buoyancy tubes, inflatable boats are actually known for their incredible stability. And because of these buoyancy tubes these boats actually sit flat in the water which makes them virtually impossible to flip over. This is a great feature for people who might be a little bit nervous about small boats, or especially scuba divers who need to flip backwards into the water and pull themselves up and into the boats.

Spet ta 'skoraj'...

Domi in ostali uporabniki 'gumic', ki so hkrati potapljači (da ne govorimo o reševalcih), so gotovo mnogokrat šli v potop z gumenjaka (zlahka) in verjetno tudi plezali nazaj vanj (gotovo bolj naporno, ampak najbrž imajo naštudirano in morda je še kje kak trik, ki ga lahko povedo ostalim) - ti lahko povedo, koliko je prevračanje verjetno.

Pa se to vseeno dogaja? Videti je, da se. (Mimogrede, na tem sklicu oziroma linku je nekaj nasvetov, kaj storiti z motorjem, če pri prevrnitvi pride pod vodo, ko ni pognan... ).

Nič nisem našel, kako je tam prišlo do prevrnitve...

Na temle posnetku je videti, kako je prišlo, ampak tega tu najbrž res ne bomo počeli (menda pa so bile štiri žrtve - mogoče je bila voda zelo mrzla).

Do zdajle, ko se spravljam delat, sem našel nekaj o postavljanju nazaj, kar je videti vredno branja, nisem pa še utegnil prebrati.

[Marjan Tomki]

Ko sem iskal, ali oziroma kako se gumenjaki lahko prevrnejo in če in kako jih je mogoče postaviti nazaj, sem našel strano o IRB (Inflatable Rescue Boats) in zgodba je prav zanimiva. Avstralci upoabljajo napihljive reševalne čolne zlasti za reševanje surfarjev, plavalcev itn. v vseh živih okoliščinah - ampak ali lahko obrnejo nazaj prevrnjenega, pa doslej nisem našel.

Pa da poskusimo prilepit sliko IRB in kaj počnejo z njimi:

[Marjan Tomki]

Mnogi Morjeplovci in morjeplovci imajo in uporabljao napihljive rešilne pasove. Ne vem, koliko poznajo postopke za njihovo vzdrževanje.

Na tečaju konec novembra je eden od samonapihljivih pasov ni pravilno deloval (mehur je po sproženju spustil), in tedaj sem postal posebej pozoren na postopke za pregled in vzdrževanje PFD (Personal Fltation Devices, osebni plovni pripomočki, rešilni jopiči ipd.)

Ker je bil na tistem tečaju program precej nabit za dva dni, smo po uporabi na bazenu sicer ponovno pripravili napihljive varnostne pasove za ponovno uporabo, za kaj dosti več pa je zmanjkalo časa.

Med tem ko sem brskal za drugimi rečmi, sem naletel na vire, ki so mi dali nekaj odgovorov v zvezi s tem in bi lahko bili uporabni še za koga. Zadevajo:
- kategorije (večinoma US) PFD in primernost teh za različne namene in okoliščine
- način vzdrževanja

Priporočila ameriških inženircev na enem lstu poleg jedrnatega opisa servisiranja opišejo tudi delovanje dveh tipov samonapihljivih mehanizmov, od česar je odvisna primernost glede na to, katere ti lahko - oziroma kdaj, npr. pri zalivanju na palubi - nepotrebno napihne itn.

Tule (Safety on board) so jedrnato in slikovito opisane vrste PFD. Tam je sicer opisana tudi ostala za gumenjak priporočena osnovna varnostna oprema, pa razdelek o varnosti - pazljivost okrog potapljačev itn., zadeve okrog padca v vodo in v primeru prevrnitve gumenjaka.

Na istem strežniku pod (Boating advice) je še več podobno dobrih navodil za uporabo gumenjakov. Recimo, kar zadeva vlečenje byboata po bolj nemirnem morju prej nisem pomislil na obremenitev priveznih točk...

Tule pa je obrazec, ki ga je treba v ZD Amerike izpolniti ob nezgodah na morju (će je dovolj škode, resne poškodbe...)

Edit: Povezava na priporočila inženircev (pdf) ne dela več.
Imajo pa nekaj novi zanimivih reči - http://www.swf-wc.usace.army.mil/canyon/Watersafety.asp - med drugim resnične znake utapljanja ('utapljanje' v filmih nas nevarno zavaja - sploh ni tako), pa še kaj.

Pa še http://www.usace.army.mil/Missions/Civi ... yTips.aspx in tam okrog...

[Marjan Tomki]

Tole je video z enega tečaja ISAF, ki ga je (po vsem sodeč v Beljaku) vodil Christian Kargl, ki je vodil tudi v tej temi opisani tečaj.

kljub kratkosti posnetka se kar dobro se vidi marsikaj - in velikokrat so pomembne tudi malenkosti.

Recimo pravilno skakanje na splav tako, da po možnosti nisi moker (in shlajen, če se temu lahko izogneš) in da hkrati pri skoku z barke, ki ima visoke boke ne prebiješ dna splava - tudi to se vidi na tem posnetku. Mogoče bi bilo tudi kaj tega primerno predebatirati na prednovoletnem srečanju...

[Mat2000]

..

[Marjan Tomki]

Verjetno nisi prebral teme od začetka...

Če je tečaj pozimi (ko smo ga imeli mi, je snežilo tako, da se je tu pa tam kdo zataknil v snegu, ko smo se vozili v Škofjo Loko in Železnike), je težko najti boljšo od rešitve z bazenom.

Kargl zelo zelo točno ve, kako to - zapustitev plovila itn. - res izgleda. Če pomnim prav, je na eni od solo regat iz Evrope do Amerike poskušal dati drugemu tekmovalcu sodček s hrano, ki je temu pošla, in pri tem padel z jadrnice. Ob sunku se mu je odtrgala vez, ki ga je pripenjala na jadrnico in barka je odpeljala naprej..., tako da je precej dolgo (pol dneva, cel dan in noč?) ostal sam v vodi, čeprav je lačni sotekmovalec (tisti, ki je ostal brez sodčka) takoj po dogodku poklical reševalce. Rekel je, da je ostal živ zato, ker je tisti (dobro zaprt) sodček s hrano plaval.

Tako je zelo zelo dobro organiziral reči v bazenu in je pri zaključnem delu rekel, da je bil v bazenu do tedaj pri vsakem tečaju kdo, za kogar je bilo prehudo. Mi smo bili menda - kar zadeva "prehudo" izjema (nobenih paničarjev - niti paničark - itn.), čeprav se je - z nekaj pomočniki - menda še posebej potrudil (in smo mu malo pokvarili statistiko )

Tudi na posnetku z zgornje povezave mislim da se vidi, da jih v splavu guncajo (na roko, ampak krepko. tako da 'ponesrečence' meče iz kota v kot in drugega v drugega...) in polivajo (s cevjo pociljano v vsako luknjo ali špranjo in nekaj vedri, da prileti deset litrov 'v kosu' skozi vse luknje, kjer lahko...). To mislim, da je bila tudi kar dobra simulacija položaja, ko bi poskušal dihati v prišcu, ki ga nad gladino nosi veter (kar drugače redko lahko simuliraš na tečaju, tudi če je valovito).

Bistven del zadev v takih okoliščinah je duševno stanje po zapustitvi plovila - in za marsikoga pre-civiliziranega je mala tragedija biti stisnjen med nekaj ljudi na splavu, ko je vajen 'svojega osebnega varnega prostora', in tudi ta del je bil dobro simuliran.

Da ne govorimo o tem, da bi bilo treba v daljšem času tudi odtočiti in ostalo, pa je spet večina kulturno programirana tako, da jim je to zelo zelo resna težava.

Med ostalim v bazenu tudi nismo bili pet minut pri miru - po mojem smo ga več desetkrat (dvajsetkrat? tridesetkrat?) preplavali (simulirano to, simulirano ono....). Večina je bila po recimo treh urah plavanja v obleki sem in tja (in plezanja pod napihnjenim splavom - simulacija izhoda iz zalite kabine barke - itn. itn.) po eni plati presenečena, kako jih je stvar utrudila, po drugi pa presenečena, da pravzaprav - če obdržiš voljo in elan - to vseeno lahko počneš še naprej in še naprej.

Simulacija v bazenu, ampak odlična. Ampak več o tem je itak v temi zgoraj.

[Marjan Tomki]

World Sailing Ofshore Survival Course

Lure, naletel sem (forwarded mail po zaviti poti) na tvoje obvestilo o tem tečaju, ki bo v organizaciji JZS na slovenski obali naslednji mesec. Če sem si zapomnil prav, naj bi ga vodil Igor Orlov in naj bi trajal dva dni.

Prej se je to imenovalo iSAF ... ... in zato te 'podrezam' tule; zdaj se je ISAF preimenovala v World Sailing (za debato kje drugje, koliko je to posrečeno ...) in se zaradi njihovega preimenovaqnja zdaj drugače imenuje tudi tečaj.

Lahko mogoče na tem forumu daš povezavo (ali odpreš temo...) o tečaju in prijavi (ali pa daš povezavo na Pojalabanda, če imaš tam že temo o tem)?

[Lure]

Marjan, razpis je jadralna zveza poslala članom (klubom, društvom) po emailu, nisem pa sedaj zasledil, da imajo karkoli objavljeno na spletu, posredujem kar smo dobili:
razpis: http://www.jzs.si/wp-content/uploads/2020/02/RAZPIS.doc
prijavnica: http://www.jzs.si/wp-content/uploads/20 ... AVNICA.doc