okoli cresa z napihljivim kajakom

Vse o gumenjakih

Moderatorji: moderator, moderator2, janadino, MareC

deserteagle
Kapitan fregate
Prispevkov: 111
Pridružen: Pe Okt 22, 2010 18:56

OdgovorNapisal/-a deserteagle » Po Dec 26, 2011 14:23

dobra pustolovščina :wink:
jure23
Desetnik
Prispevkov: 14
Pridružen: Po Jul 18, 2011 19:36

OdgovorNapisal/-a jure23 » Po Dec 26, 2011 14:56

Po lanski avtomobilistični odisejadi do Grčije, kjer sva splezala na najvišji vrh Grčije, Olimp, sva sklenila, da bo naslednji dopust malo manj naporen, mogoče na hrvaškem otoku Cresu. Minevali so dnevi, tedni, meseci in spomladi sem se začel spraševati kaj početi na letošnjemu dopustu in kje…. Tako sem napel možgančke in pomislil na sošolca iz fakultete, da je nekoč, ko smo imeli na otoku blizu Pule pedagoški tabor prišel s punco kar v napihljivem kajaku iz Umaga. Šel sem v akcijo in se pri njem pozanimal o kajaku, o veslanju, o morebitnih nevarnostih, o prenočevanju, …itd… Na podlagi vseh informacij sem le potrdil lanskoletno odločitev – letos greva na Cres oziroma okoli Cresa. Nato sem moral vso akcijo razložiti še punci in upal da bo privolila in bova družno pristopila k zadevi…bila so težka pogajanja (tako kot sestavljanje koalicije …ampak na koncu so stran na tehtnici prevesili moji argumenti….jupi!!!).

In po vseh pripravah, pogovorih, iskanju informacij na spletnih straneh, po nenazadnje natančnem spremljanju Fedje Marušiča, ki se je odpravil od Ljubljane do Solkana po vodi s kajakom (sami pogruntajte, kje je šel), so se bližali dnevi odhoda….Moram priznati, malček v skrbeh, kako bo, kako bo z vremenom, kako s kajakom,….

Pisala se je sobota: vreme v Sloveniji deževno, vreme na otoku Cres deževno z nevihtami (vir: aladin.hr), razpoloženje kajnamajetegatreba ….tako, da sva odhod prestavila za en dan, potem pa kar bo pa bo….

Pisala se je nedelja: vreme v Sloveniji malo boljše, čeprav še kar deževno, vreme na otoku boljše (vsaj napoved je bila vedrejša)…Posloviva se od domačih (urediva še formalnosti, da se vsak večer oglasiva, da ne bodo v skrbeh) in odrineva z avtom do Brestove. Vožnja je potekala po mokri cesti, brez večjih zapletov. Malo pred slo-hrv mejo pa naliv dežja, da tudi najhitrejša stopnja brisalca ni »sfolgala« količine vode…Pogledava se in si misliva: >kajnamajetegatreba<. Prispeva v Brestovo, kjer obvijeva kolono vozil, ki čakajo na trajekt, kajti midva bova pustila avto na celini. Na parkirišču v pristanišču pa vse polno….le eno parkirno mesto čaka na naju (tooo). Ko parkirava vidiva, da trajekt že prihaja. Razpakirava vse iz avta in začenja malo rositi. Punco pomirim, da naj greva na trajekt, kajti na otoku je itak sonce in toplo in vse superfajn.
Slika
Še sedaj ne vem, kako sva vso potrebno kramo pretovorila na trajekt v enem zamahu (še karti mi ni bilo treba pokazati, ker je trajektist (?), ko je videl natovorjenega osla, ki ga pere dež, le zamahnil z roko). Ko sva na trajektu vsa premočena sedela na najini opremi, nama je neki Italijan v avtodomu ponudil kruh in salamo. Očitno sva zgledala, kot dva lačna brezdomca. V torbi pa sva imela ogromno hrane, tudi pohanega piščanca , le strehe nad glavo nisva imela.
Slika

Prispeva na Cres. Vreme je podobno kot na celini. Dež, oblačno, rosenje, dež, dež, brez dežja, dež…Zatorej nama ne preostane drugega, kot da čakava, čakava, čakava pod lopo, ki je kot avtobusna postaja, ki jo je že zajel zob časa. Počasi napihneva kajak (na usta) in še naprej čakava na izboljšanje vremena. Premišljujeva tudi že o najemu sobe (vendar to je bilo le za motivacijo)… Ura je bila že sedem, tako da ni bilo več časa za premišljevanje. S seboj sva imela zemljevid na katerem sva imela z zvezdicami označene plaže (na podlagi google zemljevida), ki naj bi bile primerne za nočitev. Punca je pogledala na zemljevid in videla zvezdico ne daleč od pristanišča. Opogumim se, vprežem kajak in grem pogledat, kako izgleda ta zvezdica - bila je odlična, glede na razmere. Na hitrico (zaradi dežja), napakirava kajak in se odpraviva, do najinega prvega hotela. Postaviva šotor in se premočena preoblečeva in poslušava dežne kaplje, ki butajo ob najin šotor. Na varnem sva. (naj omenim, da je dež padal od 15.30, ko sva prispela do trajekta in vse do jutra).
Slika
Po neprespani noči (punca je spala kot ubita), ki je dajala občutek, da okoli šotora hodi kakšen pes ali kaj podobnega, ki išče hrano, sva se zbudila v oblačno jutro. Ko sva stopila iz šotora sva se najprej zagledala v razburkano morje. Za naju je bil to kar velik šok, saj sva bila vajena veslanja na bohinjskem jezeru… > A v to se bova podala? < so bili prvi odzivi. JA, v to. Pospraviva šotor, zajtrk, kavica, napakirava kajak in odrineva (t.j. jutranji ritual). Prvi zavesljaji so bili preverjanje terena in lovljenja ravnotežja v valovih.
Slika

Toda z vsakim zavesljajem več je gibanje v morju le še čisti užitek. Po kakšni uri veslanja - valovanja (valovi so bili v najini smeri), prijadrava do plažice s pomolom in razvalinami (uvala Prigrajena).
Slika

Tam se udobno namestiva in dava na sončne žarke mokre obleke iz prejšnjega dneva. In ni bilo 20 minut, prijadra zraven pomola VELIKA gusarska ladja s cca. 50 kopalci iz Rabca (sva se pogovarjala z izletniki iz Slovenije). Tako sva morala vsa oblačila skrčiti na minimalni prostor in se iz osame prilagoditi množičnemu turizmu. Vendar sva kmalu ugotovila, da je najbolje za naju, da vpreževa kajak in odveslava naprej. Posloviva se in odveslava. Pred nama je bila dolga pot do naslednjega postanka. Sproščeno veslava, gledava morsko gladino, nebo, galebe, majhne-skrite-intimne zalivčke, skratka uživava v popotovanju. Po 3. urah prideva do naslednjega postanka. Lep zalivček za pristanek (malo pred rtom sv. Blaž), nad zalivčkom pa travnata jasa in mizica.
Slika

Malo se sprehodiva naokoli potem pa si skuhava kosilo oziroma večerjo. Po večerji na plažo z gumenjakom pridejo 4 lovci in nama povedo, da so prišli loviti divje svinje in da naj se ne sprehajava po gozdu. Nekoliko naju prestraši misel, da je otok poln divjih svinj. Zato kmalu nadaljujeva pot, do naslednje plaže, kjer tudi prenočiva (uvala Gavza) – blizu mesta Cres. Tja prideva ob sončnem zahodu, tako, da kaj več kot pa postavitev šotora pod oljkami na terasi pri morju, ni ostalo. (23 km)
Slika

Naslednji dan se zbudiva malo bolj naspano, ampak še vseeno pod vplivom adrenalina, ker niti ne veva kje spiva, kdo so sosedje, kje so policaji … in že zgodaj zjutraj naju pozdravi trop ovc, ki gredo mimo najine mobilne hišice. Pospraviva šotor, natovoriva kajak in zaplujeva v zrcalno gladino morja do naslednje postaje, ki je oddaljena 15-minut hoda, mesto Cres.
Slika

Tam skočiva v pekarno, pozajtrkujeva, spijeva kavico s šilcem domačega in začneva iskati pitno vodo. Najdeva jo v bližnjem kampu pri zakonskem paru iz Ljubljane, ki na Cres hodi že cca. 25 let. Prijazna gospa nama skuha kavo in zadebatiramo se o Cresu nasploh (gor, dol, levo, desno, pa še kaj na sredini). In ura da uro, ki je mimogrede že krepko kazala čez eno popoldne. Posloviva se in kreneva, do naslednjega zalivčka (uvala Nedomisje), kjer si narediva kosilo. Malo poplavava in nadaljujeva pot. Med mestoma Cres in Valun je ogromno lepih plaž, ki pa so zaradi bližine mest in lahke dostopnosti, polne kopalcev. V mestecu Valun se ustaviva. V kampu stuširava, napolniva vodo, se odpraviva v trgovinico, privoščiva sladoled in, ker naju čas lovi odjadrava naprej. V poznih večernih urah prideva do plaže primerne za spanje (med uvalo Arganič in Mačehna). Privoščiva si slastno večerjo (špagete s tunino omako na popraženi čebuli). Med kuhanjem večerje pa naju preseneti obisk iz zgornje terase…koza, ovca ali nekaj podobnega. Zgleda, da ji/mu diši najina večerja. Po meketanju ali beketanju se oglasi še ena, ki pa je bolj pogumna in pride skoraj čisto do naju. Vendar ji pokažem kje je meja. Razume. Po večerji si privoščiva še pivo potem pa spat. (16 km)
Slika

Vstaneva nekaj minut pred sončnim vzhodom in uživava v razgledu. Skuhava kavico in jo popijeva skupaj s skutinim zavitkom….nekaj najlepšega… Toda dnevni plan je naporen zato morava, kar na pot. Mimo galebov, pod letalom, prideva na zame najlepšo plažo popotovanja. Plaža, ki je dajala občutek intime, samo za naju, s pogledom na svetilnik.
Slika

Tukaj sva lahko končno do konca posušila najino premočeno obleko iz prvega dneva. Suha in nabita s pozitivno energijo jo odpihava naprej – smer plaža pod vasjo Lubenice. Prevzet od prejšnje plaže mi pride na misel samo eno, >kaj ljudje vidijo na tej plaži?<, zato samo en krajši postanek in greva naprej. Priti morava do Martinščice, kjer sva zmenjena z mojo sestro in njeno družino. Vendar vreme se ne strinja. Črno nebo in malček vetra naju prisili na postanek, na plaži Žanja, kjer so nekakšne podvodne votline in jame. Ne morem vam povedati, kako izgledajo, ker imam probleme s potapljanjem in ker raje vdihavam zrak, ki je v izobilju. Po malo boljši prognozi se odločiva nadaljevati. Velika razdalja, malo časa, in valovi proti nama. Bi rekel zmerni napor. Na koncu še zavijeva v levo in vstopiva v martinški zaliv. Tam rečemo par besed z domačimi in se zmenimo, da se naslednji dan ustaviva v njihovem kampu v mestu Osor, ki je oddaljen 20 minut z avtom. Noči se, počasi začenja deževati in že skoraj v temi najdeva primerno mesto za prenočevanje (uvala Zalič), ki je komaj dovolj velika za šotor. Postaviva šotor in že premlevava lepe trenutke doživetega dneva. Zaspiva. (25 km)
Slika

5. dan začneva z jutranjim ritualom in kreneva v razburkano morje – cilj Osor. Veslanje je tako kot že vse dneve zelo oteženo, toda tam kjer je volja je tudi pot. Narediva manjši postanek (Tanki rt) za prigrizek in kavico in se osveživa v kristalno čistem morju.
Slika

Prispeva v Osor, kjer naju že pričakajo gostitelji… FLETNO NAMA JE… Tu dvakrat prenočiva, in se spočijeva. Počitek v Osorju nama je prijal: tako psihično (brez skrbi z vremenom, kam postaviti šotor in ali bo kajak zdržal), kot fizično (do Osorja sva naredila v 4. dneh približno 75 km (v tem trenutku lahko povem, da v eni uri preveslava približno 5 km)).

Posloviva se in se z lubenico na premcu popeljeva pod osorskim mostom novim dogodivščinam naproti. Vožnja je potekala kot večino dni, z vetrom v prsa, z vmesnimi postanki, do zaključnega iskanja ustreznega mesta za prenočitev. In ta naloga nama je delala veliko težav, saj obala od Osorja naprej nima nobenih izrazito lepih zalivčkov in plaž. Toda na koncu sva našla ravno pravšno mesto za izkrcanje iz kajaka in postavitev šotora v borovem gozdu. Pregledava plan in že sva v mižovcih. (15 km)
Slika

Kot bi mignil, že je nov dan. Po jutranjem ritualu se je v meni obudil starodavni običaj, tj. lovstvo. Optimistično na trnek obesim polžka, ga obtežim in potopim v vodo z namenom, da ko bova veslala, bo vanj zagrizla 400 gramska orada (oz. ni važno katera riba, samo da bo). Seveda je bil to veslaj brez krmarja . Zaradi tega sva se morala v Punta križi zateči v trgovino in napolniti zaloge pitne vode, kajti pred nama je teren z minimalno civilizacijo. Po postanku na plaži, kjer se zagledam v katamarana z jadri (pri sebi s sprašujem, zakaj mi ta stvar ni padla na misel pri načrtovanju dopusta), se odpraviva naprej.
Slika

Ustaviva se še v samotnem zalivu, kjer zopet poskusim srečo z lovom. Zaženem se v vodo z masko in trnkom, misleč, mogoče pa bo kaj. Nič. Zatečem se na boljšo pozicijo – skalo nad morjem. Vržem, čakam, vržem, čakam,…in ja prijela je. JUPI, moja prva riba. Potegnem jo ven (14 centimetrov…med očmi ). Še malo natančneje pogledam in vidim, da sem jo v bistvu s svojo hitrostjo in sokoljim vidom napičil v vrat oz. grlo….(svašta). Ves navdušen nad ulovom se obrnem in se zagledam iz oči v oči… z njo….rakovico, ki je bila ogromna (večja kot moja dlan). Prestrašim se in iz oči ji berem, > Daj mi ribo!<. Punca že prihaja s fotoaparatom, zato na varni razdalji ponudim rakovici svojo ribo. Vzame jo kot, da bi bila še ribica ( ) in jo zavestno ali posreči s kleščami preščipne ravno pod grlom. Tako se trnek sprosti in že jo ni več.
Slika

S to srhljivo izkušnjo splaviva kajak in se nameniva do naslednje nočitve - v uvalo Meli. Prispeva zopet malo pred temo, tako, da kaj več kot malo večerje, postavitev šotora in večerno pivo ne pride v poštev. Zaspiva, kot mala otroka. (23 km)
Slika

V naslednje jutro naju je prebudil »hrup« iz avle najine mobilne vile. Pogledam in vidim radovedno bogomolko, ki se razgleduje po najinih stvareh. Skrbno jo naložim in odnesem v njeno bolj naravno območje. Po jutranjem ritualu se odpraviva na morje, kajti čaka naju dan, kjer ne bo veliko možnosti prisilnih postankov – območje veliki skalnih pečin. Največ upanja pa nameniva lepemu in stabilnemu vremenu. Tako greva mimo nekakšni skalnati votlini, se zapeljeva skozi in se namestiva v samotni plaži malo stran. Po osvežitvi si vzamem čas za pravi ribolov. Uspeh je viden – 6 Velikih rib (beri: malih). Nadaljujeva. Vreme že kaže prve zobe, zato si v vetru privoščiva počitek v zalivu (uvala Lukovac), kjer je ogromno naplavin morja in tudi kakšna školjka se najde vmes. Kot, da bi vedel, me je tam čakal pleten stol za počitek (če sedaj pomislim, mi je žal, da ga nisem vzel za spomin, toda razmere mi tega niso omogočale ).
Slika

Na splošno je na večini plaž vzhodne obale polno naplavin in raznih smeti. Odločiva se za nadaljevanje. Ko prideva iz zaliva, mi pogled šine na odprto morje, kjer vidim bele valove. Zaradi prevelikih valov se vrneva na plažo. Po kakšni uri se vprašava, kaj narediti. Do naslednjega zalivčka imava še kar nekaj km in nobene možnost za postanek, pa še valove proti nama. Ura pa je že tudi pozno in tukaj ne bi bilo ravno prijetno prenočiti. Odločiva se, da poizkusiva srečo in najino vztrajnost. Pogled na morje opazi malo manjše bele lise. Malo me zaskrbi. Veslava, veslava in pogledujeva za pečinami, ki jih doseževa, da bi le ogledala zalivček primeren za nočitev. Tako pečine minevajo in minevajo, zalivčka pa ni in ni. Počasi se že noči. Tudi spraševanje punce, ali je zaliv za to pečino, ji dam odgovor v stilu ate Smrka: >Samo še ta pečina, pa sva tam<. Mislim, da mi je v tretjem poizkusu tudi uspelo in zagledava plažo pod vasjo Orlec.
Slika

Oddahneva se – resnično. Malo se razgledava in zagledava še dva avanturista, ki sta se odločila, da ta zalivček izkoristita za nočitev. Bila sta Angležinja in Nizozemec, ki sta si na Rabu izposodila vsak svoj morski kajak in sta ob Krku, prečila morje in se po vzhodni strani Cresa vračala proti jugu. Tu je Angležinja v navdušenem tonu pripovedovala, kako sta lahko iz severa proti jugu jadrala na valovih. Začudeno jo pogledam in ji omenim, da naj si predstavlja naju, kako sva šele midva jadrala na valovih iz juga proti severu . Po spoznavanju si postaviva šotor in si spečeva zasluženo večerjo (najine ribice, ki so teknile, čeprav ne veva imena (če kdo po slikah ve katere ribe so to, naj pove)). Še pivo na plaži in že je čas za spanje. (20 km)
Slika

Zjutraj naju iz skoraj klimatizirane vile izbeza jutranje sonce, ki je že izredno močno. Obeta se lepo vreme. Mene čaka pohod v vas Orlec, ki je oddaljena dobra 2 km od plaže po zalogo pitne vode in hrano. Cesta do vasi je asfaltirana in je zgoraj zaprta za promet z zapornico. Najdem vodo, trgovino in vmes skočim še na kavico s travarico v vaški lokal. Pridruži se mi tudi Nizozemec, ki je imel podobno nalogo kot jaz. Vračava se skupaj in ko prideva nazaj sta bila šotora že pospravljena. Plaža, ki je bila ponoči samo naša, je bila sedaj polna turistov, saj je ena lepših plaž vzhodne obale (nobenih naplavin). Naredimo skupinsko sliko, zaželimo srečo in že gremo vsak svojo pot.
Slika

Pred nama je po planu samo 10 km veslanja, do naslednjega postanka, ki je hkrati tudi prenočošče. In teh 10 km je bilo povrhu vsega še čista uživancija na morju. Zrcalna gladina (ko zaveslaš in slišiš šššš), brezvetrje, jasno nebo in sonček. Šele takrat se zavedaš, kaj je to. Po slabih dveh urah prideva na cilj (uvala Poje). In to kakšen cilj. Pravi mali all- inclusive prostor (miza s klopcami, kamin, pomivalnica, vrvi za oblačila, drevo za senco, razgled na morje in še varnostnik, ki je čuval najino barko).
Slika

Milina.To nebeško stanje je motil edino najstnik, ki se je s čolnom vozil in vozil in vozil in delal kroge okoli očetove jahte, ki je bila zasidrana v zalivu. Ampak sva potrpela . (10 km)
Slika

Prebudiva se zopet v sončno, mirno jutro. Po jutranjemu ritualu, ki je bil res na lepi lokaciji, zaplujeva na ravno morsko gladino. Zaveslava proti Meragu, pristanišču trajektov, ki vozijo na relaciji Cres-Krk. Vmes si še ogledava votlino, ki je malo pred pristajališčem. V tej vasi si pri starejši domačinki napolniva vodo, pojeva malico in nadaljujeva pot. Trgovine pa žal nimajo. In ker imava plan za te dni malo manj natrpan si lahko privoščiva daljše postanke. Eden takšnih je na plaži, kjer si spet privoščim ribolov, punca pa se igra s fotografijo. Plaže naprej od Meraga so spet lepše z manj naplavinami. Na tej plaži pridem tudi do spoznanja o obali Cresa. Posadim si masko na obraz in raziskujem morsko življenje. Le kakšnih 20 metrov plitvine, zagledam odrezan svet navzdol v globino, kjer vidim samo še modrino. Ta pogled mi ni prijeten, zato grem raje na obalo . Kot zanimivost naj povem, da sva vedno plula zelo blizu obale, toda vseeno so se globine pod nama gibale od 60-80 metrov. Ne upam si predstavljati kaj bi bilo, če bi komora kajaka popustila (no, vsaj dve komori ima kajak ). Po lovljenju in raziskovalnem počitku, nadaljujeva pot do plaže za spanje. Najdeva jo malo naprej od uvale pod Predoščico. Narediva si morsko specialiteto, ki je kot prva prav tako teknila. Malo še pregledava plane in ugotoviva, da napredujeva odlično in, da imava samo še približno 25 km do konca. Časa pa še dva dni. Čas je za dopust . (16 km)
Slika

V dnevu, ki prihaja se domeniva s sestrino družino, da pridejo v vas Beli pogledati pomorščake. Še pred tem pa se na postanku (rt Dražinj) na poti v Beli najeva fig (kar malo sem bil razočaran, saj sem mislil, da bom na najinem popotovanju srečal več figovcev).
Slika

V zaliv je pripeljal tudi gliser z manjšo slovensko družinico. In ko sva pakirala stvari in nalagala na kajak, je mož/fant/partner »presenečeno« rekel ženi/punci/partnerki kako sva usklajena. To sva tudi midva slišala in hotel sem mu odgovoriti, da po 10 dnevih plovbe po 2- 3 krat na dan enakih pakiranjih stvari ni vrag, da ne bi bila usklajena . Prispeva v Beli, kjer se srečava s sestrino družino. Privoščiva si mrzlo pivo in hitro hrano. Uff, kako paše. Po slovesu se hočeva tudi midva odpraviti na pot. Vendar se vreme ne strinja. Začne rahlo deževati. Počakava na ugodnejše razmere in v pravem trenutku zajahava kajak in odveslava do zadnjega kraja prenočišča. S tem iskanjem sva imela še največ težav. Končno sva našla skoraj primerni kraj (uvala Dol), ki se je nahajal pod zelo visoko navpično steno. Že hočeva postaviti šotor, ko opaziva na tleh večje kamne, ki se krušijo s stene in ponoči lahko padajo na najin šotor z višine 20 metrov. Zato poiščeva prostor, kjer je manjša možnost krušenja stene. Še zadnjikrat postaviva šotor in z nasmehom premlevava dogodivščine, ki so naju spremljale na poti. Zaspiva v strahu, da se ne bo kakšen kos skale odlomil od stene. (12 km)
Slika

Še zadnje jutro na Cresu. Po jutranjem ritualom se odpraviva na pot proti končnemu cilju. Vendar ne za dolgo. Ko prideva na malo bolj odprto morje, naletiva na visoke valove, ki prihajajo iz celine, nama direktno na premec (najvišji valovi dosedaj). Opaziva tudi nama znane valove – bele. Odločiva se, da nima smisla izgubljati moči, kajti imava cel dan časa, zato se vrneva. Po dveh urah poležavanja, spet poizkusiva srečo. Beline ni bilo več. Bili pa so valovi. In to kakšni. Mislim, da so bili metrski. Spoznal sem, da kajaku ti valovi ne morejo priti do živega, zato sva z muko premagovala zadnje kilometre. Nekaj za spomin na zadnji dan. Vmes sva se ustavila za malce osvežitve v prijetno hladnem morju. Po vedno bolj izmučenemu veslanju sva imela vedno več energije, saj sva po zadnjem ovinku, že lahko zagledala v daljavi najin trajekt. Vedno bližje in bližje je bil. In vedno večji in večji je bil. In vedno glasnejši in glasnejši je bil. In ….PRISPELA SVA DO NJEGA. (12 km)
Slika

Živa, zdrava, polna lepih spominov in dogodivščin pospraviva stvari, spustiva kajak in veselo na trajekt. Upava še, da naju bo avto čakal na pomolu, kjer sva ga pred 13-dnevi pustila. Gledava iz trajekta in ga zagledava…JUPI…še vžgati mora in potem gasa do domače vasi….Grmgrrrrr iz prve….TOO… še mrzlo Laško iz lokala nad pristaniščem in že gremo….PRESREČNO iz letošnjega morja!

vir: https://picasaweb.google.com/1015196368 ... Huvt6I8QE#
Nazadnje spremenil jure23, dne To Dec 27, 2011 09:44, skupaj popravljeno 3 krat.
Uporabniški avatar
dule
Admiral
Prispevkov: 751
Pridružen: Pe Jul 27, 2007 15:53

OdgovorNapisal/-a dule » Po Dec 26, 2011 16:22

Bravo jure23!
Hotel sem ti napisati, da imaš premajhne slike in da jih prej povečaj, potem pa jih nalimaj gor, kot ti je napisal NT.
Drugače pa super in naslednjo avanturo nas ne pusti čakat tako dolgo. :wink:
erklavec
Prispevkov: 1
Pridružen: Ne Avg 25, 2013 19:20

OdgovorNapisal/-a erklavec » Po Avg 26, 2013 16:47

Pozdravljeni!
Vajin podvig bo imel vedno veliko simpatizerjev a bi pa čeprav je minilo že kar nekaj časa od tega dodal da previdnosti nikoli ni dovolj pri takem podvigu.Veter je z gumenjakom lahko hudo neprizanesljiv Kvarner pa je v tako dolgem času teško vremensko stabilen.A vseeno hvala vama za dodatno inspiracijo ki sta nama jo dala.Midva z mojo boljšo polovico sva si za pot okoli vzela le tri dni priznam pa da sva imela res lepo morje a naju je veter pri prečenju zaliva zadnji dan le opozoril na majhnost proti naravi.
Lep pozdrav vsem veslačem in tistim ti to še postanejo
Uporabniški avatar
Splav
Viceadmiral
Prispevkov: 354
Pridružen: To Jun 10, 2008 09:46

OdgovorNapisal/-a Splav » To Avg 27, 2013 13:42

erklavec napisal/-a:Pozdravljeni!
Midva z mojo boljšo polovico sva si za pot okoli vzela le tri dni priznam pa da sva imela res lepo morje a naju je veter pri prečenju zaliva zadnji dan le opozoril na majhnost proti naravi.
Lep pozdrav vsem veslačem in tistim ti to še postanejo


Sta pa bolj malo počivala. Čestitke za podvig.
Mirno morje in široko obzorje.
bkonecnik
Poročnik bojne ladje
Prispevkov: 75
Pridružen: So Apr 07, 2012 10:24

OdgovorNapisal/-a bkonecnik » Če Avg 29, 2013 11:40

Jure, vsaka čast!! Res bombastično :D
saso323
Poročnik fregate
Prispevkov: 66
Pridružen: To Maj 22, 2012 00:52

OdgovorNapisal/-a saso323 » So Avg 31, 2013 10:00

Cestitke.
Uporabniški avatar
mravla74
Kontraadmiral
Prispevkov: 309
Pridružen: To Jun 24, 2008 12:29

OdgovorNapisal/-a mravla74 » To Sep 03, 2013 13:29

Lep potopis, sta bila kar pogumna da sta se odločila za tak podvig. :D
Uporabniški avatar
mravla74
Kontraadmiral
Prispevkov: 309
Pridružen: To Jun 24, 2008 12:29

OdgovorNapisal/-a mravla74 » To Sep 03, 2013 13:29

Lep potopis, sta bila kar pogumna da sta se odločila za tak podvig. :D
keegan
Naddesetnik
Prispevkov: 6
Pridružen: Če Sep 12, 2013 20:28

Krk, Cres!

OdgovorNapisal/-a keegan » Ne Sep 29, 2013 20:23

Ko smo že pri podobni temi in, da ne odpiram nove, bi tudi jaz prosil za kakšno mnenje glede potovanja. Zanima me kakšne razdalje so kaj možne z gumenjaki tam 5 - 6m z nekimi 100KM motorji? Zanima me predvsem ali je razdalja od Krka (Njivice) pa tja do Cresa, Lošinja, Raba, kolikor toliko dosegljiva oziroma realna za tak čoln. Zanime me samo iz vidika sposobnosti čolna ter motorja (seveda tudi ustrezna praksa in znanje).

L.p.
Uporabniški avatar
pajer1
Admiral
Prispevkov: 5797
Pridružen: Ne Dec 16, 2007 17:39
Kraj: Ljubljana, Marina Umag

Re: Krk, Cres!

OdgovorNapisal/-a pajer1 » Ne Sep 29, 2013 21:01

keegan napisal/-a:Ko smo že pri podobni temi in, da ne odpiram nove, bi tudi jaz prosil za kakšno mnenje glede potovanja. Zanima me kakšne razdalje so kaj možne z gumenjaki tam 5 - 6m z nekimi 100KM motorji? Zanima me predvsem ali je razdalja od Krka (Njivice) pa tja do Cresa, Lošinja, Raba, kolikor toliko dosegljiva oziroma realna za tak čoln. Zanime me samo iz vidika sposobnosti čolna ter motorja (seveda tudi ustrezna praksa in znanje).

L.p.


V Jadranu s takim čolnom "no limits"! S "pravo" glavo!
Severni Jadran, vse je ujeto tam do 20 milj. Se pravi s takim čolnom ena urca vožnje. Bencinskih je dovolj, ni problema. Tak čoln je tudi super za dnevna kopanja, raziskovanja. Seveda pa ima prostora bolj malo. S "kramo" in osebami pa bodo težave. Nič bat! Vse se uredi!

LP

.
pajer 1

Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
janadino
Admiral
Prispevkov: 3874
Pridružen: Če Okt 11, 2007 14:57

OdgovorNapisal/-a janadino » Po Sep 30, 2013 08:36

Z mojim prvim gumenjakom sem naredil več kilometrov po cesti kot po morju. :lol: Ko pa sem enkrat probal malo daljše relacije (prva ruta morjeplovec) pa se mi je odprl nov svet. Z podobno zadevo kot jo omenjaš smo prepluli že skoraj cel Jadran.
Guma je guma, zaenkrat.
bkonecnik
Poročnik bojne ladje
Prispevkov: 75
Pridružen: So Apr 07, 2012 10:24

OdgovorNapisal/-a bkonecnik » Po Sep 30, 2013 08:39

Se strinjam s pajerjem! Tudi sam delam dnevne izlete s 5 m gumico in 50 KM izlete na relaciji Vrsar-Pula. Pač pogledam vremensko napoved in skrbim, da je dovolj bencina in pijače ter gasa.
keegan
Naddesetnik
Prispevkov: 6
Pridružen: Če Sep 12, 2013 20:28

OdgovorNapisal/-a keegan » Po Sep 30, 2013 14:10

Ok hvala! No, tole je pa lepo slišat. Sicer ne nameravam ne vem kakšnih razdalj delat ampak me je vseeno zanimalo, pa še to bolj z vidika motorja (vzdržljivost). Hvala za mnenja!
bats
Kapitan
Prispevkov: 184
Pridružen: To Jun 12, 2012 08:01
Kraj: Gorenjska

OdgovorNapisal/-a bats » Sr Okt 02, 2013 10:26

iz Njivic delam z gumo 5 m in 70 kavalov takšne relacije kot si jih napisal in vse drži kar so napisali.Vseeno pa z glavo kar se tiče morja in vremena, skratka ko je stabilno.

Kdo je na strani

Po forumu brska: Google [Bot] in 1 gost