Srečko in Olga Pust
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator
-
- Kapitan bojne ladje
- Prispevkov: 128
- Pridružen: Sr Sep 26, 2012 12:36
Žal sta končala svojo potovanje:
Yacht Ciao sinks after collision with submerged object
25/09/2012
Crew Evacuated - All Safe
The crew of World ARC yacht Ciao, Slovenian couple Srecko and Olga Pust, were safely evacuated to another rally yacht early this morning (Tuesday 25 September) following a collision with a submerged object in the Indian Ocean. Ciao had been sailing with the rally fleet from Indonesia to the Australian Cocos (Keeling) Islands, when she struck a submerged object approximately 40nm ENE of the Cocos (Keeling) group at around midnight UT today. The collision damaged the rudder of the US flagged Sweden Yacht 45, causing significant water ingress.
Rally Yachts Answer PAN-PAN Call
A PAN-PAN call was picked up by other World ARC yachts in the area, and yachts J’Sea, Spirit of Alcides and Umineko were standing by Ciao just after 0100UT. To reduce the rate of water ingress, Srecko & Olga dropped sails and slowed the boat down and were then taken in tow by J’Sea. By 0300UT is appeared that the water ingress was being controlled as the yachts continued slowly toward Cocos.
At 0430UT Srecko reported that the water inside the boat was now over the level of the floorboards and at 0445UT the tow line was dropped with Sreco and Olga still on board Ciao and the expectation that they would abandon to a dinghy or liferaft at the last moment. The yacht Zoe was attempting to rendezvous and transfer a high capacity pump across to Ciao, but was still 9nm away.
Crew Evacuated to Spirit of Alcides
Sadly Ciao could not be saved and when the foredeck touched the water, Srecko and Olga evacuated from their yacht and transferred safely to Spirit of Alcides at approximate position 11º52S 097º23E. All yachts involved in assisting Ciao are now making their way to the Cocos (Keeling) Islands, where they are expected to arrive later today.
World ARC rally control in Cocos Keeling were able to inform the Australian Coastguard (RCC Canberra) via the Cocos Keeling police post soon after the PAN-PAN alert was issued, passing on details of the yacht’s position relayed by the Yellowbrick Iridium tracking devices carried by each rally yacht. The intra-yacht SSB radio net also enabled swift communication between all rally boats on the passage.
Having sailed with World ARC 2010 to Australia, Sreco and Olga re-joined the 2012 rally in Bali to continue their circumnavigation. They quickly got to know all the boats as they arrived in Bali. Our thoughts are with Srecko and Olga, and our thanks to all the rally boats which tried to assist them, including J’Sea, Umineko, Spirit of Alcides , Royal Leopard and Zoe.
Yacht Ciao sinks after collision with submerged object
25/09/2012
Crew Evacuated - All Safe
The crew of World ARC yacht Ciao, Slovenian couple Srecko and Olga Pust, were safely evacuated to another rally yacht early this morning (Tuesday 25 September) following a collision with a submerged object in the Indian Ocean. Ciao had been sailing with the rally fleet from Indonesia to the Australian Cocos (Keeling) Islands, when she struck a submerged object approximately 40nm ENE of the Cocos (Keeling) group at around midnight UT today. The collision damaged the rudder of the US flagged Sweden Yacht 45, causing significant water ingress.
Rally Yachts Answer PAN-PAN Call
A PAN-PAN call was picked up by other World ARC yachts in the area, and yachts J’Sea, Spirit of Alcides and Umineko were standing by Ciao just after 0100UT. To reduce the rate of water ingress, Srecko & Olga dropped sails and slowed the boat down and were then taken in tow by J’Sea. By 0300UT is appeared that the water ingress was being controlled as the yachts continued slowly toward Cocos.
At 0430UT Srecko reported that the water inside the boat was now over the level of the floorboards and at 0445UT the tow line was dropped with Sreco and Olga still on board Ciao and the expectation that they would abandon to a dinghy or liferaft at the last moment. The yacht Zoe was attempting to rendezvous and transfer a high capacity pump across to Ciao, but was still 9nm away.
Crew Evacuated to Spirit of Alcides
Sadly Ciao could not be saved and when the foredeck touched the water, Srecko and Olga evacuated from their yacht and transferred safely to Spirit of Alcides at approximate position 11º52S 097º23E. All yachts involved in assisting Ciao are now making their way to the Cocos (Keeling) Islands, where they are expected to arrive later today.
World ARC rally control in Cocos Keeling were able to inform the Australian Coastguard (RCC Canberra) via the Cocos Keeling police post soon after the PAN-PAN alert was issued, passing on details of the yacht’s position relayed by the Yellowbrick Iridium tracking devices carried by each rally yacht. The intra-yacht SSB radio net also enabled swift communication between all rally boats on the passage.
Having sailed with World ARC 2010 to Australia, Sreco and Olga re-joined the 2012 rally in Bali to continue their circumnavigation. They quickly got to know all the boats as they arrived in Bali. Our thoughts are with Srecko and Olga, and our thanks to all the rally boats which tried to assist them, including J’Sea, Umineko, Spirit of Alcides , Royal Leopard and Zoe.
- Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5110
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Originalni članek na World ARC.
K sreči so vsi živi in zdravi.
Barka je bila zavarovana, tako da jima želim, da bosta našla način kako nadaljevati pot.
LP NT
K sreči so vsi živi in zdravi.
Barka je bila zavarovana, tako da jima želim, da bosta našla način kako nadaljevati pot.
LP NT
Mislim, da nam je vsem lahko za zgled profesionalno obnašanje kapitana in posadke. Narediš maksimalno, kar lahko, ne da bi ogrožal sebe ali drugega. Nikola Tesla ali je v takih primerih na jadrnicah, ki so bolj počasne sonar, ki gleda naprej lahko uporaben ali pa je preveč smeti, valov, ... da bi bila zadeva uporabna?
--
Nazadnje spremenil EDO, dne Pe Dec 07, 2012 19:01, skupaj popravljeno 1 krat.
Living well is the best revenge
https://www.facebook.com/NotaBeneSailing/
https://www.facebook.com/NotaBeneSailing/
Ravno dva dni nazaj sem na enem od tujih forum bral o debati/bojazni izgubljenih ter malo pod povrsjem plavajocih ladijskih kontejnerjih. So razglabljali na dolgo in siroko, pri sebi sem si pa mislil:
kaksni filozofi - ma ni sanse da v teh prostranstvih trofnes ravno na kontejner.
Pol pa tole.
Nikjer sicer ne pise, da je bil pri Pustovih kontejner, ampak saj niti nima veze - to je res smola smolena na kubik. Dobro, da sta resena in da so bila druga plovila dovolj blizu - se vecje sranje bi bilo dolgotrajno plutanje v dingiju...
Tole pa človeka malo stisne. Še dobro sta jo odnesla.
S kontejnerji in hlodi je tako, kot z vozniki, ki vozijo po avtocesti v napačno smer. Vsi vemo, da obstajajo, a večina jih še ni srečala in upa, da jih tudi ne bo.
Se pa kljub temu vozi in pluje.
Se strinjam.
Tudi sam sem nabavil FWD looking sonar predvsem za iskanje prehodov med koralnimi grebeni in morda za iskanje kontejnerjev na odprtem.
Povsem neuporabna reč in mi je žal, da sem to kupil.
Na oceanu se valovi malo zlomijo in to potisne mehurčke zraka v vodo. FWD looking sonar (pa tudi globinomer) to pokaže kot objekt (ali dno).
Tudi jate rib ali sargaška trava zmotijo naprave.
Med koralami je pa tako: V čisto mirni vodi se itak vse vidi in ne rabiš instrumentov. Ob valovih pa se ob koralah delajo vrtinci in zračni mehurčki in to čisto zmede sonar, tako da ostaja stara praksa: Eden si nadene polarizacijska sončna očala in gre na na premec in maha krmarju.
Vhode v zaliv se med koralami išče takrat, ko je sonce visoko in po možnosti od zadaj. Forward looking sonar tega žal ni spremenil.
S kontejnerji in hlodi je tako, kot z vozniki, ki vozijo po avtocesti v napačno smer. Vsi vemo, da obstajajo, a večina jih še ni srečala in upa, da jih tudi ne bo.
Se pa kljub temu vozi in pluje.
Nikola Tesla napisal/-a:FWD looking sonar je v praksi neuporaben.Tam kjer ga ne rabiš deluje, na morju pa tudi če bi ti kaj zapiskalo ne bi prav nič pomagalo. V morju so delno potopljeni ostanki japonskega tsunamija in izgubljeni kontejnerji. Kot veste pa je pokojni Jure Šterk nasedel v Jadranu na podmornico.
LP NT
Se strinjam.
Tudi sam sem nabavil FWD looking sonar predvsem za iskanje prehodov med koralnimi grebeni in morda za iskanje kontejnerjev na odprtem.
Povsem neuporabna reč in mi je žal, da sem to kupil.
Na oceanu se valovi malo zlomijo in to potisne mehurčke zraka v vodo. FWD looking sonar (pa tudi globinomer) to pokaže kot objekt (ali dno).
Tudi jate rib ali sargaška trava zmotijo naprave.
Med koralami je pa tako: V čisto mirni vodi se itak vse vidi in ne rabiš instrumentov. Ob valovih pa se ob koralah delajo vrtinci in zračni mehurčki in to čisto zmede sonar, tako da ostaja stara praksa: Eden si nadene polarizacijska sončna očala in gre na na premec in maha krmarju.
Vhode v zaliv se med koralami išče takrat, ko je sonce visoko in po možnosti od zadaj. Forward looking sonar tega žal ni spremenil.
Lep pozdrav, Tomaž.
Heron je nazaj z druge poti po svetu in že težko čakam na naslednji odhod.
Takrat se bo vrnil tudi dnevnik na: www.sailmala.com/heron
Ali občasno blog v Angleščini na: www.heronsailing.blogspot.com/
Heron je nazaj z druge poti po svetu in že težko čakam na naslednji odhod.
Takrat se bo vrnil tudi dnevnik na: www.sailmala.com/heron
Ali občasno blog v Angleščini na: www.heronsailing.blogspot.com/
- Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5110
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Srečko Pust ves pretresen poroča na svojem blogu...
Citat:
27.9.2012, 08:14:02, Ciao CIAO
Dragi moji,
usulo se je pošte, z vseh koncev. Pa ravno zadnjič sem nekaj jamral, raje bi bil tiho, nobenega maila več v zameno za Ciao ... Še vedno sva v šoku, pretresena do dna. Težko mi je pisat o tem ...
Vseeno, kaj se je dogajalo v torek? Zjutraj, ravno daniti se je pričelo, je nekaj počilo na krmi. Vidim, da se kolo kar vrti, skočim za krmilo in ga skušam obrnit, pa samo škrta. Avtopilot se je že izklopil, krmilo malo obrnem, pa spet škrta, potem preskok in spet manjši obrat in spet upor. Nimam kontrole nad barko, zavija v veter, zbudim Olgo, pospravljava jadra. Genova se v močnem vetru strga po šivu, kjer so jo popravljali na Baliju, popolnoma je dotrajana. Nekako uspem spravit barko z motorjem v veter, spustiva glavno jadro. Upam, da je kaj narobe z avtopilotom, čeprav sem ga pregledal pred odhodom z Balija, videti je bil v redu. Odprem pokrov, kjer je zasilno krmilo, tam, kjer bi moral biti nastavek za ročico, zija prazna luknja. Takrat sem vedel, da sva v težavah. Olga kontrolira kalužo, vode ni. Vsaj to. Čeprav se lučka črpalke vsake toliko prižge. Izpraznim skladišče, grem pogledat krmilo. Os krmila visi samo na stranskih rokah, ena je od avtopilota, druga od krmilnega kolesa. Jašek, v katerem je krmilo pritrjeno, je odlomljen, krmilo niha v morju skupaj z valovi. Črpalka se vklaplja čedalje bolj pogosto. Do Kokosa je 40 milj. 5 ur. Ocenjujem situacijo. Sva brez krmila. Imava vdor vode. Ni izbire. MAYDAY. Najprej na VHF, nato vnesem položaj še v SSB (ker tista GPS antena ne dela). Pritisnem, 5 sekund, alarmiranje se prične. Prvi pokliče John, slabo se slišiva, kljub DSC ne vidi položaja barke. Enajst milj stran je, k sreči zadaj, proti vetru bi rabil ure in ure, da bi prišel. Čez uro ga že vidiva, rutinirano prevzame koordinacijo reševanja, tako da se pogovarjam samo z njim. Dogovarjava se za vleko, vode ni veliko, vse bo v redu, ko pridemo do mirnega morja v laguni. Potem zagledava, da voda priteka v kalužo le mimo cevi za črpalko, odpreva en prostor za kalužo, ta je poln vode. In še eden za njim, a nista speljana v kalužo. Vdor vode je večji, kot je kazalo. Olga z vedrom preliva vodo v kalužo, da jo črpalka spravi ven. Zunaj pomagam z ročno črpalko. Medtem je John pripravljen, šele v tretjem poskusu ujameva vrv za vleko, piha preko dvajset, morja je kake tri metre, barka brez jader se močno ziba. Vleka gre slabo, J'Sea ni dovolj močan, pleše levo in desno, hitrost je zelo majhna, smer sem ter tja. Skušam pomagat z motorjem, čeprav se oglaša alarm za olje. Ugasnem ga. Vode je čedalje več, Olga zdaj z vedrom izmenično meče vodo tudi v kokpit. Utrujena je že, a ji kar gre. Ampak kako dolgo? Ure in ure, kolikor jih rabimo z bistveno večjo hitrostjo, kot je zdaj, gotovo ne. Po pol ure nismo prišli še nikamor, vode je čedalje več. Zdaj si vedro podajava, eden je v barki, drugi na stopnicah. Prižgem črpalko tuša v zadnji kopalnici, zdaj vodo zlivava še tja. In v lijak v kuhinji. To je vse. Nekaj časa kaže, da obvladujeva nivo. Naporno je, kako dolgo lahko zdrživa? V eni uri naredimo kakšno miljo, dveh zagotovo ne. Še 38 jih je do zavetja. Kaj pa tam, tudi če uspemo? Tam ni ničesar! Spet prižgem motor, ni kaj, dokler bo delal, bo, potem pa ... Pomagam s krmilom, zdaj je malo bolje, a Ciao včasih Johna kar prehiti in potem spet traja, preden se pričnemo premikat. Olga se sama bori z vedrom, počasi obupuje, utrujena je do konca. Odveževa vrv, morda bova sama hitrejša, če bom uspel nekako krmarit. Johna prosim, če uspe organizirati močno črpalko, samo tako bi barko obdržali plovno in jo spravili v zavetje. Medtem je priplulo še nekaj bark, Umineko, Spirit of Alcides, Royal Leopard je močnejši in bi prevzel Ciao v vleko, Zoe potrebuje še dve uri, imajo črpalko. Ampak Ciao bo vsak čas brez elektrike, vode je dosegla dno salona, pod podnicami so baterije. Motor dela čedalje počasneje, oglašajo se še drugi alarmi, ampak to ni več pomembno. Ugasnem ga, Zoe nas bo tako prej dohitela. Morski psi krožijo okoli barke, zavohali so plen. Spet dva mečeva vodo ven. Kmalu bova na koncu z močmi, še posebej Olga, zdaj že nekaj ur brez prestanka gara. Voda pa še kar narašča, počasi crkujejo instrumenti. Zadnji ugasne ploter. K sreči dela ročni VHF. Johnu povem, da najbrž ne bova zdržala, da Ciao najbrž ne bo zdržala. Morava se odločiti. Gledava se, razmišljava trezno, razumno, ni sledu o strahu ali paniki. Enostavno ne gre več. Naredila sva, kar je bilo v najini moči. TO JE KONEC! "John, we abandon the boat! Razume, obvešča ostale. Še enkrat pokličem, sprožil bom raketo, kar tako, ker so že pri roki. Že od jutra imava v kokpitu vse grab bage, kaj še lahko vzameva z barke? Potopila se bo počasi, na zavetrni strani bova spustila dingi, Olga začne spravljat v potovalke obleke, knjige, kar ji pride na misel in pod roko, jaz rešujem nekaj elektronike. V barki je poplava, pokrovi kletnih shramb so dvignjeni, konzerve, pločevinke, hrana, vse že plava naokrog, voda jih premetava levo in desno. Iz kontejnerja zmečem rakete, ne bom jih rabil, vanj gredo zdaj koristnejše stvari. Enako grab bag od splava, rezerv vode in hrane ne rabiva. Kokpit se polni s torbami, kmalu sva kot ciganski voz. Sediva in čakava. Vsake toliko se spomniva še na kakšno stvar in jo greva iskat. Zdaj morava plezat po pultu in omaricah, po vodi je prenevarno, vsi predali so že zunaj, voda jih razmetava vsenaokrog. Kakšen pogled! Nimam srca, da bi naredil en sam samcat posnetek. Čakava na konec. Žal mi je za ostale, ki krožijo naokrog,a ne grem z barke do zadnjega. Čakava. Potem zagledam premec, samo pol metra je še nad vodo, s krme sploh nisva opazila, da se barka spredaj že resno potaplja. Čas teče hitreje. Odveževa dingi, vrževa ga v morje, Olga se vkrca, podajam ji prtljago. Približa se John, prekratek je z vrvjo, za njim pride Spirit of Alcides, Olga ujame njegovo vrv, izkrcujejo prtljago, privezujejo čoln, Olga je v kokpitu. Blizu so. Razmišljam, ali bi kar plaval do tja. Ne, zakaj imam rešilni splav? Kljun je že pod vodo, čakam. Kličejo me, naj pridem. Čakam. Barka tone. Morje zalije okno od kopalnice. Zalije okno prednje kabine. Doseže jambor. Vržem splav v morje. Nož imam pripravljen. Potegnem vrv. Splav se odpre, napihne. Obračam ga, vhod je na drugi strani. Ne smem več čakat. Prevalim se vanj, prerežem vrv, ki ga povezuje z barko, nož v morje. Obsedim. Pogledam Ciao, nagnjena močno naprej, do polovice že potopljena. Potaplja se počasi. Elegantno. Povsem se je umirila. Valov ni več, ničesar ni več. Vlečejo me k barki, kličejo, naj pridem na krov. Kar sedim v splavu. Bom že. Ne mudi se mi. Kam pa naj bi se mi mudilo?
Kapitan brez barke
Citat:
27.9.2012, 08:14:02, Ciao CIAO
Dragi moji,
usulo se je pošte, z vseh koncev. Pa ravno zadnjič sem nekaj jamral, raje bi bil tiho, nobenega maila več v zameno za Ciao ... Še vedno sva v šoku, pretresena do dna. Težko mi je pisat o tem ...
Vseeno, kaj se je dogajalo v torek? Zjutraj, ravno daniti se je pričelo, je nekaj počilo na krmi. Vidim, da se kolo kar vrti, skočim za krmilo in ga skušam obrnit, pa samo škrta. Avtopilot se je že izklopil, krmilo malo obrnem, pa spet škrta, potem preskok in spet manjši obrat in spet upor. Nimam kontrole nad barko, zavija v veter, zbudim Olgo, pospravljava jadra. Genova se v močnem vetru strga po šivu, kjer so jo popravljali na Baliju, popolnoma je dotrajana. Nekako uspem spravit barko z motorjem v veter, spustiva glavno jadro. Upam, da je kaj narobe z avtopilotom, čeprav sem ga pregledal pred odhodom z Balija, videti je bil v redu. Odprem pokrov, kjer je zasilno krmilo, tam, kjer bi moral biti nastavek za ročico, zija prazna luknja. Takrat sem vedel, da sva v težavah. Olga kontrolira kalužo, vode ni. Vsaj to. Čeprav se lučka črpalke vsake toliko prižge. Izpraznim skladišče, grem pogledat krmilo. Os krmila visi samo na stranskih rokah, ena je od avtopilota, druga od krmilnega kolesa. Jašek, v katerem je krmilo pritrjeno, je odlomljen, krmilo niha v morju skupaj z valovi. Črpalka se vklaplja čedalje bolj pogosto. Do Kokosa je 40 milj. 5 ur. Ocenjujem situacijo. Sva brez krmila. Imava vdor vode. Ni izbire. MAYDAY. Najprej na VHF, nato vnesem položaj še v SSB (ker tista GPS antena ne dela). Pritisnem, 5 sekund, alarmiranje se prične. Prvi pokliče John, slabo se slišiva, kljub DSC ne vidi položaja barke. Enajst milj stran je, k sreči zadaj, proti vetru bi rabil ure in ure, da bi prišel. Čez uro ga že vidiva, rutinirano prevzame koordinacijo reševanja, tako da se pogovarjam samo z njim. Dogovarjava se za vleko, vode ni veliko, vse bo v redu, ko pridemo do mirnega morja v laguni. Potem zagledava, da voda priteka v kalužo le mimo cevi za črpalko, odpreva en prostor za kalužo, ta je poln vode. In še eden za njim, a nista speljana v kalužo. Vdor vode je večji, kot je kazalo. Olga z vedrom preliva vodo v kalužo, da jo črpalka spravi ven. Zunaj pomagam z ročno črpalko. Medtem je John pripravljen, šele v tretjem poskusu ujameva vrv za vleko, piha preko dvajset, morja je kake tri metre, barka brez jader se močno ziba. Vleka gre slabo, J'Sea ni dovolj močan, pleše levo in desno, hitrost je zelo majhna, smer sem ter tja. Skušam pomagat z motorjem, čeprav se oglaša alarm za olje. Ugasnem ga. Vode je čedalje več, Olga zdaj z vedrom izmenično meče vodo tudi v kokpit. Utrujena je že, a ji kar gre. Ampak kako dolgo? Ure in ure, kolikor jih rabimo z bistveno večjo hitrostjo, kot je zdaj, gotovo ne. Po pol ure nismo prišli še nikamor, vode je čedalje več. Zdaj si vedro podajava, eden je v barki, drugi na stopnicah. Prižgem črpalko tuša v zadnji kopalnici, zdaj vodo zlivava še tja. In v lijak v kuhinji. To je vse. Nekaj časa kaže, da obvladujeva nivo. Naporno je, kako dolgo lahko zdrživa? V eni uri naredimo kakšno miljo, dveh zagotovo ne. Še 38 jih je do zavetja. Kaj pa tam, tudi če uspemo? Tam ni ničesar! Spet prižgem motor, ni kaj, dokler bo delal, bo, potem pa ... Pomagam s krmilom, zdaj je malo bolje, a Ciao včasih Johna kar prehiti in potem spet traja, preden se pričnemo premikat. Olga se sama bori z vedrom, počasi obupuje, utrujena je do konca. Odveževa vrv, morda bova sama hitrejša, če bom uspel nekako krmarit. Johna prosim, če uspe organizirati močno črpalko, samo tako bi barko obdržali plovno in jo spravili v zavetje. Medtem je priplulo še nekaj bark, Umineko, Spirit of Alcides, Royal Leopard je močnejši in bi prevzel Ciao v vleko, Zoe potrebuje še dve uri, imajo črpalko. Ampak Ciao bo vsak čas brez elektrike, vode je dosegla dno salona, pod podnicami so baterije. Motor dela čedalje počasneje, oglašajo se še drugi alarmi, ampak to ni več pomembno. Ugasnem ga, Zoe nas bo tako prej dohitela. Morski psi krožijo okoli barke, zavohali so plen. Spet dva mečeva vodo ven. Kmalu bova na koncu z močmi, še posebej Olga, zdaj že nekaj ur brez prestanka gara. Voda pa še kar narašča, počasi crkujejo instrumenti. Zadnji ugasne ploter. K sreči dela ročni VHF. Johnu povem, da najbrž ne bova zdržala, da Ciao najbrž ne bo zdržala. Morava se odločiti. Gledava se, razmišljava trezno, razumno, ni sledu o strahu ali paniki. Enostavno ne gre več. Naredila sva, kar je bilo v najini moči. TO JE KONEC! "John, we abandon the boat! Razume, obvešča ostale. Še enkrat pokličem, sprožil bom raketo, kar tako, ker so že pri roki. Že od jutra imava v kokpitu vse grab bage, kaj še lahko vzameva z barke? Potopila se bo počasi, na zavetrni strani bova spustila dingi, Olga začne spravljat v potovalke obleke, knjige, kar ji pride na misel in pod roko, jaz rešujem nekaj elektronike. V barki je poplava, pokrovi kletnih shramb so dvignjeni, konzerve, pločevinke, hrana, vse že plava naokrog, voda jih premetava levo in desno. Iz kontejnerja zmečem rakete, ne bom jih rabil, vanj gredo zdaj koristnejše stvari. Enako grab bag od splava, rezerv vode in hrane ne rabiva. Kokpit se polni s torbami, kmalu sva kot ciganski voz. Sediva in čakava. Vsake toliko se spomniva še na kakšno stvar in jo greva iskat. Zdaj morava plezat po pultu in omaricah, po vodi je prenevarno, vsi predali so že zunaj, voda jih razmetava vsenaokrog. Kakšen pogled! Nimam srca, da bi naredil en sam samcat posnetek. Čakava na konec. Žal mi je za ostale, ki krožijo naokrog,a ne grem z barke do zadnjega. Čakava. Potem zagledam premec, samo pol metra je še nad vodo, s krme sploh nisva opazila, da se barka spredaj že resno potaplja. Čas teče hitreje. Odveževa dingi, vrževa ga v morje, Olga se vkrca, podajam ji prtljago. Približa se John, prekratek je z vrvjo, za njim pride Spirit of Alcides, Olga ujame njegovo vrv, izkrcujejo prtljago, privezujejo čoln, Olga je v kokpitu. Blizu so. Razmišljam, ali bi kar plaval do tja. Ne, zakaj imam rešilni splav? Kljun je že pod vodo, čakam. Kličejo me, naj pridem. Čakam. Barka tone. Morje zalije okno od kopalnice. Zalije okno prednje kabine. Doseže jambor. Vržem splav v morje. Nož imam pripravljen. Potegnem vrv. Splav se odpre, napihne. Obračam ga, vhod je na drugi strani. Ne smem več čakat. Prevalim se vanj, prerežem vrv, ki ga povezuje z barko, nož v morje. Obsedim. Pogledam Ciao, nagnjena močno naprej, do polovice že potopljena. Potaplja se počasi. Elegantno. Povsem se je umirila. Valov ni več, ničesar ni več. Vlečejo me k barki, kličejo, naj pridem na krov. Kar sedim v splavu. Bom že. Ne mudi se mi. Kam pa naj bi se mi mudilo?
Kapitan brez barke
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 6 gostov