Zgodovina Aurore
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator, kr en
Zgodovina Aurore
Včasih so rekli po radiu, v času ko se ni nič ne dogajalo, da je to čas kislih kumaric. No sedaj ta čas traja že celo večnost. Da malo popestrim ta čas, sem se odločil, da prilepim en zapis, katerega sem pripravil že pred par leti.
Moja prva jadrnica je bila Aurora, o kateri teče beseda. Ko sem se opogumil in zbral denar za nekoliko večjo, sem Auroro prodal. Menjala je še dva lastnika in pristala na boji našega člana Evovi-ja. Ko sva se osebno spoznala, me je nekoč vprašal, če imam še kaj fotografij od njegove Aurore. Sestavil sem mu kolaž v elektronski obliki, z opisom fotografij. Mogoče bo komu zanimivo pogledat, kako smo pred skoraj 30 leti spreminjali podobo naših plovil. Slike na začetku so še v papirnati obliki, ter skenirane. Starejši člani bodo to vedeli, a za mlajše naj omenim, da je bila takrat jadrnica dolžine osem metrov in še dvajset centimetrov, velika jadrnica in bil sem zelo ponosen nanjo. Sedaj je v dobrih rokah Evovi-ja in upam, da bo na koncu še on kaj dodal.
Ta dokument sem predal Evovi-ju:
Aurora
Auroro smo kupili davnega leta 1993. Bilo je to jeseni. Ni bila v najboljšem stanju, a odločil sem se, da bo za nekaj let to moja barka ter, da ji bom nadel lepši videz. Na spodnji sliki je na njej še bivši lastnik, ko sem si prvič ogledal jadrnico.
Jadrnica še ni imela imena. Imela je le registersko številko. Kasneje je dobila ime Aurora.
Tisto jesen in zimo sem se pogosto vozil v Pulo, ter vsakokrat izplul iz marine, da sem se spoznaval z jadrnico. Učil sem se jadranja, prebral veliko knjig o tej temi, ter se trudil, da je bilo moje jadranje vse hitrejše. Do spomladi, ko je Aurora dobila novo podobo, je moja žena v živo še ni videla. Raje sem vse pomanjkljivosti odpravil, jo olepšal, in jo nato predstavil družini.
Ko je prišla pomlad in z njo ugodno vreme, sem se dogovoril s tremi kolegi, da mi gredo pomagat polepšat Auroro. Z mano so bili Miran, ki je avtoličar in je poskrbel da se je jadrnica po par dnevih svetila v novi barvi. Igor, sodelavec mojster za vse. On mi je tudi že doma izdelal nov vhod v kabino, ker je bil star v katastrofalnem stanju. Edo, tudi sodelavec, ki mu nobeno delo ni prehudo. Vse delo, ki je razvidno iz fotografij, smo opravili v štirih dneh. Začel sem, ko je bila barka še v vodi. Kolegi so prišli, ko je bila barka že zunaj, osušena.
In ne boš verjel, to je tista tvoja Aurora, predno smo jo dvignili iz morja. Razmontiral sem ograjo, ter vse kar bi bilo kasneje, med obdelavo, v napoto. Delno sem pokital in spucal palubo, vendar je kasneje Miran ugotovil, da sem opravil le kakšnih 10 procentov dela. Nadaljeval je on.
Pripeljal sem jo pod dvigalo.
Prvi pogled v podvozje
Delavci so mi svetoval, da naj skuham iz pridelanega morsko rižoto. Jedla bi cela marina.
Vse so lepo postrgali. Predno so začeli sem jih podprl z raznimi tekočinami, da bi jim šlo delo lažje od rok
Oprali so jo še z vodnim curkom
In bila je pripravljena za transport na delovno pozicijo.
Odpeljali so jo z viličarjem.
Ko je prišla delovna ekipa, smo najprej popili kavo,
Nakar smo se lotili dela.
Edo puca trup.
Polovica je že lepša
Miran v elementu.
No, pa je bela.
Tudi jest je treba.
Pa spat tudi.
Na vrsti je šminka.
Napis in črta ji da lepši izgled.
Mimo je prišel šef marine, ter vprašal: ''Šta ste jo produžili ?''
Manjka še antivegetativni premaz.
Jadrnica je namesto starega lesenega robnika, dobila novega iz aluminija.
Nov vhod v kabino, nove letvice.
Sveti se kakor takrat moje oči.
Kar lepo izgleda.
In tako je skoraj pripravljena za nove avanture.
Počakati smo morali, na vrsto za dvigalo.
Po štirih dneh, zopet ob dvigalu.
Še malo, pa bo.
In končno v morju, na privezu.
Poskusna vožnja
Še ovekovečenje raznih podrobnosti.
Ob splovitvi nismo razbili steklenice, smo jo raje izpraznili.
Ampak, vseeno, kdo bi si mislil, da sem imel na glavi toliko nesivih las.
Po kakšnem letu je Aurora dobila tudi protizdrsno zaščito, ter novo palubno okno.
Pa tudi na jambor smo plezali. Tukaj smo montirali nov windex, katerega prej jadrnica ni imela.
Kasneje sem še večkrat plezal na jambor, največkrat – pet krat v enem dnevu, ko sem montiral navijalec prednjega jadra.
Zanimiv je pogled z vrha jambora.
Kolegi so mi večkrat pomagali pri raznih vzdrževalnih delih, na jadrnici. Prav zaradi te pomoči se je razvil običaj, da gremo vsako leto na moško jadranje. Zadnja leta gremo kar dvakrat po en teden, ne zaradi tega ker bi bilo te delovne pomoči vedno več, ampak ker je vedno več potrebe po jadranju.
Aurora je prevozila skoraj cel Jadran. Tukaj je ob pomolu v Božavi, ko še ni bilo vode in elektrike.
Pogled iz Aurore na star most med Ugljanom in Pašmanom.
Prva riba ulovljena iz Aurore.
Aurora v ozadju, mi na otoku Žut, v restavraciji Bain.
Pa na Istu.
Med jadranjem
In ob pomolu na Žutu.
Tudi stranska okna je bilo potrebno zamenjat
Pluli smo po mirnih morjih,
In po manj mirnih.
Aurora v Malem Lošinju - ponoči
In podnevi
V Jadriščici
V Božavi
Nekje tam vmes, v Maračolu na Unijah
V gužvi na Susku
In v kristalnem morju v Pernestici na Silbi
Pa še ena iz Pernestice
Ponovno na Istu
In ponovni v Božavi
Zanimiva fotografija mi je uspela, ko je bil Kvarner razdeljen na dva dela. Prvi je bil oblačen, drugi pa jasen. Posledično zanimiv odsev v morju.
Bilo je tudi veselo in naj veselo tudi ostane.
Upam, da nisem preveč zatežil.
Sedaj lahko Evovi nadaljuje.
Moja prva jadrnica je bila Aurora, o kateri teče beseda. Ko sem se opogumil in zbral denar za nekoliko večjo, sem Auroro prodal. Menjala je še dva lastnika in pristala na boji našega člana Evovi-ja. Ko sva se osebno spoznala, me je nekoč vprašal, če imam še kaj fotografij od njegove Aurore. Sestavil sem mu kolaž v elektronski obliki, z opisom fotografij. Mogoče bo komu zanimivo pogledat, kako smo pred skoraj 30 leti spreminjali podobo naših plovil. Slike na začetku so še v papirnati obliki, ter skenirane. Starejši člani bodo to vedeli, a za mlajše naj omenim, da je bila takrat jadrnica dolžine osem metrov in še dvajset centimetrov, velika jadrnica in bil sem zelo ponosen nanjo. Sedaj je v dobrih rokah Evovi-ja in upam, da bo na koncu še on kaj dodal.
Ta dokument sem predal Evovi-ju:
Aurora
Auroro smo kupili davnega leta 1993. Bilo je to jeseni. Ni bila v najboljšem stanju, a odločil sem se, da bo za nekaj let to moja barka ter, da ji bom nadel lepši videz. Na spodnji sliki je na njej še bivši lastnik, ko sem si prvič ogledal jadrnico.
Jadrnica še ni imela imena. Imela je le registersko številko. Kasneje je dobila ime Aurora.
Tisto jesen in zimo sem se pogosto vozil v Pulo, ter vsakokrat izplul iz marine, da sem se spoznaval z jadrnico. Učil sem se jadranja, prebral veliko knjig o tej temi, ter se trudil, da je bilo moje jadranje vse hitrejše. Do spomladi, ko je Aurora dobila novo podobo, je moja žena v živo še ni videla. Raje sem vse pomanjkljivosti odpravil, jo olepšal, in jo nato predstavil družini.
Ko je prišla pomlad in z njo ugodno vreme, sem se dogovoril s tremi kolegi, da mi gredo pomagat polepšat Auroro. Z mano so bili Miran, ki je avtoličar in je poskrbel da se je jadrnica po par dnevih svetila v novi barvi. Igor, sodelavec mojster za vse. On mi je tudi že doma izdelal nov vhod v kabino, ker je bil star v katastrofalnem stanju. Edo, tudi sodelavec, ki mu nobeno delo ni prehudo. Vse delo, ki je razvidno iz fotografij, smo opravili v štirih dneh. Začel sem, ko je bila barka še v vodi. Kolegi so prišli, ko je bila barka že zunaj, osušena.
In ne boš verjel, to je tista tvoja Aurora, predno smo jo dvignili iz morja. Razmontiral sem ograjo, ter vse kar bi bilo kasneje, med obdelavo, v napoto. Delno sem pokital in spucal palubo, vendar je kasneje Miran ugotovil, da sem opravil le kakšnih 10 procentov dela. Nadaljeval je on.
Pripeljal sem jo pod dvigalo.
Prvi pogled v podvozje
Delavci so mi svetoval, da naj skuham iz pridelanega morsko rižoto. Jedla bi cela marina.
Vse so lepo postrgali. Predno so začeli sem jih podprl z raznimi tekočinami, da bi jim šlo delo lažje od rok
Oprali so jo še z vodnim curkom
In bila je pripravljena za transport na delovno pozicijo.
Odpeljali so jo z viličarjem.
Ko je prišla delovna ekipa, smo najprej popili kavo,
Nakar smo se lotili dela.
Edo puca trup.
Polovica je že lepša
Miran v elementu.
No, pa je bela.
Tudi jest je treba.
Pa spat tudi.
Na vrsti je šminka.
Napis in črta ji da lepši izgled.
Mimo je prišel šef marine, ter vprašal: ''Šta ste jo produžili ?''
Manjka še antivegetativni premaz.
Jadrnica je namesto starega lesenega robnika, dobila novega iz aluminija.
Nov vhod v kabino, nove letvice.
Sveti se kakor takrat moje oči.
Kar lepo izgleda.
In tako je skoraj pripravljena za nove avanture.
Počakati smo morali, na vrsto za dvigalo.
Po štirih dneh, zopet ob dvigalu.
Še malo, pa bo.
In končno v morju, na privezu.
Poskusna vožnja
Še ovekovečenje raznih podrobnosti.
Ob splovitvi nismo razbili steklenice, smo jo raje izpraznili.
Ampak, vseeno, kdo bi si mislil, da sem imel na glavi toliko nesivih las.
Po kakšnem letu je Aurora dobila tudi protizdrsno zaščito, ter novo palubno okno.
Pa tudi na jambor smo plezali. Tukaj smo montirali nov windex, katerega prej jadrnica ni imela.
Kasneje sem še večkrat plezal na jambor, največkrat – pet krat v enem dnevu, ko sem montiral navijalec prednjega jadra.
Zanimiv je pogled z vrha jambora.
Kolegi so mi večkrat pomagali pri raznih vzdrževalnih delih, na jadrnici. Prav zaradi te pomoči se je razvil običaj, da gremo vsako leto na moško jadranje. Zadnja leta gremo kar dvakrat po en teden, ne zaradi tega ker bi bilo te delovne pomoči vedno več, ampak ker je vedno več potrebe po jadranju.
Aurora je prevozila skoraj cel Jadran. Tukaj je ob pomolu v Božavi, ko še ni bilo vode in elektrike.
Pogled iz Aurore na star most med Ugljanom in Pašmanom.
Prva riba ulovljena iz Aurore.
Aurora v ozadju, mi na otoku Žut, v restavraciji Bain.
Pa na Istu.
Med jadranjem
In ob pomolu na Žutu.
Tudi stranska okna je bilo potrebno zamenjat
Pluli smo po mirnih morjih,
In po manj mirnih.
Aurora v Malem Lošinju - ponoči
In podnevi
V Jadriščici
V Božavi
Nekje tam vmes, v Maračolu na Unijah
V gužvi na Susku
In v kristalnem morju v Pernestici na Silbi
Pa še ena iz Pernestice
Ponovno na Istu
In ponovni v Božavi
Zanimiva fotografija mi je uspela, ko je bil Kvarner razdeljen na dva dela. Prvi je bil oblačen, drugi pa jasen. Posledično zanimiv odsev v morju.
Bilo je tudi veselo in naj veselo tudi ostane.
Upam, da nisem preveč zatežil.
Sedaj lahko Evovi nadaljuje.
Jadranje je odklop
Re: Zgodovina Aurore
Zelo lepo Marjan. Lepe spomine si mi prebudil na stare, dobre čase. Predvsem spomine, ko je hrvaška obala in njena infrastruktura bila namenjena temu, da se z barko privežeš in obiščeš kraj. Danes pa plenjenju navtikov
In časom, v katerih smo si vzeli čas za prijatelje. In vse stvari so se uredile “udarniško”. Danes pa skoraj nimaš časa obiskat lastno barko, kaj šele, da bi šel prijatelju pomagat kak podaljšan vikend.
In časom, v katerih smo si vzeli čas za prijatelje. In vse stvari so se uredile “udarniško”. Danes pa skoraj nimaš časa obiskat lastno barko, kaj šele, da bi šel prijatelju pomagat kak podaljšan vikend.
"..Jer ovi ljudi normalni, tako su mi dosadni..." Jasmin Stavros
- Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5110
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Re: Zgodovina Aurore
Ob teh lepih slikah sem podoživljal čase po 1991. Hvala za deljenje lepih spominov z nami.
To da ste v štirih dneh prebarvali jadrnico pove vse o moči, ki jo daje prijateljska pomoč v kombinaciji z udarniškim delom. Vzgojeni smo bili, da en drugemu pomagamo. Poštenost, spoštovanje, pridnost, delavnost, marljivost pa so bile cenjene vrednote. Rad se bom spominjal teh časov, kajti tako lepo kot nam je bilo v devetdesetih nam kot družbi v celoti definitivno ne bo nikoli več. Glede na trenutno situacijo pa to vidimo in vemo bolj kot kdajkoli prej.
Taki prispevki bogatijo ta forum. Forum ljubiteljev morja.
Marjan želim, da bi pluli še na dolga leta.
To da ste v štirih dneh prebarvali jadrnico pove vse o moči, ki jo daje prijateljska pomoč v kombinaciji z udarniškim delom. Vzgojeni smo bili, da en drugemu pomagamo. Poštenost, spoštovanje, pridnost, delavnost, marljivost pa so bile cenjene vrednote. Rad se bom spominjal teh časov, kajti tako lepo kot nam je bilo v devetdesetih nam kot družbi v celoti definitivno ne bo nikoli več. Glede na trenutno situacijo pa to vidimo in vemo bolj kot kdajkoli prej.
Taki prispevki bogatijo ta forum. Forum ljubiteljev morja.
Marjan želim, da bi pluli še na dolga leta.
-
- Admiral
- Prispevkov: 2269
- Pridružen: Sr Mar 26, 2008 19:54
- Kraj: Ljubljana - ACI Supetarska draga - Rab
Re: Zgodovina Aurore
Marjan zelo lepo dokumentiran zapis.
Ker pa vem, da je Evovi delo nadaljeval, bi bilo zanimivo videti še kakšno njegovo sliko legendarne jadrnice.
Ker pa vem, da je Evovi delo nadaljeval, bi bilo zanimivo videti še kakšno njegovo sliko legendarne jadrnice.
You can't control the wind, but you can adjust your sails.
Re: Zgodovina Aurore
Hvala vsem trem za pozitivne odzive.
Kr en, ja, včasih si se privezal na obalo, ali v lučico z muringi, plačal si kakor da bi parkiral avto za cel dan, ter si zvečer privoščil večerjo v lokalni konobi. Denar, katerega si imel rezerviranega za dopust, si pustil lokalnim prebivalcem. Potem so razne mestne zajednice pričele prevzemat koncesije za priveze, sledile so nevzdržne podražitve. Za primer Božava. Večkrat sem bil tam. Lepa vasica in prijazni ljudje. Ko sem bil predzadnjič tam, sem plačal 14 Hrk po metru barke skupaj z elektriko in vodo. Naslednje leto mi je zaračunal 27 Hrk. Pa sem ga malo vprašal, če so še normalni. Povedal mi je, da je koncesijo prevzela mestna zajednica Zadar. Domačinom so dali možnost, da še naprej urejajo lučico in tam delajo, mestni zajednici naj plačajo 20Hrk od metra plovila, ''ostalo'' je njihovo. Takrat sem bil zadnjič tam. V Božavo še grem, vendar se zasidram v bližnjem zalivu, od kjer imam 15 minut hoje do vasi. Skratka, pripeljali so do te točke, da iščemo le še mirne neplačljive zalive, kuhamo si sami, rib v morju ne manjka.
Res je tudi, da je bila včasih prijateljska pomoč normalna, danes je to kaznivo dejanje. V marinah je prepovedano vsako delo s strani nelastnika plovila. Kar opraviš sam, lahko, pomoč prijateljev ni dovoljena, sledi kazen.
Človeške vrednote, tudi to je res, niso več takšne kot so bile pred dvemi ali tremi desetletji. Zaplule so čisto v drugo smer, meni neljubo smer.
Za Evovija pa sem prepričan, da se bo odzval in še kaj prilepil.
Kr en, ja, včasih si se privezal na obalo, ali v lučico z muringi, plačal si kakor da bi parkiral avto za cel dan, ter si zvečer privoščil večerjo v lokalni konobi. Denar, katerega si imel rezerviranega za dopust, si pustil lokalnim prebivalcem. Potem so razne mestne zajednice pričele prevzemat koncesije za priveze, sledile so nevzdržne podražitve. Za primer Božava. Večkrat sem bil tam. Lepa vasica in prijazni ljudje. Ko sem bil predzadnjič tam, sem plačal 14 Hrk po metru barke skupaj z elektriko in vodo. Naslednje leto mi je zaračunal 27 Hrk. Pa sem ga malo vprašal, če so še normalni. Povedal mi je, da je koncesijo prevzela mestna zajednica Zadar. Domačinom so dali možnost, da še naprej urejajo lučico in tam delajo, mestni zajednici naj plačajo 20Hrk od metra plovila, ''ostalo'' je njihovo. Takrat sem bil zadnjič tam. V Božavo še grem, vendar se zasidram v bližnjem zalivu, od kjer imam 15 minut hoje do vasi. Skratka, pripeljali so do te točke, da iščemo le še mirne neplačljive zalive, kuhamo si sami, rib v morju ne manjka.
Res je tudi, da je bila včasih prijateljska pomoč normalna, danes je to kaznivo dejanje. V marinah je prepovedano vsako delo s strani nelastnika plovila. Kar opraviš sam, lahko, pomoč prijateljev ni dovoljena, sledi kazen.
Človeške vrednote, tudi to je res, niso več takšne kot so bile pred dvemi ali tremi desetletji. Zaplule so čisto v drugo smer, meni neljubo smer.
Za Evovija pa sem prepričan, da se bo odzval in še kaj prilepil.
Jadranje je odklop
Re: Zgodovina Aurore
MarjanT je res super dokumentiral vse skupaj kaj se je dogajalo z Auroro. Jaz sem jo kupil od kolega in jo potem tudi temeljito obnovil. Kako je potekala obnova si lahko preberete na viewtopic.php?f=16&t=2865&start=15
Na novo so bili barvani boki, zamenjana protizdrsna zaščita (Kivigrip), zamenjan motor, vgrajen webasto, itd...
Uglavnem z barko sem super zadovoljen in se tudi v težkem morju odlično obnese predvsem zaradi svoje teže (4t). Dolžina trupa je čez 8m ko pa dodaš še kopalno ploščad itd. pa si za marino hitro čez 9
Na novo so bili barvani boki, zamenjana protizdrsna zaščita (Kivigrip), zamenjan motor, vgrajen webasto, itd...
Uglavnem z barko sem super zadovoljen in se tudi v težkem morju odlično obnese predvsem zaradi svoje teže (4t). Dolžina trupa je čez 8m ko pa dodaš še kopalno ploščad itd. pa si za marino hitro čez 9
Veter v laseh, travarca v zobeh
- habibi Vll
- Admiral
- Prispevkov: 4309
- Pridružen: Po Avg 20, 2012 16:41
- Kraj: LJ.Vižmarje
Re: Zgodovina Aurore
Barvo Marjan za lepo predstavitev.
Ja, barko moraš imeti rad, ker ti ponuja veliko izzivov in užitkov. Dokler ti je to v veselje in je to tvoj glavni hoby, potem ni razloga, da ne bi bil lastnik barke. Začne se pa točno tako, kot si ti opisal v tej retrospektivi in na ta način pridobiš največ izkušenj in znanja. Sam sem lastništvo začel s 7m jadrnico in zgodba je copy paste vsem tem zgodbam.
Cenovno pa lahko danes morjeplovec začne že z nekaj 100€. Ravno te dni sem zasledil oglas za jadrnico, ki je žal že prodana, za 900€, 7,6m z vgrajenim motorjem. Ravnopravšnje "razsulo" za nekoga, ki ima veselje z malimi in malovečjimi popravili. Takih barčic ranga 1500€ je vedno dovolj.
Aurora je pa lepo urejena dama, ki veselo pluje dalje.
Ja, barko moraš imeti rad, ker ti ponuja veliko izzivov in užitkov. Dokler ti je to v veselje in je to tvoj glavni hoby, potem ni razloga, da ne bi bil lastnik barke. Začne se pa točno tako, kot si ti opisal v tej retrospektivi in na ta način pridobiš največ izkušenj in znanja. Sam sem lastništvo začel s 7m jadrnico in zgodba je copy paste vsem tem zgodbam.
Cenovno pa lahko danes morjeplovec začne že z nekaj 100€. Ravno te dni sem zasledil oglas za jadrnico, ki je žal že prodana, za 900€, 7,6m z vgrajenim motorjem. Ravnopravšnje "razsulo" za nekoga, ki ima veselje z malimi in malovečjimi popravili. Takih barčic ranga 1500€ je vedno dovolj.
Aurora je pa lepo urejena dama, ki veselo pluje dalje.
Re: Zgodovina Aurore
Z barkami je tako, če jo lepo vzdržuješ, lahko doseže kar lepo starost. Če se ne motim, je Aurora lansko leto praznovala 40 let. Če sem se zmotil, naj me Evovi popravi.
Jadranje je odklop
Re: Zgodovina Aurore
MarjanT, lepa predstavitev z obujanjem spominov, so mi na koncu prišle solze na oči, ko sem se spomnil še moje prve jadrnice in ko so spomini preleteli nazaj, res, tako ne bo nikoli več.
Re: Zgodovina Aurore
Takole pa zgleda Aurora po 40 letih Sicer smo imeli že nekaj v planu, da bomo menjali za večjo vendar sta se žena in hčerka uprli, da Aurore pa ne damo. Tako, da smo se potem odločili, da gremo v drugi malo večji projekt, Aurora pa ostane pri hiši:)
Najlepša pa so jutra...
Najlepša pa so jutra...
Veter v laseh, travarca v zobeh
Re: Zgodovina Aurore
MarjanT napisal/-a:Še vedno izgleda lepo.
Lepa je, samo tam pri premcu se je barva malo razlila
Re: Zgodovina Aurore
Lepo,nostalgično..naši otroc to žal nikol ne bodo več doživeli..tega prijateljstva,udarniškega dela..mi smo na vasi,smo še za rep ujeli zadnje lepote pristnega tovarištva,kakor smo takrat rekli.Tud sam,pa z ženo sem na Aurori preživel kar nekaj prijetnih večerov ,sem tudi delni krivec,da je barka v lasti Evovija in njegove fajn familije..Sej se bomo spet kaj vezali na bok..
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 6 gostov