Potovanje s surfom Portorož-Črna gora

Dodajte kraje in zanimivosti, ki jih je vredno obiskati. Opišite vaše "rute", sidrišča in restavracije...

Moderatorji: moderator, moderator2, Marchi, kr en

Uporabniški avatar
borh
Viceadmiral
Prispevkov: 391
Pridružen: Ne Dec 27, 2009 14:06
Kraj: PO

OdgovorNapisal/-a borh » Po Jul 18, 2016 09:15

Srečno in lep zaslužen dopust,pa kakšno hladno bombico si privošči :wink:
pilatus84
Poročnik korvete
Prispevkov: 55
Pridružen: Ne Feb 01, 2015 11:27

OdgovorNapisal/-a pilatus84 » Po Jul 18, 2016 09:59

Mi smo prispeli domov 04.30h vse ok, bilo je malo cudno spet spati na postli, morje res hitro zleze pod kožo.Zdaj pa še dolgujem nekaj obljubljenih postov, od Hvara dalje in zaključnega tudi. Alesjo upam, da ti veter kaj služi, če bovsaj pol tako kot včeraj je majka. Včeraj sma z captainom prav športno jadrala, čisto sem se zastrupil z jadranjem. Ni lepšega kot napeto jadro nagib do ograje in full gas. Narava naju je zadnje milje nagrradila s tem česar smo vsi bili lačni ves čas-pravega vetra. Bilo je nepozabno,vceaj predvcerajsnim vsak dan/dogodek posebej. Hvala alesjo,johhny 1300 za vse upam da se cimprej spet vidimo in nardimo kake plane za naprej.
pilatus84
Poročnik korvete
Prispevkov: 55
Pridružen: Ne Feb 01, 2015 11:27

OdgovorNapisal/-a pilatus84 » Po Jul 18, 2016 12:00

Dan 12 Pelješac-Mljet
Spanje je bilo zelo žalostno na krovu Aleseje. Pa ne zaradi Aleseje ali zaradi medvedjega speva posadke, saj sam spim zelo rahlo in sem se zavlekel na premec in tam spal vse do konca odprave, ampak zaradi glasnega veseljačenja neke druzbe na obali,ki so se imeli prav fino. Tako sem gledal zvezde in se spraseval misli, ki se jih pač sprasuje nekdo,ki ne more spati in v zalivu gleda v zvezde, na koncu sem ugotovil, da me misli motijo in sem samo gledal v zvezde, dihal morje, bil tam brez ene same misli. Seveda niti to ni pomagalo,saj sem se ocitno prevec prepustil globini vesolja in okolja okoli mene vmes je zabava na obali ze sla na spanje. Ko sem se spet zevedel vsega okoli sem se obrnil in zatisnil oci in po pol ure mi je koncno ratalo zaspati. V naslednje pol ure so zaceli zavijati cudni prvinski glasovi. Nekje globoko v meni se je sprozil nek nagon, vsa cutila so postala podvojeno ostra. Nevem ali so bili psi ali volkovi, ampak glasovi so bili original volcji. Kot bi se krdelo pomikalo nekaj km stran. Sedaj sem spet bil ujet v svoje misli, ki so tavale od velicastnosti te zivali pa do tega, da smo jim unicili okolje, da smo totalno sesuli okolje in harmonijo v kateri smo vcasih ziveli z vsemi zivimi bitji. Da zaradi tega ni vec rib v morju, (vem koliko jih je bilo vcasih in vidim koliko jih je sedaj), volkov,jelenov,rastlin, sama koruza in krave,kure pujsi (taksni in drugacni). Da je po obalah na tone smeti, tistih obalah,ki ne privabljajo turiste ampak tiste kamor lahko prides z jadrnico. Vsa ta plastika, ki se potika po morju in pocasi razpada na vedno manjse delce-mikroplastiko, pride v ekostistem in dela sranje. Samo zato ker nek idiot ne more vreci vrecke,v smeti ali se huje jih vrze potem pa smetarsko podjetje zaradi drugih smeti, ki jim pravimo denar vrze vse skupaj v morje. Poleg vsega skupaj sem bil se jezen nase, saj sem po zlomu reber zvecer pocival in nisem delal na ekoloskem delu nase odprave. Medtem ko sem imel svoj notranji dialog, pa je slab meter pod mano lezalo morje nad mano pa zvezde. Morje kljub temu da mu delamo kar mu delamo je lezalo tam polno odpuscanja,brez jeze, mirno spokojno. Ono je tam in plastika v njem pa ce si to priznamo ali ne. In spoznal sem, da je njemu totalno vseeno kaj mi delamo z njim. Naravne zakonitosti pac delajo harmonijo, recimo kup mikroplastike bo nekega dne zdesetkal vodno zivalstvo, in vsi milijoni ton rib ki jih danes jemo vec nebo. Umrli nebomo od lakote ampak zamenjali jedilnik. In to velicastno morje bo pocasi spet vzpostavilo ravnovesje.Ravnovesje nasega jedilnika. Upam da bomo sami prej kaj naredili glede tega. No ko sem koncno spoznal da je naravi cisto vseeno ce smo mi se sploh tukaj ali nas ni in se s tem sprijaznil ter spet zaspal se je ze danilo.Barka poleg nas je startala motor na prosti tek in ocitno je zvok starega dizla, z prekinjajocim curkom hladilne vode lastniku tako vsec da ga je voljan poslusati do 07h zjutraj. Jaz sem tudi spoznal da nebo z spanjem nic, vzel desko in sel lovit tisto edino ribo v zalivu. Niti ne toliko zato da bi jo na koncu pojedel ker od ene boge ribe 4je dedi nebomo siti ampak, da se prepričam da sploh kaj zivi v tej vodi. Koncno je nekaj zagrabilo ammpak mi je silk spolzel iz rok in je sla riba in silk (najlon v morju) k vragu (morje). Potem sem odveslal nazaj in se cudil svojemu nesmislu, posadka se je prebudila in sli smo po ene druge ribe, ki jih vlovijo z se vec najlona (mreze). Tako smo po eni strani kljub vsem spoznanim resnicam ponoci nadaljevali staro zgodbo plena in lovca,ceprav smo bili tako slabi lovci da smo morali dati tistih nekaj papirckov (denar) zato da smo dobili sardelice. Ostalo je tako videti na slikah. Ko smo izpluli iz zaliva sem spet primil za veslo, kajti morje je bilo kot ogledalo. Zapeljal sem se blizje k skalam saj je Pelješački vrh Sv. Ilije obljubljal strmo neposeljeno divjo prvinsko obalo. Veslati na SUP-u ob taksni obali, je noro dozivetje, kajti vse te visoke skalnate pecine te naredijo tako majhnega,tako nepomembnega da se zaradi svojega obcutka nepomembnosti kar izgubis v primerjavi z njimi. Ta obcutek ima se eno pozitivno plat, spoznas da so tudi tvoji problemi v resnici samo plod tvoje domisljije in da so v resnici zato da vesolje tece dalje tako nepomembni, da so v resnici iluzija. In izginejo. Vse zamere,neplačani računi, cilji,datumi .... Spet si tisti mali Mario, kateri si bil pri 5 letih. Spet si orginalni Jaz in rebro neha boleti (oz. Se vedno boli ampak to sploh ni pomembno, pac signal telesa ki pravi pazi ta in ta gib), no ,to je hkrati tudi skrivnost kako mi je uspelo sfurati s tem rebrom. Prepustil sem se naravi. ) nasmeh pride na obraz, dobra volja v srce in zacnes uzivati vsak zamah vesla, zato potem ni problem vsak dan veslati 8h. Z vsakim zamahom prides naprej malo po malo, narava pa ti kaze vedno nove in nove skrivnosti malo po malo, sorazmerno z zamahom vesla. Res terapija, ki jo priporočam vsakomur. Prisel je cas ko smo vpluli v Pelješački kanal, in bi moral potegnit veter saj je tukaj surferski raj.Res je bilo tako. Sašo je sestavil jadro jaz pa sem navijal zanj da ja nebo pozabil se za mene uzivat. Na prelivu je bilo oogromno stevilo zelo hitrih in manj hitrih surferskih jader pa polno padal, ki so oznacevale da mora tam nekje biti na vodi kajter ki vse skupaj upravlja.Ko smo prisli blizje sem uzival v vsej tej pisani druscini jader in desk in najraje bi kr vrgel sidro v vodo in ostal tam za nekaj ur ampak morali smo naprej. Potem je veter crknil sestavili smo sasovo jadro in sli dalje.Vmes smo dobili povabillo za kosilo na Korculi in tezko je bilo zeldocu razloziti da gremo dalje, ker je bonaca, da je treba spet veslat, da nebo super duper kosilo in pol se ene dobre vecerje made by alesjo in bo ostalo samo pri dobri vecerji. Zatem sem zaradi sirine perspektive, ki sem jo dozivljal ponoci, zelodcu ponudil razlago, da tam nekje obstaja nekdo, ki je ze dolgo lačen in verjetno se bo dolgo lačen, da ravno zdaj v tem trenutku nekje nekdo umira od lakote in da je kosilo na Korčuli pa potem se vecerja made by alesjo v bistvu zelo bogato zivljenje nekega zelodca in je utihnil z navidezno lakoto. (lacne oci) Malo sem se se ulegel da je tableta in malica zagrabila potem pa nazaj na desko z veslom v bonazi. Cilj-Mljet. Iz Korčule je bil videti v meglici kot en kup bolj temne meglice, ki obljublja kopno. Vmes pa mirno morje brez vetra. Veslati tako cez odprto morje je cisto drugacen obcutek kot veslati ob obali, kjer se prepustis stiku kopnega z vodo. Sedaj je sama voda. In ko veslas eno uro ali dve, v resnici tako ali tako ne ves koliko casa je minilo se ne zdi da si se sploh premaknil. Poleg tega je treba spet nekako preiti v tisto stanje nase naravne sreče da rebro neha boleti (rebro boli drugače kljub tabletam) in da si poln volje in zagona kljub temu, da ti vsi čuti govorijo da se sploh nisi pemaknil. To mi je nekako uspelo na nacin, skladnosti gibov. Finta ko sta rebri fuc je v tem da ce v pravem zaporedju uporabis tocno dolocene misice lahko bolecino ob zamahu nekako zaobides. Zato moras narediti vsak gib nekako skladen z prejsnjim in potem vpasti v ritem da gre to avtomatsko, tako kot avtomatsko vozis avto ali kolo. Ko to naredis,potem si se resil bolecine. Zdaj rabis se nekaj cemur zunanji opazovalci rrecejo volja v resnici pa sploh ne gre za voljo ampak za uzitek v tem kaj delas. Da veslas. To mi je uspelo tako, da sem skusal cimobolj cutiti kaj dela telo medtem ko je na veslaskem avtopilotu gibov. In ko tako cutis vsak del svojega telesa od prsta na nogi do lasa na glavi,vsako kapljico, ki pade nate z vesla, postane vse to cutenje tako intezivno da sezacnes pocutiti zelo lahkega,skoraj transparentnega. Zato potem ne boli rit, ali da bi se vnela misica ker dobesedno se cutis v nulo in energija dobro teče. In spet pride nasmeh na obraz in si srečen, da veslas. Zraven je se alesea kjer lahko kadarkoli naredis kalorično hidrirni pit stop, ali pa le vprasas kaksna je hitrost in kako daleč še, toliko da imajo misli svoj odgovor, da si sedaj ze dve milji dalje. Na ta način je življenje užitek. Tudi težke stvari postanejo užitek. Po nekem času ki mu nevem ure, razen da se je sonce kr dobro prremaknilo smo prispeli na mljet. Alesea je pobegnila naprej na sidranje, jaz pa sem sel svoj tempo za njo. Na levi je bil otocek poln galebjega vrveza. Res so asi ti galebi. Galebe ze od nekdaj obcudujem. Njihovo obliko krila, aerodinamiko, lom krila, vitkost trupa, težišče in kako vso to skladnost mojstrsko izvajajo. Čeprav se mi zdi da jim v glavi včasih manjka občutek za finiš. Ko zelo mojstrsko iz dvojne osmice potegne navzgor ze navpicno in ima se dovolj hitrosti da napravi raversman, luping ali sodček med obratom nagne glavo naprej se nekako zravna grdo zamahne s krili in leti spet dalje kot zračni Mozart. Upam da se bo enkrat rodil galeb,ki bo to znal in navdihnil se ostale. Potem bom lahko cele dneve pred skalo gledal te zračne ase. Za zdaj pa sem si vzel 15min in sel naprej za aleseo. Ko sem prisel do nase vrle jadrnice, sem se cudil divji lepoti Mljeta. Cisto drugacen otok od vseh ostalih, zelen,porascen originalen, taksen je verjetno ze od nekdaj. Tud v vodi je vec zivljenja sem opazil ko sem naredil en krog po zalivu in se potopil da se odsidral sidro zagozdeno v skalo. Hmmm, sem se še vrnem. Presneta reč, to sidro. Sidro za mivko ne prime na skali. Zato smo krenili v en drug zaliv tako lep da je že čaoben, zaliv Polače. Nekje po poti se mi je pogled na palico zelo zaiskril in vrgel sem jo v vodo. Vabo na palici pravzaprav Nisem niti rabil dolgo cakati in zagrabila je riba. Bila je velikih oci, zgrajena plenilka, verjetno ista mojstrica v vodi kot galeb v zraku. No to smo vsaj res ulovili in po zakonu narave jo res lahko pojemo. Robinzoni, vsi po vrsti. Vrgli smo sidro in se lovili in lovili pa nic. Jaz sem prepatruljiral cel zaliv pa nic. Nato smo se zavlekli v najbolj oddaljen koticek zaliva kjer smo vrgli sidro, v objemu naravnega parka Mljet. Bozansko. Sledila je vecerja, katero sem obljubil zelodcu ze poldne in nato po smeha polni debati uigranega mostva spanec. No tako nekako zgleda opis nekega dne nase odprave ko si opremljen z tipkovnico.
By Pilatus
Uporabniški avatar
Katjusa
Kapitan bojne ladje
Prispevkov: 130
Pridružen: Če Sep 26, 2013 22:26
Kraj: Nova Gorica

OdgovorNapisal/-a Katjusa » Po Jul 18, 2016 13:40

Specialna tema in en velik bravo za ekipo :wink:
Res je bil užitek spremljati vaš podvig in še danes mi je žal, da vam nisem (med Ižem in Dugim) bolj odločno prekrižala pot :D
No ja, mogoče pa bo prilika drugo leto. Srečno vsem
Slika
lp
francelj
Admiral
Prispevkov: 939
Pridružen: Po Nov 26, 2007 21:09
Kraj: Brezovica

OdgovorNapisal/-a francelj » Po Jul 18, 2016 14:18

pilatus84 napisal/-a:Dan 12 Pelješac-Mljet


Tole je pa užitek prebrati.

Jaz sem sicer že bolj brljav, zato sem si tekst prenesel v Word in ga ločil na nekaj odstavkov. Da se nisem prevečkrat zgubil.

Upam, da boš kdaj to zbral, še kaj dopisal in objavil v celoti. Skupaj s slikami.

Lahko dodaš še RTG sliko svojih reber (se pravi, da si jih boš šel slikat) :oops:
pilatus84
Poročnik korvete
Prispevkov: 55
Pridružen: Ne Feb 01, 2015 11:27

OdgovorNapisal/-a pilatus84 » Po Jul 18, 2016 14:22

Dan 14 Mljet-Šipan
Spanec je bil vrhunski. Spet na premcu barke, v objemu narave, po okusni večerji. Tu pa tam samo odprem oko da nardim »check« in že spim dalje. Voda mirna kot doma v bani. Zjutraj sem se kr hitro zbudil, kot ponavadi, ko se naredi dan. Bili smo sidrani zraven starega trimarana nekega nemca. Res je malo smešno bil videti ta trimaran. Kot jadrnica z berglami. Ta je bil pa se po vrhu vsega invalid, saj je bil ravnih sekanih linij. Res mu je nemska zastava glede na letnik pristajala k dizajnu. Vedno rad primerjam nemski dizajn, ki kar krici »ordnung und discipline« ki je trd in hladen z recimo italijanskim »cuoro sportivo« mehkim in neznim. Jing jang hehe. No ko sem ga malo bolje pogledal je funkcionalnost, ki je pristajala robinzonu na njem le opravičila njegove trde linije, jaz sem si vzel se malo casa da odmeditiram, ker ne mores bit ravno vsak dan na Mljetu zgodaj zjutraj na od boga pozabljenem zalivu in bi bilo skoraj krivično do otoka, da ga ne doživiš z vsemi čuti na polnol. Potem smo le nekako odrinili. V zalivu je bilo parkiranih nekaj res prelepih lepotic z lepo linijo in visokim jamborom pa tudi nekaj lepotcev motornega segmenta, ki so kazali svojo moč pod palubo že na zunaj. Mi pa smo na nasi majhni puncki brzeli naprej, da pridemo iz zaliva, kjer se prične zabava z veslom. Za danes smo imeli cilj priti na Šipanj. Ampak prvi del poti nas popelje do Sobre saj je naš Mercury po poti zelo garal. Kljub temu da smo veliko motorirali pa smo šli počasi in tako je bil tudi ekonomičen. Itak ne gre veslat hitreje kot 3kt v mirnem in 2,5kt v valovitem morju. (do stanje morja 2). Po poti smo srečali čoln z dvema ribičema in smo jih pecali za ribe. Pa rib ni bilo. Potem pa se je vso pot ob Mljetu pojavljal pojav, ki ga je alesjo tolikokrat razložil ampak se je slišal kot nerealna pravljica. Da ko vidis na morju kako sardele skačejo iz morja in to na veliko, pa galebi obletavajo ta vrvez da ribe plenijo. Lahko tudi tune pa luci in vse ostale vecje ribe, ki jejo tiste manjse ribe. Čista jeba, če živiš ribji lajf In mi smo cisto pozabili na veslanje ampak smo obracali za vsako tako jato in vlacli panolo za sabo. Trije amaterji polni navdusene volje in en prekaljen ribic Alesjo, ki je dejal da iz tega tako ali tako nič ne more biti. Ker zakaj bi riba napadla plastiko če ima meso? Tako je logika pocasi izpodrinila navdusenje in z veslom smo zaceli lopatati Jadran. Pred naseljem Kozaric sva s Sašom piveslala do ene luknje v skali kjer smo se seveda morali slikati. Pa niti na sinjo lepotičko Aleseo nismo pozabili. To so prednosti majhne barke,da jo lahko slikaš pred luknjo v skali,pluješ po plitvinah,obrnes okoli žepa,hendlaš z roko.... Da si prisiljen biti del ekipe, ker tako ali tako se nimas kam skriti. No ta luknja v skali je zelo zanimiva luknja geološko gledano. V bistvu sploh ni skala. Ampak je skupaj zlepljeno kamenje, ki drzi kot skala.Se danes mi ne da miru, zakaj to drzi tako dobro skupaj in ali bi se mogoče našel način da bi lahko tako gradili stene. No ta luknja v skali je tudi dom nekaj parom presrečnih skalnih golobov, ki tukaj živijo golobji Beverly Hills. Potem nedaleč stran so Kozarice. Zanimiv je ta Mljet,naselja so zelo majhna Alesjo in Johhny sta znala povedati, da je bil zaprto območje.To nekako razloži zakaj se je čas tukaj ustavil in otok ni postal skomercializiran. Nato smo z vesli nadaljevali dalje proti tankšteli ampak se je začel jaćati jugo. Veslanje v ta čelni veter je postalo sizifovo delo, zato sem se skril v zavetrje Aleseje. To je take vrste veslanje ko se ne mores ne cutit ne prepustit naravi, zato ker skozi popravljas smer, da si v zavetrju,pazis na razdaljo od propelerja od motorja, na bocni zanos, veter,na panolo,na vrv od druge deske, tam kjer pa vsega tega ni pa je se zadnji koticek zavetrja pa ravno prihaja monoksid od motorja ven in si po 20min ze rahlo zadet. Ko mi je postalo ze rahlo omoticno od monoksida in sem bil kr fajn zadet sem zavesslal stran.Bilo je kot bi udaril v steno. Valovi so bili tako neprijetne frekvence da so skozi zalivali prremec deske zraven se celni veter in brzina je padla. Se 100m dolga pot postane neskoncno dolga ce je hitrost nic. Zato ni bilo drugega da grem na barko da pridem malo k sebi, ucinek monoksida je pocasi popuscal in sem se svercal na krovu Aleseje do tank štele na Sorbi. Tukaj je Sašo imel čast privezati barko, h pomolu jaz pa sem opazoval, kar mi je kasneje še kako prav prišlo. Ko se je Aleseja sladkala z mešanico olja in bencina smo se mi z lučko. Ko nas je vseh 5 bilo posladkanih smo odrinili za nami pa se je pripeljal en Nemec poln dobre volje pa nam mahal, da nas je videl že v Polačah,kot da smo se že 10x srečali pa zdaj enajstič spet. Mi smo šibali dalje proti ribogojnici,kao da bomo dobili ribe, pa nič. Po moje so najboljši ribiči na vsem jadranu Kormorani. Včasih zgledajo tako okrogli in nažrti da se komaj odlepijo z vode. Kot tisti stari hidroplani iz 30ih prejsnega stoletja, ki se je zaganjal daleč daleč da se je dokončno odlepil iz vode. Ker nismo dobili rib, volje za naprej pa v takih razmerah vetra in vala tudi ni bilo najbolj, smo v zalivu poskakali v morje. Nekako je naneslo da sem ostal na barki, ostali so se primli desk in smo imeli šolo surfanja za captaina. Po dveh ostrih ovinkih je nekako padel iz deske, saso se mu je komaj umaknil. Potem je sledil manever resevanja cloveka iz vode, po jadralskem prirocniku. Zelo dobra ideja je deska 3,5m ki jo vleces za sabo za vsak primer ce kdo kdaj pade v vodo.  Ko je bilo zabave konec sem gledal navionics in stanje na morju in obetal se je zelo naporen dan. Krenili smo naprej, nekako sem lovil zavetrje, brzina 1,8 vozla,čista jeba. Veslaš na ful, brez ritma malo tak malo onak, samo da si nekako v zavetrju valov in vetra. To je verjetno kr utrudilo nasega kapitana in prvega častnika in ju je vzelo pod palubo. Sašo je ostal za krmilom jaz pa za veslom. Nato sva z Sašom naredila taktični načrt da ne greva direkt v veter, kajti jugo na Unijah nas je naučil »go with flow« in flow , ki sva ga videla je potekal skozi prehod med otočkoma Jakljan in Olipa pa potem na privetrni strani do Šipanja. Tako je sašo obrnil kurz. Sedaj je veter vlekel v bok in zaslužili bi si mesec bonaze če nebi odprla jadra. Ker ni bilo poveljstva ladje na krovu in je ostal samo en mornar na krovu drugi pa na deski, sva previdno premislila kako odpreti jadro,kaj vse je potrebno. Nato sva odprla genovo, Pepo je drzal smer, saso je nastavil velikost da smo sibali 3 tudi 3,8 vozla. Seveda je kapitan vse v podpalubju budno vse poslusal z enim uhljem, ker pravi kapitan nikoli zares ne spi. Genova je naredila veliko zavetrje na bocni strani nase barcice razbila vse valove in smo sibali. Jaz sem veslal in lovil Alesejo in senco zavetrja, saso je pa prilagajal genovo da nebi prevec pobegnil. Taktična odločitev operativnega dela posadke se je izkazala za dobrrodošlo tudi pri vrhovnem poveljstvu kapitana Alesja in prvega častnika Johhnja. Sedaj sem spet iz črpanja volje prišel na užitek rebro je nehalo bolet in spet je postalo fajn. Ko smo vpluli skozi prehod sem se zavlekel ob zavetrje obale, ki je bila divja kot na mljetu, sonce se je spuščalo barve so se spreminjale. Ponovno sem bil v svojem elementu in nadaljval ob obali. Ko pripeljem izven enega ovinka zagledam rumeno jadrnico, ta je bila od tistega nemca iz Tankštele in polač. Pri nas na Štajerskem imamo rek, ko se tretjič vidiš z nekom naključno »gremo na pir«. Mene je tudi že matrala žeja, saj je aleseja plula kake pol milje stran v vetru z jadri, in ni se mi dalo veslati pol milje tja na kozarec cedevite pa spet nazaj v zavetrje in sem si mislil, »zdaj bo padel pir, tretjic se vidimo«. Ravno ko so misli izvenele to misel, že je nemec kričal na ves glas »halllloooo komme komme freund«. Jaz sem se nasmejal od sreče, da je svet tako čudovito telepastko povezan in odveslal direkt k njemu. Vedel sem da bo padla Varovalka ohlajena na delovno temperaturo. Tako sma nazdravila z zlato tekočino, se na brzino spoznala, bivši učitelj telovadbe, ki ljubi jadranje ima 4 mesece časa da ga bluzi po morju, veliko zalogo pira in začela osvetljevati vsako svetlo plat robinzonskega potepanja po morju on na barki jaz na deski, in se smejali tistim bolj ne tako svetlim platem. Dve sorodni duši, ki se najdeta v zalivu in sedaj sem razumel zakaj nas je na tankšteli tako pozdravil kot da se poznamo 10 let. Aleseja se je približala, ko pa so videli, da mi gre prav dobro so šli dalje, saj smo morali najti prostor za sidranje, ki bi naj bil v naslednjem zalivu. Meni se resnici na ljubo ni prav nic mudilo, saj na delno dehidrirano telo varrovalka prav blagodejno deluje. Zato sva še malo poklepetala z sorodno duso iz Nemčije potem naredila nekaj selfijev in sem pičil dalje. Prizor je bil božanski. Veje borovcev so se nizko sklanjale nad vodo ravno nad glavo, meter stran pa skalnata obala, niti malo nazobčana ampak lepo ravna skala v vodo. Joooj kako lepa je narava. Škrget čričkov je pel večerni slavospev vsemu živemu in častil življenje jaz pa skupaj z njimi mrmral neko pesem, medtem ko je oranžni večerni ton pordečil jadra in bele skale in dodal nov odtenek vsemu zelenju, morje se je obarvalo v zlato bakrene prelivajoče odtenke. Raj na Zemlji. Ko sem tako drsel ob obali in sledil našo Aleseo sem videl tudi 3 hobotnice. Zaliv ki smo si ga izbrali je bil bozanski vendar me niti ni zanimalo zakaj neki smo sli sidrat v Šipansko luko,ampak sem samo sledil zadaj. Tudi tukaj se je nahajalo nekaj vitkih lepotic bozanske postave, z dolgimi jambori pa seveda tudi motornih jaht. Potem pa se vec manj glamuroznih ampak nic manj cudovitih ostalih barcic. Ko smo prispeli je na Aleseji vladalo zelo preserno vzdusje, saj so se pokurile vse visokooktanske zaloge pa tud delovna tekočina je šla h koncu. Jaz sem bil pa tako ali tako čisto prevzet od vsega doživetega skupaj. In bili smo kot otroci. Skakali v vodo se smejali na ves glas, jaz v solzah in smehu saj se zelo tezko smejis z fuc rebri, ampak bilo je vzdusje sreče in svobode, ki jo nudi samo morje. Nekako so nas vsi ostali na barkah gledali, dokler mi sami nismo spoznali da smo sicer najmanjsa barka v zalivu z najbolj srečno in veselo posadko. Zdelo se je da tudi dusa aleseje deli srečo z nami, saj je prav žarela od večernega sonca.Sašo je naredil stojo na glavi in sicer na deski in pobral salvo aplavza iz bližnjega katamarana. Tako smo spet vlekli smeh in debato v noč 4je dedi usklajeni kot švicarska ura. Kajti na 6,7m sveta mora bit vsak gib nekoga usklajen na ostale. Zatem je vsak zasedel svoj prostor na barki. Spet sem gledal zvezde pa to majhno pisano mestece in bil srečen da sem živ.

By Pilatus
pilatus84
Poročnik korvete
Prispevkov: 55
Pridružen: Ne Feb 01, 2015 11:27

OdgovorNapisal/-a pilatus84 » Po Jul 18, 2016 16:28

Dan 15 Šipanj-Cavtat CILJ!
Po dobro prespani noči me je ponovno prebudila svetloba sonca. Sonce še ni posvetilo v zaliv, bil pa je že dan. Spet sem se vrgel v svojo lotus pozicijo da bi malo odmetiral pa nekako ni šlo. Preveč ljudi za mene, bilo smo namreč sidrani med polno jadrnicami v Šipanjski luki. No pa ni to neka velika luka, pač majhna otoška lučica. Ker nisem vedel kaj si naj začnem sem rekel johhnju naj mi da nekaj ojrof da jih zamenjam za kunice ker so kunice zelo izmuljiva bitja v tem letnem času na tem delu Hrvaške. Tako sem šel že ob 07h kao v mesto, lovit kune pa si seveda malo ogledat vse skupaj. Zelo me je mikalo videti na blizu nek velik cruising gliser. Na svetu je nekaj stvari tako lepo narejenih, da jih pač lahko dalj časa gledaš. Nekatere je ustvarila narava, pravimo jim ženske druge je naredila človeška roka, temu rečemo umetnost. Ko umetnost sreča ljubezen do morja zraka ali ceste nastanejo res prelepe igrače. To je bila ena od njih. Najprej sem šel do branjevke kjer sem že vnaprej povedal kaj mi naj da na stran in jo povprašal kje je tukaj pošta in kdaj bi naj začeli delati. Na koncu se je pošta odprla z 1h15min zamude, vendar ni bilo težko čakati, kajti pošta je bila ravno zraven tega čudovitega potovalnega gliserja. Trup indigo barve, z kremno beige palubo, kombinacija ravnih linij in krivulj. Kot moski in zenska skupaj. To se ni bilo vse, ampak je na jutranjo kavico prisel angel zlatih las zato je ura obcudovanja hitro minila. Ko se je pošta konččno odprla sem šel na tržnico kjer so sedaj bile že tri branjevke in seveda je moje melona že bila prodana. Presneta reč. No vmes je prišel že Sašo in šel z eno branjevko v stanovanje po Ružico. Tako smo poimenovali 1l visokoktanske tekočine, ki bi naj bila travarica pa to ni bila. Bila je sladkega okusa, dobra še za moj okus, ki ne mara preveč žganja. Mestece je bilo prav lepo. Z visokimi palmami porasla riviera, znotraj polna značilnih majhnih ribiskih colnov, zunaj pa polno turistov vsak z svojo verzijo hise na vodi. Po popolnitvi zaloh hrane in pijače sva se vrnla na barko in smo odrinili. Spet se je obetal dan bonaze. Zrak je postajal vedno tezji, nabit z paro. Niti sapice. Jaz sem bil tudi ze posteno utrujen saj nismo imeli en dan počitka. 70-80% poti smo morali preveslati, zjutraj pa tudi nisem naredil svoje rutine da bi malo sčistil in napolnil telo. Tako smo počasi na alaeseji nadaljevali še kakšno miljo dve, potem pa je zajtrk zagrabil, energija se je začela vračati v telo. Pluli smo 3,5kts tudi 4 sašo je skočil v vodo se primil deske in se prepustil uporu vode. Sam sem razmisljal da bi tudi naredil tako in tehtal opcijo zaradi rebre, in nevem ze zakaj se odlocil da grem na vodno masazo se drzim deske medtem ko me vlece barka. Pa je kaksnih deset sekund bilo vse ok potem pa me vsekalo pod rebro spet nekaj in sem rabil kr dobro uro da sem prisel na prejsnje stanje. Zato mi je slo 4milje poti. Nato sma vseeno zacela veslati, najprej je slo malo pocasneje potem pa vedno hitreje. Naša pot je vodila po zunanji strani otoka Šipanj v prehod med Šipanjem in Lopudom proti Dubrovniku. Tukaj je vse že bolj skomercializirano na obalah hoteli, ceste,avti,tovornjaki skratka mestni vrvez polno vodnega prometa. Seveda pa me je zanimalo kako neki izgleda ta čudoviti Dubrovnik. Sam sem bolj clovek ki ima rad naravo, kot pa betonsko džunglo. In ko sma tako veslala ob z mrezami zascitenimi plavalnimi conami pred hoteli, obalah polnih lezalnikov midva zunaj ograde oni vsi znotraj sem spoznal da so zidovi naše samozaščite hkrati zidovi našega lastnega zapora. Velikokrat ti zidovi niso tako očitni kot je zagrajeno plavalno območje ali Dubrovniško obzidje ampak so zidovi meja našega udobja. Česar smo navajeni. Sam sploh nisem navajen morja in to kar mi je dala ta odprava me je na nek način spremenilo. Zato mi je bilo nekako žal zavse te ljudi tam, ker se samo zunaj te ograde toliko ponuja. Vsak dan novih drugačnih dogodivščin. Potem malo po malo sva prišla do zelo močnega toka okoli rta pri parku velika i mala petka ko sva ga premagala je kot bi odrezal nastopila sprememba. Visoki klifi, zgoraj borov gozd. Zelo zanimivo. Ko sma končno ušla krempljem toka je hitrost spet narasla in ponovno sem bil le en majhen kos življenja na gladini ogromne količine vode pod veličastno skalo. Klic narave je zakričal po žeji saj je bil zelo soparen danin približal sem se Aleseji, ki je vedno plula blizu, kot varno zavetje zanesljivo kot dan po temni noči. Počasi smo prispeli do znamenitega Dubrovniškega obzidja in stare luke. Kot da smo ze na cilju smo vsi cofotali v vodo, barka je pred vhodom kr sama tavala mi pa v vodi. Na obali je bila dobesedna gneca turistov, ampak nam je bilo vseeno. Vsak je čutil da nam je uspelo nekaj velikega. Mene še kr ni obsedel občutek da smo na cilju saj je bilo še 6NM do Cavtata. Zato sem se kr hitro spravil na desko in gas. Morje je bilo mirno zato sem se zatopil v tisti način skladnosti gibov. Ko sem ga dosegel, sem začel razmišljati malo o vseh razlogih 2014 zakaj sem se sploh odločil za ta podvig. Kako sem bil takrat na osebno na psu kako prvic sploh ni uspelo in je bila totalna polomija. Spoznal sem, da pri vseh taksnih in drugacnih ultramaratonskih sam nimas sans. Kolikokrat sta nama Johhny in Alesjo mešala cedevito, samo pripeljal si se do barke in si imel vse ready, pripravljala hrano, čeprav jima ni bilo treba, umivala posodo, vse kar spada zraven. Da smo v bistvu vsi skozi nekaj delali. Zato to ni moja ali Sašova zmaga ampak je zmaga moštva Aleseje. Med nami se je spletlo pristno prijateljstvo, takšno ki se rodi čisto spontano na pravih temeljih. Tako sem sam imel svoj dialog s seboj zamah po zamah pa je odšteval še zadnje metre do konca. Vmes sem malo razmišljal kaj bomo koprispemo, morali bi nekako proslaviti, todda bomo nekaj nazdravili je bilo tako logično. Pa nas je proračun že kar konkretno omejeval pri izbiri in smo solidarno sli v trgovini po nekaj pijace. Tako sma na neki klopci nazdravljali nedalec stran pa so pele klape Oštro. Johhny je velik ljubitelj glasbe in je šel do njih, jaz tudi rad prisluhnem kaki pesmi in sem se usedel na pomol. Nekako je naneslo da smo čisto spontano udarjali z dlanmi v ritem kar so igrali in nastala je kr dobra muzika. Ljudje so ploskali mi pa smo se nekako povezali z klapami. Nato so nas povabili na bevando, pa je padla ena in še ena in smo peli kar pri mizi, nobenemu se ni več mudilo nazaj na pomol, in so peli oni pa mi, in potem gostje in je nastal cel glasben večer v tisti gostilni. Vse spontano, kot nas je naučil jugo na Unijah »go with flow«. Problem okoli proračuna se je rešil kar sam od sebe saj je lastnik skrbel da so kozarci bili skozi polni, saj je bilo vzdusje fenomenalno. Bili smo edina polna gostilna na Rivieri še pozno v noč. Z nami je še bila policistka,ki ni delala problemov in nam pustila celo zapaliti reševalne bakle. Te smo imeli zraven za vsak slučaj, ali pa za cilj. Bil sem že na marsikateri zabavi ampak ta je bila daleč najboljša. Ne gre opisati z besedami, sam nikoli ne pojem nekaj pa sem kr pel z njimi pa mivsi skupaj in gostje so sami hodili iz poljske švedske,škotske... Zaključek je bil totalno nenačrtovano pozitivno presenečenje.
Naslednji dan sta Johhny in Sasa odsla z letalom nazaj domov midva z Alesjem pa proti Trogirju. Vendar to je ze zgodba za kak drug dan.

By Pilatus
polanc
Admiral
Prispevkov: 7471
Pridružen: Če Dec 04, 2008 21:00
Kraj: sevnica

OdgovorNapisal/-a polanc » Po Jul 18, 2016 19:53

Lepo si to napisal,vidim da maš pravo srce...
Uporabniški avatar
johnny1300
Viceadmiral
Prispevkov: 349
Pridružen: To Okt 28, 2014 08:36
Kraj: Straža
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a johnny1300 » Po Jul 18, 2016 20:13

Pilatus84 - Mario

Se spomniš trenutka, ko sem ti en večer prebral mail moje žene, si bil ganjen in rekel, kaj je to neverjetno, da se po toliko časa žena in mož znata napisat še tak mail.

Po celodnevnem delu sva se popoldne z ženo vsedla na teraso. Bral sem ji vse tri tvoje odlomke, kot v filmu Bralec :D. Bila je ravno tako ganjena. Rekla je, kako je to čudovito, da mlad človek reče na glas kako je življenje lepo, med tem ko je drobtinica na morju, ob gori in vesolju…..

Še slikca o čem si govoril. Mala pikica med morjem in mogočno skalnato gmoto Peljašca...
Slika

Mario, super si napisal.

No, so te pa verjetno slavistke v osnovni in srednjišoli vlekle z ušesa zaradi vejic :D :lol: :lol: :lol: :lol:
polanc
Admiral
Prispevkov: 7471
Pridružen: Če Dec 04, 2008 21:00
Kraj: sevnica

OdgovorNapisal/-a polanc » Po Jul 18, 2016 20:21

bemti lato tud s špegli te ne najdem na sliki
Uporabniški avatar
johnny1300
Viceadmiral
Prispevkov: 349
Pridružen: To Okt 28, 2014 08:36
Kraj: Straža
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a johnny1300 » Po Jul 18, 2016 20:35

Čisto v sredini, pod skalco je ena pikica. Povečaj sliko, ce imaš možnost, pa ga boš našel. Sploh čes si na ekranu. Na tablici se ga da najti

Slika
Nazadnje spremenil johnny1300, dne Po Jul 18, 2016 20:58, skupaj popravljeno 2 krat.
Uporabniški avatar
johnny1300
Viceadmiral
Prispevkov: 349
Pridružen: To Okt 28, 2014 08:36
Kraj: Straža
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a johnny1300 » Po Jul 18, 2016 20:49

"izven enega ovinka zagledam rumeno jadrnico, ta je bila od tistega nemca iz Tankštele in polač"
Slika

"veje borovcev so se nizko sklanjale nad vodo ravno nad glavo, meter stran pa skalnata obala, niti malo nazobčana ampak lepo ravna skala v vodi"
Slika

Veseli na Alesei
Slika

" zlato bakreni prelivajoči odtenki"
Slika

Malo dopolnjujem Mariov tekst s slikami...
polanc
Admiral
Prispevkov: 7471
Pridružen: Če Dec 04, 2008 21:00
Kraj: sevnica

OdgovorNapisal/-a polanc » Po Jul 18, 2016 20:51

tole lepo skup spravte in po dopustih na srečanju prestavte
Uporabniški avatar
johnny1300
Viceadmiral
Prispevkov: 349
Pridružen: To Okt 28, 2014 08:36
Kraj: Straža
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a johnny1300 » Po Jul 18, 2016 21:01

polanc napisal/-a:tole lepo skup spravte in po dopustih na srečanju prestavte


Tudi to razmišljamo, sam potem rabmo 15 dni :D pa veliko varovalk :shock:
Uporabniški avatar
frikmusic
Admiral
Prispevkov: 625
Pridružen: Po Dec 14, 2009 15:53
Kraj: Ljubljana-Volme Kamenjak
Kontakt:

OdgovorNapisal/-a frikmusic » Po Jul 18, 2016 21:07

Fantje spremljam tole temo pa lahko rečem samo kapo dol celi ekipi...
Tole so kr resni podvigi

Frik
Frajtonerca je prava stvar...

Kdo je na strani

Po forumu brska: dole in 1 gost