BURJA
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator, kr en
BURJA
Burja!
Nekje v prvi polovici Avgusta leta 90 sva se z mojo življensko sopotnico vračala iz južnega Jadrana. Spotoma sva obiskala sinova, ki sta takrat služila JLA v mornarici. Eden je bil potapljač v Šibeniku, drugi pa, ki so mu našli manjšo okvaro na očeh, ni prišel v izbor za potapljača, temveč je bil stacioniran na polagalcu min, ki je bil v remontu v Splitu.
Takrat so se že čutile prve napetosti v bivši Jugoslaviji in po govoricah je marsikateri vojak preprosto izginil. Mnogi Slovenci v vojski so imeli probleme kako se vrniti, saj so jih predvsem v Srbiji kar zadrževali. Tudi midva sva z obema fantoma naredila bojni plan rešitve, v kolikor bi se stvari zakomplicirale. V prvih znakih kakšnih problemov, bi midva takoj prišla z barko in jih na skrivaj odvlekla v Italijo in nato v Slovenijo.
Bilo je še vedno toplo lepo vreme in midva sva lepo jadrala, umirjeno, kot prava dopustnika, brez kakršnikoli obveznosti. Prispela sva do Ilovika in se pred vasico usidrala, da bova prespala. Noč je bila mirna in rahel vetrček je razgiboval vodno površino. Po mesecu raznoraznega dogajanja in hitenja na jug do Dubrovnika in zopet na sever, se nama je ta noč prav prilegla.
Zjutraj sem se kot ponavadi prebudil malo pred sedmo uro in takoj prižgal radio Rijeka, kajti oni so vedno oddajali vremensko poročilo pet minut po sedmi uri. Napoved je bila dokaj v redu, namreč mirno vreme do opoldne, kasneje pa se bo razvila burja do 5 buforov. Proti večeru pa je bilo pričakovati močno pojačanje burje.
Razmišljal sem, kaj naj naredim, kajti če bo močna burja nama na tem sidrišču gotovo ne bo prijetno, pa tudi najin dopust se je bližal koncu in morava počasi priti do matične luke – Bunarine. Poleg tega je vsekakor bolje bivati ob močni burji v Puli, kot pa nekje na dokaj odprtem sidrišču. Zato sem se kar hitro odločil. Hiter zajtrk, nato pa pot pod noge – v najinem primeru jadrnico v pogon, kajti če bo vse po napovedih, sva lahko pred močno burjo že privezana v domačem pristanišču.
Takoj ko sva nekaj pojedla sem vžgal moj enocilindrski motor in že sva s kakih 4,5 vozlov hitela ob otoku Lošinju. Poizkusil sem z dvigom jadra, vendar je bila skoraj čista bonaca ter sem jih kar pospravil. Tako sva vozila nekje do srede Lošinja. Nekje med Krivico in Čikatom pa potegne rahla burjica in takoj dvignem oba jadra in si s tem malo povečam brzino. Tudi burja se je počasi razvija, bila vse močnejša in ko vozim mimo Srakan in se zazrem v Unijski kanal, po katerem sem hotel pluti in se nato z burjo spustiti proti Porerju, vidim da je le ta že kar močno razburkan in je moč burje gotovo že 5 bf. Utopija bi bila, da bi v takem križaril proti vetru, zato se takoj za otokom Srakane obrnem levo ob Unijah.
Za mojo jadrnico je bil to že kar dovolj močan veter, zato sem krajšal glavno jadro in sicer za prvo krajšavo, kar bi moralo biti dovolj za jakost cca 5 do 6 Bf. Rollgenovo pa sem nameraval skrajševati po potrebi. Bilo je še vedno zelo toplo in v kokpitu sva bila oblečena samo v kopalke. Kljub temu sem odšel v premec in prinesel gornji del nepremočljivih oblek, kajti čez Kvarner nama bodo valovi prihajali z boka in naju bodo zagotovo kdaj poškropili. Tako pripravljena sva zaplula mimo južnega svetilnika na Unijah in se usmerila proti Porerju.
Takrat še nisem imel GPS-a zato sem usmeril avtopilota kakih 5° desno od svetilnika, kajti vedel sem, da bom imel v vetru kakršen je kar dosti zanosa. S prvo skrajšavo na glavnem jadru in odprtim rolfokom naju je lepo vozil mimo Unij, motor sem medtem že ugasnil in pričelo se je lepo jadranje. Seveda sva bila še v zavetju otoka. Bolj ko sva prihajala na odprto, močnejši je bil veter in prav tako so bili vse večji tudi valovi. Kaj kmalu sem moral malo zviti rolfok, glavno jadro pa malo odpreti, da ni jadrnico preveč polagalo. To sem vsake toliko časa ponavljal, dokler se ni zgodilo.
Jadrnica je naenkrat zavila močno v veter in se skoraj ustavila, potem jo je avtopilot postavil v pravo smer. To se je še nekajkrat zgodilo, kajti valovi so bili vse večji in videl sem, da avtopilot Avtohelm 1000 nikakor ne bo zmogel teh valov. Ročica se je popolnoma odprla, potisnila čoln iz smeri in zopet zaprla in ga obrnila proti vetru. To stanje je postalo nemogoče. Zato sem pilota odklopil in ga dal Albini v naročje, sam pa prevzel krmilo. Sedaj sem lahko mirno vodil barko v pravi smeri in lovil valove ter je postala vožnja zopet »ugodna«.
Vendar se je veter stopnjeval in valovi so postajali čedalje večji. Za nama v razdalji dobrih 200 metrov so vozile še tri jadrnice, vendar so bile vse večje z dvema križema. Mislil sem si, njim je lahko in bodo veliko lažje vozile, kot jaz z mojo. Prepotovali smo nekako tretjino poti čez Kvarner in valovi so dosegli že kake tri in pol metra višine. Dogajalo se je, da sem v dolini vala od jadrnic videl samo gornji križ. Piš je postal že neverjeten. Naenkrat opazim, da pri eni jadrnici frfota rolfok. Nek član posadke je odšel na premec in se vsedel za prednje leto in nekaj popravljal. Bilo je groza gledati. Človek sedi na premcu se dviguje na valu kake štiri metre visoko, nenadoma pa barka potopi premec in on je ves v vodi. To se kar nekajkrat ponovi on pa še vedno vztraja. Razmišljava in se pogovarjava kaj storiti. V takem mu ne moreva nič pomagati, saj bi s kakršno koli dejavnostjo samo ogrozila najino plovbo. Tako pa z grozo opazujeva njegovo nevarno početje.
Toda groza. nenadoma imava tudi mi dva kompletno sranje. V mali nepazljivosti, ko sva opazovala sosednjo barko, nisem pravočasno opazil vala, kateri naju je kompletno prelil in kokpit je nenadoma poln vode. Jadrnico močno nagne in skoraj vsa voda k sreči odteče. toda groza še en val naju zalije in kokpit je zopet poln vode. K sreči sva imela zaprt spodnji del vrat, tako da voda ni vdrla v kabino, poleg tega pa je imela barke dokaj velike odprtine za odtok vode, katera je dokaj hitro odtekla. Ugotovil sem, da moram bolj paziti na vodenje moje jadrnice in pozabiti kaj se dogaja na sosednjih barkah.
Bili smo že skoraj sredi Kvarnerja, rolfok sem imel skrajšan skoraj do kraja, Glavno jadro pa sem imel tudi čisto odprto, tako da se je že počasi delal balon. Moral bi na glavnem jadru narediti še drugo krajšavo, kajti barka ni bila več v ravnovesju in krmilo je postalo zelo težko. Bila sva še vedno samo v kopalkah zgoraj pa oblečena v rumene jadralne jakne. Telo je bilo sicer suho, toda noge sva imela mokre in pričelo me je neznosno zebsti v roke in noge. Ni mi preostalo drugega kot iti v kabino po obleke. Albini sem izročil krmilo in ji naročil, naj pazi na valove, da jih bo pravilno lovila. Na hitro sem si oblekel toplo majico in nogavice, ko me Albina že kliče naj pridem ven, češ da ne more več držati krmilo in ji barka uhaja. Komaj še nataknem jakno, zagrabim neko ponjavo in odhitim v kokpit ter prevzamem krmilo. Albini pa sem vrgel ponjavo naj se zavije v njo da jo ne bo preveč zeblo.
Vkljub temu, da nisem imel časa da bi si oblekel čevlje, so mi tople nogavice le pomagale in me ni več zeblo tako močno. Počutil sem se malo bolje. Albina je še hotela vzdržati zunaj, vendar sem ji svetoval, naj odide v kabino, kajti tam je dovolj toplo in jo ne bo zeblo. Nekaj časa je še vztrajala, toda kmalu je le odšla v kabino, kjer ji je bilo vendar bolje. Sama kabina pa je bila taka kot bi treščil orkan. Pred vsako vožnjo sicer vedno pospraviva barko, da ne bi roba frčala okoli, toda sedaj je tudi iz globokih polic vse pometalo ven. Iz desne postelje je pometalo vsa ležišča in posteljnino, poleg pa so bile knjige in razne druge drobnarije.
Ponudila mi je pijačo, da bi se malo ogrel, vendar sem odklonil. Sicer priznam, da bi mi zelo pasala in nisem eden tistih, ki bi jo pljunil ven, vendar sem se bal, kajti bila je še kar dolga pot in moral sem ostati trezen. Albina se je le ulegla na posteljo in toplo pokrila vkljub temu, da jo je bilo strah, kajti kot je rekla, je barka tako škripala in valovi tako udarjali , da je mislila, da se bo vse raztreščilo. Res je grozno biti v barki in poslušati vse mogoče in nemogoče glasove, ki se ustvarjajo v taki vožnji. Tudi sam sem se bal, pa ne škripanja. Na misel ti hodijo vse mogoče variante kaj se lahko zgodi z barko. Barka je bila takrat le stara že 20 let, lahko bi se zlomil jambor ali bum, popustilo krmilo, raztrgalo jadro in kaj vem še vse. V takih pogojih, ti pač prihaja na misel vse mogoče.
Porer se je že kar nekaj časa videl in kar nekajkrat sem moral popravljati smer, kajti zanos barke je bil večji kot sem mislil da bo. Iz kokpita sem nemo opazoval uro, ki se nikakor noče premakniti. Občutek imam, kot da se je ustavila. Želim si, da bi že bil enkrat čez Kvarner, kajti tudi mene so že začele boleti roke predvsem leva kajti z njo sem prevozil večino poti. Vozim namreč tako, da v glavnem klečim na sedežu z desno nogo z drugo pa se opiram na nasprotni sedež pri tleh kokpita. Z desno roko se držim ograje, z levico pa krmarim. Ker je jadrnica vseskozi močno nagnjena, v takem položaju stojim skoraj popolnoma pokonci. Ker pa postaja krmilo le pretežko, se vsake toliko časa usedem na sedež. Problem je le, da v takem položaju nimam dovolj pogleda na valove in hitro kakšnega zgrešim in adijo lepa vožnja.
Kot pravijo, vsega hudega je enkrat konec. Tudi najina vožnja se je počasi zaključevala, kajti bila sva vse bližje Porerju. Vedno kadar sem plul mimo sem razmišljal po kateri poti naj grem mimo. Vendar sem običajno izbral pot med oznako in otočkom Fenoliga. Tudi tokrat sem izbral to smer. Moral sem dobro paziti na valove, kajti tam se zaradi dviga dna močno križajo in če dobro ne vodiš barko, te lahko zavrti iz smeri.
No še malo in bila sva v zavetju obale zahodne Istre. Valovi so bili sicer še vedno visoki kakšen meter in pol, toda bilo je kot da bi vozil po asfaltu v primeru s prepluto potjo. Poklical sem Albino, »Sedaj pa mi le daj tisto pijačo!« Res sem bil takoj postrežen, nagnil sem steklenico wiskija in ne spomnim se , da bi ga z večjim užitkom kdaj popil. Kar samo je teklo dol in res sem se kar oddahnil. Najina pot je bila v glavnem končana. Še malo sva pojadrala in že sva se pripravljala za pristanek v Bunarini.
Ko pa hočeva zaviti na najino mesto, vidim da je zasedeno. Priteče prijatelj, v roki pa drži merilec vetra rekoč, kaj pa se vama je zgodilo, saj tukaj piha veter čez 9 in pol Buforja, istočasno pa se je oproščal, ker je zasedel moje mesto. Na njegovem takrat še ni bilo elektrike in se je zaradi popravila motorja privezal na moje mesto. No ni bilo problema, Kmalu smo se prevezali in meni se sploh ni zdelo da je tako močan veter. Ko sem se privezal je kazala ura natančno 13.00. Torej sem od Ilovika do Bunarine potreboval dobrih 5 ur in pol. Hitra vožnja. Toda ko se s prijatelji pogovarjamo o tem, vedno rečem, da si take vožnje ne želim več.
Nekje v prvi polovici Avgusta leta 90 sva se z mojo življensko sopotnico vračala iz južnega Jadrana. Spotoma sva obiskala sinova, ki sta takrat služila JLA v mornarici. Eden je bil potapljač v Šibeniku, drugi pa, ki so mu našli manjšo okvaro na očeh, ni prišel v izbor za potapljača, temveč je bil stacioniran na polagalcu min, ki je bil v remontu v Splitu.
Takrat so se že čutile prve napetosti v bivši Jugoslaviji in po govoricah je marsikateri vojak preprosto izginil. Mnogi Slovenci v vojski so imeli probleme kako se vrniti, saj so jih predvsem v Srbiji kar zadrževali. Tudi midva sva z obema fantoma naredila bojni plan rešitve, v kolikor bi se stvari zakomplicirale. V prvih znakih kakšnih problemov, bi midva takoj prišla z barko in jih na skrivaj odvlekla v Italijo in nato v Slovenijo.
Bilo je še vedno toplo lepo vreme in midva sva lepo jadrala, umirjeno, kot prava dopustnika, brez kakršnikoli obveznosti. Prispela sva do Ilovika in se pred vasico usidrala, da bova prespala. Noč je bila mirna in rahel vetrček je razgiboval vodno površino. Po mesecu raznoraznega dogajanja in hitenja na jug do Dubrovnika in zopet na sever, se nama je ta noč prav prilegla.
Zjutraj sem se kot ponavadi prebudil malo pred sedmo uro in takoj prižgal radio Rijeka, kajti oni so vedno oddajali vremensko poročilo pet minut po sedmi uri. Napoved je bila dokaj v redu, namreč mirno vreme do opoldne, kasneje pa se bo razvila burja do 5 buforov. Proti večeru pa je bilo pričakovati močno pojačanje burje.
Razmišljal sem, kaj naj naredim, kajti če bo močna burja nama na tem sidrišču gotovo ne bo prijetno, pa tudi najin dopust se je bližal koncu in morava počasi priti do matične luke – Bunarine. Poleg tega je vsekakor bolje bivati ob močni burji v Puli, kot pa nekje na dokaj odprtem sidrišču. Zato sem se kar hitro odločil. Hiter zajtrk, nato pa pot pod noge – v najinem primeru jadrnico v pogon, kajti če bo vse po napovedih, sva lahko pred močno burjo že privezana v domačem pristanišču.
Takoj ko sva nekaj pojedla sem vžgal moj enocilindrski motor in že sva s kakih 4,5 vozlov hitela ob otoku Lošinju. Poizkusil sem z dvigom jadra, vendar je bila skoraj čista bonaca ter sem jih kar pospravil. Tako sva vozila nekje do srede Lošinja. Nekje med Krivico in Čikatom pa potegne rahla burjica in takoj dvignem oba jadra in si s tem malo povečam brzino. Tudi burja se je počasi razvija, bila vse močnejša in ko vozim mimo Srakan in se zazrem v Unijski kanal, po katerem sem hotel pluti in se nato z burjo spustiti proti Porerju, vidim da je le ta že kar močno razburkan in je moč burje gotovo že 5 bf. Utopija bi bila, da bi v takem križaril proti vetru, zato se takoj za otokom Srakane obrnem levo ob Unijah.
Za mojo jadrnico je bil to že kar dovolj močan veter, zato sem krajšal glavno jadro in sicer za prvo krajšavo, kar bi moralo biti dovolj za jakost cca 5 do 6 Bf. Rollgenovo pa sem nameraval skrajševati po potrebi. Bilo je še vedno zelo toplo in v kokpitu sva bila oblečena samo v kopalke. Kljub temu sem odšel v premec in prinesel gornji del nepremočljivih oblek, kajti čez Kvarner nama bodo valovi prihajali z boka in naju bodo zagotovo kdaj poškropili. Tako pripravljena sva zaplula mimo južnega svetilnika na Unijah in se usmerila proti Porerju.
Takrat še nisem imel GPS-a zato sem usmeril avtopilota kakih 5° desno od svetilnika, kajti vedel sem, da bom imel v vetru kakršen je kar dosti zanosa. S prvo skrajšavo na glavnem jadru in odprtim rolfokom naju je lepo vozil mimo Unij, motor sem medtem že ugasnil in pričelo se je lepo jadranje. Seveda sva bila še v zavetju otoka. Bolj ko sva prihajala na odprto, močnejši je bil veter in prav tako so bili vse večji tudi valovi. Kaj kmalu sem moral malo zviti rolfok, glavno jadro pa malo odpreti, da ni jadrnico preveč polagalo. To sem vsake toliko časa ponavljal, dokler se ni zgodilo.
Jadrnica je naenkrat zavila močno v veter in se skoraj ustavila, potem jo je avtopilot postavil v pravo smer. To se je še nekajkrat zgodilo, kajti valovi so bili vse večji in videl sem, da avtopilot Avtohelm 1000 nikakor ne bo zmogel teh valov. Ročica se je popolnoma odprla, potisnila čoln iz smeri in zopet zaprla in ga obrnila proti vetru. To stanje je postalo nemogoče. Zato sem pilota odklopil in ga dal Albini v naročje, sam pa prevzel krmilo. Sedaj sem lahko mirno vodil barko v pravi smeri in lovil valove ter je postala vožnja zopet »ugodna«.
Vendar se je veter stopnjeval in valovi so postajali čedalje večji. Za nama v razdalji dobrih 200 metrov so vozile še tri jadrnice, vendar so bile vse večje z dvema križema. Mislil sem si, njim je lahko in bodo veliko lažje vozile, kot jaz z mojo. Prepotovali smo nekako tretjino poti čez Kvarner in valovi so dosegli že kake tri in pol metra višine. Dogajalo se je, da sem v dolini vala od jadrnic videl samo gornji križ. Piš je postal že neverjeten. Naenkrat opazim, da pri eni jadrnici frfota rolfok. Nek član posadke je odšel na premec in se vsedel za prednje leto in nekaj popravljal. Bilo je groza gledati. Človek sedi na premcu se dviguje na valu kake štiri metre visoko, nenadoma pa barka potopi premec in on je ves v vodi. To se kar nekajkrat ponovi on pa še vedno vztraja. Razmišljava in se pogovarjava kaj storiti. V takem mu ne moreva nič pomagati, saj bi s kakršno koli dejavnostjo samo ogrozila najino plovbo. Tako pa z grozo opazujeva njegovo nevarno početje.
Toda groza. nenadoma imava tudi mi dva kompletno sranje. V mali nepazljivosti, ko sva opazovala sosednjo barko, nisem pravočasno opazil vala, kateri naju je kompletno prelil in kokpit je nenadoma poln vode. Jadrnico močno nagne in skoraj vsa voda k sreči odteče. toda groza še en val naju zalije in kokpit je zopet poln vode. K sreči sva imela zaprt spodnji del vrat, tako da voda ni vdrla v kabino, poleg tega pa je imela barke dokaj velike odprtine za odtok vode, katera je dokaj hitro odtekla. Ugotovil sem, da moram bolj paziti na vodenje moje jadrnice in pozabiti kaj se dogaja na sosednjih barkah.
Bili smo že skoraj sredi Kvarnerja, rolfok sem imel skrajšan skoraj do kraja, Glavno jadro pa sem imel tudi čisto odprto, tako da se je že počasi delal balon. Moral bi na glavnem jadru narediti še drugo krajšavo, kajti barka ni bila več v ravnovesju in krmilo je postalo zelo težko. Bila sva še vedno samo v kopalkah zgoraj pa oblečena v rumene jadralne jakne. Telo je bilo sicer suho, toda noge sva imela mokre in pričelo me je neznosno zebsti v roke in noge. Ni mi preostalo drugega kot iti v kabino po obleke. Albini sem izročil krmilo in ji naročil, naj pazi na valove, da jih bo pravilno lovila. Na hitro sem si oblekel toplo majico in nogavice, ko me Albina že kliče naj pridem ven, češ da ne more več držati krmilo in ji barka uhaja. Komaj še nataknem jakno, zagrabim neko ponjavo in odhitim v kokpit ter prevzamem krmilo. Albini pa sem vrgel ponjavo naj se zavije v njo da jo ne bo preveč zeblo.
Vkljub temu, da nisem imel časa da bi si oblekel čevlje, so mi tople nogavice le pomagale in me ni več zeblo tako močno. Počutil sem se malo bolje. Albina je še hotela vzdržati zunaj, vendar sem ji svetoval, naj odide v kabino, kajti tam je dovolj toplo in jo ne bo zeblo. Nekaj časa je še vztrajala, toda kmalu je le odšla v kabino, kjer ji je bilo vendar bolje. Sama kabina pa je bila taka kot bi treščil orkan. Pred vsako vožnjo sicer vedno pospraviva barko, da ne bi roba frčala okoli, toda sedaj je tudi iz globokih polic vse pometalo ven. Iz desne postelje je pometalo vsa ležišča in posteljnino, poleg pa so bile knjige in razne druge drobnarije.
Ponudila mi je pijačo, da bi se malo ogrel, vendar sem odklonil. Sicer priznam, da bi mi zelo pasala in nisem eden tistih, ki bi jo pljunil ven, vendar sem se bal, kajti bila je še kar dolga pot in moral sem ostati trezen. Albina se je le ulegla na posteljo in toplo pokrila vkljub temu, da jo je bilo strah, kajti kot je rekla, je barka tako škripala in valovi tako udarjali , da je mislila, da se bo vse raztreščilo. Res je grozno biti v barki in poslušati vse mogoče in nemogoče glasove, ki se ustvarjajo v taki vožnji. Tudi sam sem se bal, pa ne škripanja. Na misel ti hodijo vse mogoče variante kaj se lahko zgodi z barko. Barka je bila takrat le stara že 20 let, lahko bi se zlomil jambor ali bum, popustilo krmilo, raztrgalo jadro in kaj vem še vse. V takih pogojih, ti pač prihaja na misel vse mogoče.
Porer se je že kar nekaj časa videl in kar nekajkrat sem moral popravljati smer, kajti zanos barke je bil večji kot sem mislil da bo. Iz kokpita sem nemo opazoval uro, ki se nikakor noče premakniti. Občutek imam, kot da se je ustavila. Želim si, da bi že bil enkrat čez Kvarner, kajti tudi mene so že začele boleti roke predvsem leva kajti z njo sem prevozil večino poti. Vozim namreč tako, da v glavnem klečim na sedežu z desno nogo z drugo pa se opiram na nasprotni sedež pri tleh kokpita. Z desno roko se držim ograje, z levico pa krmarim. Ker je jadrnica vseskozi močno nagnjena, v takem položaju stojim skoraj popolnoma pokonci. Ker pa postaja krmilo le pretežko, se vsake toliko časa usedem na sedež. Problem je le, da v takem položaju nimam dovolj pogleda na valove in hitro kakšnega zgrešim in adijo lepa vožnja.
Kot pravijo, vsega hudega je enkrat konec. Tudi najina vožnja se je počasi zaključevala, kajti bila sva vse bližje Porerju. Vedno kadar sem plul mimo sem razmišljal po kateri poti naj grem mimo. Vendar sem običajno izbral pot med oznako in otočkom Fenoliga. Tudi tokrat sem izbral to smer. Moral sem dobro paziti na valove, kajti tam se zaradi dviga dna močno križajo in če dobro ne vodiš barko, te lahko zavrti iz smeri.
No še malo in bila sva v zavetju obale zahodne Istre. Valovi so bili sicer še vedno visoki kakšen meter in pol, toda bilo je kot da bi vozil po asfaltu v primeru s prepluto potjo. Poklical sem Albino, »Sedaj pa mi le daj tisto pijačo!« Res sem bil takoj postrežen, nagnil sem steklenico wiskija in ne spomnim se , da bi ga z večjim užitkom kdaj popil. Kar samo je teklo dol in res sem se kar oddahnil. Najina pot je bila v glavnem končana. Še malo sva pojadrala in že sva se pripravljala za pristanek v Bunarini.
Ko pa hočeva zaviti na najino mesto, vidim da je zasedeno. Priteče prijatelj, v roki pa drži merilec vetra rekoč, kaj pa se vama je zgodilo, saj tukaj piha veter čez 9 in pol Buforja, istočasno pa se je oproščal, ker je zasedel moje mesto. Na njegovem takrat še ni bilo elektrike in se je zaradi popravila motorja privezal na moje mesto. No ni bilo problema, Kmalu smo se prevezali in meni se sploh ni zdelo da je tako močan veter. Ko sem se privezal je kazala ura natančno 13.00. Torej sem od Ilovika do Bunarine potreboval dobrih 5 ur in pol. Hitra vožnja. Toda ko se s prijatelji pogovarjamo o tem, vedno rečem, da si take vožnje ne želim več.
- Marcel_Mastnak
- Admiral
- Prispevkov: 4013
- Pridružen: So Jul 31, 2010 22:06
- Kraj: Celje
Luftar dobro napisano,
res je ,ko te enkrat na Kvarnerju ujame pa naj bo burja ali jugo, te mine vse...
Sicer nisem ravno nek stari morski volk, toda tudi mene je sedaj že 3x dobilo,(ali nimam pameti, ali pa sreče) in nimam več te želje, in tudi nikomur jo ne privoščim.
Je bil pa dober Acvnuk,ko nas je dobilo, spraznil je eno flašo, in odšel spat... pravi da ni bilo sile le da mu je bilo vroče
res je ,ko te enkrat na Kvarnerju ujame pa naj bo burja ali jugo, te mine vse...
Sicer nisem ravno nek stari morski volk, toda tudi mene je sedaj že 3x dobilo,(ali nimam pameti, ali pa sreče) in nimam več te želje, in tudi nikomur jo ne privoščim.
Je bil pa dober Acvnuk,ko nas je dobilo, spraznil je eno flašo, in odšel spat... pravi da ni bilo sile le da mu je bilo vroče
“There’s no point having a boat if you don’t use it!”
Nekaj takega sem tudi sam doživel na relaciji Unije Bunarina.Iz Lošinja sem štartal zjutraj v lepem sončnem vremenu in bonaci.Tudi mimo Unij sem prišel še z malo burje.Napoved pa je bila, da se bo čez dan burja okrepila posebno v Velebitskem kanalu.
Nekje na sredi Kvarneja sem poslušal po postaji kaj dela burja v kanalu.
Kmalu za tem pa sem videl kako se je začelo temniti ozračje in beliti morje.Jadra sem komaj pospravil na primerno krajšavo,kar so se mimo nas kar naenkrat pojavili trije delfini nas obpluli in izginili.Takrat pa se je začelo
Burja v trenutku 35 barka na boku in tako do Porerja.V Bunarini so mi povedali, da je takrat pometalo vse mize z pijačo vred v morje in da je bilo noro.
Ampak to je morje in vse z njim povezano.
Se vidimo kaj v Bunarini,jaz sem na pomolu 11/28
Nekje na sredi Kvarneja sem poslušal po postaji kaj dela burja v kanalu.
Kmalu za tem pa sem videl kako se je začelo temniti ozračje in beliti morje.Jadra sem komaj pospravil na primerno krajšavo,kar so se mimo nas kar naenkrat pojavili trije delfini nas obpluli in izginili.Takrat pa se je začelo
Burja v trenutku 35 barka na boku in tako do Porerja.V Bunarini so mi povedali, da je takrat pometalo vse mize z pijačo vred v morje in da je bilo noro.
Ampak to je morje in vse z njim povezano.
Se vidimo kaj v Bunarini,jaz sem na pomolu 11/28
z vetrom v laseh
Ja ta trikotnik, Premuda - Unije - Kamenjak, tu zna kar dvigniti morje, recimo za tiste, ki se nahajate okoli Krka, tam ni nikol nič resnega, tudi to področje dobro poznam, v tem trikotniku je pa včasih kar kritično. Burja in jugo te ne moreta dobiti, to se ve vsaj par ur v naprej če ne že par dni, je pač treba gledati napoved. Lahko te pa dobijo poletni neverini, tudi to ko se pojavi objavljajo na VHF, tisti, ki ga opazijo. 2x sem v odprtem čolnu pasara, moral voziti z potapljaško masko, 1x je bila zraven tudi moja boljša polovica, ki je marsičesa vajena, no trakrat pa je tudi ona odpovedala in zapaničarila. Neverini so pogosti, poleti, recimo v povprečju 2x na mesec, pogosti pa so ravno na tem trikotniku, ki sem ga opisal, običajno kolikor gledam, pa se vedno močno stemni na zahodni strani italije, medem ko je na HR strni lepo sončno, takrat pride do neverina, če je celo področje v oblakih, nikoli nisem opazil nekega ektremnega vetra, le ko je it stran popolnoma črna, HR pa sončna, v roku pol ure, je prešlo iz bonace na ektremen veter, ki je raspršil morje, tako da je bilo v zraku polno kapljic, zato sem vedno težko dihal brez potapljaške maske, pa tudi ne moreš gledati ko voziš, saj te oči pečejo od soli od špricanja morja. Takšen veter je nastal iz nič na ektremno jakost v roku 5min, po dveh urah pa vse skupaj mine, morje se umiri, kot da ni bilo nič in je zopet lepo vreme in bonaca. Pred neverinom, pa tudi ribe zelo dobro prijemljejo, tako da naj ne zavede koga, kot je mene. S čolnom elan pasaro 5m in motorjem Yamaho 8HP, sem v neverinu za razadljo, ki jo običajno prevozim v 10min, takrat porabil kar 1h, čoln je skoraj stal na mestu pri polnem gasu, s tem da sem zmetal vsaj 200l morja iz barke, v luki pa še enkat toliko. 2x pa nas je dobilo ko smo se vozili z Jadrolinijo, Susak-Unije, pred Unjami začne pihati ekstremni veter, prej bonaca, ladja je nato vozila 1h v smer proti Italiji(proti valovom), je je bilo preveč rizično morje za obrat, ladja je sicer cca 40m, ampak jo spravi v resonanco.
V povprečju 1x na 10 let pa se pojavi "šijun" - tako domačini pravijo, tornadu podobenemu kraterju, ki dviguje strehe, ta veter pa je najekstremnejši na Jadranu, tega še osebno nisem doživel, je bil pa v preteklih 10. letih tudi na Susku.
Jaz sem že 25let na Susku, pa moram reči da smo doživeli tudi z rednimi linija že marsikaj, pa tudi kasneje z barkami, sedaj se raje izognem težavam in ne izplovem, so me pa pri 20. letih tudi s helikopterjem pred Lošinjem iskali, tako mimogrede
Tukaj je kar dober posnetek sicer blaga oblika takšnega neverina,
http://www.youtube.com/watch?v=xhLcQPxm ... re=related
za sidranje pa so unije za neverine in burjo popolnoma neprimerne, vsaj ta zaliv pred mestom, bolje se je umaknit za otok, lahko se potem zgodi:
http://www.youtube.com/watch?v=R0NSRW6X ... re=related
V povprečju 1x na 10 let pa se pojavi "šijun" - tako domačini pravijo, tornadu podobenemu kraterju, ki dviguje strehe, ta veter pa je najekstremnejši na Jadranu, tega še osebno nisem doživel, je bil pa v preteklih 10. letih tudi na Susku.
Jaz sem že 25let na Susku, pa moram reči da smo doživeli tudi z rednimi linija že marsikaj, pa tudi kasneje z barkami, sedaj se raje izognem težavam in ne izplovem, so me pa pri 20. letih tudi s helikopterjem pred Lošinjem iskali, tako mimogrede
Tukaj je kar dober posnetek sicer blaga oblika takšnega neverina,
http://www.youtube.com/watch?v=xhLcQPxm ... re=related
za sidranje pa so unije za neverine in burjo popolnoma neprimerne, vsaj ta zaliv pred mestom, bolje se je umaknit za otok, lahko se potem zgodi:
http://www.youtube.com/watch?v=R0NSRW6X ... re=related
-
- Viceadmiral
- Prispevkov: 482
- Pridružen: Po Maj 25, 2009 21:56
Gaso
Mislim, da so Unije bolj neprimenre za W in SW veter. Za burjo so kul. Ali se motim?
lp
Mislim, da so Unije bolj neprimenre za W in SW veter. Za burjo so kul. Ali se motim?
lp
Nazadnje spremenil Original-One, dne Če Feb 24, 2011 12:16, skupaj popravljeno 1 krat.
Pili ste ga kar dobro, da se ne spomnite s kom.
Unije (vas), je ob burji ok, kriza pa je ob nevihtah (W, NW) in tramontani (N). Takrat so valovi preveliki in bejži na drugo stran, v Maračol. Ali pa kot je napisal Gaso, piči naravnost na valove, stran od obale. To velja predvsem, če te je nevihta presenetila in nimaš časa izbirat novega zaliva. V roku ene ure bo spet posvetilo solnce in morje se bo umirilo!
Če te pa nevihta preseneti, pa pomeni, ali da ne gledaš okoli sebe, ker če bi, bi videl, da se nekaj kuha na zahodu ali pa ne poslušaš vremenske napovedi, ki v takih primerih pravi "Upozorenje: poslepodne na sjevernom Jadranu mogučnost neverina..."
Unije (vas), je ob burji ok, kriza pa je ob nevihtah (W, NW) in tramontani (N). Takrat so valovi preveliki in bejži na drugo stran, v Maračol. Ali pa kot je napisal Gaso, piči naravnost na valove, stran od obale. To velja predvsem, če te je nevihta presenetila in nimaš časa izbirat novega zaliva. V roku ene ure bo spet posvetilo solnce in morje se bo umirilo!
Če te pa nevihta preseneti, pa pomeni, ali da ne gledaš okoli sebe, ker če bi, bi videl, da se nekaj kuha na zahodu ali pa ne poslušaš vremenske napovedi, ki v takih primerih pravi "Upozorenje: poslepodne na sjevernom Jadranu mogučnost neverina..."
Kar se burje tiče si pa jaz vedno pomagam z aladinom. In ko ta napove, da bo padla, drži 100%. Enkrat smo tri dni čakali na Lošinju, ker je burja preveč nažigala. 7m jadrnica 25 let stara, ni za reskirat. Aladin je za tretji dan napovedal ob 6h zjutraj v področju Lošinja še do 30 s sunki do 40 vozlov, vendar za opoldne sredi Kvarnerja napovedal padec na 15 in kasneje umiritev.
Štartali smo ob 7h po Lošinjskem kanalu, barka se je ob sunku pošteno nagnila brez jader, samo na upor jamborja. Ker pa se je vse skupaj dogajalo v mirnem zaledju lošinjskega kanala in kasneje otokov Lošinj, Srakan, Unij, smo se v slabih dveh urah prebili do zahodnega rta Unij. Smer in neznanje sta nam "dopuščala" polno genovo in prvo krajšavo glavnega jadra. Ko smo prišli mimo zahodnega rta Unij, pa je konfiguracija terena taka, da burja šo pojača ob celi zahodni unijski obali, tudi s pomočjo mogočnih unijskih klifov, tako da nas je položilo z jaborjem praktično do vode, mi pa smo stali kot v maximarketu pred blagajno . Bil sem z očetom in mamo, starejšega letnika, tako da niti pomislil nisem, da bi kogaod njiju poslal naprej spustiti genovo, ki takrat še ni bila roll. Oče je pestrašeno izdavil "A ne bi raje obrnili", mati se je prepustila usodi in se trdo držala za vinč glavnega jadra in ograjo, jaz pa se nemo držal krmilo in ves čas obračal v veter, da nas ne bi ponovno položilo. Ves čas sem imel v glavi aladinovo napoved, da bo burja zdaj zdaj jenjala. Do sredine Kvarnerja nas je še parkrat bogato zalilo, tako da so bila jadra popolnoma mokra, do vrha, mi pa smo vztrajali. In res se je burja začela umirjati, tudi valovi niso bili več zoprni. Tako smo v rekordnem času prijadrali do Kamenjaka in pristali v Ribiškem zalivu na zahodni strani, kjer nas je čakal prijatelj, ki je prevzel barko.
Ljudje so se sproščeno kopali, se sončili in nikomur nič, kot da se ni ravnokar zgodil "vesoljni potop", mi pa smo, še vedno v pelerinah na 30 tih stopinjah, z od soli belimi obrvmi, izstopili iz barke kot kakšni marsovci. Mati se je samo še prijela za rokav anoraka in iztočila še par dcl kvarneskega morja. Prav smešni smo bili vsi skupaj in ljudje so nas čudno gledali, saj se je med tem vse umirilo in vzpostavil se je pravi poletni dan.
Kasneje smo izvedeli, da je ponoči v kempu Stupice, vse letelo po zraku in se ponosno hvalili, da smo v tej burji prepluli Kvarner.
Super dogodivščina neizkušenih morjeplovcev.
Ampak, ko kasneje pomislim nazaj, sem ravnal popolnoma neodgovorno in ogrožal življenja 3 ljudi. S staro barko, ki je niti nisem še dobro spoznal, sicer z dobrim jadralskim znanjem vendar brez izurjene posadke, tega na tak način ne bi več ponovil!
Dobro je to, da se človek iz take situacije veliko nauči. Kot je zapisal Novinec, "šele sedaj sem prebral, da se jadra tudi krajšajo, jaz pa sem v 30 vozlih jadral na full". Očitno moramo vsi skozi take izkušnje, da se skalimo v dobre "varne" morjeplovce.
Fino da imamo ta forum, ker lahko podoživiš izkušnje drugih in se tudi na ta način kališ.
Štartali smo ob 7h po Lošinjskem kanalu, barka se je ob sunku pošteno nagnila brez jader, samo na upor jamborja. Ker pa se je vse skupaj dogajalo v mirnem zaledju lošinjskega kanala in kasneje otokov Lošinj, Srakan, Unij, smo se v slabih dveh urah prebili do zahodnega rta Unij. Smer in neznanje sta nam "dopuščala" polno genovo in prvo krajšavo glavnega jadra. Ko smo prišli mimo zahodnega rta Unij, pa je konfiguracija terena taka, da burja šo pojača ob celi zahodni unijski obali, tudi s pomočjo mogočnih unijskih klifov, tako da nas je položilo z jaborjem praktično do vode, mi pa smo stali kot v maximarketu pred blagajno . Bil sem z očetom in mamo, starejšega letnika, tako da niti pomislil nisem, da bi kogaod njiju poslal naprej spustiti genovo, ki takrat še ni bila roll. Oče je pestrašeno izdavil "A ne bi raje obrnili", mati se je prepustila usodi in se trdo držala za vinč glavnega jadra in ograjo, jaz pa se nemo držal krmilo in ves čas obračal v veter, da nas ne bi ponovno položilo. Ves čas sem imel v glavi aladinovo napoved, da bo burja zdaj zdaj jenjala. Do sredine Kvarnerja nas je še parkrat bogato zalilo, tako da so bila jadra popolnoma mokra, do vrha, mi pa smo vztrajali. In res se je burja začela umirjati, tudi valovi niso bili več zoprni. Tako smo v rekordnem času prijadrali do Kamenjaka in pristali v Ribiškem zalivu na zahodni strani, kjer nas je čakal prijatelj, ki je prevzel barko.
Ljudje so se sproščeno kopali, se sončili in nikomur nič, kot da se ni ravnokar zgodil "vesoljni potop", mi pa smo, še vedno v pelerinah na 30 tih stopinjah, z od soli belimi obrvmi, izstopili iz barke kot kakšni marsovci. Mati se je samo še prijela za rokav anoraka in iztočila še par dcl kvarneskega morja. Prav smešni smo bili vsi skupaj in ljudje so nas čudno gledali, saj se je med tem vse umirilo in vzpostavil se je pravi poletni dan.
Kasneje smo izvedeli, da je ponoči v kempu Stupice, vse letelo po zraku in se ponosno hvalili, da smo v tej burji prepluli Kvarner.
Super dogodivščina neizkušenih morjeplovcev.
Ampak, ko kasneje pomislim nazaj, sem ravnal popolnoma neodgovorno in ogrožal življenja 3 ljudi. S staro barko, ki je niti nisem še dobro spoznal, sicer z dobrim jadralskim znanjem vendar brez izurjene posadke, tega na tak način ne bi več ponovil!
Dobro je to, da se človek iz take situacije veliko nauči. Kot je zapisal Novinec, "šele sedaj sem prebral, da se jadra tudi krajšajo, jaz pa sem v 30 vozlih jadral na full". Očitno moramo vsi skozi take izkušnje, da se skalimo v dobre "varne" morjeplovce.
Fino da imamo ta forum, ker lahko podoživiš izkušnje drugih in se tudi na ta način kališ.
Vsak morjeplovec ima več ali manj že po defaultu predpisanih določeno število neumnosti, ki jih bo naredil. Tudi jaz sem jih. V Kvarnerju največ. Najslabše je tisto prepričanje, da če ne bom v nedeljo zvečer doma, se bo sigurno podrlo vsaj 50% sveta, če že ne cel. Z leti se naučiš, da če si že izbral morjeplovski način življenja, se ti ne sme nikamor brezglavo mudit. Vsaka nevihta mine, vsaka je napovedana, burja traja malo dlje a tudi ta mine. Ko grem jadrat z družino, vedno pazim da nas morebitno slabo vreme ne zaloti nekje zunaj. Še posebno pazim če imam na barki kakšne goste, ki so morda prvič na jadrnici. Ko gremo s kolegi, kateri vsi obvladajo stvar, takrat pa ni problema. Vendar moraš vedet kje so razumne meje. Lani smo, naprimer, prečkali Kvarner, ko smo šli na ruto morjeplovcev, sredi noči. Premamila nas je luna, ki je svetila kot reflektor. Začetek je bil fantastičen. V drugi tretjini Kvarnerja, je burja pokazala zobe. Pihalo je do 40 vozlov. Vendar smo takoj skrajšali jadra in ni bilo nobenih problemov. Na unijah pa bonaca. Če bi takrat imel na barki nepreizkušene mornarje, ali ženski del družine, se ne bi nikakor odločil za nočno vožnjo.
Jadranje je odklop
Leta 1998 sem opravil ispit za voditelja čovnna v Kopru.Skozi celo otroštvo in nastniška leta sem imel opravka z pasaro , tomos 4 v Medulinskem zalivu. Takrat sem vozil v spremstvu odraslih oseb ( seveda brez ispita ).
No ko sem opravil ispit sem skupaj s tarši šel z 6m Bajlinarjem na dopust.
Štartali smo iz Med7ulinskega zaliva, V 10 dneh si ogledali Unije- Susak-Olib-Pag -Rab in Supetarska draga.Iz Supetarske sem ob 06,30 štartal proti Krku. In glej ga zlomka. Nekje na pol poti udari Senjska burja. ( napoved ni nič takega napovedovala ) Skratka s premcom smo hodili skozi valove. In kar naenkrat nas obišče Murfi. Volvo zakašlja,zakadi in se ugasne. ( Skozi valove smo vozili z zelo neekonomično vožnjo-kopali ) No hitro zamenjali vseh 6 svečk in naprej..... Boj z burjo je trajal cca 3 ure. Ob 10 pa vsi prestareni pili travarico na Krku.......in po radiju opozorenje, Udar bure ......
Nauk, Kos papirja z sliko in žigom ti v takih primerih nič ne pomaga.
Važni so kilometri ( milje ) z izskušeno osebo, ki te usmirja kako ravnati v takem primeru. Prav tako je če te ulovi neverina al tramontana, ker je potrebno trezno razmišljati.
Vsekakor naravo je treba spoštovali.
No ko sem opravil ispit sem skupaj s tarši šel z 6m Bajlinarjem na dopust.
Štartali smo iz Med7ulinskega zaliva, V 10 dneh si ogledali Unije- Susak-Olib-Pag -Rab in Supetarska draga.Iz Supetarske sem ob 06,30 štartal proti Krku. In glej ga zlomka. Nekje na pol poti udari Senjska burja. ( napoved ni nič takega napovedovala ) Skratka s premcom smo hodili skozi valove. In kar naenkrat nas obišče Murfi. Volvo zakašlja,zakadi in se ugasne. ( Skozi valove smo vozili z zelo neekonomično vožnjo-kopali ) No hitro zamenjali vseh 6 svečk in naprej..... Boj z burjo je trajal cca 3 ure. Ob 10 pa vsi prestareni pili travarico na Krku.......in po radiju opozorenje, Udar bure ......
Nauk, Kos papirja z sliko in žigom ti v takih primerih nič ne pomaga.
Važni so kilometri ( milje ) z izskušeno osebo, ki te usmirja kako ravnati v takem primeru. Prav tako je če te ulovi neverina al tramontana, ker je potrebno trezno razmišljati.
Vsekakor naravo je treba spoštovali.
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 7 gostov