Štart ponedeljek 9.5.2011, 5 tipov, rentana jadrnica Elan 36, 3 kabine, klasično glavno jadro z lazy jackom in roll genova. Ob 12 smo v Punatu na Krku prevezli barko.
Sproti smo ugotavljali, da je barka v slabem stanju. Najbolj me je motilo da ni delal inštrument za hitrost (smo nalimal svojga garmina 550 na krmilno konzolo), avtopilot je rad preskakoval (primeren praktično samo za vožnjo z motorjem), kadar smo bili na 220V je voda v bojlerju vrela (crknjen termostat). Glede jader pa za rolanje genove ni bilo nobenega vinča, če piha močnejši veter jo kljub dobri vožnji v veter zelo težko zrolaš na roke (smo jo sami prevezali preko vinča na kabini), 2 krajšava je bila tako velika kot je ponavadi prva. Pri močnejšem vetru smo takoj dali na 2. krajšavo, pa še s škoto je bilo stalno delat. Sistem za traveler glavnega je ponavadi popustil, ko jadrno ni bilo obremenjeno (pri obratih).
Po izpolnjenih formalnostih (vsako leto dajo dodatni list) smo se okoli 13 speljali s Punata proti mestu Rab. Prej smo še 2x povadili pristajanje, da je vsak točno vedu, kaj mora delat (vetra je bilo ene 10 v krmo). Potem smo z burjo v polkrmo pičili proti Rabu, vetra je bilo od 20 do 25, ker smo barko šele dobro spoznavali, lahko bi tudi krajšali, pa nismo, nam je 3x celo uspel nekontroliran obrat v veter (vsakič drug za krmilom). Bum ni nikoli preletel, tako da ni bilo panike.
V mestu Rab pa skoraj bonaca (vetra v marini do 10), čeprav je tik pred Rabom vleklo 25 do 30. Je ZELO velika razlika ko jadraš z vetrom, proti plovbi v veter in pospravljanju jader.
V torek 10.5. je bil idealen dan za ležerno jadranje in nabiranje milj. Burja, relativno konstantna okrog 15, veter v bok ali polkrmo. Brez težav smo prišli iz Raba mimo Novalje ter zavili proti Istu.
Ker se je premalo dogajalo, smo si zamislili plezanje na jambor. Trije smo probali za foro do druzga križa. Tako veš kako je, če moraš nujno gor iti kaj popravljat. Stol za na jambor je kar malo nevaren, vedno se moraš držat dvižnice z eno roko. Naslednjič vzamemo sabo »jamarski« pas, iz katerega ne moreš pasti.
Jadranje z pivom v roki in avtopilotom mimo Novalje, vetra cca. 15, hitrost okrog 6. Vmes smo brez težav skuhali kosilo in pojedli v kokpitu.
Po kosilu so eni ležali v kokpitu, eni v kabini. Ravno malo zadremam, ko barka skoči čez dva večja vala in se konkretno nagne. Komaj prilezem v kokpit, barka je že skor izven nadzora. Krmilo ni več prijelo. Ko smo se približevali Istu je burja pojačala, pa smo naredili 1 krajšavo ter zvili genovo. Vetra je bilo okrog 25 v polkrmo, hitrost konstantno nad 7 vozlov. Barka je bila spet vodljiva. V samem Istu pa spet skoraj bonaca.
Za 150 HRK dobili elektriko in dva socialistična tuša v mali hišici, brez umivalnikov in WCjev. Po pol ure smo dobili sosede hrvate, ki smo jih srečali že v Rabu. Par besed o jadranju tistega dne se je obrestovalo naslednje jutro.
Lokal je bil odprt samo eden, najprej na hladno pivo, potem pa malo morske hrane (lignji, kozice, sardele). Menda so v lokal investirali slovenci (gorenjci).
Sreda 11.5. Po mirni noči smo imeli zelo razburljivo jutro. Ob sedmih se prebudim in začutim da se ne guncamo več. Mislim si, a ni to malo čudno. Grem v kokpit pogledam v morje, me skoraj kap zadane, krmilo skor na tleh, prižgem inštrumente, globina 1.7m, kobilica ima 2m. SHIT.
Ker je bilo do popolne oseke še cca. 2 ure, se odločimo, da barko spravmo v globjo vodo, ker bi drugače morali še kar nekaj časa čakat. 10 tipov na boku ni pomagal, zato so nas iz obale preko dvižnice trije tipi vlekli za vrh jambora, mal gasa, barka se začne premikat, mislim si smo že zunaj, dam še mal gasa in potem BUM pri cca 1-2 vozla, jadrnica se ustavi. Zgleda da smo za peskom nagazil eno večjo skalo, na kateri je jadrnica »obvisela«. Iz obale so potegnil jambor na drugo stran in smo se počasi rešili. Cela štorija je trajala cca. 30 minut. Če bi počakali na plimo, bi jadrnica spet sama zaplavala. Drugič jo sigurno v takem primeru ne bomo več reševali.
Preklel smo edin kasanta. Sem se hotu na zunanjo stran vezat (globina 2.5m), kasant je govoru, da tam ne (polomljen les na pomolu). Potem nas je poslal noter med pomole (v peljarju je tam globina 1.5m), jest pa nazaj da imamo mi 2m, on »nema problema«. Zjutrej ga ni bilo nikjer, pa nas je ziher videl.
Zraven je bila tud moja napaka, da zvečer nisem pogledal kolk je globina in kakšno je stanje plima/oseka.
Po jutru se dan pozna in tako smo orcal do Silbe. Vetra spet okrog 25, vala za 1m, 2. krajšava (kar malo preveč naporno). Ko smo se vezali na Silbi (proti Olibu) smo bili veseli, da si nismo izbrali daljše rute za ta dan. Na Silbi smo dobili elektriko.
Čez Silbo smo se sprehodili, pri nas bonaca, na drugi strani pa veter in valovi. Spotoma smo kupili kruh in jabolka. Vsem so se prvi grižljaji zaleteli (jabolka se ne pije, ampak je). Ker zvečer ni bilo nobenga kasirat, sem se javil za jutranji transfer do Novalje.
Četrtek 12.5. Ura 5 zjutraj. Vžgem motor, odvežem muringe, prestavim naprej, odvežem še zadaj in gas. Ko spelem dva prideta pogledat če res gremo al sem se prejšni večer zajebaval. Potem gresta nazaj spat. Sam na krovu, ostali spijo, sonce vzhaja, popolna bonaca, motor na 2000, kot v pravljici. Slika nekje med Silbo in Olibom.
Ob 8 smo bili že v Novalji. Hoteli smo se vezat, iti na kavo in WC, po kruh. Na glavnem pomolu dve ribiški barki, pa sem se hotu vezat zraven na muringe (je bilo kr nekaj prostih). Pa se prpelje tip na skuterju in zateži da se nikjer ne smemo vezat. Kako da ne, za pol ure. Reče naj se vežem pri ribiških ladjah (kar je nemogoče) ali pa na bojo sredi zaliva (ena je bila celo prosta). Z majhnim dingijem, brez motorja, gresta dva po kruh, potem gremo naprej. Zraven kupita še ribe in zelenjavo.
Potem pa naprej motoriranje v Tovarnele (konec Paga) kjer se brez težav vežemo na bok turistični ladji, ko stopimo na krov, nas na šanku čaka 5 travaric. Kakšna razlika, isti otok, drug zaliv, 100% drugače. Gremo na pivo, potem si skuhamo kosilo, ko pojemo se umaknemo ladji ter prevežemo na pomol. Voda ima 19 stopinj, trije se vržejo v vodo.
Pri pomivanju posode zmanjka vode, bo treba v pravo marino. Motor do Raba, kjer gremo tankat (17lit.), ampak ker smo v Rabu že bili, se odločimo za marino Supetarska draga.
Petek 13.5. Napovedena je bila bonaca oz. rahel zahodnik. Iz Supetarske speljemo v popolni bonaci, čisto poletno oblečeni in razpoloženi (pivo v roki, bokobrani v vodi). Ko pridemo iz zaliva zagledamo pol milje pred sabo val z penami. Zgleda da bomo jadral. Hitro spit pivo, pospravt po kokpitu, bokobrane, oblečt in dvignt jadra, glavno brez krajšav. Mal smo precenili moč vetra ker smo takoj potem prešli na 2 krajšavo. Vetra je blo 20, val 1m. Tako smo vozili dobri 2 uri do Punata, najprej v bok, potem v orco. Ker je bila 2. krajšava prevelika, veter pa tudi 30, je bilo potrebno stalno delat na škoti.
Vmes smo imeli vajo »boja v morju«. Boja na krmi se je v 25 vetra in dobrem metru vala odvezala. Tisti ki je porajtal se je skos malo zajebaval tko da smo rabl še mal časa za resnico. Takoj eden gledat bojo, vžgat motor, spustit jadra. Manever smo izvedli zelo hitro, bojo smo na premcu zgrešil, potem smo jo pobral s krme, kar ni bilo najbolj varno (štrik v propeler).
Odločili smo se, da jadramo naprej, pa čeprav samo za ene pol ure. Ko smo dvigovali glavno jadro pri 25 vozlih vetra, se nam je letvica zadaj 2x zataknila v štrik od lazy jacka, ker ne moreš idealno voziti v veter (dol je šel brez težav). Malo smo ga popustili in zavili od vetra da je šlo jadro na drugo stran in medtem hitro dvignili mimo štrika. Sem bil kar malo presenečen, da smo imeli težave pri dviganju jadra (vsak sistem ima prednosti in slabosti).
V marini Punat je pihala burja na vezu od 10 do 15 v bok, ker smo barko že dobro spoznali, smo pristali brez težav.
Na koncu še pot domov, ob pici v Ilirski še malo premlevanja okrog pomembnih odločitev. Zaključek: Jadranje je bilo polno novih izkušenj, vsakič ko greš, se naučiš ali spoznaš nekaj novega.
