Na ruto sem se začel pripravljati v smislu posodobitve nekaj opreme na našem Ranierju cca mesec dni prej in kaj hitro bi mi zmanjkalo časa. Vgradil sem nov rezervoar-zdaj zmore 90 l, namontiral merilec goriva, napetosti in naše plovilo probal zatesnit malo bolj, kot je bilo do zdaj. Pomembna pridobitev je tudi hladilna komora pod zadnjo klopjo-deluje z dvema plastenkama zmrznjene vode ali česarkoli uporabno pitnega v plastenkah in tri dni hladi vso vsebino v tem hladilniku- Bistvo je material, debeline cca 3 cm ki sem ga dobil kot odpad v tovarni avtodomov v Odrancih v Prekmurju.
Ker sem imel na 1. dan rute, torej v soboto še špil, smo štartali od doma (Ljutomer-Babinci) v nedeljo pol štirih. Med špilom prileti na moj gsm SOS sporočilo: "Mile, kje si. Tu je vse ok. Pripelji zaseko. Meni so je danes eno kilo že pojedli." Podpis-Janadino. Takoj sprožim akcijo v pozni večerni uri in žena doloži zaloge. Ker je bila vremenska napoved ugodna, sem se odločil da potegnemo čoln do Smokvice Krmpotske-Novi Vinodolski in tam razpakiramo opremo in pičimo ravno na Premudo, kjer bi se vam priključili. V Smokvici nas pričakajo naši prijatelji-sorodniki in zajtrk se je malo zavlekel tako, da smo štartali točno ob 10.00. Na koncu tega poročila bo vidna linija, ki smo jo vlekli 2 uri in pol in res moraš imeti srečo z vremenom, da si lahko to privoščiš z našim Ranierijem.
Štart in zaščita pred soncem moje posadke
Potegnemo mimo Baške in se usmerimo na južni del Lošinja in še malo južneje, ker sem predvideval, da bom tako najlažje zadel Premudo. Pomagam si z garminom in knjigo 808 zalivov. Ta kombinacija je za naše plovilo zmagovalna. Cca 2 uri teče kot olje-celo tako, da se pozabimo namazat z zaščito proti soncu-to je bila ena od glavnih a redkih napak celotne rute, kar smo občutili še nekaj dni. V bližini Premude dobim info od Janadinota, da ste nekje tam in se odločim po južni strani, da se pač nekje srečamo. Odločitev je bila pravilna in po nekaj minutah pridrvijo mimo nas tri večja plovila, ki pa nas niso niti opazila, tako da sem podvomil, da so naši. Naslednji je bil Urke, ki nas opazi, vendar nima pojma, kje so ostali. Ups-to se mi je zdelo malo čudno, glede na prejšnje leto. No, že od daleč opazim znanega gumona z navpičnimi smučkami-to je sigurno Janadino in zdaj ni bilo več dileme. Naša ruta se je združila in krenili smo proti Istu, ker se je dan že krepko nagibal proti poznemu popoldnevu.
Po uvodnih pozdravih se počasi aklimatiziramo. Kar nekaj novih obrazov je bilo letos. Z večino pa se itak vidimo nekajkrat oz. smo se že na lanski ruti. V glavnem pa vsi z istim imenovalcem-ljubitelji morja, narave, kulinarike, zabave. Skratka sami vedri ljudje dobre volje. Na pomolu pravi konfort-tuš kabina s toplo vodo, kar je bilo predvsem za nežnejši spol prava osvežitev. Zberemo se v restavraciji in še preden povečerjamo, že Admin privleče mojo kitaro in vidi se mu, da ga nestrpno srbijo prsti. Nismo bili ravno uglašeni-za prvič no-imeli pa smo voljo. Kar hitro smo odgnali večino morjeplovcev na pomol, naš morjeplovski kvintet obogaten z ritem sekcijo (Urke in Lipnik) in back vocali pa je vztrajal kar krepko čez polnoč. Matejc je preseneti z dobrim poznavanjem besedil-obljubimo do naslednjič, da še bo kaj več kot ša-la-la-la-la. Ker nam zmanjka publike, si jo gremo iskat na pomol. Večina še itak bedi in strnja vtise minulih dveh dni. Ker sem bil utrujen od špila v Lotmerku in poti se počasi odpravim spat v mojo spalnico-zadnja klop Ranierja, ker moji dve kapitanki kraljujeta v spalnici na premcu in se seveda zabavata ob zvokih nežnih strun kitare, ki jo Janadinotu namenja Admin. Matejc mu v trenutku razkrije spalnico in s kolegom sta se pač morala priključiti glasbeni delavnici. Kitaro in fotrolo sem zaupal Adminu. Kaj se je dogajalo potem proti jutru ne vem, vem pa da je kitara ostala cela.
Nekaj utrinkov balade na pomolu v Žis molu za kitaro in kontrabas
Zbudili smo se v prekrasno jutro in v zgodnji jutranji uri sem imel kar nekaj težav s praznjenjem lastnega rezervoarja. Moj ranieri je premajhen za kemični wc, morje preplitvo, jaz pa z roso na čelu in drobnimi koraki…Podrobnosti niso za javnost-bom povedal ob kakšnem šanku-važno je da se je dobro končalo.
Nekaj jutranjih utrinkov
Mahnemo jo proti bližnjim zalivom. Sledi kopanje, druženje, skratka uživancija. Nekateri si privoščijo ol inkluzive.
Kaj pa češ lepšega-mivka, turkizno čisto morje, sveže morske specialitete. Oprosti Andrej, ampak zgledalo je ful koll.
Lipnik junior raztura
Pa še en mladenič
Moji dve kapitanki uživata ob gladkem morju
Tako se čez dan potikamo po zalivih, ki so eden lepši od drugega, vmes natankamo v Novalji, se okrepčamo in ohladimo s sladoledom in ko se dan prevesi v drugo polovico, se počasi usmerimo na raj na zemlji-Barbat na Rabu.
[img][http://s3.mojalbum.com/3-ruta-morjeplovec-net-3-jun-2011-foto_17375083_17464892_18883863.jpg/img]
Gostitelj Vinko s svojo ekipo je spet zmagovalec kulinarike. Odlična postrežba s prijetno dobrodošlico na pomolu - travarica in znamenit Vinkotov stavek: Kam greš, tu se veži, tu je travararica, tu je raj na zemlji."
Spet se noč prevesi globoko čez normalno uro-ampak to je čar srečanja, spet smo ubrali nekaj fantovskih v pitaj boga kakšnih durih in glej ga zlomka ugotovili, da ni več moje fotrole za kitaro. Po vseh ugibanjih ugotovimo, da je najbrž ostala na pomolu na Istu. Zjutraj sprožimo SOS in fotrola se čez nekaj dni čudežno znajde v plovilu Matejca. Seveda nobeden ne ve kako, kar pa sploh ni važno. No zdaj je s pomočjo Janadinota že pri meni ob kitari.
Pri Vinkotu je blagajna pokazala krepki plus in ostalo je še za zajtrk. Po jutranjem posvetu, pade odločitev, da je smer rute otok Grgur-zaliv Sv. Grgur. Ker sem nameraval ostati še nekaj dni na Rabu in ker je vreme odlično, se odločimo nadaljevati do Grgurja in potem nazaj na Rab.
Na otoku Grgur nas pričakajo jeleni lopatarji, ki so izgleda navajeni turistov.
Vejo komu morajo pozirati-naš službeni fotograf.
Še zadnja pijača pred odhodom na otok KRK.
Pa še gasilska najbolj vztrajnih
No, mi ostanemu v tem zalivu skupj z Janijem-DTM219 in Nastjo. Ženske si najdejo mir pod senco, otrok čofota, midva z Janijem pa čistiva in debatirava o vtisih. Kaj hitro se izkaže, da je Jani pravi leksikon o zgodovini otoka Grgur in pa Golega otoka. Peš se odpravimo na nekaj ogledov in marsikaj zvem, kar me je pritegnilo do take mere, da že zbiram knjige o podrobnejši študiji omenjene problematike, ki je javnosti v večini bila zamolčana.
Že nekaj časa smo imeli željo ogledati si Goli otok in bližje nismo bili še nikoli, pa še odličnega turističnega vodiča smo imeli ob sebi. Po partizanskem kosilu na barkah se odpravimo naprej.
Goli otok
Naša Ana se iz firbca preseli k Janiju in Nastji
Jani pravi, da bi naj to bila elektrarna. če kdo ve kaj več o tem naj napiše. Nimam pojma kako bi delovala.
Po izčrpnem ogledu se obrnemo nazaj proti Rabu.
In še zadnje namakanje pred večerjo v Supetarski Dragi
Jani in Nastja nas povabita na prenočevanje v apartma, ki sta ga imela rezerviranega za naslednjih 14 dni po ruti. Po pregovarjanju popustimo in se odpravimo v marino, kjer najdemo na sidru tudi Mojco 2.
V bližini aparmaja povečerjamo odlične lignje.
Zjutraj po zajtrku pade odločitev, da danes prečimo proti Krku. Vremenska napoved je še dokaj ugodna, vendar se bo vreme v naslednjih dneh spremenilo, zato ne smemo reskirati. V soboto imam špil in ne morem si privoščiti, da bi ostal na Rabu čakajoč ugodnih vremenskih razmer. Preživimo še en čudovit dan v družbi Janija in Nastje in popoldne pičimo v smeri mesta KRK. Na poti nas pozdravijo delfini, kar je vedno znova enkratno doživetje.
Preživimo še eno lepo noč v utripu mesta Krk, kamor se vedno znova radi vračamo in ob zvokih žive glasbe jazz skupine iz Reke počasi odpeketamo na sosednji pomol spat.
To je bilo sicer najslabše spanje na celi naši ruti. Celo noč treskanje z avtomobilskimi vrati in nažiganje avtoradija do pol petih zjutraj.
Zjutraj pa presenečenje. Na nebu ni bilo niti sledu o soncu. V smeri, kamor smo nameravali-gor do Njiviv in okrog pod most, pa črno nebo. V smeri Senja pa se je še nekaj svetilo, morje pa je bilo na sreči še mirno. Držalo je opozorilo domačina v mestu, da naj zjutraj čimprej odrinemo, ker bo "puhnolo". Takoj podremo spalnico in obrnemo v smeri Baške. Spet nas spremljajo delfini-tokrat še bližje, pa tudi nekaj dežnih kapelj, vendar brez vetra. Ob 8.00 že pijemo kavo v Senju, kjer od ribiča direkt iz mreže kupim še sveže ribe za domov. Ob 10.00 imamo čoln na suhem, ob enajstih že piha burja.
Še marenda in zaključek rute je bil zelo uspešen.
Na poti domov se ustavimo še v mestu Bakar, kjer naš otrok najde nekaj minut za sebe.
Še utrinek iz Bakarja
In še ruta na Googl Eatrhu
Pa še nekaj podatkov.
Štart rute v nedeljo ob 10.00, konec rute četrtetek ob 10.00.
Prevozil cca 200 Nm. Porabil 110 l goriva. Dolžina je ocenjena pavšalno, ker se vseh ovinkov ne spomnim-lahko je bilo 20 milj manj.
Plovilo Ranieri Azzura, 5 m, Suzuki 70.
Končni vtis:
Če ravno je žena fasala reden herpes od vročine, če ravno se je spalo robinzonsko in čeprav sem bil letos prisiljen abstinirati alkohol, smo se spet vrnili domov polni vtisov in lepih spominov. Imeli smo se fajn. Vsekakor vidimo se na 4. ruti.
Kje hudiča vam rata delfine srečat. 
