Tramontana, 8.8.2008

[admin]

Porka duš, tole je bilo pa noro! Kakšna je bila pa škoda na barki? Si bil pred Fieso na sidru že preden se je vse skupaj začelo?

[damjanr]

Kar nekaj ur sem preživel pred računalnikom na internetu, da sem našel tipa, ki nas je poslikal, žal mi je, ne znam naložiti fotografij, da bi si sledile v kronološkem zaporedju zadnjih dveh minut približno eno uro dolgega boja z naravo in barko.

Z mojo drago sva šla v Portorož na barko k njeni prijateljici ter fantu, z namenom, da malo pojadramo, vmes pa jaz še opravim potop na eno potopljeno ladjo iz konca prve sv. vojne, ki leži 2nm sv od Piranske punte. A s potopom ni bilo nič, saj mi je približno miljo pred pozicijo crknil GPS. Usoda ali naključje se sprašujem, saj če bi šlo vse po planu bi bil v času tramontane ravno v vodi. Pa smo se odpravili na kopanje pred Fieso. Sonce, morje umirjeno, vetra ravno za vzorec, vremenska prognoza, ki jo je skiperka vpisala v ladijski dnevnik zjutraj za ta dan nič posebnega. Ozrem se po morju proti Trstu pa zagledam nad horizontom pas črnih gostih oblakov...
Še preden smo vredu dvignili sidro in začeli motorati proti Punti via Portoroška marina, se je morje dvignilo na okoli merta vala. Motor na barki skromnih 9 ks dizel je le s težavo opravljal svojo nalogo, krmilo je bilo že zdavnaj polno odklonjeno v smer stran od obale. Morje se je še dvigovalo veter je jačal in pihalv desni bok barke ter nas neusmiljeno nosil proti obali. Okoli Punte nam ni uspelo priti, saj zaradi preslabotnega motorja ni bilo moč naravnati kurza mimo punte. V tistem trenutku sem spoznal, da ne bomo pristali kot ponavadi. V podpalubju sem poiskal rešilne jopiče, ter nas opremil.
Od obale pred punto konkretno tam, kjer je potapljaški center Norik Sub smo bili oddaljeni kakšnih 50 metrov, ko se je skiperka odločila ter obrnila barko z vetrom proti obali, in smo pluli nazaj od koder smo prihajali. Če se tam ne bi izšlo...
Medtem se je nebo že čisto stemnilo, veter je pihal v sunkih do 120 kmh, valovi so bili visoki 4.8 m(podatka iz oceanografske boje). Jadrnico je premetavalo, kot orehovo lupino, zalivalo nas je morje, ki se je obarvalo turkizno zeleno, verjetno zaradi trenutne svetlobe in ob vsakem pljusku, ki nas je zalij, je bila voda presenetljivo topla. Verjetno zato, ker se je zunaj pošteno ohladilo. V tem času je bilo na vodi še nekaj jadrnic, vse razen nas so uspešno bežale na odprto, naš motor nas je pa komaj vlekel ob obali nazaj proti Fiesi. Točno sredi zaliva je na veliko grozo vseh nas ta nenadoma utihnil. Ponovno se ni hotel zagnati niti po pomoti. Verjetno je črpalka potegnila spenjeno gorivo. Veter nas je nosil naravnost v zaliv, preostalo mi ni drugega, kot da sem šel na premec, ter odvrgel sidro s vso verigo in vrvjo v upanju na najboljše. Samo v upanju, kajti sidro je zagrabilo, držalo dva ali tri vale, pa popustilo. Do obale. Ko je kobilica prvič udarila v dno....kot bi zagrmelo. Zelo zagrmelo. Na barki je zavladala panika, sigurni smo bili, da se bo barka razbila, če ne prej, ko bo treščila v beton ob obali. Zato smo se odločili, da poskačemo v vodo. Kdaj točno smo se to odločilo ne vem točno saj smo pred tem v en nahrbtnik in potovalko stlačili dokumente in najnujnejše v prepričanju, da se bo vse razbilo. Iz vode so nam pomagali ljudje, ki so bili takrat na obali, posebej pa moram poudariti, da jih ni bilo malo, ki so nam nudili pomoč in streho nad glavo. Naslednje dva dni smo ostali pri družini iz Maribora, ki je imela v kempu prikolico in dovolj prostora, da so nas nastanili, nas spravili do marine po naša avtomobila nam posodili telefon, da smo lahko poklicali, saj so bili vsi naši zaliti z vodo, kakor tudi vse ostale stvari vključno z barko v kateri je bilo pol metra vode.
Barko je bilo potrebno razstaviti-podreti jambor- nato smo jo naložili z avtodvigalom na kamjon, pa nazaj v marino. Polomljeno je bilo krmilo, premaknjen motor, zvita os, zvita kobilica, barka poplavljena, oprema notri vsa razmajana. Če se spomnim nazaj GROZA!
Tako se je končalo zame in mojo drago sploh prvo jadranje. Nje na jadrnico ne spravim več, mene je ta nesreča dosti naučila, če je le priložnost grem še jadrat. S prijateljevo barko s katero se vozimo na potapljanje sem preplu že prej velik del severnega Jadrana, prav tako to počnem tudi sedaj. Škoda je za lastnico, kateri je ta dogodek pustil tako velik pečat, da mislim, da od takrat ni niti v marini prespala več na barki.

Važno je, da smo vsi živi, če pa kdo rabi angela varuha na svoji barki, me pa lahko vzame zraven, saj je statistično zelo malo verjetnosti, da isti mornar doživi dva brodoloma. Pojem ne dosti pa s kakim pirom poplaknem.....

l.p.d.

[Rok-11]

Uffff, tole je pa bila izkušnja, kajne?
Nikogar od vas ne bo takšna zadeva nikdar več ujela nepripravljenega na morju v to sem prepričan - upam pa, da bodo tudi ostali sčasoma predelali svoj strah v zanimive mornarske zgodbice za otroke in vnuke.

Kolikor vidim iz opisa, bi vas mogoče lahko rešilo le nekaj. Morali bi razviti jadra - oz. viharni flok in tretjo krajšavo jadra. To bi vas verjetno izvleklo. Če ne okrog punte pa v nasprotno smer.
Tole sem napisal, ker bo mogoče kdaj komu koristilo - in upam da ne več tebi, saj je statistično gledano verjetnost res majhna.

[Novinec]

Na jdranje se ne spoznam tako dobro, kot se spozna Rok-11, pa vendar je važno le to, da ste odnesli cele glave. Težko je biti pameten takrat, ko se je to naredilo, kajti strah in delček panike le naredita svoje. Sedaj, ko to zadevo analiziraš pač veš, kje si naredil napako in veš, kako bi jo lahko popravil. Verjamem, da nihče od nas ne bi bil ravnodušen.
LP

[indoo]

Nisem jadralec vendar verjamem da preživeto pusti pečat.

Kot pa velikokrat do sedaj je glavni faktor nedelovanje motorja, zato moramo zelo paziti na brezhibnost motorja in dovoljno količino goriva v rezervarju.

Vendar se je srečno končalo in to je glavno. Čestitam za prisebnost in dobro ocenitev položaja oziroma nevarnosti.

[admin]

Ja srečo ste imeli, da ste jo odnesli tako. Lahko bi bilo krepko hujše! Upam, da bo prispevek pomagal komu, ki se bo v prihodnosti znašel v podobni situaciji.

Sam nimam pojma o jadranju, sem pa bil nekajkrat na jadrnici z izkušenimi skiperji. Vsi so mi vedno rekli, da ob res slabem morju brez jader nimaš kaj iskati tam zunaj. Je bil pri vas razlog, da ste bili brez jader v premajhni izkušenosti skiperke? Se je vse skupaj zgodilo prehitro? Ste podcenili naravo in vas je ekstremno močan udar vetra presenetil?

Pa da ne bo mislil, da pametujem sedaj po bitki. Vem, da je bilo težko in niti slučajno ne bi rad bil v podobni situaciji. Sprašujem pa zato, ker upam, da bo koristilo kakšnemu jadralcu in nasploh morjeplovcu.

LP

[damjanr]

Ja, priznam, in res je, da je bilo sreče v neizmerni količini. Če se tako ozrem nazaj in potegnem črto pod analizo dogodkov, ki sem jih predebatiral kasneje s kolegi, in izkušenimi pomorci bi lahko rekel naslednje:

-Tramontana nas je dobila na vodi iznenada, od črnih oblakov na obzorju do začetka krize je minilo največ 5 minut. Vremensko prognozo smo spremljeli, a to je vremenska motnja, ki se je ne da napovedati, niti se je za ta dan ni predvidevalo, saj so bili na morju tudi otroci z jadrnicami razreda optimist in evropa.

-Ko smo dvignili sidro, bi morali TAKOJ začeti z plovbo ven stran od obale na odprto. Tu smo naredili prvo in verjetno kapitalno napako, ko smo pluli vzporedno z obalo.

-Barka je opremljena s preslabotnim motorjem, ki v takšnih razmerah, ko ga zares potrebuješ svoji nalogi ni kos. Vse ostale jadrnice v bližini so z motorji bežale na odprto brez problema.

-Ko smo videli, da motor ne zadošča, sem predlagal, da razvijemo del jadra. Skiperka se s tem ni strinjala, kajti nedaleč od nas je to probala posadka neke druge jadrnice, a so jim jadra ušla, veter jih je scefral na polmetrske trakove.

-Rešilne jopiče smo si nadeli absolutno prepozno, približno 20 minut od začetka nevarnosti. Uporaba jopiča se mora začeti takoj, ko se pojavi sum, da bi lahko šlo kaj narobe.

-Pozitivno sem odreagiral, ko sem odvrgel sidro, ker nas je le to stabiliziralo, ter upočasnilo udarec v obalo.

-Preko krova ne bi smeli skakati, saj smo bili v vodi izpostavljeni nevarnosti, da barka koga pokoplje pod seboj.

-Za dobro se je izkazali, da smo na pobudo enega od očividcev barko preko jamborja privezali in napeli na bližnje drevo, saj smo jo s tem umirili ter posledično zmanjšali nastalo škodo.

l.p.d.

[zlatko83]

Uffff, tole je pa bila izkušnja, kajne?
Nikogar od vas ne bo takšna zadeva nikdar več ujela nepripravljenega na morju v to sem prepričan - upam pa, da bodo tudi ostali sčasoma predelali svoj strah v zanimive mornarske zgodbice za otroke in vnuke.

Kolikor vidim iz opisa, bi vas mogoče lahko rešilo le nekaj. Morali bi razviti jadra - oz. viharni flok in tretjo krajšavo jadra. To bi vas verjetno izvleklo. Če ne okrog punte pa v nasprotno smer.
Tole sem napisal, ker bo mogoče kdaj komu koristilo - in upam da ne več tebi, saj je statistično gledano verjetnost res majhna.

Jadrnica je načeloma najbolj varno plovilo. Kobilica, nizko težišče, jadra, kadar je močan veter in če odpove motor,.... V močnem vetru je skoraj nujno razviti jadra, seveda velikost prilagoditi moči vetra. Odprta jadra dušijo premetavanje barke po valovih. Seveda mora biti oprema na jadrnici vedno pripravljena, vrvi pravilno zložene,...tako, da lahko z zavezanimi očmi pravočasno in pravilno ukrepaš. Sidro navadno v takšni situaciji ne pomaga, vendar je po mojem mišljenju, po nekaj storjenih napakah bil edina prava odločitev. Pa z jadrnico čim bolj vstran od obale, na odprto morje, dokler se neurje ne poleže. Nikakor panično k obali. Obstajajo tudi razne improvizacije, npr vržeš privezne vrvi v vodo (seveda privezane na barko), pluješ kar se da ostro v veter,....
Če nimaš previh izkušenj, raje ostati privezan, seveda, če je vez varen. Če si na sidru, ali slabo varovanem privezu, pa absolutno takoj izpluti na odprto morje.
Nisem enkrat doživel takšne situacije, pa vem, da mi bo tudi prihodnjič neprijetno, ampak potrebno je ohranit trezno glavo in upoštevat osnovna pravila, bližina kopnega prej pomeni nevarnost, kot rešitev

[nemo]

Sele sedaj sem prvic videl te slike, pa mi ni jasno zakaj ljudje (predvidevam, da so lastniki) na barkah, ki jih plimni val nabija na obalo niso spustili bokobranov? Gledam na te slike z cisto navticnaga vidika. Ker tako ne mores nikomur pomagati, zakaj vsaj ne zascitis svoje barke??? Zanimivo vprasanje ali ne?

[indoo]

Mislim da v danem trenutku ne razmišljaš o bokobranih ampak kako rešiti sebe. Dam prav Sandiju da postavlja vprašanja ne kot kritik ampak da bi se vsi naučili nekaj iz hude in verjamem skarjno nevarne situacije.

[Marchi]

1m2 jadra in piči na odprto.
Pri 120km/h vetra je to zelo resna stvar, zato pri delu z jadri max. previdnost, da ne uidejo, ampak to je edina možna pot. To so ekstremne razmere, ki jih ne srečaš vsak dan.

Čestitke za pogum!

[nemo]

[quote="indoo"]Mislim da v danem trenutku ne razmišljaš o bokobranih ampak kako rešiti sebe. Dam prav Sandiju da postavlja vprašanja ne kot kritik ampak da bi se vsi naučili nekaj iz hude in verjamem skarjno nevarne situacije.[/quote

Nisva se razumela, mislil sem na slike z Malega Losinja na prejsnji strani. Tudi sam vem, da se po bitki najde marsikateri general. Je pa v resnici prepogosto, da zaupamo svojo usodo lastniku plovila, ko pa se izkaze , da le-ta ni kos situaciji, je prepozno. Tudi sam sem pri surfanju naredil veliko napako, ko je zapihal prvi reful tramontane in sem si mislil, "juhu, koncno veter, zdaj bo pa slo!!!" Ko me je cez eno uro na deski z strganim jadrom in zlomljenim jamborjem vec milj od obale resila Italijanska jadrnica sem zelo presenecen, da se je to meni zgodilo, ker naj bi bil izkusen in previden. extremnim pogojem smo redko kos, ce pa prisejo kot takrat tramontana, je se tezje.Upajmo le , da se iz takih izkusenj lahko kaj naucimo!

[nemo]

V avgustu leta 2004 smo se po celodnevnem kopanju med otoki usidrili v Polacahn na otoku Mljetu in sicer z 70m 14mm verige z sidrom Bruce 50kg. Na krmi smo uporabili dve 25m vrvi za privez na drevesa in nato sidrno verigo zategnili. To je bilo tik pred mrakom, vetric rahel SW, temperatura ca 27°C. Napovedano ni bilo nikakrsno neurje, le moznost padavin, "lokalno neverina". Ko smo se vsedli za mizo k vecerji sem sel nekaj iskat v kuhinjo in iz navade ptrkal na barometer. Igla je kar precej padla. Nisem si mislil nic o tem, a cez nekaj casa sem le preveril se enkrat in videl da se naprej pada. Bilo je zelo soparno, ko cutis, da komaj dihas. Ko sem odsel na premec, sem nenadoma zacutil prvi hladen pis vetra in takoj zacel pripravljati motorje za vzig. Barka ima racunalnik ki najprej preveri stanje olja, vode in ostalo diagnostiko in sele nato vzge motorje. Ko so bili motorji vzgani, je zacel ples. Ze prvi udar tramontane je izpulil sidro, ki je zaoralo in je barko zacelo bocno obracati proti skalam na obali. Odvezal in vrgel sem v vodo vrvi na krmi in z motorji usmeril premec proc od obale, krma z Arneson propelerji je bila ze zelo blizu kamenju. Ko sem se dovolj oddaljil od skal sem barko obrnil z krmo v veter in dvignil sidro.Od prvega udara vetra do dvignjenega sidra je trajalo ca. 10min. To noc je v istem zalivu vrglo na skale vec jadrnic, potopila sta se dva motorna colna, Pred Hvarom je na skale vrgla 109ft. Canadosa, na Visu je kamen ubil nemskega turista itd.Mi smo jo dokaj dobro odnesli, vendar imam od takrat slab obcutek kadarkoli pridem v Polace. Oblika tega zaliva namrec onemogoci, da vidis kaj prihaja in ko to ze pride je prepozno. Od takrat budno spremljam vreme pred sidrenjem in tudi lastnik, ki je to dozivel z druzino na barki ni imel nic proti namestitvi saatelitskega interneta za vremensko napoved!

[Marchi]

Nemo, prosim razloži malo tole s krmo proti vetru pri dvigu sidra.
A zato ker drugače nisi mogel dvigniti sidra?
Ker veter piha v krmo, greš z vetrom in obstaja nevarnost da ketna pride pod barko...
Jaz (z jadrnico) ponavadi s premcem in motorjem proti vetru in sidru.
Se mi zdi bolj naravna in fizikalno pravilnejša metoda.
Tole s krmo mi ni čisto jasno.
Prosim, razloži kaj več.

[janadino]

Ne vem več ali je bilo julija ali avgusta 2007, Barbariga. Zjutraj smo prispeli, gumenjaka sem v vodo spustil v Peroju in se zapeljal do Barbarige, kjer sem ga navezal na bojo in iz previdnosti ali občutka uporabil za privez dve vrvi. Vreme je bilo celo dopoldne jasno ampak pihal je veter. ko so nastali valovi že krepko čez meter mi vseeno ni dalo miru in sem šel pogledat kako je z čolnom. Z grozo sem ugotovil, da jih je že kar nekaj na suhem . Z muko sem gledal mojega, kako ga premetava in mi ni dalo mira in nor kak sem sem šel v vodo in zaplaval do njega. Valovi že čez dva metra, veter pa je tak piho, da je moja komaj zadrževala oba otroka, enega na vozičku.
Ko sem splezal na čoln sem ugotovil, da je poln vode in seveda zato dvakrat težji. Ravno ko sem vzel vrvi, da bi ojačal privez sta počili obe privezni vrvi. Vse kar sem utegnil je bilo, da sem zakričal teti, da me počakajo pri obali in da potegnemo gumenjaka na suho. Na srečo so bili zraven še trije ali štirje fantje. Tik pred obalo, ki je iz drobnega kamenja sem skočil iz čolna in z naslednjim valom smo čoln zadržali na suhem in ga še potegnili za tri metre višje. Vse kar je bilo škode na dnu je bilo par majhnih odrgnin, drugače pa vse OK. Sreča je bila, da sem bil na čolnu in da se ni strgala vrv malo prej, ker bi drugače ostal brez čolna. Predrlo je mislim da okrog 5, 6 gumenjakov, nekaj jih je popolnoma uničilo, motorji so bili polomljeni. Najbolj pa mi je ostal v spominu fisherman ali nekaj podobnega, ki ga je polomilo, yamahin motor je tudi zlomilo, groza.
Ko sem prišel naslednji dan pogledat na tisto mesto je bilo videti grozno, važno pa je, da se ni nikomur nič zgodilo. Čoln sem po suhem pospravil na prikolico in ga cel dopust več nisem dal v vodo od strahu. Te izkušnje več ne bi rad ponovil, ampak dobro, nekaj smo se naučili.