Kjub temu, da sva se s Sonjo odpravila v marino Verudo, kjer počiva naša Aurora, v petek trinajstega julija, je celotno potovanje potekalo brez najmanjših problemov. Po prihodu v marino je sledilo natovarjanje jadrnice s hrano, pijačo, ter vseh potrebščin, ki jih rabimo na dvo tedenskem dopustu. Ko sta v soboto dopoldan prišla še Barbara in Rajko, smo jadrnico takoj odvezali od pomola, ter jo usmerili preko Kvarnerja, proti otoku Susak. Kvarner nam tokrat ni pokazal zloglasnih zob, bil je miren, prijazen, z vetrom ki ni zadostoval, da bi napolnil jadra. S pomočjo motorja smo po štirih in pol urah plovbe prispeli na Susak
Spustili smo sidro v zalivu ob naselju Susak. Morje je tam kristalno čisto. Ob ugodnem vremenu tam ni problemov s sidranjem. Ko pa zapiha burja ali močan maestral, je bolje, da te tam ni. Prespali smo mirno noč, ter se zjutraj prebudili v mirno in sončno jutro. Cilj tega dne je bil sosednji otok Ilovik. Ker je pot do njega razmeroma kratka, približno 12 NM, smo počasi, z rahlim maestralom odjadrali v zaliv Paržine, na jugovzhodni strani Ilovika
To je še en lep zaliv, primeren za sidranje v lepem vremenu, ali za krajši postanek. Tudi tam je morje čisto, na dnu je mivka, barva morja sanjska. V bližini (za vogalom) je naselje Ilovik, kjer so nameščene boje za privez. V naselju je več restavracij. Ne bi vedel katera je najboljša, ker nisem vseh obiskal. Le v prvo z desne strani, če prihajaš iz severne strani, ne grem več.
Ko smo bili pred par leti na moškem jadranju, smo se s prijatelji odpravili v to restavracijo na kavo. V popoldanskem času ni bilo pretirano veliko gostov, raje bi rekel, da je bila skoraj prazna. Prišla je prijazna gospa, ter nas povprašala kaj bomo jedli. Povedali smo ji, da je za večerjo še prezgodaj in da bi popili le kavo. '' A samo kavo bi ?'' je vprašala (seveda v hrvaščini). Ko smo pritrdili, je zopet prijazno izjavila: ''Moram preverit če ima kuhar čas, da vam skuha kavo''. Ko je odšla nam ni bilo nič več jasno kje smo. Po petnajstih minutah se je vrnila, ter vsa vesela izjavila, da se nas bo kuhar usmilil. '' Gospa, poglejte, malo smo premišljali v tem času, ter ugotovili, da smo pravzaprav nesramni do vas, ker vam hočemo naložit delo ki vam jemlje preveč energije, pa še ropot ob mletju kave, ter neznosen vonj ki nastaja ob kuhanju kave. Ne, to je le preveč. Bomo raje skočili v sosednjo gostilno, morda pa imajo tam več kuharjev ki bi to zmogli. Pa bomo kar tam povprašali, če lahko pridemo tudi na večerjo. Pa brez zamere.'' Vstali smo, ter odšli k sosedom. Tam ni bilo problemov.
Da se vrnem zopet na letošnje potovanje. Iz Ilovika smo naslednji dan zopet s pprešibkim vetrom, napol odjadrali, napol odmotorirali mimo Silbe, Ista ter Molata na Dugi otok v zaliv Lučina.
. Tam smo se privezali na bojo. Zaliv je zaščiten iz vseh smeri. Zjutraj sem se odpravil s pomožnim čolnom na obalo v trgovino po kruh. A trgovina, katera je bila nekoč ob trajektnem pomolu je izginila neznano kam. Peš sem se odpravil v sosednji zaliv Brbinj, do katerega je le 15 minut hoje. Tam je trgovina, na pomolu so muringi, ter priključki za vodo in elektriko.
Po zajtrku s svežim kruhom, smo odpluli v zaliv Lanđin, na otoku Pašman
Tudi to je prijazen zaliv, odprt proti jugovzhodu. Tudi tu so boje, vendar so tu uporabili kar bokobrane, kar je pa tudi dobro, ker ponoči ne udarja po barki, če ni vetra ki bi držal plovilo stran od boje. Zopet smo preživeli mirno noč. Naslednji dan smo odpluli naprej proti jugu, ter se zasidrali na Murterju v zalivu Koširina.
Ob zalivu je avtokamp, tako da je okolje kar živahno. Morje je čisto in toplo. Z vsakim dnem je temperatura morja naraščala. Ko smo čez nekaj dni prišli do Paklenih otokov pri Hvaru, je dosegla že 29 stopinj.
Isti dan smo iz Koširine ojadrali naprej na konec otoka Murter, v marino Jezera
Čeprav smo imeli še dovolj vode in električne energije, smo se odločili za marino, ker smo bili tam dogovorjeni s prijatelji, ki so tam dopustovali v apartmaju. Povabili so nas k njim na večerjo. Bil je lep večer.
Iz Jezer smo dopoldan odjadrali v Primošten, kjer smo se zopet privezali na bojo.
Pišel je izredno prijazen koncesionar, ki je pobiral ''parkirnino''. Po krajšem prijateljskem pogovoru, je sam skrajšal dolžino jadrnice, ter nam tako zaračunal nižjo ceno. Primošten je lepo mesto. Ponavadi se izogibamo celinskih krajev, je le par izjem zaradi katerih se včasih zasidramo ob celini. Zanimiv je stari del mesta, ki je vreden ogleda. Na radiu smo vse pogosteje slišali poročila o požarih. Visoka vročina, suša, neprevidnost in nespamet ljudi je terjala vse večji davek. Ko smo se naslednji dan zasidrali v zalivu Nečujam na Šolti, smo opazovali požar, ki se je širil na dveh krajih nad Splitom.
Zaliv Nečujam je zares lep. Ima več krakov, zasidrali smo se v skrajni južni krak, ter se dodatno privezali za obalo. Na obali je borov gozd. V zalivu je bilo zasidranih precej plovil s splitsko registracijo, katerih lastniki pridejo iz bližnjih krajev na popoldansko kopanje. Žal je tudi ob tem zaliviu v naslednjih dneh divjal požar.
Naslednja etapa je potekala iz zaliva Nečujam skozi Splitska vrata na Paklene otoke, v marino Palmižana
Marina leži v prekrasnem okolju. Obdana je z borovim gozdom. Proti južnemu delu otoka vodi pot, po kateri pridemo v desetih minutah mimo številnih kaktusov, ter različnega mediteranskega rastlinja, v zaliv Vinogradišče. Vročina je bila tam zares peklenska. Tudi morje se je segrelo na 29 stopinj celzija. V marini je izredno čisto morje, tako da je možno kopanje kar ob pomolu. Iz marine vozijo v bližnje mesto Hvar številni Taxi boat-i. Kasno popoldan smo se odpravili na izlet v mesto. Za povratno vozovnico je bilo potrebno odšteti 50 kun po osebi. Ker je v mestu Hvar z jadrnico skoraj nemogoče dobiti privez, ali mesto za sidranje, brez da bi skiper ostal na plovilu, je taxi boat kar dobra možnost.
Ogledali smo si mesto, ki je tudi zvečer neznosno vroče. Privoščili smo si slano večerjo. Slane so bile cene, pa tudi sama hrana. Verjetno nasujejo v obrok malo več soli, da bi gostje malo več popili. Zvečer nas je ob pomolu čakal taxi ter nas odpeljal nazaj v Palmižano. Zjutraj smo se odvezali od pomola, ter odpluli na drugo stran otočka, v zaliv Vinogradišče.
Tudi tu se je potrebno, poleg sidra, vezati na obalo, zaradi velikega števila plovil v zalivu. Preživeli smo lep dan. Namakali smo se v toplem morju, počivali, kuhali, jedli, pili, skratka uživali. Tudi noč je bila mirna. Naslednja etapa nas je pripeljala v Rogoznico. Zopet smo se privezali v marini, čeprav je ta nekoliko dražja. A kaj, ko nam je ta kraj vsem všeč. Tu smo ostali dva dneva. Zunaj je pričel pihati izredno močan jugozahodnik, ki tudi ni bil primeren za brezskrbno družinsko jadranje. Po dveh dneh smo se podali na krajšo etapo do Primoštena. Posadka je želela, da ga ponovno obiščemo. Zaradi jugozahodnika, ki je kasneje prešel v maestral, je bilo na bojah malo neprijetno. Do večera se je morje umirilo. Noč je bila ponovno mirna. Za naslednji dan nismo imeli konkretnega načrta, kam bomo šli. Po poti smo se izmišljali več lokacij, in na koncu pristali na Žutu.
Takoj ko smo zavili v zaliv, v katerem je marina, smo zagledali pogorišče. Dva dni prej je tam gorelo. Pogorjen je hrib nad marino. Požar se je razširil tik do stavb ob pomolu. Tudi tu je bilo morje toplo in čisto. Ob nas je bila privezana večja jadrnica, katero so najeli dve švedski družini. Ista jadrnica je bila privezana tik ob naši tudi v Rogoznici. V pogovoru z njimi so mi povedali, da so prvič na Jadranu, ter da je zelo lepo. Ko sem jih vprašal kako jim je všeč Žut, mi je eden odgovoril: Yes, very nice – no shoping. Naslednji dan smo imeli zopet lepo jadranje ob Dugem otoku navzgor. Ta predel se mi najbolj dopade, ker si tam obkrožen z vseh strani z otoki. Občutek je kot da si na jezeru. Popoldan smo prispeli v Božavo.
Dve leti nismo bili tam. Opazil pa sem, da je tam (in ne le tam) precej manj plovil kot prejšnja leta. Zvečer je bilo še dovolj prostora za nekaj plovil. Ko sem o tem povprašal ''šefa'',kateri kasira, mi je odvrnil: Jako, jako sam razočaran. Po pripombi, da mogoče nekaj 'ne valja', je zopet ponovil isto frazo. V pogovoru z italiani na sosednji jadrnici, so mi povedali, da so pred par leti povsod na Jadranu hodili na večerje. Sedaj je to tudi za njih predrago, kajti vsakoletne podražitve za 25% je le preveč. Gospa je povedala da hrani na jadrnici račune iz restavracij za več let nazaj in da je statistika katastrofalna. Pa še to sem opazil, v Božavi ni bilo tisti dan na vezu nobenega slovenca, razen nas. Naslednji dan startali iz Božave bolj zgodaj, kot ponavadi. Načrtovali smo pot do Malega lošinja, ali do Unij. Zasidrali smo se v majhnem zalivu pred vhodom v Lošinjski zaliv.
Skuhali smo kosilo, ter se okopali. V naslednjih dneh se je približevalo slabše vreme, zato sem večkrat poslušal vremenske napovedi. Ko sem v zadnji napovedi slišal, da bo naslednji dan zapihala orkanska burja, smo se takoj odločili, da še isti dan prečkamo Kvarner. Ker nam je vreme cel dopust odlično služilo, ni bilo razloga, da bi ravno zadnji dan tvegali orkansko burjo. V marino v Verudi smo prispeli ob deseti uri zvečer, ter po poti doživeli, tik pred Porerjem, čudovit sončni zahod. Naslednji dan je zares zapihala napovedana burja, tista ki je povzročila veliko preglavic v celotni Istri, tudi na naši obali. Mi smo bili na varnem.
