Prav mož tam pr Webasto rubriki,naj kako anekdoto napišem tle,pa nafto pustim.Madonca sej že od začetka poletja ni prišlo nič izpod mojih krempeljčkov.
Vsako leto pričakujem dopust željno,goreče..rabim ga ,hočem ga.In prišel je.Letos teden dni krajši kot druga leta.Žena je imela službene obveznosti in tko pač je ,da je šiht prva violina naših življenj.
Kam pa bova šla? Jaz bi tam nekje do Zadra..Ah dej ne ser ga,zdej k mava hitrejšo barko ,si pa lahk mal dalj prvoščva ,dej mami no..Prplazva se do porto Volme in tam prenočiva.3 dni sva rabla iz Umaga..KER je nujn treba pru dan na vezu ostat.KER se nikamor ne mudi vstat že pru dan dopusta.KER je treba pr žlaht se ustavt pa 32krat pit in jasn tam ostat že iz varnostnih razlogov.
Noo,iz Volm sva jo pa odkurla zjutraj ,ko taprava jadralca.Kr lepo je pihal,tko da se je po kaki milji z veseljem potegnla ročica za ugasnt makino de la grande.Ha šum morja..jasn je blo treba feršterkeraj dat čist potih, pa še ugasnt, da nebi motu idile..grrr, ko bi tko sviralo lepo u tem jutru Dalmacijo tralala..Sam hišn mir je tud neki vredn in tud počivajo pol ušesa..Pičiva pr kamenjaku na jadra okol tiste boje in plitvine..kar v šibki burji ni neki drastičn težkega sam previdn je pa vseen treba bit.Trrrde skale so po dnu in nebi jih tikal.Juhu,pa sva zunaj.Pičiva prot Unijam,veter obrača in vse više morava..Ja prou, pa na Osor.Ostro v veter,lepo nam ratuje,vse je super de luks.Še cartat se je blo cajt vmes haha.In tko prideva skoz na jadra do zaliva Ustrine na Cresu in ko se spusti mrak,se spusti tud moja sidrna skulptura na dno.So kr mal včas pogledal iz zasidranih bark,al bo stari jarac to zmotal na flike mimo al bo buum.Ni blo krize,kmal se je prkazala svečka v kokpitu in flaša dobre frankinje na mizi.Dva kozarca sta se občasno nežno oglašala ciiinnnn ,na zdravje,na lep dopust,na krasen večer,na nočno kopanje,na še mnogo takih večerov na barki,ki mi pomeni več, kot zmorem tu napisat.
Lep dan želim,hvala ker ste se ustavili tu,prebrali utrinek in za trenutek odpluli z nama tja kjer je lepo,čarobno tiho in spokojno.
Začetki
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator
-
johnny1300
- Viceadmiral
- Prispevkov: 375
- Pridružen: To Okt 28, 2014 08:36
- Kraj: Straža
- Kontakt:
-
navtik_borut
- Admiral
- Prispevkov: 701
- Pridružen: Ne Maj 05, 2013 20:46
Pa spet ZAČETEK..začetek leta.Rubrika ima čez 20000 ogledov,bom pa še kaj napisal in hvala k me radi berete.Naj nam vsem bo lepo in uživaško in predvsem zdravo.Lepo na toplem sedim,malo sem Tepeževo jadranje bral,pa Jasmin je objavu ,da je čez in se že veseli na beli peščeni plaži...pa so mi misli odplule par let nazaj ko sem tu na morjeplovcu prebral oglas,da nekdo ičče mornarja za na barko za cca 6 mesecev dopustniške plovbe..
Sem napisal na ta oglas,da imam sina,ki je pošten,neki jadralnih izkušenj ima in da rad jadra...da smo tud ko je na Pribi crknu motor na Drveniku prijadrali v Ankaran...Pustil sem tel.
Nobenga odgovora ni bilo ene 3 tedne,potem pa se spet prikaže post, da bi se dobili in se spoznali.Fajn, dajmo se.Žigatu sem povedal,ni vedel kaj bi, odpluli naj bi v aprilu,pob 3. letnik faksa..do aprila ne bo vseh izpitov..v ladjedelnici zuni njegova barka..kr par konkretnih stvari za prežvečit.Pa tle še ni blo nič dorečeno.Morda lastnik ne bo s sinom zadovoljen..pa tud sin se mora normaln počutit sa to ni pot z avtobusom,ko komot izstopiš na naslednji postaji. Lastnik mi je še napisal s kako barko smo pluli.Napišem da z 35 fitno in ob enem vprašam s kako pa oni plujejo..a ni bilo odgovora.No naj bi se z Žigatom spoznali in bo zko veliko več jasnega..
In je mož poklical Žigata,če pride v Izolo, da se spoznajo pa mal zapeljejo.
Žal mi je k nisem videl sinovega obraza ko je prišel na mesto kjer je barka privezana.He barka ja...Katamaran Lagoon 57.Neki čez 19 metrov dolga, dobrih 9 metrov široka,20 ton težka zverina z okol 27 metrov visokim jamborjem,ki nudi oporo ene 500 kvadratov flikam.Posadka.Trije ljudje,lastniški par in Žiga..niso heci.
Vinči zajetni,komot strgajo vru ali polomijo prst če zaide vmes ,ko jih vrti elektromotor,elektronike vsemu astalem primerno veliko.Kuhinje več ko doma,not skor mal plesišča.Drug svet ,svet ko se vprašaš ali bi bil sposobn tole makino vozit,obračat,k pomolu dat tako da se nebi bilo treba plastičarjem past pol gor en mesec..
Prijazne tople besede lastnika so mu vlivale pogum,Beseda je dala besedo,vsi so začutili da bo to to.Šli so tud pojadrat..Hiter je ta kat,hiter.10 vozlov je kr hitro kljub teži.Stekle so priprave,dela na barki,več plovov tle okol Izole ,spomladansko čiščenje in ..DAN D..ne dan odhoda je bil napovedan.
Ob razmišljanju kot jadralec sem se veselil zanj,se veselil in bil ponosen,da ga je lastnik izbral za 6 mesečno družbo do Tunizije in nazaj.Da mu je tolk zaupal in sebe in plovilo,ki ni poceni..Jadral bom v mislih z njim,skoz njegove oči sanjal svoje sne..
Kot očeta pa me je mal stiskalo..Velik vprašanj mi je šlo po glav.Kak bo s šolo,kak bo štimung na tej raketi,kak..???A bo sin dosegel lastnikova pričakovanja,bo zadovoljen z njim..?
Pa smo se spokali v avto VSI oče,kapo di banda,mati čudovita ženska, ki nam streže,nam riti odnaša iz ovinkov in nas proba razumet tudi v čudnih rečeh...mlajši brat in on novi popotnik,ki bo osvajal nova morja,pa ob enem moj sin ,ena od mojih dveh zvezdic za katere bi veeeelik naredil.
Kmalu smo bili na pomolu,Prijetni stisk rok z lastniškim parom je vlival zaupanje in odločnost,spoštovanje in prijaznost.Ta trenutek sem začutil do konca ,da sem se prav odločil,ko sem sinu dovolil da gre z Usodo svoji usodi naproti..
Sem napisal na ta oglas,da imam sina,ki je pošten,neki jadralnih izkušenj ima in da rad jadra...da smo tud ko je na Pribi crknu motor na Drveniku prijadrali v Ankaran...Pustil sem tel.
Nobenga odgovora ni bilo ene 3 tedne,potem pa se spet prikaže post, da bi se dobili in se spoznali.Fajn, dajmo se.Žigatu sem povedal,ni vedel kaj bi, odpluli naj bi v aprilu,pob 3. letnik faksa..do aprila ne bo vseh izpitov..v ladjedelnici zuni njegova barka..kr par konkretnih stvari za prežvečit.Pa tle še ni blo nič dorečeno.Morda lastnik ne bo s sinom zadovoljen..pa tud sin se mora normaln počutit sa to ni pot z avtobusom,ko komot izstopiš na naslednji postaji. Lastnik mi je še napisal s kako barko smo pluli.Napišem da z 35 fitno in ob enem vprašam s kako pa oni plujejo..a ni bilo odgovora.No naj bi se z Žigatom spoznali in bo zko veliko več jasnega..
In je mož poklical Žigata,če pride v Izolo, da se spoznajo pa mal zapeljejo.
Žal mi je k nisem videl sinovega obraza ko je prišel na mesto kjer je barka privezana.He barka ja...Katamaran Lagoon 57.Neki čez 19 metrov dolga, dobrih 9 metrov široka,20 ton težka zverina z okol 27 metrov visokim jamborjem,ki nudi oporo ene 500 kvadratov flikam.Posadka.Trije ljudje,lastniški par in Žiga..niso heci.
Vinči zajetni,komot strgajo vru ali polomijo prst če zaide vmes ,ko jih vrti elektromotor,elektronike vsemu astalem primerno veliko.Kuhinje več ko doma,not skor mal plesišča.Drug svet ,svet ko se vprašaš ali bi bil sposobn tole makino vozit,obračat,k pomolu dat tako da se nebi bilo treba plastičarjem past pol gor en mesec..
Prijazne tople besede lastnika so mu vlivale pogum,Beseda je dala besedo,vsi so začutili da bo to to.Šli so tud pojadrat..Hiter je ta kat,hiter.10 vozlov je kr hitro kljub teži.Stekle so priprave,dela na barki,več plovov tle okol Izole ,spomladansko čiščenje in ..DAN D..ne dan odhoda je bil napovedan.
Ob razmišljanju kot jadralec sem se veselil zanj,se veselil in bil ponosen,da ga je lastnik izbral za 6 mesečno družbo do Tunizije in nazaj.Da mu je tolk zaupal in sebe in plovilo,ki ni poceni..Jadral bom v mislih z njim,skoz njegove oči sanjal svoje sne..
Kot očeta pa me je mal stiskalo..Velik vprašanj mi je šlo po glav.Kak bo s šolo,kak bo štimung na tej raketi,kak..???A bo sin dosegel lastnikova pričakovanja,bo zadovoljen z njim..?
Pa smo se spokali v avto VSI oče,kapo di banda,mati čudovita ženska, ki nam streže,nam riti odnaša iz ovinkov in nas proba razumet tudi v čudnih rečeh...mlajši brat in on novi popotnik,ki bo osvajal nova morja,pa ob enem moj sin ,ena od mojih dveh zvezdic za katere bi veeeelik naredil.
Kmalu smo bili na pomolu,Prijetni stisk rok z lastniškim parom je vlival zaupanje in odločnost,spoštovanje in prijaznost.Ta trenutek sem začutil do konca ,da sem se prav odločil,ko sem sinu dovolil da gre z Usodo svoji usodi naproti..
Ja tale moj sin ima res rad morje in jadranje.Lani je precej dobro preizkusil svojo kovinsko,slabih 10 m dolgo jadrnico.Junija je odjadral iz Ankarana sam na dost zahtevno jadranje za enega jadralca,7 tednov je plul,je pa po šestih dneh že vrgel sidro v Cavtatu.Tu je bila tudi kaka nočna tura.Nekaj je bilo jadranja,nekaj je brnel motor.Bit sam za vse na barki je včasih luštno,včasih naporno.
No, po Cavtatu ,je zmanjšal tempo in si prav po dopustniško pogledal Črno goro.Moj čas plovbe do Cavtata je skrajšal za 2 dni.To mu je jasn pasal,da ma on najin taboljš cajt.Celo je obkrožil.Dečko,jer si došao sam iz Slovenije možeš da sidriš direkt ispred Budve..mu je reku crnogorac.
Ravno ,ko so Alesio in surfarji pluli mimo Lopuda ,je Žiga jadral po drugi strani tega otoka proti domu.Iz Korčule jo je mahnil direkt na Vis in po parih urah naprej ,oziroma nazaj proti kornatom in sidral na Opatu.Čedna tura ,a ne?
Potem je pršla gospa burja.44 vozlov je je bilo v Ždrelcu.V dobre 3 meterski vodi sta ga držali 2 sidri in 60 m osmice ketne,ki je bila napeta ko struna.Barka ima blizu 8 ton.Žal ni mogel pomagati eni barki,ki jo je vrglo na obalo.Tu bi verjetn kdo tud se mal polulal ..ob vsem tem žvižganju.." Dva dni je bil tu prikovan,pol so se pa vremena začela umirjati.
Prijetno je bilo snidenje v Vrsarju po teh njegovih avanturah.Kak je blo sine moj?? A,dobr ,včas kr napet včas na izi.Škoda k se končuje..je smeje povedal.
Men ni bilo vedno tko brez skrbno..Vsi ,ki ste očetje in mame ,me razumete,..Ja skrbelo me je kak bo sam v tisti burji,pa nočne pasaže,pa ..motor smo meli pred plovbo u prafaktorjih..Bo vse ok,smo vse zategnal,našponal,...Bodo jadra zdržala..,bo lahk pokrajšal pravcajt?? Tko ti roji po betic,čeprav pobu zaupam..No,hvala Bogu in svetemu Nikoli ,da sta ga merkala in naj ga še naprej.
Še par dni klatenja ob Istri in je svojo ljubezen spet varno pripeljal do Valdoltre.Mal čiščenja in piči miki domov in v službo.
Okol aprila letos bo pa morda okusil .. no o tem pa kasneje.Pravijo ,da je prav ,da v življenju najprej skočiš in šele potem rečeš hop.
Še lep večer prijatli in mirno noč.
No, po Cavtatu ,je zmanjšal tempo in si prav po dopustniško pogledal Črno goro.Moj čas plovbe do Cavtata je skrajšal za 2 dni.To mu je jasn pasal,da ma on najin taboljš cajt.Celo je obkrožil.Dečko,jer si došao sam iz Slovenije možeš da sidriš direkt ispred Budve..mu je reku crnogorac.
Ravno ,ko so Alesio in surfarji pluli mimo Lopuda ,je Žiga jadral po drugi strani tega otoka proti domu.Iz Korčule jo je mahnil direkt na Vis in po parih urah naprej ,oziroma nazaj proti kornatom in sidral na Opatu.Čedna tura ,a ne?
Potem je pršla gospa burja.44 vozlov je je bilo v Ždrelcu.V dobre 3 meterski vodi sta ga držali 2 sidri in 60 m osmice ketne,ki je bila napeta ko struna.Barka ima blizu 8 ton.Žal ni mogel pomagati eni barki,ki jo je vrglo na obalo.Tu bi verjetn kdo tud se mal polulal ..ob vsem tem žvižganju.." Dva dni je bil tu prikovan,pol so se pa vremena začela umirjati.
Prijetno je bilo snidenje v Vrsarju po teh njegovih avanturah.Kak je blo sine moj?? A,dobr ,včas kr napet včas na izi.Škoda k se končuje..je smeje povedal.
Men ni bilo vedno tko brez skrbno..Vsi ,ki ste očetje in mame ,me razumete,..Ja skrbelo me je kak bo sam v tisti burji,pa nočne pasaže,pa ..motor smo meli pred plovbo u prafaktorjih..Bo vse ok,smo vse zategnal,našponal,...Bodo jadra zdržala..,bo lahk pokrajšal pravcajt?? Tko ti roji po betic,čeprav pobu zaupam..No,hvala Bogu in svetemu Nikoli ,da sta ga merkala in naj ga še naprej.
Še par dni klatenja ob Istri in je svojo ljubezen spet varno pripeljal do Valdoltre.Mal čiščenja in piči miki domov in v službo.
Okol aprila letos bo pa morda okusil .. no o tem pa kasneje.Pravijo ,da je prav ,da v življenju najprej skočiš in šele potem rečeš hop.
Še lep večer prijatli in mirno noč.
Pozdravljeni.
Včeraj sem prebral vso vsebino te teme. Moram priznat, da tako mešanih občutkov ob prebiranju še nisem imel. Včasih mi je šlo na jok, dostikrat pa sem padel v napad smeha
Polanc, vsaka čast za napisane zgodbe. Z veseljem sem jih prebiral. Tvoja zgodba me popolnoma spominja na mojega očeta. Več v nadaljevanju.
Tudi jaz sem se v tej temi odločil, da malo opišem svoje začetke v svetu navtike.
Ko sem bil na začetku osnovne šole, je moj oče domov privlekel golo lupino ombre šket. Vsi okoli so se mu smejali in ga imeli za norca-tole pa že ne bo nikoli zagledalo morja. Mama je bila jezna kot ris, da je vsak denar, ki je pritekel šel v jadrnico (pa kot vemo nič ni bilo poceni), dostikrat sta se tudi skregala na ta račun. Vendar, kot je marsikdo v tej temi povedal: Kjer je volja, tam je pot. Kljub temu, da nekih hudih viškov denarja ni bilo, je oče v roku petih let iz gole lupine naredil jadrnico. Poimenoval jo je KIKA (po meni-ko sem bil majhen so me klicali Kiki in sestri Katji). Kljub vsemu se je tudi mama sprijaznila z dejstvom, da bomo imeli jadrnico. Leta 2002 smo jo splovili v Izoli. Od začetka sem bil zelo navdušen, da imamo jadrnico, kasneje mi je pa veselje do nje uplahnilo. Imeli smo jo privezano v mandraču v Izoli na boji, meni je pa kot mulcu (konec osnovne šole) manjkalo družbe sovrstnikov in sem si bolj želel počitnic v kakšnem kampu in ne na jadrnici, kjer ni nobenega razen ''tastarih'' in sestre. V jadrnico je bil vgrajen star motor volvo penta, ki ni bil najbolj zanesljiv, zato se tudi ni plulo kaj dosti dlje, kot od mandrača do belih skal na kopanje. Najdlje je šla do Novigrada. Kot mulc sem se totalno naveličal Izole in na koncu nisem več želel preživljat dopusta na jadrnici. Kika je bila v Izoli privezana okoli 6 let, nakar smo pa dobili po pošti odlok, da moramo barko odstranit iz boje, saj bodo začeli z gradnjo plavajočih pomolov. Na izbiro so nam dali, da jo prestavimo v marino Izola, kar je pa seveda bilo predrago. Odpeljali smo jo domov na stojalo pred bajto, kjer je samevala do lanskega leta.
V začetku lanskega leta pa oče vpraša: Kaj če bi Kiko spravili nazaj v vodo? Imel sem precej mešane občutke… na jadranja nisem nikoli hodil, takrat ko smo jo imeli v Izoli mi ni bilo najbolj všeč, vedel sem, da si oče z vsem srcem želi, da bi zopet bila na vodi… Po tehtnem premisleku sem se kljub vsemu odločil-zakaj pa ne. Probajmo, pa bomo videli. Januarja smo začeli s temeljito obnovo kompletne jadrnice (podvodni, nadvodni del, notranjost, jambor…). Delali smo vse popoldneve, vikende, da smo jo pripravili tako daleč, da smo jo odpeljali proti vodi (še zadnje minute pred nalaganjem na tovornjak sem barval propeler s primerjem in antifoulingom, kar je po splovitvi sicer takoj zmetalo dol ). Vmes sem iskal čim bolj ugoden privez, ki sem ga našel v Umagu. Problem so bili tudi papirji za motor-Yanmar, ki je prej služil kot agregat na večji jadrnici in smo ga vgradili v jadrnico namesto starega Volvo Pente. Pri tem se iskreno zahvaljujem za pomoč članu morjeplovca Val-u, ki nam je rešil to situacijo.
Konec aprila 2016 smo KIKO zopet splovili v Izoli. Iz Izole smo po splovitvi pripluli v Umag, kjer je sedaj privezana. Če se spomnite, sem lani v ta forum objavil vprašanje, kako je s preverjanjem dolžine jadrnice v marini. Po papirjih je namreč dolga 7,98m, LOA je pa krepko čez 8m, kar pomeni kar dražji letni privez. No, barko je prišel merit marinero, en konec metra je dal meni v roke, drug konec metra pa je imel on. Izmerila sva jo seveda pod 8m . Z marinerotom smo spili pivo in veselje je bilo nepopisno: Tak, pa smo prišparali jurja .
No, tako se je pa meni tudi lani začela pot v navtiko. Lansko leto se zaradi pomanjkanja izkušenj nisem odpravil dlje kot do Novigrada. Seveda sem na barki imel ogromno obiskov, spilo se je na hektolitre pijače . Pivskih podvigov ne bi opisoval preveč podrobno, bom pa opisal najbolj zabavnega: Na barki smo bili jaz, moja, tast in tašča. V Umag je vletel še moj polbrat in zasidrali smo se v Potočini. Moški smo se odpravili po kruh na obalo. Kruh smo kupili in zavili še na eno pivo v gostilno. Iz tega piva je prišlo še nekaj piv, nekaj jackov itd. Na obalo nas je prišla iskat moja punca. Ko nas je zagledala je popenila. V trenutku sem se streznil Na obalo smo priplavali z napihljivo blazino, zato smo prišli na idejo, da nam naj vrže štrik in nas bo vlekla z gumenjakom. To ni bila najboljša ideja, ker nikakor ni uspela vodit gumenjaka zaradi teže obešene zadaj . No, nekako smo se prikobacali nazaj do barke, dvignili sidro in krenili proti marini. Moji sem rekel: Če pride policija, ti voziš (lani sva skupaj naredila izpit za voditelja čolna-sem vztrajal, da more ona tudi. Ravno zaradi takih primerov ). Težko opišem pogled, ki sem ga prejel. Če bi pogled ubijal, bi bil mrtev v trenutku. Moj polbrat je prespal pot do marine. V marini se lepo privežemo, jaz sem bil na pomolu, vidiš mojega polbrata: ded se zbudi, prime za ograjo in naredi salto v vodo. Ne bi bil problem, če ne bi bilo gumenjaka privezanega ob barko. Priletel je direktno v gumenjaka . Drug dan smo mu obrazložili zakaj ima na roki sivo bulo-priletel je z roko direktno na desko za sedenje.
V okolici Umaga sva se s punco malo učila jadrat, pristajat, sidrat… No, če se spomnim prvega sidranja: Vrževa sidro, jaz lepo v rikverc, sidro zagrabi. Ker nisem bil vajen, se mi je zdelo, da sva vedno bližje obali, zato sem rekel: Dajva dvignit sidro in se zasidrat dlje od obale. Štartam motor, moja za krmilom, jaz vlečem ketno, sidro ne gre iz vode. Šit, zakantalo se je pod skalo. Kaj pa zdaj? Brez izkušenj. Z gumenjakom sem poskušal po ketni do sidra spustit vrv na uteži, da bi sidro zagrabil v kontra smeri in ga potegnil ven. Lahko si mislite, da to nikakor ni uspelo. Utež sem zgubil, in nazaj prišel zelo slabe volje. Približno tri ure sva s punco motovilila okoli sidra na vse razne smeri in načine, tuhtala kako bi sidro spravila ven. Vmes sva se dostikrat skregala-jaz sem poskusil razmišljat, moja pa bla bla bla… Seveda nisem bil niti namazan s sončno kremo in sem bil konec dneva kot kuhan rak. Po vseh teh mukah mi je nekako uspelo ketno namotat okoli sidra in ga spulit ven. Ne morem opisat občutka olajšanja, ko se je moja zadrla: Spustlo je, Kristijan, spustlo je . Po tem kar lep čas nisva sidrala. Za ta primer sem na sidro namontiral orepino, ki mi je že dvakrat prihranila te muke.
Začetki so bili lepi, na barki mi je bilo kar všeč, ampak nisem pa čutil, da je to tisto, kar bi si želel. Vse dokler se lani septembra nismo odločili za moško jadranje. Z menoj, očetom in tastom je šel kolega, ki ima precej izkušenj z jadranjem. V štirih dneh smo pihnili iz Umaga do Lošinja, Suska in nazaj. Takrat sem se pa zaljubil v jadrnico in morje. Ne zaljubil, mislim da sem že prav obseden. Vsakič, ko se za vikend odpravim v Umag, je veselje nepopisno. Ko stopim ven iz avta, ko zavoham morski zrak, ko zasližim valove ob valobranu… Že to me navdaja z neizmernim veseljem. Pred dvema tednoma, ko smo barko vzeli ven in jo porihtali, smo šli na prvo plovbo. Vreme je bilo enkratno, jadrali smo v kratkih rokavih. Po tej depresivni zimi, je to bilo neizmerno olajšanje. Vem, da sem čisto na začetku svoje navtične poti, ampak srčno upam, da bo napolnjena s čim več lepimi trenutki.
Ni dneva, ko ne bi pomislil na jadranje, na dopust, ki ga planiram letos. S punco imava namen plut iz Umaga do Kornatov. Moja je že čist penasta včasih, ko ji razlagam svoje plane za letošnji dopust: Kaj morš spet o tem govorit? . Ampak mislim, da ko bova čez kvarner, da se bo tudi ona zaljubila v čare navtike, saj jo že zdaj to veseli.
Lp, Kristijan
Včeraj sem prebral vso vsebino te teme. Moram priznat, da tako mešanih občutkov ob prebiranju še nisem imel. Včasih mi je šlo na jok, dostikrat pa sem padel v napad smeha
Polanc, vsaka čast za napisane zgodbe. Z veseljem sem jih prebiral. Tvoja zgodba me popolnoma spominja na mojega očeta. Več v nadaljevanju.
Tudi jaz sem se v tej temi odločil, da malo opišem svoje začetke v svetu navtike.
Ko sem bil na začetku osnovne šole, je moj oče domov privlekel golo lupino ombre šket. Vsi okoli so se mu smejali in ga imeli za norca-tole pa že ne bo nikoli zagledalo morja. Mama je bila jezna kot ris, da je vsak denar, ki je pritekel šel v jadrnico (pa kot vemo nič ni bilo poceni), dostikrat sta se tudi skregala na ta račun. Vendar, kot je marsikdo v tej temi povedal: Kjer je volja, tam je pot. Kljub temu, da nekih hudih viškov denarja ni bilo, je oče v roku petih let iz gole lupine naredil jadrnico. Poimenoval jo je KIKA (po meni-ko sem bil majhen so me klicali Kiki in sestri Katji). Kljub vsemu se je tudi mama sprijaznila z dejstvom, da bomo imeli jadrnico. Leta 2002 smo jo splovili v Izoli. Od začetka sem bil zelo navdušen, da imamo jadrnico, kasneje mi je pa veselje do nje uplahnilo. Imeli smo jo privezano v mandraču v Izoli na boji, meni je pa kot mulcu (konec osnovne šole) manjkalo družbe sovrstnikov in sem si bolj želel počitnic v kakšnem kampu in ne na jadrnici, kjer ni nobenega razen ''tastarih'' in sestre. V jadrnico je bil vgrajen star motor volvo penta, ki ni bil najbolj zanesljiv, zato se tudi ni plulo kaj dosti dlje, kot od mandrača do belih skal na kopanje. Najdlje je šla do Novigrada. Kot mulc sem se totalno naveličal Izole in na koncu nisem več želel preživljat dopusta na jadrnici. Kika je bila v Izoli privezana okoli 6 let, nakar smo pa dobili po pošti odlok, da moramo barko odstranit iz boje, saj bodo začeli z gradnjo plavajočih pomolov. Na izbiro so nam dali, da jo prestavimo v marino Izola, kar je pa seveda bilo predrago. Odpeljali smo jo domov na stojalo pred bajto, kjer je samevala do lanskega leta.
V začetku lanskega leta pa oče vpraša: Kaj če bi Kiko spravili nazaj v vodo? Imel sem precej mešane občutke… na jadranja nisem nikoli hodil, takrat ko smo jo imeli v Izoli mi ni bilo najbolj všeč, vedel sem, da si oče z vsem srcem želi, da bi zopet bila na vodi… Po tehtnem premisleku sem se kljub vsemu odločil-zakaj pa ne. Probajmo, pa bomo videli. Januarja smo začeli s temeljito obnovo kompletne jadrnice (podvodni, nadvodni del, notranjost, jambor…). Delali smo vse popoldneve, vikende, da smo jo pripravili tako daleč, da smo jo odpeljali proti vodi (še zadnje minute pred nalaganjem na tovornjak sem barval propeler s primerjem in antifoulingom, kar je po splovitvi sicer takoj zmetalo dol
). Vmes sem iskal čim bolj ugoden privez, ki sem ga našel v Umagu. Problem so bili tudi papirji za motor-Yanmar, ki je prej služil kot agregat na večji jadrnici in smo ga vgradili v jadrnico namesto starega Volvo Pente. Pri tem se iskreno zahvaljujem za pomoč članu morjeplovca Val-u, ki nam je rešil to situacijo.
Konec aprila 2016 smo KIKO zopet splovili v Izoli. Iz Izole smo po splovitvi pripluli v Umag, kjer je sedaj privezana. Če se spomnite, sem lani v ta forum objavil vprašanje, kako je s preverjanjem dolžine jadrnice v marini. Po papirjih je namreč dolga 7,98m, LOA je pa krepko čez 8m, kar pomeni kar dražji letni privez. No, barko je prišel merit marinero, en konec metra je dal meni v roke, drug konec metra pa je imel on. Izmerila sva jo seveda pod 8m
. Z marinerotom smo spili pivo in veselje je bilo nepopisno: Tak, pa smo prišparali jurja .
No, tako se je pa meni tudi lani začela pot v navtiko. Lansko leto se zaradi pomanjkanja izkušenj nisem odpravil dlje kot do Novigrada. Seveda sem na barki imel ogromno obiskov, spilo se je na hektolitre pijače
. Pivskih podvigov ne bi opisoval preveč podrobno, bom pa opisal najbolj zabavnega: Na barki smo bili jaz, moja, tast in tašča. V Umag je vletel še moj polbrat in zasidrali smo se v Potočini. Moški smo se odpravili po kruh na obalo. Kruh smo kupili in zavili še na eno pivo v gostilno. Iz tega piva je prišlo še nekaj piv, nekaj jackov itd. Na obalo nas je prišla iskat moja punca. Ko nas je zagledala je popenila. V trenutku sem se streznil Na obalo smo priplavali z napihljivo blazino, zato smo prišli na idejo, da nam naj vrže štrik in nas bo vlekla z gumenjakom. To ni bila najboljša ideja, ker nikakor ni uspela vodit gumenjaka zaradi teže obešene zadaj . No, nekako smo se prikobacali nazaj do barke, dvignili sidro in krenili proti marini. Moji sem rekel: Če pride policija, ti voziš (lani sva skupaj naredila izpit za voditelja čolna-sem vztrajal, da more ona tudi. Ravno zaradi takih primerov ). Težko opišem pogled, ki sem ga prejel. Če bi pogled ubijal, bi bil mrtev v trenutku. Moj polbrat je prespal pot do marine. V marini se lepo privežemo, jaz sem bil na pomolu, vidiš mojega polbrata: ded se zbudi, prime za ograjo in naredi salto v vodo. Ne bi bil problem, če ne bi bilo gumenjaka privezanega ob barko. Priletel je direktno v gumenjaka . Drug dan smo mu obrazložili zakaj ima na roki sivo bulo-priletel je z roko direktno na desko za sedenje.
V okolici Umaga sva se s punco malo učila jadrat, pristajat, sidrat… No, če se spomnim prvega sidranja: Vrževa sidro, jaz lepo v rikverc, sidro zagrabi. Ker nisem bil vajen, se mi je zdelo, da sva vedno bližje obali, zato sem rekel: Dajva dvignit sidro in se zasidrat dlje od obale. Štartam motor, moja za krmilom, jaz vlečem ketno, sidro ne gre iz vode. Šit, zakantalo se je pod skalo. Kaj pa zdaj? Brez izkušenj. Z gumenjakom sem poskušal po ketni do sidra spustit vrv na uteži, da bi sidro zagrabil v kontra smeri in ga potegnil ven. Lahko si mislite, da to nikakor ni uspelo. Utež sem zgubil, in nazaj prišel zelo slabe volje. Približno tri ure sva s punco motovilila okoli sidra na vse razne smeri in načine, tuhtala kako bi sidro spravila ven. Vmes sva se dostikrat skregala-jaz sem poskusil razmišljat, moja pa bla bla bla… Seveda nisem bil niti namazan s sončno kremo in sem bil konec dneva kot kuhan rak. Po vseh teh mukah mi je nekako uspelo ketno namotat okoli sidra in ga spulit ven. Ne morem opisat občutka olajšanja, ko se je moja zadrla: Spustlo je, Kristijan, spustlo je
. Po tem kar lep čas nisva sidrala. Za ta primer sem na sidro namontiral orepino, ki mi je že dvakrat prihranila te muke.
Začetki so bili lepi, na barki mi je bilo kar všeč, ampak nisem pa čutil, da je to tisto, kar bi si želel. Vse dokler se lani septembra nismo odločili za moško jadranje. Z menoj, očetom in tastom je šel kolega, ki ima precej izkušenj z jadranjem. V štirih dneh smo pihnili iz Umaga do Lošinja, Suska in nazaj. Takrat sem se pa zaljubil v jadrnico in morje. Ne zaljubil, mislim da sem že prav obseden. Vsakič, ko se za vikend odpravim v Umag, je veselje nepopisno. Ko stopim ven iz avta, ko zavoham morski zrak, ko zasližim valove ob valobranu… Že to me navdaja z neizmernim veseljem. Pred dvema tednoma, ko smo barko vzeli ven in jo porihtali, smo šli na prvo plovbo. Vreme je bilo enkratno, jadrali smo v kratkih rokavih. Po tej depresivni zimi, je to bilo neizmerno olajšanje. Vem, da sem čisto na začetku svoje navtične poti, ampak srčno upam, da bo napolnjena s čim več lepimi trenutki.
Ni dneva, ko ne bi pomislil na jadranje, na dopust, ki ga planiram letos. S punco imava namen plut iz Umaga do Kornatov. Moja je že čist penasta včasih, ko ji razlagam svoje plane za letošnji dopust: Kaj morš spet o tem govorit?
. Ampak mislim, da ko bova čez kvarner, da se bo tudi ona zaljubila v čare navtike, saj jo že zdaj to veseli.
Lp, Kristijan
Kristijan napisal/-a:Pozdravljeni.
Na obalo nas je prišla iskat moja punca. Ko nas je zagledala je popenila. Težko opišem pogled, ki sem ga prejel. Če bi pogled ubijal, bi bil mrtev v trenutku.
V okolici Umaga sva se s punco malo učila jadrat, pristajat, sidrat…
moja pa bla bla bla…
Lp, Kristijan
Če tvoja bere tale forum , boš spet dobil lekcijo!
Sicer pa, če si do zdaj preživel, boš verjetno tudi naprej. Ne umre se tako hitro! Hihihihihi!
.
pajer 1
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 11 gostov