Moram priznati, da sem kar malo iskal "težave" že prejšnji dan, ko sem ob napovedi neviht, sidral pred Perojem. Vsakodnevni načrt je bil, jadrati do mraka in potem poiskati kolikortoliko primerno sidrišče. Moj najljubši del dneva je med 17 in 21 uro, ko se plovila vračajo na priveze in nazadnje ni nikogar več na spregled, samo še najvztrajneši. Tako je bilo dan prej, ko je jadrnica drsela po Fažanskem kanalu ob rahlem jugo zahodniku. Tako brezskrbno je jadrala, da sem sedel na premec in se posvetil sprednji pozicijski luči, ki me zadnje čase nekaj zeza. Tja proti Barbarigi sva jo mahala. Napovedane so bile nevihte za severni Jadran. Na tem področju ni praktično nobenega zavertnega (NW) zaliva, pred Brioni pa je sidranje prepovedano. Razen v sili. No, to je bil moj plan B. Če kaj zagusti, jo pičim čez kanal, v zavetje Brionov. Veter je pešal in tako sem ob mraku zavil proti zalivu Peroj. Dno je precej plitko, tako da sem sidral na 4m. Sidro sem vrgel proti zahodu ga vkopal in spustil 50m verige ter dodal sidrni amortizer. Pa da vidimo. Če že pride nevihta, maltretiram samo sebe in nikogar ne bom imel na vesti. Res sem želel preizkusiti opremo v težkih razmerah. Sidru sicer 100% zaupam. No, nekaj se je bliskalo in grmelo a noč je bila mirna, skoraj brez vetra. Nevihta je ubrala druga pota. No ja, vsaj naspal sem se dobro.
Zjutraj sem odjadral do Solarisa pri Červarju.
Bil je lep poletni dan. Niti ne soparen.
Iznad Vižinade, foto Mara Lubiana
Sicer je bila napoved za ta dan "možnost neviht", tako da sem na hitro obiskal sestro, se z njenimi odpeljal čez zaliv na kopanje in jih okrog 16h dostavil nazaj v kamp.
E, tukaj se začne zgodba nevihte in analiza dogajanja "nevihtnega dne".
Ko sem bil spet sam na barki, sem se resno lotil planiranja. Pogledam radar, nevihtna črta je med Benetkami in Riminijem (kot za stavo Real time lightning ni deloval, sem pa uporabil radarsko sliko aplikacije WetterOnline Vreme & Radar, ki se je v zadnjem času izkazala za precej uporabno.)
Ok, kakšno urco bo še trajalo, da nevihta pride do sem, tako da lahko mirno naredim taktični načrt. Več variant je.
- 1. Lahko grem v marino Červar ali marino Novigrad
2. Si poiščem primerno sidrišče
3. Nadaljujem pot do Umaga
- Ad 1. Marino Červar črtam, ker niti ne želim v marino in običjano so marine tik pred nevihto polne in morebitni improvizirani privezi problematčni. Običajno so ob marinah še kakšni pomoli z ribiškimi barkami, kamor se je v sili možno bočno privezat a v Červarju tega ni oz. je en zaliv severneje a je globina za jadrnico tam vprašljiva.
Ad 2. Bolj ko gledam karto, manj vidim primernih sidrišč, da bi bili vsaj malo zaščiteni pred valovi. Červarski zaliv je odprt direktno na zahod, prav tako Mirenski zaliv. Ko useka močan veter, ki ga prinaša nevihta, naredi ogromne valove, ki se ob obali, ko se dno dvigne, še povečjo. In na sidru v 2-3m valu, ni šale, niti za ljudi niti za opremo.
Ad 3. Bolj ko gruntam, kje bo manj nevarno, bolj se mi zdi logično da odplujem na odprto. In to tudi storim. Najprej proti Novigradu. V mislih imam, "če bo hudo se pa zatečem v Novigrad". V naslednjem trenutku to misel opustim, saj je v močnem vetru kakršnokoli čaranje okrog kopnega ali nekih privezov in plovil polnih zalivov, brezglavo početje.
"Nič, čimbolj na odprto", si rečem, pospravim jadro in z motorjem barko usmerim stran od obale. Sem miljo in pol od obale Novigrada. Na zahodu se temni. Pripravim se na neurje. Oblečem se in pospravim po barki, zrolam senčno streho in privežem čoln. Čez pol ure, ne eno uro, se nad mene privali tale prikazen. Shelf cloud!
Vrsar, foto: Iva Jedna Mala
Jah nič, Marchi, bomo po pravilih tole neurje pojadrali. Motor ugasnit in jadro gor. Odrolam 1/3 glavnega jadra ali pribl. 3. krajšavo ali še malo manj, vsekakor pa več kot v mojih predhodnjih bližnjih srečanjih z nevihto. Čvrsto pritrdim vse pritege in škote. Še posebej vrvi, ki preprečujeta, da bi se glavno jadro samodejno odvilo. Ko useka, useka 38, pa 45 vozlov, toliko sem največ videl na vetromeru. Dežja še ni, strel tudi ne. Voda prši po zraku. Morje vre a še ni težko.
foto in video: Stormchaser, Video 1 in Video 2, ki še najbolje ponazorita jadranje v 35-40kt z B36.
Barko usmerim proti Umagu smer 345°. Veter piha iz smeri 290°. Torej cca 40-50° navideznega vetra v jadro. Ajde gremo ihaaa. No, kaj je zdaj, ihaaa!? Ne gre, veter barko polaga preko normalnega, krmilo ne prime, barka drsi bočno proti Novigradu. Poizkusim z večjim kotom, a rezultat ni nič boljši, tudi izza krmila ne morem nič nastavljati jadra, pa še kopno imam na desni strani. Ja, porkaduš. Odvrti se mi scenarij, kako bom pred obalo odvrgel sidro in se prepustil usodi. Nemočen sem, obala se bliža hitreje, kot bi si želel. Valovi so iz minute v minuto konktretnejši, tako da je jadranje v veter in val še oteženo. Barka ne gre nikamor, samo bočno. Šit no, pa ja ne bom v cajtngih naslednji dan.
Plan B, motor! Vem, da ni priporočljivo a nekaj moram ukrenit. Prižgem motor, zavijem v veter in čakam na trenutek, ko skočim v kokpit in na hitro zrolam jadro. To je zelo kočljiv moment, saj se z malo smole lahko glavno jadro do konca odvije in raje ne pomislim, kaj bi 40 vozlov naredilo iz 28m2 rjuhe in bi, bognedaj, Marchi plaval do obale ali kaj podobnega. Vse skupaj opravim v 10-15 sekundah in hitro nazaj za krmilo in gas na 2500. Premec usmerim pravokotno na val, stran od obale. Težka bo! 1 vozel hitrosti, vsak malo večji val še to hitrost izniči. Spremenim smer cca 30° na val, nazaj v smeri Poreča. Pred Červarjem so zahrbtne čeri in si ne želim bližnjega srečanja. Barka pridobi na hitrosti, nad 4 vozle, tako da je stvar pod nadzorom. Oddahnem si in se umirim. Zmanjšam obrate na 2000, da prizanesem mojemu Volvotu (29KM). Tako jaham valove malo levo, malo desno, stran od obale in čakam, da najhuše mine. In res, prvi navali najhujšega vetra minejo v cca 10 minutah. Potem piha "samo" še 35 vozlov. Val pa še vedno jača, vendar je plovba kolikor toliko obvladljiva, tako da jo ucvrem proti Umagu. Še vedno ostaja strah, da motor ugasne, ker barka lepo ziba v vse smeri, tako da skušam pridobit še nekaj varne razdalje od kopnega, če bi bilo potrebno raztegniti jadra. V tem primeru bi skušal odjadrati v smeri Poreča, ker je bil kot ugodnejši. Vsekakor bi mi uspelo
Tako po dveh urah rodea in tuširanja primotoriram v Umag. Pred vplutjem zapiha lahka burja, ki pegla zahodne valove. V velikem in relativno varnem zalivu v Umagu vržem sidro in si natočim glaž Malvazije. Posije celo večerno sonce, kot bi se mi malo posmehovalo. Pokliče kolega, ki ga je tramontana ujela pred Verudo in je 3 ure krožil med Porerjem in Verudo in kasneje srečno vplul. Pravi da si ne predstavlja, da bi v tem navalu vetra obesil kakšno rjuho. S kolegom prav tako pijeta šilce rujnega. Slišim se z Evovijem, ki je v Umagu v marini in pravi, da so bile barke kar dobro položene in da je oprema letela po zraku.
Še ena nevihta je za mano. To ni šala in s spoštovanjem do narave, da mi je prizanesla, podoživljam minuli dve uri. Hvala za novo izkušnjo!
Tole se mi zdi pomembno zapisati iz te izkušnje:
- 1. Izkazalo se je, da je ob nevihti na odprtem morju varneje, kot na slabem privezu. Ta dan je v Istri in Kvarnerju morje izpljunilo na kopno 10 bark. Med tem, ko sem se guncal v valovih, sem imel v mislih dogajanje ob obali in takoj mi je bilo lažje.
2. Dlje od obale si, varneje je. Minimalna varna razdalja je cca 2 navtični milji. V tem primeru imaš 10-20 minut časa da sčaraš rešitev.
3. Jadranje (cruser) je možno z močno skrajšanimi jadri in koti večjimi od 90°.
4. Neizkušena posadka je dodatna težava. Solo je tudi dodatna težava.
5. Radarska slika kaže jakost padavin in/ali strele. Tako imenovani shelf cloud pride vsaj pol ure prej.
6. Nevihta ima recimo, šest faz:
- - značilni oblak ali temno nebo nad obzorjem,
- shelf cloud s prvimi, najmočnejšimi navali vetra (cca 5-10min, smiselno motorirati v veter oz. pod majhnim kotom, morje vre, še ni velikih valov)
- močan veter s stopnjevanjem valov (če nismo prej, lahko tu začnemo razmišljati o jadranju, upoštevajoč varen in možen kot jadranja glede na jakost in smer vetra!)
- dež,
- strele ali obratno
- umirjanje (po 30-60min), valovanje ostane še kar nekaj časa,
- svetlikajoče se obzorje.
Sem pa srečal še dve jadrnici. Obe na motor, nihče ni jadral.
Nasledji dan sva z evoviijem ob kavici po morjeplovsko modrovala in polancu sporočila, da je vse ok z njegovo ljubico na boji.
Potem sem odjadral s prekrasnim jugozahodnikom (do 18 vozlov) do Devina. Nastaviš jadra na full in opazuješ, kako valovi barko poženejo do vrtoglavih 8 vozlov
Tako bi se pa dalo dneve in dneve. Baje je tako na ocenaih ob pasatih. 
