Spet jadra na Zbiljskem jezeru

[Marjan Tomki]

In da spomnim: danes, v soboto, ima JK Kermar na Zbiljskem jezeru dan odprtih vrat. .

[Marjan Tomki]

Dan odprtih vrat JK Kermar na Zbiljskem jezeru
Sobota, 25.11.2017

Vremenska napoved je bila oblačno, čez dan poslabšanje s padavinami od zahoda, ki bodo čez noč prešle v sneženje. Ni nas dosti motilo, čeprav je napoved držala. Verjetno je začelo rositi okrog poldne, pršiti kako uro kasneje. Še kako uro kasneje je bil pa to že zmeren dež in nekje med enajsto in polnočjo je bil to že močan dež s kar konkretnim vetrom.

Ne glede na dež smo zadnje jadrnice pospravili šele malo pred tretjo uro, saj so se zadnji trije jadralci v njih držali pregovora "Ni slabega vemena, je le za vreme neustrezna obleka" in se niso dali motiti pršenju, dokler takrat veter ni pojenjal in samo na dež ni več šlo.

Kot smo pričakovali zaradi vremena, tokrat ni bilo dosti naključnih obiskovalcev, tisti ki so pa se dogodka udeležili, pa se niso nič pritoževali. Žan, ki se je jeseni srečal z jadrom optimista na jadrnici na kolesih na igrišču v Črnučah, je tokrat na optimistu vozil kako leto mlajšo sestro, njuna mama pa je tokrat še malo pozmišljala, ali je oblečena primerno da bi sedla na od pršenja vlažni sedež mini-12. Bomo gledali, da bo naslednjič pri roki še kaka vileda

Vmes je predsednik JK Kermar lastnoročno zakovičil nazaj konjička, na katerega se na jamboru pripne vang, ampak zgodbo o vzdrževanju flote jadrnic (če prav majhnih) bo bolje povedati (oziroma napisati) v posebnem prispevku.

'Seniorska sekcija' se je tega dogodka udeležila v večjem številu in ti tudi do konca niso odnehali. Enemu od njih, ki je med ostalim tudi sodnik za tekmovanja modelarskih jadrnic, sem pred odhodom pokazal izdelavo v teku 'malo večjega modelčka' tik zraven nas in evo še ene ljubezni na prvi pogled, jaz pa sem užival, ko sem še dvema polepšal dan.

Ko sta Žan in sestrica končala z optimistom in sem ga hotel odvleči nazaj na splav (kjer imamo shranjene), je Žan seveda hotel zraven. Tudi izplul je on - še precej nerodno -in tudi on pospravil jadrnico, jaz pa sem imel čast pomagati, kadar je bilo treba (optimist je za obračanje za enega otroka te velikosti in teže še pretežak.

Ko sta se kasneje s sestrico sama spravljala veslat ob jadralcih, ki so se podili mimo, sem se prilepil zraven 'za pomožni motor', predvsem zato, da poskrbim, da se bo 'plovilo na mehanski pogon' izogibalo jadrnicam pod jadri.

No, ta pomožni motor se je potem še kar dobro izkazal, da je Žan videl, kako hitro lahko gre tak čoln in nekaj tega, kar se da z njim početi (ustavljanje, obračanje na mestu in tako naprej). Vmes pa je bil kapitan, ki je odrejal, kam pluti... Jaz pa sem imel prav prijeten - in brezplačen - fittness. Mimogrede smo pa še kaj rekli okrog tega, kdo med jadralci se je dolžan ob srečanjih komu izogibati in zakaj. Dež nas ni prav nič motil.

V glavnem, okrog tretje ure smo šli in jaz sem najprej doma 'zalegel za eno siesto', potem pa s kolesom po dežju še v sauno. Ko sem se tudi po zgoraj opisanem dežju s kolesom vrnil domov, je imela obleka že opravljeno predpranje in je šla z še nekaj že prej v ta namen zbrane naravnost v pralni stroj.

[entrenous71]

Kje se da spustit čoln v vodo?

S to klančino za spuščanje plovil se že kaj dogaja, je kje narejena?
...

... tule. Za zdaj je še malo sitno, ker je še grbinasto in blatno, tako da če skušaš sam izvleči FJ, ne gre, ker ti zdrsi. Gre pa že, če sta dva.

Je klančina zdaj že urejena za spuščanje z avtom?

[Marjan Tomki]

Je klančina zdaj že urejena za spuščanje z avtom?

Ni.

Lani ali predlanskim sva s kinpur-jem nekdanji most plavajočega pomola (ki ga TD Zbilje ni več rabilo v prejšnji namen in so nama ga tudi potegnili tja) pribila in privila na 'klančino', tako da je zdaj 'klančina' iz lesenih desk in je uporabna za mala plovila, ki se jih v vodo in iz nje spravlja s 'kareli'. Zna biti tudi problem, ko se deske zamuljijo in drsi.

Pred časom - preden sva to naredila - je bila beseda, da bo ekipa elektrarne tisti del poti, ki seže v vodo, zabetonirala, ampak jaz nisem bil pri teh dogovorih in ne vem, kje se je zataknilo. Za zdaj nisem slišal nič o tem, da bi bilo kaj takega kmalu v načrtu.

V glavnem, ko so lani imeli 'profesionalci' (policija, gasilci ali obojni - niso nas pustili zraven, da bi videli, kaj čarajo) nek poseg pod mostom (ali je nekdo skočil ali nameraval skočiti v Savo), so tisti svoj gumenjak zapeljali v jezero in iz njega po tej najini drči in za zdaj ni videti, da bi ji škodilo.

[entrenous71]

pohvale, da sta se lotila na svojo roko delat javno dobro. po drugi strani je to potuha za vse, ki bi morali (občina) ali bili dolžni (HSE) kaj narediti , da sedijo še naprej na svojih ritih.

mi in Hrvati smo res zadnje luknje v celi Evropi kar se tiče javnih drč ("...Les cales de mise à l’eau sont presque inexistantes dans les régions de Croatie...": https://www.chasse-maree.com/actualites ... maree-293/).

[Marjan Tomki]

Tam, kjer se je k temu spravila občina (v mislih imam Bled in Bohinj) so bile posledice njihovih ukrepov znatno slabše, kot tu, kjer je TD pomagalo, kjer le lahko, ostali pa niso delali škode.

Na Blejskem jezeru mislim da so najprej imeli v načrtu dovoljeno plovbo le za pletne in tradicionalne lesene čolne na vesla za izposojo. Vstopanje in izstopanje naj bi bilo dovoljeno izključno na urejenih pristajališčih (kar lahko pomeni koncesionarja in pristojbnino za vkrcanje in izkrcanje...). V postopku odobritve so jim ljudje s pripombami v postopku preprečili omejitev le na ti dve vrsti plovil, tako da so ostala dovoljena plovila na človeški, vetrni ali električni pogon, ampak v pravilniku je ostala zgodba le z urejenimi pristajališči. Potem pa mislim da so pa obdarovali ponudnike plovil še z registracijo SUP-ov in neustreznostjo SUP-ov, da bi se jih smelo registrirati za izposojo (verjetno v certifikatu izposoja ni bila omenjena). Mislim da si potem smel uporabiti svoj SUP (in plačati pristojbino za vkrcanje in izkrcanje), ni se ga pa dalo najeti.

Eden od jadralcev, ki uspešno tekmuje v Bohinju, ima svojo jadrnico na Bledu, a mislim da tam zdaj ne uspe jadrati, ne spomnim se pa, kaj točno je bil problem.


Na Bohinjskem jezeru so pred nekaj leti začeli podobno. Mi smo prej - recimo pred 5 leti - za mini-12 plačevali najemnino za uporabo 'občinske' boje, pripravo za plovbo in pospravljanje po njej pa na klubskem plavajočem pomolu, ki smo ga bili dolžni čez zimo pospraviti. Potem pa so nam začeli prepovedovati dati na jezero klubski plavajoči pomol (grožnja, da ga bodo na naše stroške odstranili na odlagališče). V glavnem, mi smo kake tri sezone bili onesposobljeni za več mesecev, vsaj eno leto do konca avgusta... Po lastnem sklepu bi občinski morali zagotoviti javni plavajoči pomol, če niso dovolili našega - a bi ga morali pravočasno narediti, pa so ga leto ali celo več kasneje. Tudi ko so ga naredili, občinski plavajoči pomol ni imel dovolj mest že za privez samo za naše jadrnice, če jih ne bi imeli na bojah, niti ni omogočal priprave za izplutje in pospravljanja za trenutno okrog 16 jadrnic...

Uvedli so tudi pristojbine za dajanje plovilo na jezero in iz njega (s prvo 'rešitvijo' bi Kajak kanu klub Bohinj prizadeli 'za popenit'). Podobno kot na Bledu je bil najbrž namen s predpisom o vstopnih in izstopnih mestih. Če veslaš po jezeru v tekmovalnem kajaku ali kanuju in se prevrneš, si najbrž v prekršku, če s čolnom priplavaš do obale, ga izprazniš in postaviš pokonci, če nisi odplaval do katerega od - mislim da treh - uradnih vhodno izhodnih mest. Kajak kanu klub je najbrž imel pripombe (domnevam, da je taka ureditev nevarna) - trenutni status mi pa ni znan.

Lani ali predlanskim smo odstopili klubski plavajoči pomol občini s soglasjem, da je JK Bohinj primarni uporabnik. Občina je potem dala denar za nove deske (da bo videz podoben kot pri tedaj že narejenem občinskem) in z njimi smo ga potem člani kluba obili (do tedaj je bil tudi razstavljiv, tako da smo ga vsako zimo pobrali z jezera, zdaj zaradi teh desk to ne gre več in je stalen). Firma, ki je (dobro) naredila 'občinski' plavajoči pomol, je pa naredila tudi novo vpetje ter (podobno trden, a daljši in za nas bolj uporaben) pristop na plavajoči pomol in poskrbela, da je zdaj reč certificirana. Tako se je lani končno tam spet dalo jadrati. V glavnem... vmes je bila po občinskem 'blagoslovu' tri ali štiri leta motenja/prekinitve osnovne dejavnosti za klub, kar ne pripomore ravno ne k ohranjanju članstva.


Drče ob morju: Izginitev - ali preprečitev dostopa - do še nekaj nekdanjih drč ob morju (Fornače, mislim podobno tudi Strunjan ob neki preureditvi obale...), me pa sploh dela zadržanega do javnih in uradnih načrtov za ureditev podobnih reči. Lahko, da se po razpisih za izdelavo načrtov izberejo najcenejši ponudniki, ki jih drče ne zanimajo, če v zahtevah naročnika niso izrecno zahtevane. Odgovorne osebe pri naročniku pa tega - kot je videti - tudi ne dajo v zahteve, bodisi ker se jim zdi samoumevno, da bi morale biti, bodisi iz kakega drugega razloga...

[entrenous71]

Morje, jezera in obalna zemljišča so po ustavi naarvno javno dobro in ne vem, kdo bi naj bil odgovoren zanje, če ne predstavniki javnosti. In dolžni so da uredijo dostop in uporabo za plovila in prebivalce (veslače, kopalce, klube...) - na način in ob pogojih, ki zagotavljajo, da bo to ostalo tudi za naslednje generacije. In za osnovni standard dostopa bi morali poskrbeti za javen denar, tako kot se poskrbi za pločnike ali pa za zračne koridorje.
Ko bomo jasno to zahtevali, spodbijali neustavne odloke itd se bo mogoče kaj spremenilo (kot so zaradi pritiska nehali hoteli zaračunavati dostop do morja pred nekaj leti), do takrat bomo pa veseli, da nas ne tepejo.

[Marjan Tomki]

@odgovornost predstavnikov javnosti itn.

Takrat, ko si ti napisal tole, sem ti malo več odgovoril na ZS, ampak za tule na forum malo povzetka:
Kolikor vem (ne ukvarjam se redno s pravom - ko kake reči rabim, naštudiram in naštudirano tudi dokumentiram, da lahko kasneje pogledam, če spet rabim, sicer pa gredo podrobnosti iz glave) velja, da brez tožnika ni sodnika, in predstavniki javnosti se pogosto obnašajo tako, da če se jim zdi, da jih nihče ne bo drezal, če česa ne delajo prav ali kaj delajo narobe, jih 'prav ali ne prav' ne zanima preveč.

Če bi se spravil na vsako reč, ki jo vidim, da ni OK, se to ne bi nič poznalo, jaz pa bi se iztrošil (don Kihot in mlini na veter). Ker tudi ne maram jalovega/brezplodnega napora (frustracije...), namesto tega kaj ukrenem le tedaj, ko menim, da je res treba in to na način, za katerega je dovolj velika verjetnost, da uspe.

In prijazna beseda na pravo mesto je po mojih izkušnjah velikokrat vsaj enako učinkovita - če ne še učinkovitejša - kot zahtevati pravico po črki zakona, zlasti še če sam nisi pravnik in bi moral pravnike plačati, pa še manj stresno in ceneje je. Enako, če vidim kje kaj narobe, česo prijazen nasvet, naj popravijo, povzroči, da tudi res popravijo in tudi rečejo 'hvala za obvestilo o napaki'. Kadar se mi je pa zdelo potrebno in ni šlo drugače, pa sem poskrbel tudi za pravno plat, ampak takrat sem bil vnaprej pripravljen tako, da je tudi uspelo.

[Marjan Tomki]

Če koga zanima in še ni kje drugje, je na Zbiljskem jezeru še vedno (vsaj ves ta teden) 8 jadrnic mini-12 in je še vedno mogoče z njimi jadrati.

Malček info za nazaj

Ne bom gledal nazaj - sem tudi na prepočasnem linku - in se bom morda malo ponavljal. Teh 8 jadrnic je to zimo na Zbiljskem jezeru od približno 1. novembra. Pred novim letom - 26. decembra - je bila 'Osamosvojitvena regata', za kulturni praznik (nekje ok. 8. februarja) predvidena regata Povodni mož je bila zaradi močne ohladitve preložena in potem združena z pomladansko regato, ki je štela tudi za pokal štirih jezer (mislim da je bila marca).

V januarju se je z njimi jadralo približno tri dni vsak teden - do tiste daljše ohladitve (februar, marec). Tudi zdaj, ko se je spet ogrelo, se z njimi jadra približno tri dni v vsakem tednu.

Predvideno je bilo, da bodo šle te jadrnice z vsemi ostalimi tega tipa pri JK Bohinj v generalno obnovo na Jesenice zgodaj spomladi (hkrati pa bi naredili še nekaj novih, vsaj dve prirejeni za uporabo invalidov, ki jim ne delajo noge), pa zaradi drugega dela tam doslej še vedno ni prostora. Utegne se zgoditi, da jih bomo le očistili, pomenjali vrvi in podobno ter vrnili v Bohinjsko jezero, da vsaj približno ujamemo koledar regat z mini-12.

Stanje na Zbiljskem jezeru v tem mesecu

Zaradi remonta JEK je večje povpraševanje po elektriki od vodnih elektrarn, zato se višina vodne gladine bistveno boj spreminja, kot sicer. Pred dvema dnevoma je bilo pod večer -2m od običajnega maksimuma (če bom kdaj utegnil, opišem zgodbo o jadralcu, ki se ga opozorilo o tem, naj bo pozoren na nihanje gladine - in še katerega - ni prijelo), včeraj popoldne spet najprej do vrha polno, pod večer pa spet padanje višine vode.

To - nenapovedljivo - 'plimovanje' je pač treba imeti v mislih. Enako je treba imeti v mislih morebitni tok in biti na varnem pravočasno - prej, kot pojame veter toliko, da ne bi več mogel proti toku in prej, kot bi raven vode padla toliko, da tudi čoln z motorjem zaradi zadevanja propa ob dno ne bi več mogel posredovati.

Ampak termični veter je dovolj predvidljiv in če si sproti pozoren tudi na višino vode in tok, se da prav lepo jadrati.

Torej - če koga zanima, če nisem na Zbiljskem jezeru, se me da dobiti na ZS (kak dan prej, bom pa v tem času pogledal vsak dan) ali pa me bodo obvestili preko številke na JK KERMAR.

[šari]

Lepo

[Marjan Tomki]

Šari, če je mišljeno resno, hvala.

V vsakem primeru pa bi bilo lepo, če bi tudi ti kaj pisal o tem, kar ti počneš na morju ali drugih vodah.

Danes popoldne greva spet, s Stašem

Ostali sojadralci iz pravkar minulih dni so čez praznike večinoma na ali ob morju, ali pa kje drugje bolj daleč, jaz pa - pred odhodom na današnje jadranje - utegnem malo popisati nekaj dogajanja iz tega časa...

Prvi dan (verjetno četrtek - popoldne dan po kresu pri Črnučah pred prazniki)

Zapomnil sem si ga, ker je bil prvi, ko je voda zelo upadla (več ko meter in pol pod običajno ravnjo). Opozoril sem enega od naših (40 let z majhnimi rečmi z motorjem na morju in Ljubljanici, od pred nekaj leti ima tudi majhno jadrnico), da naj se izogiba plitvinam (in ve /ali je trdil da ve/, kje so, pa se ni - češ da 'saj je dno muljasto, sicer pa itak gre'.

Potem je pod večer voda še upadla in se je zataknil v eno - z bojo označeno - potopljeno deblo z vejo, s katere se ni uspel takoj lepo sneti. Med tem, ko se je skušal sneti - bilo je kar nekaj vetra in ga je - ker ni imel uravnovešenih jader, krmilo pa pri mirovanju proti vodi itak ne učinkuje - zataknjenega sukalo okoli navpične osi.

Med tem ko je skušal ugotoviti, kaj se dogaja, je mimo priplul električni čoln - ki je ob nizki vodi seveda bil omejen na področje z dovolj globine - in prav tedaj se je on snel s tistega, na kar je prej nasedel, tako da je - ko je jadrnica nepričakovano pospešila, prišlo do bližnjega srečanja (na srečo ne trčenja) z električnim čolnom.

Sledila je na obali temeljita pridiga,

• da je treba opazovati okolico, tudi če si nasedel,
  
• da je treba obvladovati plovilo tudi, ko si nasedel,
• da se je treba izogibati plovilom, omejenim z ugrezom, tudi ko imaš problem
• da se je - tudi hitrih - odzivov na karkoli treba naučiti in v tem izuriti, ko nimaš problema
• da če misliš, da že vse znaš, imaš zelo resen problem...

V naslednjih dneh se je vzgoja v zvezi s tem nadaljevala, do nadaljnjega pa ni imel več dovoljenja izpluti z našo jadrnico sam.

Drugi dan (najbrž minuli petek - 27. april)

Jadrat mislim da je postopno prišlo več skupin:

• zjutraj z mano najprej ena upokojenka, ki jo je z jadranjem seznanil tisti iz zgornje zgodbe. Predvsem sta oba oba večinoma jadrala (najbrž že prej kot je prišel k nam) v lahnih do zmernih vetrovih in dobila v podzavest občutek, da je za karkoli pri jadranju vedno dovolj časa, in se tudi na besedo, naj kaj naredita, odzivala kot v sanjah. Potem je povedala, da ni da ni slišala, kaj sem ji rekel - in potem govoril vse glasneje - (bodisi za spremembo nastavitve jadra, bodisi spremembo smeri plovbe ob spremembi smeri jadranja), ampak je po dotedanjih izkušnjah pač mislila, da je še itak še dovolj časa.
  
  V resnici - če rečem, naj kaj spremeni in je veter spremenljiv - je bil odziv šele čez 5 ali več sekund, ko je bodisi ona že krepko zavila glede na veter (če sem rekel, naj poravna krmilo) ali se je pa med tem spremenila smer vetra, in tako ne-več-uporaben, enako kot če bi kdo na cesti čez vršič zavil ali zavrl 5 ali več sekund kasneje, ko bi bilo treba na serpentini...
  
  To razmišljanje premakniti - še posebej ker sem v začetku sploh menil, da me ne sliši, ko ni bilo odziva - je bil potem kar projekt (in kaže, da je ljudi s podobnim problemom še kar nekaj). In to premakniti v glavi, je bilo zanjo dovolj naporno, da sva tudi nehala prej, kot je sicer nameravala, čeprav ni bila fizično utrujena.
  
  No, ko sva se z njo vračala , sva ob poglobljenem prehodu, kjer se iz izvirne struge Save (pred zajezitvijo) pride do pomola pri čolnarni, počakala, da je v plitvi vodi srečno prišel od pomola električni čoln (izogibanje plovilu, ki je omejeno z globino, v praksi ). V glavnem, nje se je prijelo.
  
  
• Popoldne je prišel še oče z fantom kakih 13-14 let (mislim, da smo takrat tudi pripeljali k Zbiljskemu jezeru dva dvoseda l'equipe).
  
  Tudi ta fant je tedaj - in kot sem se potem spomnil, še večkrat rekel, da že vse zna - kar je vedno skrb vzbujajoče. Po dogodku prejšnji dan sem tudi na to postal bolj občutljiv - ampak s tem sem se potem ukvarjal naslednji dan, dva - hkrati s problemom tistega od prejšnjega dne.
  
• popoldne je spet prišel jadralec iz dogodka ob nasedanja prejšnji dan.
  
  Pri 'umetnem plimovanju' na umetnem jezeru je vedno treba biti pozoren tudi na tok in na višino vode, ki jo najhitreje vidiš ob bregovih (dna namreč često ne vidiš, ker je voda premalo bistra).
  
  Ampak o potrebi po stalni pozornosti na višino vode v jezeru se ga še vedno ni prijelo, čeprav je že 'ob pridigi' prejšnji dan rekel, da razume. Tudi ta dan je odjadral nizvodno in se potem tam že enkrat malo zataknil v ene veje (in se takrat izmotal brez moje pomoči; kkot je rekel kasneje, je videl del, ki je gledal iz vode, pa 'ni mislil, da segajo tako daleč').
  
  Potem je popolnoma spregledal, da se gladina vode še vedno niža (električno čoln je bil takrat - ravno še pravočasno - na varnem na globljem ob plavajočem pomolu). In se je prepozno vračal - kot je rekel, ni mogel nazaj 'ko je pa še tako lepo pihalo'.
  
  Treba je bilo, da ga izuči lastna izkušnja, in imel sem srečo... Ko so ostali odšli in sva ostala sama, se je voda upadla na več ko 2 m pod ravnjo za polno jezero in ko je med vračanjem nasedel 'plovni poti' iz originalne struge do 'našega' splava, sem ga šel iskat z čolnom na vesla, ga prekrcal v čoln, zvil flok (in po malo poskušanja na nasedli bark snel še glavno jadro, ker jo je sicer veter sukal), nato pa mu dal držati eno od dvižnic z jambora, med tem ko sem po recimo pol metra vode odveslal proti 'našemu' splavu.
  
  Mini-12 ima kakih 60 cm ugreza - če je v njej večja teža (posadka), tudi več - in če barko nagneš, je tako jambor niže kot kobilica više. Na mulju pri vlečenju prazne in brez jader niso nastale nobene poškodbe - je pa treba paziti, da ne zatakneš kam krmila (ki je pred leti bilo krajše, zdaj pa na vseh seže podobno globoko kot kobilica in je znatno bolj ranljivo).
  
  Srečno sva pospravila jadrnico ob 'našem' splavu in tokrat imam mislim, da je izkušnja poskrbela, da bodo naslednjič tudi moje besede zalegle malo več.

Naslednji dan - nedelja

Prišli smo popoldne. Veter je bil soliden - recimo ok. 10, morda 15 vozlov in ne preveč spremenljiv, kar olajša učenje novincev. Vodna gladina je bil na maksimumu.
Kinpur je na mini-12 seznanjal z jadranjem eno začetnico, ki pa je prej že surfala.

Prognoza za veter - moja - je bila, da bo termični držal še približno dve uri, na stanje vode bom pa itak ves čas pozoren. Pobral sem jadralca iz nasedanj prejšnje dni in fanta, ki je prejšnji dan rekel, da že vse zna, in smo odjadrali nizvodno približno do tam, kjer se pred jezom sme.

Namen je bil oba

• naučiti hitrejših odzivov - tako na spremembe kot na to kar rečem - (in tak hiter odziv tudi avtomatizirati),
  
• popraviti napake pri obratih v veter (obema sta vmes plahutala floka, kar jih v močnejšem vetru ob zavetrnem robu strga
• pri tistem, pri katerem ostane še kaj proste pozornosti, poskrbeti za večje zavedanje o okoliščinah na splošno (situational awareness), od plitvin, toka, višine gladine ob obali, vremena... in tudi to avtomatizirati
Med vračanjem je voda nekoliko upadala, a daleč od kritičnega (pol metra do meter), veter je pa - ko smo dosegli kinpurja z učenko kakih 100-200 m pred splavom - skoraj čisto pojenjal, tako da se je utrdil občutek o potrebi po stalnem opazovanju okolice, presojanju kdaj in kako se bo spreminjal veter in tako dalje.

Fant je prenehal misliti, da že vse ve (in oče je pohvalil učinek včeraj, ko so naprej jadrali na dvosedu na morju). Starejši jadralec še ni avtomatiziral pravilnega prečenja - če je prečil avtomatično, mu je flok še vedno plahutal - ampak začel se je odzivati takoj na to, kar se je spremenilo ali kar sem mu rekel.

Včeraj - zadnji april

Jadralec iz zadnjih nekaj dni, Staš Mlakar in jaz.
Voda ob prihodu ok.15. uri blizu max, ob odhodu približno meter nižje, kar pomeni, da se je že treba izogibati plitvih delov in potopljenih reči.
Spremenljivo vreme (kar zadeva osončenost) brez padavin,
Krepak veter večino časa ok. 20 vozlov (ok. 40 km/h), nekaj sunkov znatno močnejših, a v splošnem ne zelo spremenljiv. Vrtinčenje vetra ob nekaterih delih bregov. Nekajkrat - morda znotraj pol ure, sicer ne - tudi znatna (tudi za 180 stopinj) sprememba smeri vetra tudi na sredi jezera.

Staš je dolgoletni jadralce na raznih plovilih, večkratni skupni zmagovalec pokala mini-12 (ima en nekoč-prehodni-pokal - na katerem sem tudi jaz enkrat napisan - po treh osvojitvah zdaj v trajni lasti) in ima svojo jadrnico mini-12 na Blejskem jezeru.

Povprašal sem, če lahko skrajša jadro na vodi in rekel je, da lahko (to je potem rabil), in je potem izplul na polnih jadrih in se z užitkom zapodil po jezeru.

Jadralec iz prejšnjih opisov je sam pripravljal jadrnico - kot je menil, da je prav in to na isti jadrnici z zadnjem mesecu že več desetkrat sam počel, a sem bil po izkušnjah zadnjih dni malo bolj pozoren. Kot pri jadranju je bilo nekaj reči, ki jih je kljub temu, da je ko je slišal, rekel da razume, počel v nasprotju s tem, kar sem mu - večkrat - prej povedal, in za to, kar sem opazil, sem tokrat 'zagnjavil'.

Izkazalo se je, da sem še vedno bil nekoliko premalo pozoren (mea culpa), ker sem hkrati z njim pripravljal svojo barko, da v zanj razmeroma močan veter ne izpluje sam. Ko sem med pripravo bark vprašal, če še zna skrajšati jadro, tokrat ni več rekel, da zna, tako da sem mu pravilno skrajšal jadro - tako da je pomagal - jaz pred izplutjem.

Ker sem domneval, da se bom moral motati okrog njega in tudi posredovati, sem skrajšal tudi svoje jadro, česar mi sicer za tak veter še ne bi bilo treba.

Pokazalo se je, da je bilo dobro, da sem prejšnji dan gnjavil za takojšnje odzive. Pokazalo se je tudi, da je še vedno - čeprav je tedaj rekel, da razume ne le kako ampak tudi zakaj - preslišal, da mora biti flok miren, glavno jadro pa se popušča prvo, in to trenutno, čim sunek vetra nagne jadrnico več kot 15 stopinj. Mogoče je takrat rekel, da razume, da ga ne bi 'gnjavil' s teorijo...

Pred izplutjem je je namreč vprašal, ali ne bi rajši jadral samo na glavno jadro... Pojasnilo ni enostavno, ker je obnašanje jadrnice z enim jadrom odvisno od tipa jadrnice, jakosti vetra in smeri glede na veter, v katero želi pluti. Ampak če v močnem vetru zviješ flok, bo tudi skrajšano glavno jadro jadrnico mini-12 sukalo v veter s silo, ki je zlasti pri majhnih hitrostih večja, kot jo lahko izravnava krmilo, pri velikih hitrostih plovbe in vetra pa lahko zvije os krmila ali ga zlomi... kar ni nekaj, kar bi komu želel.

Ampak o tem morda v kakem drugem prispevku.

V glavnem, izkušnje iz prejšnjega dne so pomagale, da je skušal to, kar sem mu rekel, narediti takoj, brez česar si ne bi upal izpluti z njim. Bil pa je problem, ker je bila škota glavnega jadra ne čisto pravilno nameščena, in se je pri popuščanju zatikala, tako da sva z nekaj težavami odjadrala do zavetrja pri enem od bregov jezera, kjer sem mu to popravil (mea culpa, to bi moral videti prej, pa sem imel tudi jaz malo 'tunelskega vida' in bom v bodoče skušal bolj paziti).

Ko je to šlo, je jadrnica postala obvladljiva in izkušnje iz prejšnjega dne - kar je morda prejšnji dan še imel za teženje in počel, ker sem mu pač lepo in vztrajno dopovedoval - so zdaj prišle prav in pokazale, zakaj je tako prav. Ampak Murphy še ni opravil z njegovo jadrnico - odvil se mu je škopec (gambet), skozi katerega gre pri mini-12 škota na bum pri jamboru. Imela sva srečo - pobral je telo škopca in so, preden bi kaj padlo s krova v vodo - in vrnila sva se v zavetrje, kjer sem to ponovno sestavil, potem pa sva se vrnila še k splavu, da sem iz torbe vzel klešče, s katerimi sem ob nasledenjem obisku zategnil škopec toliko, da se ne bo zlahka odvil (če ima luknjo zanjo, danes predvidoma dobi še varnostno žičko, sicer moram najti drugega primernega).

Pomembno je pa predvsem, da ta jadralec zdaj iz lastne izkušnje ve, da niti priprava jadrnice ni rutinska reči, pri kateri nič ne misliš - in da ne velja, kot je prej mislil, da že vse ve, zlasti pa da se ni zanašati, da nečesa (bodisi kosa brezhibne opreme bodisi spretnosti ali znanja) ne boš rabil, ker takega vremena tisti dan po napovedi itak ne bo.

S tem so bile najine težave za včeraj mimo in lahko smo se spravili uživat.

Staš je med tem vsaj enkrat odšibal do jeza na eno in do mosta na drugo stran, in kot se je izkazalo pri šibanju z vetrom v bok enkrat spregledal reful ter zamudil popuščanje glavnega jadra, tako da je kar solidno zajel. Tako je na vodi skrajšal jadro, spraznil barko in se potem, enkrat, ko sva midva že bila OK, šel na obalo preoblečt.

Najprej je sicer misli oditi, ampak je tako lepo pihalo, da je na koncu ostal do večera .

Ko je proti večeru termični veter nekoliko pojenjal, je Staš izpustil krajšavo. Imela sva priložnost testirati, pri kakšnem vetru gre ta jadrnica hitreje s skrajšanim jadrom kot s polnim in bil je presenečen, da me - sicer res izvrsten jadralec - precej časa nikakor ni mogel ujeti.

Potem je predlagal en plov - trikot - na polna jadra. Tako sem tudi jaz izpustil krajšavo, on pa po svoji uri odšteval tri minute do štarta. Odplili smo ga in jaz sem ga dobil s precejšnjo prednostjo.

Za 'revanš' z zamenjanima jadrnicama je zmanjkalo časa (sonce je že zahajalo), tako da je to v načrtu za danes, da ugotoviva, če je vplivala kaka razlika (in če, kakšna) med jadrnicama.

[Marjan Tomki]

S Stašem na ponedeljek pred prvim majem

Najprej popravek oznake dni iz prejšnjega prispevka - kar sem zgoraj pisal pod naslovom za nedeljo, se je zares dogajalo v petek, kar sem pisal pod naslovom za zadnji april (ponedeljek), je bilo pa v nedeljo. Če bi še vedno lahko spreminjal prispevke, bi popravil tam.

Kot sem napovedal, sva se s Stašem dobila in skušala ugotoviti, zakaj sem bil z drugo barko s skrajšanim jadrom tudi v zmernem (ne več v močnem) vetru večino časa enako hiter kot on 's talepo' (tapeta z vzorcem na krovu in posebna barva trup).

Vzela sva isti dve barki in kolikor vem tudi isti jadri, a ker nisva pomnila številk, sva glavni jadri imela zamenjani glede na barke (kar bi lahko vplivalo na primerjavo).

Med preizkušanjem sva nekajkrat zamenjala jadrnici, eksperimentirala in opazovala vse razlike v obliki jader, vpetju škotin itn.

Sklepi so bili približno:

• ni šlo za kakovost jadralca
  
• 'ta lepa' je šla morda podobno dobro v šibkem vetru, v močnejšem, ko je druga stekla, pa je zaostala. Moja domneva je bila, da je vzrok nekaj na podvodju trupa, česar pa tam v tisti temperaturi še nisva šla preveriti
• nepravilno vpet zadnji rogelj jadra (dosti prevelika zanka okoli buma) je Stašu v nekaterih smereh in jakostih vetra prinesla izdatno prednost - ko sva to 'popravila' na standardno razdaljo, te razlike v hitrosti nisva več opazila
• na več jadrnicah niso dobro držali štoperji dvižnice glavnega jadra; Stašu, ki je to poskušal vpeti v drug štoper (za vrv za manjšo obremenitev) se je ta polomil. Če sva to blokirala z vozlom (z zanko za hitro odvezovanje), to sicer ni več zdrsnilo, a se še vedno ni dalo nastavljati. Pomagalo je - in pokazalo pri povečanju hitrosti, če si spodnji rogelj glavnega jadra snel s za to namenjene kljuke in v tisto oko vpel kaj, kar je omogočalo nastavljanje potega tega roglja navzdol (kombinirano downhawl in po vplivu na točko trebuha jadra tudi cuningham) .
  
  Sicer verjetno niso držali, ker so bile dvižnice predebele za štoperje, lahko pa so bile prijemalne površine štoperjev tudi že obrabljene.

Danj je bil lep in zanimiv za oba. Med ostalim sem - ko me je z Zbilja peljal na postajo LPP v Vižmarje - izvedel še nekaj o tem, da je začel s Fireball-i in tudi kdaj in kako se je srečal z Mini-12 (kjer ima po treh osvojitvah v trajni lasti dotedanji prehodni pokal in ima po lanski skupni zmagi v hrambi sedanjega prehodnega).

[Marjan Tomki]

Selitev jadrnic Mini-12 nazaj v Bohinj - 2018

Ozadje

Pred nekaj (tremi ali štirimi leti) je JK najprej za od marca do aprila posodil štiri jadrnice Mini-12 na Zbiljsko jezero, v naslednjem letu ali dveh pa so šle tja štiri jadrnice že tedaj, ko so bile vse konec oktobra pospravljene (ostale v zimovanje) z Bohinjskega jezera.

Že prejšnjo zimo je bil načrt, da se čez zimo naredi generalka in naredi nekaj novih (od tega vsaj dve prirejeni za upravljanje invalidom, ki jim ne delajo noge ali jih nimajo). To zimo je bil načrt za delo podoben, le da so šle na Zbiljsko jezero (do takrat, ko bi bilo mogoče narediti generalko - tudi če bi bilo to že januarja) 8 jadrnic.

Izšlo se je, da do konca aprila ni bilo ne prostora ne časa tam, kjer naj bi potekla nameravana dela. Za dodatek je v času, ko sem jaz prenehal načrtovati prevoz na generalko in namesto tega prevoz naravnost v Bohinj še tisti, ki naj bi to vodil, resno zbolel, drugi - ki je prejšnja leta največkrat peljal prikolico (za 4 jadrnice) - zaradi nekega zapleta z delom v tednu pred terminom prve regate Mini-12 na Bohinjskem ostal v Nemčiji, tretji imel nov avto brez kljuke in četrti breme zaradi predčasnih volitev - tako da je začelo kazati, da prve regate v Bohinju v soboto, 12. maja morda ne bo mogoče izvesti na datum iz koledarja tekmovanj.

Izmenjava informacij...

Med prazniki sem poskusil ugotoviti, kdo še kdaj česa ne more. Pomagal sem, da je tisti novi avto dobil kljuko in - ker ni bilo mogoče dobiti odgovora na tel. klic, poslal SMS vsem, za katere sem menil, da jih to zadeva, da nameravam poskusiti jadrnice z Zbiljskega jezera spraviti neposredno v Bohinj na vodo.

V odgovor na ta SMS sem izvedel za bolezen enega, odsotnost drugega, zasedenost tretjega in četrtega - ter to, da peti praviloma skoraj ne more ob koncu tedna... Tudi v čolnarni bi razstavljanje med vikendom motilo izposojo čolnov, tako da v čolnarni in na njihovem pomolu takrat ni bilo zaželeno, da počnemo kaj motečega.

Tako je v soboto in nedeljo (5. in 6. maj) še potekala vadba jadranja (optimisti, dva od treh l'Equipe, tri ali štiri mini-12 - dober živ-žav in kup navdušenja). Za med tednom pa sem v Zbiljah dobil obljubo za pomoč (električno dvigalo za dvig iz vode, visokotlačni čistilec, za zadnji prevoz od mesta pranja do prikolice tudi voziček), večino neposrednega dela pa smo potem med tednom opravili trije upokojenci.

Namen je bil, da

• v ponedeljek razstavim in pripravim na pot ter po možnosti natovorim na prikolico 4,
• v torek zjutraj (preden odpre okrepčevalnica zraven čolnarne, da lahko pridemo zraven s prikolico, če prej ne bi šlo) odpeljemo v Bohinj, raztovorimo, gremo iskat še dve z zimovanja in jih sestavimo vseh šest.
• v sredo razstavim in pripravim na pot naslednje štiri
• v četrtek odpeljemo in sestavimo še te
• mimogrede še spravimo stara jadra v Lj za morebitno (upamo) uporabo mini-12 na Zbilju čez naslednjo zimo in jih za uporabo v Bohinju zamenjamo z novejšimi in kolikor je sproti mogoče odpravimo vse zaznane težave

Kako je bilo potem narejeno

V ponedeljek (7.5.) sem se popoldan s kolesom odpeljal na Zbiljsko jezero in razstavil prve štiri tako, da sem kolikor mogoče malo motil delo čolnarne, nato smo - bolj oni z mojo pomočjo kot jaz z njihovo - z električnim vitlom, ki ga uporabljajo tudi oni za svoje, dvignili lupine na obalo, ter mi pustili star kaercher ter ključe in navodila, kam in kako naj kaj pospravim, ko bom končal. Takrat enkrat sva se slišala še z Nikom, ki je to leto vozil prikolico, da bi bilo dobro biti na mestu čimprej zjutraj, če bi radi prišli mimo miz lokala s prikolico, preden tega odpro za goste...

Pranje jadrnic je bilo potem končano ok. 22. ure - s pomočjo Primoža, enega od Črnuških jadralcev, ki je med mojim 'šraufanjem' popoldne lahko še prav lepo jadral na eno še sestavljenih štirih jadrnic, ki pojdejo v Bohinj v drugi 'rundi' - in še enega (ne vem, če je član kluba, ampak so on in otroci jadrali), ki se je nameraval zvečer malo razgibati s tekom, pa se je potem namesto tega z nama s čiščenjem jadrnic.

Domov me je po tem odpeljal Primož s kolesom vred (na na kljuko za prikolice nameščemem stojalu) z avtom, kar je prišlo zelo prav.

V torek (8.5. mislim da ob 6.30) sem pri izhodu z obvoznice pri Stožicah čakal NIka (ki se je pripeljal iz Hrastnika) in pobrala sva prikolico izza ograje v Zbiljah do čolnarne, premaknila stole in mize ter natovorila slabih 400 kg balasta in jambore (ter 'drobnarije', kot so bumi in podobno). V tem času je prišel še Primož - tisti, ki je jadral prejšnje popoldne in pomagal prati v večer - in Franci mislim da po nočni službi, da smo natovorili tudi lupine jadrnic.

Pospravili smo se - in vrnili mize in stole na mesta, kjer smo jih dobili - morda deset minut, preden so jih za zaposleni v okrepčevalnici začeli pripravljati za goste.

Primož je potem tudi šel z nama v Bohinj in - kot smo upali, da bo šlo - smo raztovorili prikolico, šli z njo po uteži (malo pod 200 kg) in jambore na eno mesto v Bohinju in po lupini za še dve jadrnici na drugo mesto in jih vseh šest sestavili, potem pa ob vrnitvi sproti še odpeljali prikolico nazaj v Zbilje (kjer je Primož tudi pobral svoj avto).
V sredo (9.5., tokrat dopoldne) sem spet šel s kolesom na Zbilje, ter razstavil preostale štiri jadrnice. Ker je voda popoldan hitro in močno upadla (zajezitveno jezero se, tokrat med remontom menda enega bloka TE Šoštanj, lahko hitro in znatno izprazni), je bilo treba tudi z dvigom pohiteti, sicer bi bilo treba jadrnice spraviti pod vitel tako, da bredeš po (kdo ve kako globokem) mulju. Bili smo pravočasni.

Tudi zdaj sem dobil visokotlačni čistilec (ne spomnim se imena in tlaka, ampak je bil rdeč - pogledam naslednjič) in ni puščal, kot utrujeni 'kaercher' in s tem je pranje kar šlo. Prestavljanje jadrnic na drugo stran, da opereš od obeh strani je šlo največkrat kar s pomočjo mimoidočih (eden tega ne more).

Pri tem sem pofotkal obe jadrnici, ki sva jih imela z Stašem na tistem preizkušanju. 'Ta lepa' je imela precej (recimo 1,5 ena in 0,5 cm druga) daljšo 'brado' (večja dolžina nitk alg), poleg tega pa je tlačni čistilec odtrgal nekaj barve, ki naj bi ovirala obraščanje (za jezera je morala biti neka 'nestrupena' in torej manj učinkovita), ki je najbrž že prej nekoliko odstopila in bila morda tudi kriva za večji upor pri večji hitrosti.
V četrtek (10.5.) sva se z Nikom dobila podobno kot v torek in natovorila uteži (Niko je pripeljal 'rudl', s katerim so bile to 4 vožnje), ampak ni bilo delovne sile, ki je na tričetrt obljubila, da bo pomagala na prikolico dvigniti lupine, Niko pa je moral zgodaj popoldne odpeljati nekoga na pregled v Bolnico in smo zato prevoz in sestavljanje v Bohinju prestavili na petek.

Ko je popoldne prišel in sem ga vprašal, mi je Uroš iz čolnarne posodil voziček, s katerim sem lahko mimo miz - ko je prišel še Primož - odpeljal lupine do prikolice in jih - dva 'penzionista' večinoma spet s pomočjo kakega krepkega mimoidočega, natovorila na prikolico. Potem sem s Primoževim avtom (ima kljuko, ampak je malo lahek za vožnjo polne prikolice v kak klanec, zlasti če bi bilo tam treba ustaviti) zapeljala nekaj sto metrov za ograjo za čez noč.

V petek (11. 5) mislim da me je Niko pobral ob izvozu ob 6.30 in do tedaj, ko sva prispela na Zbilje pred ograjo z že naloženo prikolico, se je tam s svojim avtom pojavil tudi Primož. Pobrali smo še, kar je bilo treba (bume in podobno), priklopili prikolico, pretovorili kar je še bilo treba iz Primoževega v Nikov avto (8 kompletov jader) in bili na poti v Bohinj. Med potjo smo izvedeli, da bi bilo hudo zaželjeno, če bi bila v soboto sestavljena tudi Katarina, tista mini-12, ki je prirejena za krmarjenje brez uporabe nog. Bomo poskusili...

V Bohinju smo sami trije penzionisti raztovorili lupine s prikolice in jih odnesli do roba vode, z 'rudlnom' odpeljali komplete uteži s prikolice na plavajoči javni pomol ter tja znosili tudi jambore, nato pa šli po uteži in jambor za Katarino na eno lokacijo in po trup na drugo. Tudi s plezanjem po jambor in nošenjem lupine po stopnicah smo trije 'penzionisti' tudi tokrat srečno opravili.

Pri pripravljanju in sestavljanju še 5 jadrnic tokrat ni bilo zapletov (če paziš, kako razstavljaš, gre nazaj lepo), ampak ko smo končali, je bilo treba - da bo v soboto lahko tekma - še namestiti 8 jader, ki smo jih pripeljali, na bume - kar če piha, na plavajočem pomolu ni čisto enostavno...

Na povratku je bilo treba še odložiti Primoža pri njegovem avtu v Zbilju. V Ljubljano me je dostavil še za dne, ampak tisti dan zvečer nisem bil več preveč uporaben, Niko pa je imel pred seboj še pot do Hrastnika...

[Marjan Tomki]

Optimisti in l'Equipe na Zbiljskem jezeru

Potem, ko so se mini-12 letos poslovile, pa - kar zadeva jadra - na Zbiljskem jezeru še ne bo konec. Na plavajočem splavu so že nekaj časa trije optimisti, v zaboju na njem pa kobilice, krmila in jadra zanje, od prejšnjega tedna (ko je kinpur na avto dobil kljuko) dva dvoseda l'Equipe, od pravkar minulega konca teden pa po popravilu karela še tretji.

O regati mini-12 v Bohinju bo nekaj besed (in morda kaka fotka, ko pridem do njih) v drugi temi, na Zbiljskem jezeru pa je imel kinpur v soboto vadbo za optimiste in l'Equipe, v nedeljo (ko so ga čapnili za referendum) pa sem namesto njega vskočil jaz za tiste tri, ki so rekli da bi prišli jadrat tudi v nedeljo.

Vremenska napoved je bila zjutraj pojenjanje nočnih padavin, potem pa nekje od opoldne dalje nevihte.

Dobili smo se okrog enajstih, spravili l'Equipe do drče po njej v vodo in Aljaž je dobil nalogo, da z njim samo na glavno jadro prijadra do čolnarne, midva z Žanom pa sva šla peš in se odpravila pripravit za jadranje njegovega optimista. Ker se je okrog poldne razvila nevihta nekaj km zahodno, smo namesto teka privezali l'equipe na splav in poskrbeli, da nam nič ne odnese, potem pa šli od zgoraj gledat, kako se vidijo refuli na vodni gladini.

Po kakih 20 minutah teorije o vremenu, med katero je poleg sunkov vetra, katerih 'sence' so se podile po jezeru in je kilometer ali dva proč 'malo' treskalo, je šlo to mimo in vrnili smo se na dvosed. Ker drugega za posadko l'Equipe še ni bilo in ker smo zaradi vetra prej nazaj pospravili jadro optimista, je šel Žan za ta dan na l'Equipe za flokista, jaz pa sem se šel fitnes na čolnu za vesla. Tokrat je dovolj pihalo, da se ju precejkrat ne bi dalo ujeti, če bi bilo jezero večje, pa tudi tako je bila dobra aerobična vadba.

Čeprav sem jih malo gnjavil z obrati in s tem, od kod piha veter, ki se je nekoliko sukal zaradi oblike terena, je bil veter po nevihti primeren in jima je dovolj zanimivo, da sta čisto pozabila na odmor do takrat, ko je bil skoraj čas, da Žana pride iskat mama. Žan je še ravno pravi čas pred njenim prihodom uspel do konca pojesti malico

Ja, še to... Nekaj odraslih si je prišlo sposodit čolne na vesla in so imeli verjetno vesla prvič v rokah, in morda tudi čoln prvič pod nogami. Ko je Žan vprašal, kako so lahko tako nerodni, sem se moral malo potruditi, da se je spomnil, kako je bilo to podobno kak dan z njim pred nekaj meseci, zdaj se mu je namreč zdelo, da to že od nekdaj zna. Zdi se mi pomembno, da ne pozabi tudi svojih začetkov - le tako se bo po mojem lahko vživel v začetnike, kar pa je po mojem treba, če bo želel kdaj dobro učiti.

Moj in Aljažev prevoz v Lj., katerega voznik naj bi predvidoma tudi jadral na l'Equipe, je krepko zamujal, tako da sva po nekaj zanimivega preganjanja po jezeru pred čolnarno končno odjadrala nazaj proti drči, da nama ne bi prezgodaj pošel veter. Na enem delu poti je veter res že skoraj čisto pojenjal, ampak sva srečno prišla čez to, ne da bi bilo treba veslati, pospravila jadrnico iz vode in nazaj 'spat' za ograjo ter končala z jadranjem za ta dan.

Kljub nevihtam v okolici, nekaj deset močnim sunkom vetra (na katere smo gledali od zgoraj z obale) in nekaj kapljam dežja, ob katerih je Žan po maminem navodilu oblačil vetrovko, pa so kaplje vsakič ponehale, preden je prišel do vetrovke in jo uspel obleči, je vse ostalo močno pihalo in padalo povsod okrog nas, na nas pa ne.

Žan kljub tej izkušnji še ni čisto ugotovil, da če ima vetrovko v nahrbtniku na obali namesto pri ali na sebi, ko začne padati, mu ta ne koristi preveč, in tudi še ne, kako vetrovka lahko odleti, če ne paziš ko krepko potegne veter, ampak delamo tudi na tem (po možnosti tako, da nič ne bo odneslo in da nihče ne bo do kože moker).

Aljaž je pa rekel, da komaj čaka, da bo lahko hodil poleti med tednom na Zbilje jadrat z mano s kolesom, pa če bova kdaj lahko šla tudi z mestnim prometom, ker s tem še ni bil v Zbilju

Opomba: žal zaradi tega, ker se ne da več kasneje spreminjati prispevka, tu ne bom mogel kasneje dodati slik.

[Marjan Tomki]

Zimska sezona 2019-2020
Kot že zadnjih nekaj let (5?) se čez zimo pustim skupaj z - letos 8 - jadrnicami mini-12 JK Bohinj posoditi JK KERMAR iz Črnuč. Vsako sezono potem z mini-12 - poleg drugega jadranja - izvedemo

• 'osamosvojitveno regato' praviloma 26.12 pred novim letom,
• 'regato povodnega moža' 8.2 ali na soboto v bližini tega datuma in
• pomladansko regato, katere datum ni vnaprej natančno določen, šteje pa za Pokal štirih jezer mini-12

JK KERMAR ima 'standardni' otroški program (optimisti in tako naprej), manj standardni del je pa, da damo jadrat tudi starše teh otrok (recimo oče enega in mama drugega na l'Equipe tudi na Srečanju ljubiteljev morja in jadranja v Ankaranu), in tudi za to so zlasti v zimskem času zelo primerne mini-12.