- Kaj storiti, da se ne bi zataknila, in kaj storiti, če se
Tale prispevek je kazalo; sem postopno pridejo povezave na teme, kje na forumu je o tem že tekla beseda, ko jih spet najdem, pa tudi na prispevke o tem od drugod.
En pogled na razvoj sider
Uvod
- Tole bo šlo najbrž v svoj prispevek kot uvod v temo o sidrih, ampak ostala vsebina za to temo je še raztresena naokoli in do takrat je tu. Povod za nastanek je bila gnjavaža nekaterih, kar zadeva patente in pravice iz intelektualne lastnine, in njim mislim da je tale pogled na problem manjkal.
Tole ni toliko o tem, kdaj in kje je kaj od tega bilo (in o virih, od kod kaj tega vemo ali domnevamo - čeprav je zanimivo), kot o tem, čemu in zakaj je do naslednje stopnje prišlo takrat, ko je prišlo. V bistvu je to vedno ponavljajoča se zgodba o iznajdljivosti, vedno v prostoru med potrebami in možnostmi... Dokler ni zavedanja o potrebi, nekoga iznajdljivega in možnosti, da se nekaj naredi, se naslednji korak pač ne zgodi.
- Sidra starega veka so bila od kamnov (lahko prevrtanih), do košar s kamni in v tla zabitih palic in tramov. Kamnita sidra so se držala dna z maso in trenjem; bistri kamendobobniki pa so verjetno kmalu pogruntali, da košare s kamenjem držijo več, če je tudi od njih kaj koničastega zapičeno v tla, da ni več držalo samo trenje.
- S prehodom s kamene v dobo kovin se je nadaljevalo z okovanimi konicami za v tla in leseno ogrodje z okovanimi konicami je postalo dovolj učinkovito tudi, če ni bil tako hudo težko in nastala so sidra, ki jih je ladja lahko peljala s seboj. Bila so kombinacija lesenega ogrodja, kamnov za maso in včasih tudi v kake votle dele ogrodja tudi ulitega svinca...
- Razvilo in precej ustalilo se je leseno in mestoma okovano - sidro v obliko, podobno 'admiralskemu': steblo sidra in na eni strani dva kraka z lopatama, na drugi strani prečka (stock), ki je poskrbela, da je en od krakov z lopato bil v položaju da s vkoplje. Ta oblika in izdelava je je prevladovala do časa, ko so postale dostopne dovolj velike količine kovin - recimo 18 stoletje - da je postalo gospodarno napraviti celo sidro iz kovine in takrat enkrat so Britanci 'standardizirali' kovinsko admiralsko sidro. Razmerje med maso in silo, ki jo sidro te vrste prenese, je bilo pri admiralskem sidru za tisti čas, material in tehnologijo največ, kar se je se je dalo doseči.
- Ko je bila ena lopata vkopana, je bila druga vedno dvignjena in se je sidrna vrv ali veriga zamotavala v to (ancor fouling)
- Sidro ni bilo ugodno za pospravlanje in pripravljanje za sidranje. Poleg tega, da si rabil precej posadke, si imel tudi velike dodatne zahteve po posadki in težave pri sidranju v težkem vremenu
Vendar pa sta imela tako admiralsko kot prejšnje lesene in okovane podobne oblike precej neželenih lastnosti, zlasti:
Sidra brez prečke (stockless)
- V 19 stoletju je postalo ekonomsko dostopno tudi jeklo v količinah, zaradi katerih je postalo to dosegljivo tudi za sidra. V začetku zlasti za vojaška plovila, pri katerih je hiter manever posebej pomemben, tudi za ceno tega, če sidro slabše drži in je treba za isto silo večjega in težjega (in bistveno dražjega), so si zamislili sidra brez prečke - 'stockles' - ki jih sestavljajo steblo, glava z ležajem za os in lopate, ki se na osi zasučejo na eno ali drugo stran. Sčasoma je nastalo veliko vrst takih, za vse pa velja
- shranjena so obešena v cevi na boku (največkrat na vsaki strani na premcu ladje)
- za spuščanji in dviganje ne potrebuješ veliko osebja, če sidrne vitle ženejo motorji (para, dizel, elektrika...)
- ne vkopljejo se ravno hitro in rada (ampak profesionalci vztrajajo, dokler ne uspe)
- ne držijo, če smer sile nanje znatno spremeni - torej če se veter, valovi in tok obrnejo.
- se ne vkopljejo sami nazaj, če so spustili
- razmerje med maso sidra in silo, s katero sidro drži, je znatno slabše kot pri admiralcu
Na tej sliki so vsa sidra razen admiralskega in bruce-a te vrste
S tovrstnimi sidri je še vedno opremljena večina sodobnih ladij.
- Mislim da je po 1930 britanski profesor (trenutno se ne spomnim, kdo) uporabil znanstveni pristop k temu, da najde boljše sidro, torej tako, ki ima razmerje med maso in zadržno silo vsaj podobno admiralcu, za katerega se ne bi zatikala sidrna vrv ali veriga in ki bi dovolj hitro in zanesljivo prijelo. Njegov postopek je pripeljal do polovice admiralca, katere lopata se je preoblikovala v plug in katerega steblo je dobilo zglob, brez katerega je tistemu ročica preprečevala, da bi konica pluga prišla v stik s podlago in se vkopavala. Sidro je dobilo ime CQR, kar se - če prebere Anglež - prebere podobno kot secure.
Na podlagah okrog Velike Britanije, za katere je bilo zasnovano in kjer je bilo preizkušano, se stvar držala mnoooogo bolje, kot Stockless ali Hall in bila bistveno priročnejša od admiralca. Takrat in naslednje desetletje ali več ni bilo nič boljšega; nastalo je tudi kup ponaredkov, često ničvrednih. Šibka točka ponaredkov so bili zlasti slabi zglobi in drugačna razporeditev teže, ampak pri ukvarjanju s temi težavami je najbrž nastala različica brez pregiba in drugačnim ravnotežjem, ki se po mnenju večin obnaša boje od izvirnika in sliši na ime Delta.
- Nove potrebe in hiter razvoj tako materialov kot tehnologije so prinesli med drugim kup lahkih plovil, za katere je bilo treba sčarati primerna lahka, a še dovolj učinkovita sidra. Za osnovo ene skupine zamisli so bila običajna ladijska (stockless) in Danforth mislim da je bil tako razvit za desantne čolne.
- Ko so začeli postavljati te okrog Velike Britanije, razpoložljiva sidra, za katera vem, niso bila primerna za njihovo zasidranje. CQR je bil zasnovan, da zadržuje zasidrano plovilo in požre sunke s tem, da orje - in sidra naftne ploščadi definitivno niso smela zaorati... Peter Bruce je razvil rešitve za to in ko so uporabniki malih plovil želeli podobna sidra, so jih začel delati in za nekaj časa so bila uau, nastajalo je tudi kup ponaredkov... Ampak sidro bruce ni optimirano za to da hitro prime, niti za to da drži ali prime ponovno, če se izruje zaradi večje spremembe smeri potega na sidro.
Tako so nekateri mnenja, da to sidro ni nič vredno - kar ni res. To je podobno, kot če bi kdo trdil, da je električna mesoreznica ničvredna, ker je ne more dovolj dobro uporabljati za samozadovoljevanje. Res pa je - za oboje - da ima reč zaradi osnovnega namena, za katerega je bilo razvita, omejitve, ki jo za nekatere in njihove namene delajo neuporabno.
- Nekateri ljudje, ki dotedanjih sider zaradi česa niso mogli uporabljati ali pa z njimi zaradi česa niso bili zadovoljni, so poskušali narediti različice - ali močno drugačne rešitve - ki bi tiste težave ne imela. Ena od reči, ki je bila problem, je bilo da sidro hitro in zanesljivo prime in s tem povezano, da se ponovno vkoplje pri obratih vetra, toka in valov. Prva rešitev z lokom, ki pomaga obrniti sidro s konico navzdol, katere se spomnim, je Bugel/Wasi (raven in list razmeroma majhne površine), naslednji Rocna (večji list in konkavna), pa Mantus, (ušesa za lažje obračanje konice navzdol, razstavljivo) pa polanc (rabil težjega in nerazstavljivega), kr... (še nekaj optimizacij), pa Storm (mantus-ovi vijaki so se zatikali v nosilec in ko je že spreminjal, še naprej...)...
Sodobna sidra brez loka
- Tu se je običajno kdo šel igrati kaj natančnega z razporedom mase in hidordinamiko, kar naj bi poskrbelo, da sidro pride na dno v položaju, ko se konica vkoplje, čeprav ni loka. Tu je ponaredki ponavadi ne odnesejo dobro... Potem je iz lahkih sider, razvitih za vojaške izkrcevalne čolne nastalo več različno uspešnih različic sider, sorodnim tistim za velike ladje (recimo Mušič). Če je dobro premišljeno in dovolj odličen material, so lahko zelo dobra, ponaredki iz slabega pa še posebej ničvredni in lahko vsej vrsti uničijo ugled. Tega je precej in jaz ne sledim preveč...
- Vsak patent ima dvojni namen: omogočiti, da tisti, ki si je stvar izmislil, lahko od tega živi - in si izmisli še kaj - ter da ima skupnost na uporabo njegovo idejo. Ampak nobena patentirana rešitev ni perfektna - lahko ni uporabna v vseh okoliščinah, lahko ima kakšne slabosti, lahko tisti ki ima patent v lasti zaradi monopola in profita za vsako ceno uporablja slabe materiale in mu ni mar - zato mora patentna pravica biti časovno omejena. Ta omejitev mora biti dovolj kratka, da takrat ko poteče, sploh še kdo razume, zakaj in kako je do tistega patenta prišlo in lahko odpravlja znane slabosti, razvija dalje ali uporabi idejo na kakem drugem področju. Če patent zaščitiš absolutno, si ubil inovacijo, in če si ubil inovacijo, si uničil pomemben del prilagodljivosti človeške družbe in civilizacije, in to del, ki bistveno vpliva na našo sposobnost preživeti.
Potem, ko sem to že precej sčaral, sem pa naletel še na Razvoj sider skoz čas in tam malo preveril, če sem ga kaj resno polomil, ter vzel ven eno sliko.