Adriana 44 – test

Author: Share:
Tokrat smo zapluli s poldeplasmanskim plovilom lepega ženskega imena Adriana 44, ki je v celoti plod hrvaškega znanja brodogradnje, proizvodnja pa teče v zadrskem podjetju SAS-Vektor. Zasnova “lobster” izhaja iz retro ameriških plovil, ki so jih v Atlantiku uporabljali za lov na rake. Danes je seveda vse precej drugače in taka zasnova je namenjena predvsem užitkom in dopustovanju, zelo malo lastnikov pa bo to barko uporabljalo tudi za kakšno delo. Kljub temu pa lahko pravi ribiški navdušenec z Adriano zapluje tudi na kakšen “big game” ribolov tun in podobnih velikih jadranskih rib.

V zadnjih letih se je hrvaška gradnja plovil močno razširila, Adriana 44 pa je eno izmed večjih plovil, ki jih proizvajajo naši južni sosedi. Z dolžino preko 13 metrov je že prava jahtica, ki v podpalubju nudi tri kabine in dve kopalnici. Plovilo je konstruiral mladi navtični designer g. Nikola Orešković, ki je zaposlen na Brodarskem inštitutu v Zagrebu. Trup so še kot model preizkušali in ga spravili do tega kar vidimo danes. O tem kako dobro jim je to uspelo pa malo kasneje.
Linija plovila na vodi je lepa vendar tradicionalna zadržana. Kakšnih norih designerskih idej tukaj ne smemo pričakovati, saj se za tak tip plovila ve kako mora izgledati. Premec je visok, bočna linija pa proti krmi rahlo pada in na cca. dveh tretjinah doseže svoj minimum. Enako linijo sledi tudi inox ograja, pri kateri pa imam prvo zamero. Sicer izgleda masivno, toda ob prijemu ni, kar še posebej velja v zadnjem delu. Ograjica ni slaba, je pač povprečna, bi pa glede na izgled in namen plovila pričakoval močnejšo. In ko se sprehodimo po barki, opazim, da je kritična ograja samo na desnem boku. Razlog tiči v tem, da je zadnji del ločen od prednjega z verigo, ki omogoča bočni prehod na obalo, kar si je zaželel lastnik barke. Vsekakor bi priporočal, da je ograjica v enem kosu, kajti ta rešitev je zelo slaba!

Bočni prehodi so dovolj široki, varno gibanje pa omogočajo inox prijemala po celotni dolžini strehe. Testirana barka na njih ni imela tikovine, kar jo naredi manj luksuzno, vendar po mojem mnenju bolj uporabno. Tikovina na prehodih se poleti namreč močno segreje in hoja z boso nogo je nemogoča. Tukaj se je lastnik zagotovo odločil pametno.

Ko vstopimo v zunanji del kokpita, se povsod po tleh zablešči tikovina. Do tja lahko pridemo iz krmne ploščadi skozi vratca v zadnji steni. Vrata so dvodelna, najprej odpremo neke vrste pokrov, ki zaključuje razmo, šele nato vrata. Na obeh bokih so nameščene tudi nadpovprečno velike bitve, ki omogočajo privez s še tako debelo vrvjo. Pohvalno!
Pod steno na levi strani kokpita so spravili zunanji osvežilni blok z velikim hladilnikom, umivalnikom in omarico spodaj, desno tik ob vrata pa še eno manjše odlagalno mesto s še eno omarico.

Notranjost:
Takoj pri vstopu v salon, se pred nami pojavi L kuhinja. Štedilnik ima steklokeramično ploščo, pod njo pa pravo pečico. Zraven je še velik umivalnik, kuhinja v celoti pa omogoča pripravo konkretnih obrokov hrane. Pod pultom iz kerrock-a najdemo več predalov in omaric, kamor lahko pospravimo posodo in potrebščine, v kotu na pultu pa na željo še LCD televizor.

Na nasprotni levi strani se razprostira velika jedilna miza okrog katere je speljana U klop. Miza in klop je postavljena za stopnico višje od tal salona, s čimer so pridobili več prostora v zadnji levi kabini. Celotni salon po robu stropa obkrožajo sodobne svetilke z LED diodami.

Desno spredaj domujeta krmar in njegov eventualni sopotnik. Armaturna plošča je lepa, v celoti izdelana iz lesa. Bolj je zanimivo, ker na njej ni klasičnih merilnikov za nadzor delovanja motorjev, temveč le LCD ekrani. Od klasičnih merilnikov najdemo samo pokazatelje goriva in pa položaja krmila. Meni osebno tak pristop sploh ni všeč in od klasičnih merilnikov bi si želel imeti vsaj še vrtljaje motorjev, ostale podatke pa je res praktično odčitavati kar z digitalnih ekranov.
Na testnem plovilu je bil na levi še velik 12″ Garmin-ov ploter z oznako 4012, bolj pa bi se na sodoben koncept podal ploter Garmin 5012, ki ima zaslon občutljiv na dotik. Skrajno desno sta še elektronski ročici plina motorjev in menjalnikov, ki dajeta pravi občutek. Sta namreč precej bolj trdi kot recimo Volvo Penta EVC, imata več hoda in niti enkrat se mi ni zgodilo, da ne bi vedel ali je motor v prestavi ali v prostem teku. Odlično!

V podpalubje nas vodijo tri stopničke, ki so ponovno osvetljene z LED svetilkami.

Levo in desno sta najprej vhoda v kabini za goste, ki sta skoraj identični. V vsaki najdemo dvojno posteljo, ki je na začetku na sredini rahlo ločena. Na zunanjem ležišču je višine nekaj več kot na notranjem, je pa tudi desna kabina malenkost bolj bogata pri višini. To je tudi normalno, saj je nad njo skiperski in kuhinjski del, ki ima lahko povišan pod, dočim si tega na levi strani zaradi mize v salonu ne moremo privoščiti.

Proti premcu se spustimo še za eno polovično stopnico. Na levi strani je vhod v kopalnico za goste z WC-jem, umivalnikom in tušem. Zračenje zagotavlja ovalno bočno okno, pri eventualnem tuširanju pa ostali del pregradimo z zaveso.

Spredaj so še vrata v lastniško kabino. Tukaj najdemo že običajno povišano zakonsko posteljo, na katero vodijo po obeh bokih tri stopnice. Na obeh bokih sta tudi dve lini, ki dajejo naravno svetlobo, žal pa ne omogočata odpiranja. Za zračenje je kljub temu dobro poskrbljeno preko treh pravokotnih stropnih oken.

Na desni strani je direktno iz lastniške kabine tudi edini vhod v lastniško kopalnico. Ta je praktično enako velika in z zrcalno postavitvijo kot tista za goste. To je tudi logično, saj se nahaja na popolnoma istem mestu na nasprotni strani plovila.

Tehnika in plovba:
Pod kokpitom so v isti prostor nameščeni generator in oba pogonska motorja. To sicer ni standardna izvedba in je bila želja lastnika plovila, da se generator iz zadnjega dela pomakne v motorni prostor. Meni se zdi taka rešitev odlična, pri tem pa ne vidim prav nobene slabosti.

Pogonska motorja sta najnovejša Yanmar dizla z oznako 6BY2-260, ki razvijata največjo moč 260 KM vsak pri cca. 4.000 vrt/min. Osnova teh motorjev je poznani BMW-jev 3.0 litrski vrstni 6 valjnik, ki domuje v limuzinah serije 3, 5 in tudi X3 ter X5. Seveda je motor sodoben turbo diesel s turbino, ki ima variabilno geometrijo, za odmerjanje goriva pa skrbi tehnologija vbrizga po skupnem vodu. Pri tem je treba poudariti, da gre sedaj za drugo serijo teh Yanmarjevih motorjev z oznako BY2, ki imajo odpravljene težave s pregrevanjem, ki so bile prisotne pri prvi verziji. Motor je odličen, izjemno tih ter ne povzroča nikakršnih vibracij. Svoje doda še dobra zvočna izolacija, zato je plovba povsem mirna.

Ko smo prižgali motorja in zapuščali portoroško marino, je Adriana skoraj neslišno drsela proti rahlim valovom pozno popoldanskega maestrala. Motorja sta res tiha, enako tudi med povečevanjem vrtljajev ni čutiti prav nobenih vibracij pogonskih gredi. Vgradnja motorjev je očitno izvedena prvovrstno in brez napak!
S hitrostjo 5 Kn plujemo proti sredini Piranskega zaliva in čakamo, da se motorji popolnoma ogrejejo. Potem dodamo malo plina in hitrost se poveča na cca. 10 vozlov. Takrat pa zvočni šok. Izpuhi postanejo preglasni in plovba ni več tako neslišna. Pri tem se učinek še dodatno pojača, saj se zvok izmenično pojavlja in izginja. Med plovbo pogledam preko razme kaj se dogaja na izhodu izpušnih plinov in vidim, kako val vsako sekundo oblije izpuhe. Tole bo nujno potrebno predelati. Predlagam vsaj vgradnjo dodatnega izpušnega lonca, ki bi dodatno zadušil zvok, še bolje pa predelavo izpušnega izliva. Če bi bil potegnjen nazaj po boku, bi plovba ostala tiha tudi pri teh hitrostih! Predelava je enostavna, zato tega ne štejem kot neko slabost, je pa hrup obvezno treba odpraviti, ker se tako elegantni barki nikakor ne poda!

Pospeševanja so zvezna plovba pa je možna pri katerikoli hitrosti od minimalnih 2,8 do največjih 23,6 vozla. Velikost in korak propelerjev so odlično ujeli saj sta motorja obremenjena povsem zvezno. To sem najprej med plovbo ocenil po občutku, na koncu pa ugotovil, da lahko tudi podatek o procentih obremenitve motorja odčitam na ekranu na armaturni plošči. Hrup samih propelerjev je zanemarljiv, tako da boljše praktično ne bi moglo biti. Še ena pohvala!

Trup tudi pri glisiranju pluje elegantno in brez vzdignjenega nosu celo brez uporabe flapov, če pa jih dodamo kakšnih 15% je plovba idealna, poraba goriva pa se tudi zmanjša za kakšen liter. Na poldeplasmanskih plovilih je meni največkrat v zavojih zelo moteče nagibanje navzven, Adriana pa se tukaj spremeni v gliser in se nagne navznoter. Obračajni krog je velik in povsem primeren velikosti plovila in pogonu preko gredi. Pri največji hitrosti lahko brez težav zaplujemo v 180 stopinjski zavoj s polnim odklonom krmila, takrat se Adriana nežno nagne navznoter, hitrost pade na cca. 17 vozlov in že smo pri koncu zavoja.

Val za plovilom je pri glisiranju lep in ne previsok, kar daje vedeti, da bo tudi poraba goriva v mejah normale.

Med testom je bilo morje precej mirno, zato občutka na pravem valu nismo mogli preizkusiti. In ker nam narava ni naredila vala, smo si ga ustvarili umetno. To smo počeli z Rodmanom 940, ki pri hitrostih med 12 in 18 vozli dviguje ogromen val, idealen za test. Ko z Adriano zapluješ na val nič ne poskoči, temveč se vanj zarije. To je lastnost poldeplasmanskega trupa, kar daje vedeti, da bo plovba vedno relativno udobna, pa čeprav nas ujame kakšno slabše vreme. Ob udarcu na val se dvigne ogromno vode, ki pa žal “prileti” tudi na premec in vetrobransko steklo. Pač tukaj ni kaj, poldeplasmanec manj poskakuje, zato pa večkrat potrebuješ brisalce.

Kje pa je Adriana?

Na spodnjih grafih se lepo vidi, da je trup pravi polizpodrivni in da to ni samo zaželena prodajna beseda. Pri konstruiranju so temu posvetili veliko pozornosti in dober trup jim je veliki meri uspel.
Na obeh spodnjih grafih leva krivulja prikazuje hitrost plovila v vozlih [Kn] v odvisnosti od vrtljajev motorja. Desna krivulja nam kaže porabo, na prvem grafu je ta podana v litrih na uro [l/h], na drugem pa v litrih na navtično miljo [l/NM].
Iz grafa hitrosti lepo vidimo, da trup pluje povsem izpodrivno do nekje 8 Kn, potem pa počasi preide v polglisiranje. Te vmesne faze je zelo malo, že pri 10 vozlih pa trup pluje polizpodrivno. Tako hitrost, kot tudi poraba goriva na uro od tu naprej naraščata povsem linearno. Iz grafov lahko ugotovimo, da je trup, za razliko od gliserjev, zmožen plovbe pri praktično katerikoli hitrosti.
Ekonomičnost plovbe nam kaže drugi graf in tudi tukaj ni presenečenj. Seveda je zelo ekonomična plovba s hitrostmi do 8 vozlov, potem pa poraba na miljo strmo naraste. Potovalna hitrost je tako lahko okrog 8 vozlov, kadar se nam nič ne mudi, potem pa bi priporočal okrog 12 Kn za umirjena potovanja in 17 Kn za takrat, ko bi nekam radi prišli hitreje. Kaj je komu najbolj pri srcu lahko ugotovi tudi iz spodnjih diagramov.
Če se vam ne mudi, boste pri 8 Kn porabili 14 l/h za oba motorja, na miljo pa ne potrebujete več kot 1,8 l goriva. Pri 12 vozlih hitrosti imata motorja točno 2.700 vrt/min, urna poraba obeh skupaj skoči na 45 l/h, na prevoženo miljo pa tako potrebujete že 3,8 l goriva. In kadar boste bežali pred nevihto pri 17 do 18 Kn boste motorje vrteli do 3.400 vrt/min, na uro vam bodo “popapcali” skoraj 80 l, na prepluto miljo pa nič več ekonomičnih 4,5 l dizelskega goriva.
Na testu smo preizkusili tudi polni plin, ki da maksimalno hitrost 23,6 Kn, motorja pa se takrat vrtita s 4.040 vrt/min. Skupna poraba je takrat natančno 107 l/h ali skoraj 4,6 l na prepluto miljo.
Pri tej hitrosti začne trup tudi povsem glisirati, zato se poraba na prepluto miljo z višanjem hitrosti praktično ne povečuje več. To nam daje vedeti, da bi z močnejšimi motorji lahko dosegli hitrosti tudi do 30 vozlov, vendar pa to ni smiselno, saj ima trup že pri 20 vozlih (pre)veliko porabo.

Testirana varianta motorjev je najšibkejša, vseeno pa je za normalno uporabo plovila povsem dovolj. Pomembno je vedeti, da je trup polizpodriven in ni namenjen doseganju hitrosti 30 Kn. Sicer pa je v ponudbi tudi Yanmar varianta z 2 x 315 KM in celo 2 x 380 KM. Če komu sodobni motorji s polno elektronike ne dišijo najbolj, potem bo 2 x 315 KM prava rešitev. V tem primeru gre namreč za povsem klasičen turbo diesel motor stare šole, brez kakršnekoli elektronike. Pravi delovni stroj izhaja iz avtomobilske Toyote, slabost pa je le ta, da na armaturno ploščo potem ne boste dobili vseh mogočih elektronskih podatkov o porabi goriva, tlaku turbin, obremenitvi motorja…

Tehnični podatki o plovilu:

Dolžina čez vse:            13,50 m
Dolžina trupa: 11,95 m
Širina: 4,20 m
Ugrez: 0,92 m
Masa plovila: 9.700 kg
Št. kabin / kopalnic: 3 / 2
Rezervoar goriva: 2 x 500 l
Rezervoar vode: 400 l
Motorji: 2 x 260 KM

Za konec:
Adriana 44 je odlično plovilo in za 340.000,00 EUR osnovne cene v tem dolžinskem rangu in segmentu plovil zagotovo ne morete kupiti nič boljšega. Seveda ni popolna, ima napake, nekatere se da tudi odpraviti, vendar pa je plovilo kljub temu dovolj luksuzno, da vas z njim ne bo nikoli sram tudi v družbi najboljših, najlepših in najimenitnejših.
Za konec še dve sliki lepotičke z večerne plovbe nazaj v portoroško marino…

besedilo: Sandi K.
foto: Sandi K.

Previous Article

Ponudba pri RAV Yachting

Next Article

Marinada 2009 – poročilo

Pogledajte ostale članke