Člani Morjeplovec.net smo naše aprilsko srečanje spet malenkost prestavili iz ustaljenih četrtkov in se zopet odločili za soboto. Na povabilo naših članov “Novinec” in “Skiper1” smo se odpravili v Velenje. Tam smo si ogledali muzej premogovništva, se spustili v jašek 170 m globoko, poslušali potopisno predavanje g. Reinharda Brečka in se najedli nepozabnega knapovskega golaža.

Že popoldan smo se zbrali na parkirišču pred Muzejem premogovništva oziroma starim jaškom rudnika. Vzdušje je bilo kot vedno zelo veselo, še skupisnka slika in gremo v nove zmage…

Pričakal nas je vodič Aleš, ki nam je dal napotke za varen vstop v muzej, ki je dejansko del rudnika in je povezan z aktivnim delom, kjer poteka odkop premoga.

Pomemben del rudarske opreme so svetilke, ki so danes v LED tehnologiji, pred leti pa so se uporabljale svetilke na repično olje, pa karbidovke in nazadnje še bencinske.

Opremljeni s čeladami in “knapovsko” malico, smo pripravljeni za vstop.

Seveda ob takšnih priložnostih ne sme manjkati “gasilska fotografija”. Prva še v notranjih prostorih, druga pa pred stolpom starega jaška.

Kot bonus smo si lahko ogledali tudi preko 100 let star mehanizem rudniškega dvigala, ki je vsa ta leta vsak dan v uporabi, še danes pa se z njim vsakodnevno vozijo obiskovalci muzeja.

Vstop v dvoetažno dvigalo in “adijo” naravna svetloba… S hitrostjo 4 m/s namreč potujemo 170 m globoko pod površje zemlje…

Žal iz samega rudnika oziroma muzeja pod zemljo nimamo slik, saj so tam prepovedane kakršnekoli elektronske naprave, seveda tudi mobiteli in foto kamere. Moram pa omeniti, da obisk muzeja priporočam vsakemu, saj si je drugače zelo težko predstavljati težavnost dela v rudniku. Na sredi poti smo imeli tudi malico v najglobji menzi v Evropi.

Po uri in pol zelo poučnega sprehoda po rovih rudnika smo se srečno vrnili z istim dvigalom, nasmejana množica pa je bila nadvse navdušena.

Seveda pa pravi “knapi” takoj po prihodu z jame spijejo eno pivce, ki takrat menda najbolj paše. Ker je do prve gostilne nekaj 100 m, nas je presenetil prtljažni prostor našega “Novinca”, kjer smo se lahko odžejali s tokrat brezalkoholnim pivom.

Ura se je že prevesila v večerno in odšli smo v gostišče Jezero. Po aperitivu in začetnem “čveku”, je s svojim potopisnim predavanjem pričel g. Reinhard Brečko, ki je dolga leta živel na drugi strani Atlantika, potem pa se je nekega dne odločil in iz Karibov zaplul proti Evropi…

Predavanje s podporo diapozitivov je bilo tako zanimivo, da je marsikdo prigode g. Brečka poslušal z odprtimi usti. Za konec je g Brečko predstavil še svojo knjigo z naslovom “71 dni plave samote”, ki opisuje njegovo pot iz Portorika (Karibi) do Pirana.

Ker je prišel g. Brečko na predavanje s polno “bojno” opremo, smo nekateri z veseljem brskali po različnih navtičnih kartah sveta, peljarjih in ostalih priročnikih, ki smo jih imeli v rokah prvič.

V naših želodcih je malica, ki smo jo imeli na veliki globini že počasi izpuhtela in knapovski golaž je prišel ravno ob pravem času. Jed je izjemno dobra, sestavljena iz dveh vrst mesa in gob. Tudi to priporočam vsakemu, ki se bo odločil obiskati Velenje. Ker je bila hrana tako dobra, smo za nekaj minut prav vsi utihnili in se posvetili svojemu priboru…

Sledilo je še prosto druženje in težke morjeplovske debate, ki jih redno obnavljamo vsak mesec…

Spet smo se imeli nadpovprečno dobro, zraven smo se veliko naučili, v mislih ob diapozitivih odjadrali na Karibe in konec koncev tudi dobro jedli. Ob tem bi se še enkrat zahvalil našima članoma “Novinec” in “Skiper1”, ki sta organizirala čudovit morjeplovski dan! Zahvala tudi našemu vodiču po rudniku Alešu, g. Reinhardu Brečku za zanimivo potopisno predavanje in pa osebju gostišča Jezero, ki je poskrbelo za naše želodčke in nas v gostišču “prenašalo” tudi še malo preko uradnega odpiralnega časa. Hvala vsem in se vidimo maja!

Več slik s srečanja pa si lahko ogledate v Galeriji!

besedilo: Sandi K.
foto: Chawa