London Boat Show 2009
Objavljeno: Pe Jan 16, 2009 11:07
Ura je 5.00 zjutraj, torek 13.01.2009. Še je temno. Vstanem iz tople postelje. Kopalnica, garderoba, kuhinja – skuham si kavo in vlijem v lonček »Coffee to go«, zaprem s pokrovom, se oblečem in vzamem kovček. Kavo bom spil v avtu – škoda časa. Zadnji pregled: denarnica, osebna, denar, kartice, vaucherji natisnjeni na A4 papir in grem v avto.
Ura je 5.30, vžgem avto in grem, tretjič v London, prvič na Boat Show, letos že 55-ti. Čestitke za jubilej!
Peljem skozi Slovenijo, pred »mejo« še natočim gorivo,…. Fernetiči,… mimo Trsta,…. po avtocesti do Benetk. Ura je 8.35,…. Benetke letališče Marko Polo. Sam sebi čestitam, vsakič sem bolj hiter,…. Do kdaj? Upam, da se mi nikoli nič ne naredi. Poiščem parkirišče v 5. kategoriji, ta je najcenejši, 11 Eur/dan. Poceni parking pomeni oddaljen parking, tudi do 10 minut od letališča, torej opravim še jutranji sprehod, ter vlečem kovček in torbo s prenosnikom, kot »dalmatinski čatovar –beri dalmatinska mula za prenašanje tovora). Še dobro, da je topleje kot pri meni doma, kjer je bilo zjutraj -9 stopinj, tu pa je dobrih 5 stopinj nad ničlo.
Opravim Booking, potem pa streptease – jakna dol, čevlji dol, pas dol, hlače skoraj same padejo na tla, kovanci ven in grem čez »rentgen«, ….. piska….. jeb.. ga,….. karabinjer pokaže na uro, dam jo dol in grem čez,… spet piska…… Obstanem in dvignem roke. Pride kosmat karabinjer in me šlata, pardon,… tipa in boža. Prisloni še nekakšno veliko črno liziko in drsi po mojem telesu. Ufffff, pa bi me vsaj ona tvoja prijateljica, pa čeprav ima 80 kil, njej bi vseeno raje držal, kot tebi. Nič ne najde, spusti me naprej. Ja fantje, pozabil sem vam povedat, da sem že v letih in imam še svinčene plombe, pa železen mostiček,….
Torej zato piska. Streptease končan,… in se lahko oblečem…. Kaj pa plačilo????? Aja, poberem svoje kovance iz škatle in se zadovoljim z njimi. Ker sem prehiter si zaželim prave italijanske Illy kave. »Prosim en expresso, pa ne kratek in ne americano, samo podaljšan. Pa črn prosim, brez mleka….« Plačam in stroj zmelje, drugi stroj naredi črno opojno tekočino. Dobim kavo. Jeb.. ti! V mislih preklinjam, dobil sem namreč ameriško kavo (podaljšana voda z dodatkom kave, ki se je spustila čez kavni prah, cca 1,5 dcl). Ovlažim ustnice, …ne gre v želodec. Pustim jo in grem proti izhodu, kjer me čaka letalo EasyJeta. Tokrat se točno vkrcamo in točno odrinemo proti vzletni stezi. Popolnoma druga pesem kot zadnja, s špansko Iberio, ko sem v Madridu obstal za 38 ur na letališču zaradi stavke pilotov. Vzlet,…… vzpenjanje,….. megla,…. Oblaki,…. Stevardese hodijo sem in tja, ponujajo proti plačilu sendviče in pijačo. Ne hvala, nič ne bom! Free Shop na kolesih, nič ne prodajo, le voziček so »prošetali«. Pisk nad glavo in pokaže se lučka za pripenjanje varnostnega pasu. Spuščamo se,…. Malo vibriranja, tresenja,…. To bo turbolenca,…. Mogoče so nabiti oblaki,… pristanek na Gatwicku. Leteli smo 2 uri in 5 minut. Izstopimo in sem že pred policijo, pokažem osebno (kot na hrvaški carini, kljub temu, da smo še vedno v EU), izstopim iz letališča, kupim na avtomatu obe vozovnici (za zunanjo in podzemno železnico), avtomat mi pobere s kartice 11 funtov. Grem na »cash machine« in si potegnem z računa še 100 funtov, več ne smem zapraviti. Pride vlak, vstopim in se peljem do London bridgea, kjer se spustim v »tube« in se usedem na podzemni vlak, ki me popelje do Canning Towna, po stopnicah gor,… ni prav,… še eno nadstropje, …. Tekoče stopnice,… pridem na površje. Levo ali desno??? Pogledam tablo in preberem. Pride vlak, sreča, je pravi. Sedem za dve postaji do Custom House in izstopim. Sejemsko poslopje, ja… saj piše ExCeL. Vsepovsod table Boat Show.
»Prosim eno vstopnico in povejte mi, ali imate dvo dnevne, nisem anglež, zato bom tu dva dni?« Mlada dama me pogleda in me s trdo popačeno angleščino napoti na 10 m oddaljeno okence. Se mi zdi, da še slabše obvlada angleščino kot jo jaz. »Ona gospodična me je poslala k vam« in pokažem s prstom. Balkanc!!!!! Poslušte zdaj to! Ker sem gost iz Evrope, plačam 15 funtov in dobim sedemdnevno vstopnico za ogled sejma. Vauuuuu! Hotel imam plačan samo za eno noč. Razmišljam ali naj ostanem še dlje? Sem pač dobil karto zastonj. Se splača??? (šalim se) Slikam se pri njih, vzamejo mi še 2 funta. Oddam kovček, plačam še en funt, računalnika nočejo. Ga bom pač nosil s sabo. Sejem je v dveh ogromnih halah, na zunanjem doku Temze pa mogoče še 15 plovil. Pravijo, da je vse skupaj razstavljenih 1700 plovil. Kje pa so ta plovila????
Prva hala, motorna plovila. Naredim si načrt in grem počasi,… Windy…Princes…Pearl…Nord West,…Whaler,…Atlantis,…Fairline,… Kaj pa je to!!!!! Sunseeker!!!!! Več kot 10 plovil in to kakšnih. Mater,… en je dolg sigurno 30 metrov in to v hali!!!! Kaj takšnega pa ne. Najprej je na ogled James Bondov gliser, nato po stopnicah. Gospa me spusti naprej, ker imam okoli vrata kartico s sliko, kot jo imajo razstavljalci. Ogledam si številke v feetih: 43, 52, 62, 72, 84 in celo Predator 92!!!! Vprašam, če si ga lahko ogledam. »Seveda, izvolite.« Grem korak naprej, se obrnem in se zahvalim. Obstanem. Sem prav slišal, lahko si ogledam in stopim na do sedaj največjo yahto, na katero sem stopil???? Hvala onemu zgoraj, verjetno jim je prišepnil, da ga ne bom kupil, ampak gledanje je baje zastonj. Sezujem se in mi dovolijo samostojni ogled po plovilu. V njem je že nekaj »firbcev« kot sem jaz in se srečujemo. Vzamem fotoaparat in fotkam in fotkam in fotkam, ….. kot novinar, brez Press izkaznice (he, he, he). Ogledam si plovilo vredno 5 milijonov (se napiše milionov ali milijonov??) revež, še napisati ne znam prav, kaj šele da bi plovilo kupil. Koliko denarja!!!! Pet miljonov,… to je 10.000 bankovcev po 500 Eur, kar pomeni 100 rdečih kupčkov po 100 rdečih listkov vezanih v šop. Fuck! Potrebno se je dol usest, si vzeti čas in ta denar preštet. Kaj šele zaslužit! Potreben čas za štetje na roke, cca en šiht, če se preveč ne tresejo roke, ko šteješ tuj denar. Plovilo je lepo, vendar ga tokrat ne bom kupil. No ja, naročil bi ga, pa sem pravkar naročil nov 41 Fly. Dekleta, hvala, ….mogoče drugo leto. Pogledam še Predatorja 84. Ne hvala, ta pa je prepoceni, komaj 4 miljione. Ne hvala, tako nizko se pa ne bom spuščal!!! Grem, zapustim prizorišče in grem na kavo. Se usedem in pomirim želje. Pogledam še druga plovila in sejem se ob 19 uri zapre. Da ne bom zadnji, odidem pol ure prej. Nimam daleč, čez cesto sejma imam v enem od mnogih hotelov tudi sam svojo rezervirano sobo. Večerja v pravem Pubu z ne vem kolikimi znamkami piva in žganjarije. Naročim in pojem večerjo. Lahko noč!
Jutro, pogledam skozi okno,… rosi. Pač London. Grem na zajtrk: umešana jajca, pečena slanina, pečen paradižnik, krompirjev file, kuhan fižol, klobasice z žara,… salame, ….. ter obvezen toast.
Ura je 10 in grem čez cesto v stavbo. Danes grem najprej ven, na dok, pogledati tisto »sroušno«. Pogledam, dve plovili, nič novega. Na velike me ne spustijo. Na koncu je vojaška ladja HMS Westminster. Stara ropotarnica kraljeve mornarice, ki še vedno pluje med Londonom, New Yorkom, Sydneyem, Dubaiem,… in na njej »baje« delajo vse naprave. Ogledam si jo in radovedno stiskam na sprožilec žepnega fotoaparata. Pristopi eden oficir in me prosi, naj ne fotkam več. Ok. Ne bom, častna Titova!
Užaljen zapustim ladjo in grem v halo B. Pravkar se odvija modna revija s predstavitvijo navtičnih oblačil, HH, Musto, Henry Loyd, …. Potem jo zagledammmmmm. Jeb.. znamke in obleke, …. Kaka baba, pa še mulatka po vrhu. Pa v kopalkah. U jeb.. te! Ostanem še naprej in gledam. Pride gologlava ritasta črnka v tangicah. Dvakrat žgana! Meša al´ meša. Men se že tud!!! Pride spet »moja« mulatka s »fedrastimi« lasmi. Tokrat oblečena v plašč od firme Gio. Užaljen se obrnem in se odpravim na raziskovanje nove hale. Od Gia ničesar ne kupim, me je razočaral. Čeprav nisem ljubitelj jadrnic, jih vseeno pogledam. Hanse, Beneteau,…Oyster,…Moody,…. X Yacht,…..Southerly,…. Legend,… Ena lepša od druge. Ampak res!
Pogledam nekaj štandov, kjer ponujajo razne inovacije in se ustavim pri umetnem tiku. 100 funtov za kvadrat. Dobiš ga v roli, nalepiš pa s Siko. Malo še pogledam oblačila, obutev in nekaj tudi sam kupim. To za ženo, to za sina, … no ja pa še eno darilo za mene… Spet se prazni moj Mastercard. Ura je čas, čas pa me lahko stane nakupa še ene letalske vozovnice. Torej pohitim v hotel, vzamem kovček in prenosnik, katerega nisem potreboval in grem po isti poti nazaj, le težji zaradi vtisov. Pridem po uri in pol na letališče Gatwick in se vkrcam na letalo za Benetke. Dvignemo se pod oblake v črno temo. V mislih obujam slike iz sejma. Ja lepo je bilo. Ustavil sem se pri nekaterih dealerjih, nekaterih direktorjih firm in pokramljal, povprašal, se dogovarjal in pogajal. Ja seveda, saj nisem šel samo na ogled, saj sem šel tja z upanjem, da naredim kak »kšeft«. Mislim, da je kar nekaj v zraku in upam, da mi kaj »rata«.
Pristanem v Benetkah, dežuje, ura je 21.30 in grem proti avtu. Poženem se proti domu in avto mi pere dež, v naši deželi pa beli sneg in ne splužena avtocesta. Zmanjšam na 80 km/h in pricijazim do doma. Ura je 1.00 zjutraj.
Tokrat sem napisal svoje doživetje malo drugače, brez podatkov. Torej, upam, da se niste preveč dolgočasili pri branju.
Dusseldorfa ne bom opisoval, ker vem, da je šlo kar nekaj morjeplovcev pred mano. Mislim, da bo kakšen vtis iz sejma nalepil Admin. Jaz grem šele v sredo 21. Januarja, za tri dni. Spet bo luštno!!!!
Še nekaj fotk, brez komentarja in LP od mene!
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
[/img]
Ura je 5.30, vžgem avto in grem, tretjič v London, prvič na Boat Show, letos že 55-ti. Čestitke za jubilej!
Peljem skozi Slovenijo, pred »mejo« še natočim gorivo,…. Fernetiči,… mimo Trsta,…. po avtocesti do Benetk. Ura je 8.35,…. Benetke letališče Marko Polo. Sam sebi čestitam, vsakič sem bolj hiter,…. Do kdaj? Upam, da se mi nikoli nič ne naredi. Poiščem parkirišče v 5. kategoriji, ta je najcenejši, 11 Eur/dan. Poceni parking pomeni oddaljen parking, tudi do 10 minut od letališča, torej opravim še jutranji sprehod, ter vlečem kovček in torbo s prenosnikom, kot »dalmatinski čatovar –beri dalmatinska mula za prenašanje tovora). Še dobro, da je topleje kot pri meni doma, kjer je bilo zjutraj -9 stopinj, tu pa je dobrih 5 stopinj nad ničlo.
Opravim Booking, potem pa streptease – jakna dol, čevlji dol, pas dol, hlače skoraj same padejo na tla, kovanci ven in grem čez »rentgen«, ….. piska….. jeb.. ga,….. karabinjer pokaže na uro, dam jo dol in grem čez,… spet piska…… Obstanem in dvignem roke. Pride kosmat karabinjer in me šlata, pardon,… tipa in boža. Prisloni še nekakšno veliko črno liziko in drsi po mojem telesu. Ufffff, pa bi me vsaj ona tvoja prijateljica, pa čeprav ima 80 kil, njej bi vseeno raje držal, kot tebi. Nič ne najde, spusti me naprej. Ja fantje, pozabil sem vam povedat, da sem že v letih in imam še svinčene plombe, pa železen mostiček,….
Torej zato piska. Streptease končan,… in se lahko oblečem…. Kaj pa plačilo????? Aja, poberem svoje kovance iz škatle in se zadovoljim z njimi. Ker sem prehiter si zaželim prave italijanske Illy kave. »Prosim en expresso, pa ne kratek in ne americano, samo podaljšan. Pa črn prosim, brez mleka….« Plačam in stroj zmelje, drugi stroj naredi črno opojno tekočino. Dobim kavo. Jeb.. ti! V mislih preklinjam, dobil sem namreč ameriško kavo (podaljšana voda z dodatkom kave, ki se je spustila čez kavni prah, cca 1,5 dcl). Ovlažim ustnice, …ne gre v želodec. Pustim jo in grem proti izhodu, kjer me čaka letalo EasyJeta. Tokrat se točno vkrcamo in točno odrinemo proti vzletni stezi. Popolnoma druga pesem kot zadnja, s špansko Iberio, ko sem v Madridu obstal za 38 ur na letališču zaradi stavke pilotov. Vzlet,…… vzpenjanje,….. megla,…. Oblaki,…. Stevardese hodijo sem in tja, ponujajo proti plačilu sendviče in pijačo. Ne hvala, nič ne bom! Free Shop na kolesih, nič ne prodajo, le voziček so »prošetali«. Pisk nad glavo in pokaže se lučka za pripenjanje varnostnega pasu. Spuščamo se,…. Malo vibriranja, tresenja,…. To bo turbolenca,…. Mogoče so nabiti oblaki,… pristanek na Gatwicku. Leteli smo 2 uri in 5 minut. Izstopimo in sem že pred policijo, pokažem osebno (kot na hrvaški carini, kljub temu, da smo še vedno v EU), izstopim iz letališča, kupim na avtomatu obe vozovnici (za zunanjo in podzemno železnico), avtomat mi pobere s kartice 11 funtov. Grem na »cash machine« in si potegnem z računa še 100 funtov, več ne smem zapraviti. Pride vlak, vstopim in se peljem do London bridgea, kjer se spustim v »tube« in se usedem na podzemni vlak, ki me popelje do Canning Towna, po stopnicah gor,… ni prav,… še eno nadstropje, …. Tekoče stopnice,… pridem na površje. Levo ali desno??? Pogledam tablo in preberem. Pride vlak, sreča, je pravi. Sedem za dve postaji do Custom House in izstopim. Sejemsko poslopje, ja… saj piše ExCeL. Vsepovsod table Boat Show.
»Prosim eno vstopnico in povejte mi, ali imate dvo dnevne, nisem anglež, zato bom tu dva dni?« Mlada dama me pogleda in me s trdo popačeno angleščino napoti na 10 m oddaljeno okence. Se mi zdi, da še slabše obvlada angleščino kot jo jaz. »Ona gospodična me je poslala k vam« in pokažem s prstom. Balkanc!!!!! Poslušte zdaj to! Ker sem gost iz Evrope, plačam 15 funtov in dobim sedemdnevno vstopnico za ogled sejma. Vauuuuu! Hotel imam plačan samo za eno noč. Razmišljam ali naj ostanem še dlje? Sem pač dobil karto zastonj. Se splača??? (šalim se) Slikam se pri njih, vzamejo mi še 2 funta. Oddam kovček, plačam še en funt, računalnika nočejo. Ga bom pač nosil s sabo. Sejem je v dveh ogromnih halah, na zunanjem doku Temze pa mogoče še 15 plovil. Pravijo, da je vse skupaj razstavljenih 1700 plovil. Kje pa so ta plovila????
Prva hala, motorna plovila. Naredim si načrt in grem počasi,… Windy…Princes…Pearl…Nord West,…Whaler,…Atlantis,…Fairline,… Kaj pa je to!!!!! Sunseeker!!!!! Več kot 10 plovil in to kakšnih. Mater,… en je dolg sigurno 30 metrov in to v hali!!!! Kaj takšnega pa ne. Najprej je na ogled James Bondov gliser, nato po stopnicah. Gospa me spusti naprej, ker imam okoli vrata kartico s sliko, kot jo imajo razstavljalci. Ogledam si številke v feetih: 43, 52, 62, 72, 84 in celo Predator 92!!!! Vprašam, če si ga lahko ogledam. »Seveda, izvolite.« Grem korak naprej, se obrnem in se zahvalim. Obstanem. Sem prav slišal, lahko si ogledam in stopim na do sedaj največjo yahto, na katero sem stopil???? Hvala onemu zgoraj, verjetno jim je prišepnil, da ga ne bom kupil, ampak gledanje je baje zastonj. Sezujem se in mi dovolijo samostojni ogled po plovilu. V njem je že nekaj »firbcev« kot sem jaz in se srečujemo. Vzamem fotoaparat in fotkam in fotkam in fotkam, ….. kot novinar, brez Press izkaznice (he, he, he). Ogledam si plovilo vredno 5 milijonov (se napiše milionov ali milijonov??) revež, še napisati ne znam prav, kaj šele da bi plovilo kupil. Koliko denarja!!!! Pet miljonov,… to je 10.000 bankovcev po 500 Eur, kar pomeni 100 rdečih kupčkov po 100 rdečih listkov vezanih v šop. Fuck! Potrebno se je dol usest, si vzeti čas in ta denar preštet. Kaj šele zaslužit! Potreben čas za štetje na roke, cca en šiht, če se preveč ne tresejo roke, ko šteješ tuj denar. Plovilo je lepo, vendar ga tokrat ne bom kupil. No ja, naročil bi ga, pa sem pravkar naročil nov 41 Fly. Dekleta, hvala, ….mogoče drugo leto. Pogledam še Predatorja 84. Ne hvala, ta pa je prepoceni, komaj 4 miljione. Ne hvala, tako nizko se pa ne bom spuščal!!! Grem, zapustim prizorišče in grem na kavo. Se usedem in pomirim želje. Pogledam še druga plovila in sejem se ob 19 uri zapre. Da ne bom zadnji, odidem pol ure prej. Nimam daleč, čez cesto sejma imam v enem od mnogih hotelov tudi sam svojo rezervirano sobo. Večerja v pravem Pubu z ne vem kolikimi znamkami piva in žganjarije. Naročim in pojem večerjo. Lahko noč!
Jutro, pogledam skozi okno,… rosi. Pač London. Grem na zajtrk: umešana jajca, pečena slanina, pečen paradižnik, krompirjev file, kuhan fižol, klobasice z žara,… salame, ….. ter obvezen toast.
Ura je 10 in grem čez cesto v stavbo. Danes grem najprej ven, na dok, pogledati tisto »sroušno«. Pogledam, dve plovili, nič novega. Na velike me ne spustijo. Na koncu je vojaška ladja HMS Westminster. Stara ropotarnica kraljeve mornarice, ki še vedno pluje med Londonom, New Yorkom, Sydneyem, Dubaiem,… in na njej »baje« delajo vse naprave. Ogledam si jo in radovedno stiskam na sprožilec žepnega fotoaparata. Pristopi eden oficir in me prosi, naj ne fotkam več. Ok. Ne bom, častna Titova!
Užaljen zapustim ladjo in grem v halo B. Pravkar se odvija modna revija s predstavitvijo navtičnih oblačil, HH, Musto, Henry Loyd, …. Potem jo zagledammmmmm. Jeb.. znamke in obleke, …. Kaka baba, pa še mulatka po vrhu. Pa v kopalkah. U jeb.. te! Ostanem še naprej in gledam. Pride gologlava ritasta črnka v tangicah. Dvakrat žgana! Meša al´ meša. Men se že tud!!! Pride spet »moja« mulatka s »fedrastimi« lasmi. Tokrat oblečena v plašč od firme Gio. Užaljen se obrnem in se odpravim na raziskovanje nove hale. Od Gia ničesar ne kupim, me je razočaral. Čeprav nisem ljubitelj jadrnic, jih vseeno pogledam. Hanse, Beneteau,…Oyster,…Moody,…. X Yacht,…..Southerly,…. Legend,… Ena lepša od druge. Ampak res!
Pogledam nekaj štandov, kjer ponujajo razne inovacije in se ustavim pri umetnem tiku. 100 funtov za kvadrat. Dobiš ga v roli, nalepiš pa s Siko. Malo še pogledam oblačila, obutev in nekaj tudi sam kupim. To za ženo, to za sina, … no ja pa še eno darilo za mene… Spet se prazni moj Mastercard. Ura je čas, čas pa me lahko stane nakupa še ene letalske vozovnice. Torej pohitim v hotel, vzamem kovček in prenosnik, katerega nisem potreboval in grem po isti poti nazaj, le težji zaradi vtisov. Pridem po uri in pol na letališče Gatwick in se vkrcam na letalo za Benetke. Dvignemo se pod oblake v črno temo. V mislih obujam slike iz sejma. Ja lepo je bilo. Ustavil sem se pri nekaterih dealerjih, nekaterih direktorjih firm in pokramljal, povprašal, se dogovarjal in pogajal. Ja seveda, saj nisem šel samo na ogled, saj sem šel tja z upanjem, da naredim kak »kšeft«. Mislim, da je kar nekaj v zraku in upam, da mi kaj »rata«.
Pristanem v Benetkah, dežuje, ura je 21.30 in grem proti avtu. Poženem se proti domu in avto mi pere dež, v naši deželi pa beli sneg in ne splužena avtocesta. Zmanjšam na 80 km/h in pricijazim do doma. Ura je 1.00 zjutraj.
Tokrat sem napisal svoje doživetje malo drugače, brez podatkov. Torej, upam, da se niste preveč dolgočasili pri branju.
Dusseldorfa ne bom opisoval, ker vem, da je šlo kar nekaj morjeplovcev pred mano. Mislim, da bo kakšen vtis iz sejma nalepil Admin. Jaz grem šele v sredo 21. Januarja, za tri dni. Spet bo luštno!!!!
Še nekaj fotk, brez komentarja in LP od mene!
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
[/img]
.
