Kot vsako leto, tokrat že tretjič, sem se odpravil na 12 dnevne počitnice in tudi tokrat sem se odločil za morje in križarjenje. Ker sem vedel, da so destinacije okoli otokov in turističnih mest kjer trenutno ni sezona in ni tropske vročine v teh mesecih zelo poceni, izbira destinacije sploh ni bila težavna. Počakal sem na zadnji trenutek pred odhodi in se prijavil. Za malo denarja sem dobil notranjo kabino na osmem nadstropju bolj proti krmi.

Svojo pot sem začel zgodaj zjutraj in po šestih urah vožnje do Savone (Italija) in prevoženih 757 km, sem prispel na cilj. Prijazni uslužbenci Coste so mi preložili prtljago, prevzeli avto in že malo kasneje sem se po terminalu v dveh nadstropjih približal velikanki. Na terasi terminala s spremljevalko spijem kavo in pogledam proti ladjedelnici Azimuta kjer, verjetno zaradi recesije, čaka na kupce več deset plovil višjega cenovnega razreda. Pozovejo številko osem in na vrsti sva za vkrcanje. Najprej obvezno fotografiranje ob zaščitnem znaku in napisu Coste Concordie, preverjanje dokumentacije in potnih listov, na ladji obvezen koktajl in že sva pred svojo sobo. Razpored poznam, saj sem vsako leto v podobni sobi. Malo se ogledam in odidem na deveto nadstropje, kjer so jedilnice in samopostrežni pulti, se najem in uživam. Pred 17:00 uro moram še v sobo, ker vem, da bodo do takrat prinesli kovčke poleg tega pa si moram nadeti rešilni jopič za obvezno reševalno vajo.

Drugi dan smo morali preživeti na morju, ker nas je pot vodila poleg Korzike, Sardinije in Sicilije proti Grčiji. Ko smo prišli v Jonsko morje je bilo to nehvaležno in visoki valovi so udarjali v ladjo. Velikanka se je upirala morju, vendar potnikom je bilo slabo, bazene so zaprli in čez njih potegnili mrežo, ker se je izlivala voda, plesalci pa so le s težavo plesali in se večkrat lovili na nogah. To sem doživel prvič in se spraševal, kaj bi delalo z mojo Bavario.
Ko prispemo v Grčijo najprej pristanemo v malem mestu Katakalona, naslednji dan pa v Pireju. Po zajtrku sem še enkrat prebral Berlitzov vodnik po Atenah in ta pravi, da so taksisti prijazni in poceni.

Noč je bila kratka, saj sem od pešačenja in svežega zraka lepo zaspal. Zjutraj ladja pristane v Turčiji, v velikem pristaniškem mestu Izmir.

Naslednji dan spet Grčija, pristanek na turističnem Rodosu. Lepo mesto in prijazni ljudje, bogato založene trgovine in butiki, ki pa so odprti samo zaradi tega, ker je v mesto prišla ladja z veliko turisti.

Sedmo jutro na ladji in pristanek ob 8.00 uri v Limassolu na Cipru. Danes bo kratek postanek, le šest ur.

Danes je tako imenovani dan na morju, naš deveti dan dopusta. Danes in jutri bom počival in bral knjigo Mirana Tepeša – Z vetrom, katero sem kupil po pošti in jo nesel s sabo na ladjo, da si krajšam čas. Popoldan se odpravim s fotoaparatom po ladji, da jo fotografiram v celotni veličini.

Enajsti dan, pa še nedelja, Gospodov dan! Pridemo v Civitavecchio. Še zadnji izlet opravim v samostojni režiji in z minimalnimi stroški. Grem na železniško postajo in za povratno karto plačam 9 Eur po osebi. Hitri metro me odpelje do Rima, pravzaprav točno do Vatikana na trga Sv. Petra. Pridemo na trg in Bingoooooo! Pravkar se bo pričela sveta maša, kjer bo s svojega okna maševal sam Sveti oče. Torej za mene, ki nisem krščansko vzgojen in naša družina ni bila verna, to pomeni nekaj novega in lahko rečem, da je to pika na i celotnega potovanja.

Zjutraj se zbudim, uredim in se zavem, da je danes dvanajsti dan dopusta. Malo se razžalostim, a vseeno razveselim bližnjega prihoda domov. Vsepovsod je lepo, a najlepše je le doma. Zato sva po izstopu iz ladje prevzela kovčke in avto ter po avtocesti prevozila do doma naslednjih 757 km. Del te reportaže delim tudi z vami, tako tekstovno in slikovno, vse dobrote pa sem žal že pojedel!
Celotno reportažo z mnogo slikami si lahko ogledate na forumu v temi Zanimive poti naših morjeplovcev.

besedilo: Jasmin Č., povzetek Sandi K.
foto: Jasmin Č.