OdgovorNapisal/-a heron » So Avg 08, 2015 15:59
Mogoče tole ni toliko o Frenku in Janezu, so pa Janezi lahko zelo različni med sabo.
Čas: kak teden nazaj, kraj velik zaliv Uvala Južna Slatina čisto na jugu Oliba.
Z ženo uživava na sidru in gledava dve jadrnici, ki se bližata zalivu.
Obe nemški zastavi in obe slovenske posadke. Po en par na vsaki. Izgleda, da se poznajo.
Prva:
Mož za krmilom, žena s polarizacijskimi očali na premcu gleda kam bosta vrgla sidro. Malo si pomahata, malo se pogovorita, sidro pade v vodo. Se vidi, da ženska obvlada, ker je lepo izbrala mikrolokacijo in dajala jasna in nedvoumna navodila krmarju, ki je verjetno tudi obvladal, a se mu ni bilo treba precej truditi, ker je vse špilalo.
Zategneta, nista čisto zadovoljna, ponovita, zategneta, drži.
Še z masko preverit za vsak slučaj in v nekaj minutah sta varno sidrana.
Tam je dno zoprno, ker je malo peska na skalnatem dnu, vmes trava, skratka dovolj možnosti, da slabo sidraš.
Druga:
Že od daleč se sliši dretje kapitana. Ko se pribljižata vidiš na premcu dobro ogorelega, kot suha sliva posušenega starejšega kapitana, kako se dere na krmarko. Ona izgleda mlajša, giblje se gracizono, in nosi širok slamnik, ki jo ščiti pred močnim soncem.
On stoji tam na žgočem soncu zgoraj gol, brez klobuka ali očal, v spranih kratkih hlačah, ki mu lezejo dol, in komandira. Po mojem hoče zakriti svoje lastno neznanje, ali zavrte frustracije iz službe, kdo bi vedel.
Komande pa v stulu "bolj tja" pri čemer ni definiral kam je to, niti z besedo niti s kretnjo. Reva za krmilom mu mora brati misli.
Komandi stop sledi ploha psovk, ker se barka ni ustavila na 1 cm. Lahen veterc jo začne počasi obračati. Jasno, ko pa stojijo. On se na vse pretege dere: A nimaš nobenega občutka na krmilu? Desno! (Ja kako naj obrača, če stojijo). Kam greš zdaj, ne tako! Pa ti nimaš pojma. Daj še enkrat, a boš znala, ker ti nikoli ne rata. Pa ne tja! Pa kaj si zmesana? Kokoš nora. A res nič ne znaš.
Ko se ustavijo na dokaj dobrem mestu stari nekaj mečka - seveda v navalu dretja je odložil daljinca od vinča in ga zdaj pobira in išče gumb za dol. Medtem pa vetrič barki malo odnese premec od vetra. On tega seveda ne opazi in spušča verigo in se dere na svojo żensko za krmilom.
Za moj okus je ona odlično delala na motorju, tako da se je veriga polagala od sidra z vetrom. Ampak, ker je barka bila malo postrani bi morala oba le počakati, da ju poravna in potem zategniti. Ampak ne. Posušena sliva od kapitana je je tako drl, da sploh ni opazil, da so dobro sidrani. Le še zategnit bi morali. Poslal je żensko na premec, naj sama dvigne sidro, ker ne zna vozit. A bog ne daj, da bi zvila sidro, ker itak vedno vse pokvari. Medtem se tako dere, da začneva z ženo razmišljat, da bi se prestavila drugam, ker toliko dretja nama na dopustu ni treba poslušat. Moja je pripomnila, da če bi se nekdo nanjo tako drl bi padel z barke takoj, ko bi bili dovolj daleč od obale.
Njegova żenska - żenska pišem zato, ker ne vem ali je bila žena, ljubica ali hčerka - vsekakor je izgledala mlajša in precej bolj prefinjena od suhe slive, pa je vse stoično prenašala.
Žena s sodenje barke je z masko gledala njihovo sidro in jim javila, da je OK.
A to starega ni ustavilo. Ker se je togotno odločil, da je treba ponovit je treba ponovit. Saj je vendar on kapitan.
Ker očitno tam ni bilo dobro mesto sta šla srečo poizkusit na drugi konec zaliva, par sto metrov stran. Motorja se ni nič slišalo, njega pa še preveč. Tudi tam ni bilo dobro, zato sta se vrnila. Končno jima je nakako uspelo.
Pomislil sem, da bo nazadnje nad zalivom zavladal mir, ker njunima znancema iz sosednje jadrnice se je videlo, da jima je že pošteno nerodno, da se poznajo.
Pa ni bilo nič od miru.
Stari je še kar nekaj težil. Saj bi napisal, kaj je govoril, a bi mi admin moral skoraj vse besede črtati.
Ko je v nekem trenutku ona skromno pripomnila, da je težko uganit kaj hoče se je vsul tak plaz psovk, da sva se z ženo spogledala, dvignili smo sidro in se umaknili na sever otoka. Še ko sva bila že precej daleč se je v daljavi slišalo dretje in preklinjanje.
Jaz s takim tipom ne bi zdržal na barki več kot nekaj minut. Potem pa bi se enen od naju izkrcal, ali pa bi ga odnesli.
Tega res ne razumem.
Človek je prišel na dopust. V krasnem vremenu na lepi jadrnici je v družbi precej lepše ženske in prijateljev na sosednji barki sidran v prekrasnem zalivu.
On pa ne neha nabijat. A ni škoda svoj lajf zafurat za to, da si 24/7 siten in tečen kot driska.
Mar bi se ozrl okrog sebe, gledal turkizno plavo vodo, poslušal šumenje morja in oddaljene škržate, pohvalil svojo ženskico, kako dobro izgleda v slamniku s širokimi krajci in v lahni poletni bluzi, ki jo je zapeljivo zavezala z vozlom na trebuščku.
Mar bi se potopil v toplo morje, če je prestar, da bi se potopil v njene oči.
Mar bi si natočil kozarec bevande in užival v trenutku.
Ne pa da se dere nanjo kot kak kočjaž na konja.
Edino, kar mi je bilo tisti dan žal je, da sem se zaradi lastnega miru prestavil, namesto, da bi damico povabil na ledeno hladen Gin Tonic, da si malo spočije ušesa. A kaj, ko bi se ji to po vrnitvi verjetno maščevalo s še večjo ploho psovk.
Lep pozdrav, Tomaž.
Heron je nazaj z druge poti po svetu in že težko čakam na naslednji odhod.
Takrat se bo vrnil tudi dnevnik na: www.sailmala.com/heron
Ali občasno blog v Angleščini na: www.heronsailing.blogspot.com/
vsidrala 
