Zdaj sta po veliko (praktično vseh zelo obiskanih) poteh vožnja in parkiranje prepovedana (kjer je dovoljeno, je pa ob lepem vremenu gneča za znoret).
Tako sem jaz večinoma spet na kombinaciji javnega prevoza (jaz kot oldtimer imam zdaj to brezplačno) in kolesa/skiroja (zadnji avro - alfo 155 TDI ok 2000ccm sem ukinil ok. 2014, potem ko sem nekajkrat zaporedoma vsakič, ko sem ga rabil po mesecu ali dveh, moral najprej vzeti ven aku, ga doma napolniti, nato odvleči nazaj na parkirišče da je vžgal).
Kar zadeva trajnost nekaterih reči...
- Okrog 1970 sem podedoval (mislim da sem bil četrti ali peti uporabnik, narejeni so bili pred II. svetovno vojno, a nisem mogel ugotoviti kdaj) gorske čevlje, ki so bili uporabni tudi za smučanje (dvojno kromovo usnje oziroma dvojni čevelj zgoraj - kasneje so podobnim rekli polpancerji). Pri čevljarju Zvonku Škodiču (če se spomnim prav), ki je približno takrat enkrat naredil čevlje za prvo Yu (vsi člani mislim da so bili Slo) himalajsko odpravo, zamenjati profilirane gumijaste podplate (Sava) vsakič, ko se je profil obrabil, kar je bilo približno na pol leta. Koliko je bilo teh zamenjav, sem vmes nehal šteti, ampak tisti čevlji so zdržali, da me je bil včasih dvakrat na dan do kože moker, vsaj enkrat je lilo tako, da sem - ko sem šel prespat k sorodnikom, ki so mi bili ob poti, zlival vodo iz čevljev...
Pri enih od kasnejših gorskih čevljev, ki sem jih kako desetletje nosil v nahrbtniku, če jih bom potreboval (večino leta sem hodil v sandalih) se je, ko sem jih res potreboval in obul (bil sem delovna sila za navtični veleslalom v Kranjski gori, in zjutraj je bilo solidno pod ničlo), znanji gumasti podplat najprej lepil na tla, ko sem šel v njih ven, pa v kaki uri razpadel in je bila med stopali in snegom le še tanka tkanina, ki jo je tudi premočilo, tako da sem šel za tisti dan nazaj na sandale (v volnenih nogavicah, če se še prav spomnim).
