Pred precej leti sem plul ob južni obali Hvara in ob pogledu na vinograde na sončnih a zelo strmih pobočjih me je povsem prevzelo neverjetno težaško delo, ki so ga nekoč morali opraviti prebivalci na otokih in na obali, da so iz kamna nastrgali in s kamnitimi zidovi zaščitili krpice zemlje za vinsko trto. Čez par let sem povsem namensko sidral pod temi pobočji, kjer se je dalo seveda in začel sistematično raziskovati ta pobočja. To sem ponovil parkrat še v naslednji letih. Z menoj je bil vedno profesionalni fotoaparat (danes uporabljam kar mobitel) z jasno idejo, da ujamem te neverjetne motive v črno belo umetniško fotografijo, ki lahko edina pričara minuli čas in neko povsem drugačno življenje, ki ga že dolgo ni več. Ko se vzpenjaš po teh kamnitih terasah ti postane kaj hitro jasno, kako kruto je moralo biti nekoč življenje tu in zakaj je v tujini več potomcev Dalmatincev kot v sami Dalmaciji.
Te fotografije, ki so v razstavnem formatu, so pred leti visele v kar nekaj galerijah na hrvaškem in v Italiji. Ker sem v času korone imel malo več časa, sem malo pregledoval v ateljeju minulo delo in jih ponovno spravil na sonce. Ob pregledovanju sem se odločil, da jih nekaj (pomanjšane seveda) pokažem tudi vam, kot "virtualno galerijo", saj se še kako dotikajo "slane" tematike. Da ne bomo vedno gledali le sončnih zahodov.
Za danes prve tri.
