1167, Blaca

[Leut]

Upam, da ta ne bo rešena takoj! Ni neznan zaliv.

[sova]

B..č B...a. Na vrhu je samostan.

lp.

[tomaz_slo]

B..č B...a. Na vrhu je samostan.

lp.

x2 - brez dvoma. V samostanu je pa klavir, ki so ga peš prinesli tja in ob tem popili okrog 50 litrov vina.

[Leut]

Res je uvala Blaca na Braču. Iz uvale do nekdanjega samostana Blaca je okrog 3 kilometre zmerne hoje. Vsekakor se splača obiskati ta kraj, če ste kje v bližini in ne piha jugo. Sam samostan (danes muzej) je pravi biser v skalni steni, kot neke vrste cerkveni Predjamski grad. "Pohod" do samostana ne priporočam po največji dnevni vročini (tako kot sem šel sam), ker na stezi ni sence. Je pa trud poplačan s čudovitim razgledom na samostan, kamnito okolico in vsem, kar je v samem muzeju - ostalo je tako, kot je zapustil za seboj zadnji menih po njegovi smrti.
Začetek samostana sega v leto 1551 ko sta sta z dovoljenjem braškega kneza v skalnato jamo imenovana Ljubitovica pred Turki kot prva pribežala dva duhovnika iz bližine Splita. Begunca sta v naravni jami našla skromno pribežališče za številne »sobrate«. Že leta 1552 ustanovijo nekakšno meniško skupnost, ki je temeljila predvsem na delu. Zelo zagnano začno obdelovati borne zaplate rodovitne zemlje in rediti živino. 1570 od cerkvenih oblasti menihi pridobijo dovoljenje za izgradnjo cerkve oz. samostana. Tam živeči menihi nisi bili pripadniki nobenega samostanskega, verskega reda. Hvarsko-braški škof jim je namreč dovolil, da v svoje vrste sprejmejo kogar želijo, brez vpliva verskih inštitucij. Njihov izvirni, zadružniški sistem dela in poslovanja (vsi za enega, eden za vse) postane gonilo razvoja Pustinje Blaca. Iz skromne »puščavniške« jame z desetletji uspešnega gospodarjenja zrase v strmi skali cel sklop večnadstropnih stanovanjskih zgradb in gospodarskih poslopij z velikim vodnim napajališčem za živino.

[Leut]

Še samostan, pravi biser v kamnu ...