Do tu, kot sem opisal smo se vračali domov v naslednji rundi pa smo že prišli do Čižičev na Krku in smo prespali v Punatu. To je najceneje obenem pa se ti na taki poti hitro kaj pripeti in ne moreš planirati 100% vnaprej. Je preveč spremenljivk, da bi rezerviral prenočišča ali pa, da bi nosil s seboj še šotore in spalke. Obenem je bilo vračanje s kombijem daleč najcenejša rešitev, kar pa sploh ni nepomembno.
LP NT
Peš iz Ljubljane v Punat
Moderatorji: moderator2, Marchi, moderator, kr en
-
Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5112
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Gorski Kotar, Nacionalni park Risnjak
Gozd je odlično ohranjen. Pot nas vodi skozi ozke doline iz katerih potegne hladen veter, ki se ohladi na snegu, ki je še ostal v senčnih predelih.
Eden prvih smerokazov za Gornje Jelenje. Verjetno ne piše razdalje, da se ne bi kdo kar obrnil. Do ceste na Gornjem Jelenju je pred nami še 17,3km.
Na prvi jasi se v daljavi že vidi Platak na njegovih pobočjih pa še polno snega, kar smo na lastni koži občutili šele kasneje, ko smo se vzpenjali od Lazca dalje.
Platak in Snježnjak
Lepih prizorov in motivov za fotoaparat je veliko, zato zaostanem za skupino.
Ostanki koče na jasi Lividraga.
Sredi parka stoji privat hiša-vikend z avtomatskimi vrati na cesti. Izjemno neprimerno za to okolje.
Mizice in urejeno okolje nas kar vabi, da sedemo in v miru pomalicamo. Ogledamo si tudi zemljevid in nekajkrat kar močno in hladno pihne izza vogala hiše.
Na jasi je prijetno, ampak sonce nima prave moči. V naravi smo za seboj vedno pospravili do zadnje pikice tako, da za nami niso ostale na mizi niti drobtine.
Med malicanjem mimo nas pripelje avto in počasi pelje po cesti. Za prvim naslednjim ovinkom avta ne vidimo več, zaslišimo pa kako mu gume spodrsavajo na snegu. Nasmejimo se in si rečemo no ta pa ima srečo, da ga bomo sedaj porinili. Avto nekako obrne in se zaustavi pred nami. Iz njega stopi čuvaj parka in nas ogovori. Steče pogovor, kam smo namenjeni in kam je on, ter se dogovorimo, da gremo skupaj do Lazca kamor gre prvič to leto pogledat kočo, ki je bila celo zimo ujeta v sneg.
Skupaj se odpravimo v smeri juga.
Za ovinkom nas kar preseneti, saj je bila meja med jaso in zasneženim gozdom zelo ostra. Cesta je zasnežena. Nekajkrat sem poskušal stopiti bolj ob rob in izkoristiti del kopnega dela med drevjem ampak se mi je takoj udrlo in z nogo sem stopil do dna, kjer se je nabrala voda in mi tako nekajkrat zmočila čevelj.
Na odprtih delih se je malce otoplilo in sneg je tam pobralo. Na takem delu lepo napredujemo, sneg pa nas močno ovira.
Čuvaj je odlično poznal sneg in kje je najtrši, zato smo hodili za njim po njegovih stopinjah.
Njegov tempo je bil kar dober saj se vidi, da je v zares odlični kondiciji in vajen takih poti. Službeno vsakodnevno pregleduje dele parka ne glede na vreme in prehodi velike razdalje.
Po 2,7 kilometra prispemo na jaso Lazac, kjer stoji koča.
Desno od jase
Še malce bolj desno se pokaže Snježnjak v skoraj isti smeri. Zadaj je naš Snežnik, vendar se ga ne vidi od tu.
Še pogled nazaj
Koča katero oskrbuje nacionalni park. V njej ni hrane niti ni namenjena daljšemu bivanju, ker jo le za kakšen dan lahko najamejo ljudje, ki želijo opazovat ali snemat divje živali.
Pogled z balkona koče proti severo vzhodu
Na krmišče prihaja jelenjad, volkovi, divji prašiči, pod kamne pa skrijejo dobrote za medvede. Nastavijo jim koruzo, čebelje satovje z medom, jabolka, hruške... Zaradi prašičev morajo to skriti, saj drugače medvedje ne bi imeli možnosti priti do hrane. S tega balkona snemajo pretežno ekipe tujih TV hiš.
Pred seboj imamo še dolgo pot, zato samo pomalicamo doma narejeno sadno energijsko ploščico in se poslovimo od zelo prijaznega čuvaja parka. Upam, da se še kdaj srečamo. Med potjo sva celo ugotovila, da je med osamosvojitveno vojno služil vojsko v Šentviški vojašnici od koder je pobegnil in prav v tem času sem aktivno pomagal prebeglim vojakom JNA priti do civilne obleke in dokumentov, da so lahko odšli domov. Na žalost se takrat nisva srečala.
Zapuščamo izjemno lepo jaso Lazac.
Pred nami je 13,5km poti, do Gornjega Jelenja.
Od tu dalje pa je precej snega in ko se vzpenjamo do 1.260m je snežna odeja še debelejša.
Napredujemo izjemno počasi, saj se ponekod sneg globoko udira.
Odcep za Platak in Snježnik
Hodimo zelo previdno saj bi bil zvin gležnja ali kaj podobnega zelo nevaren. Za en "pregažen" kilometer potrebujemo cele pol ure!
Po dobrih dveh urah hoje pridemo do dela, kjer se vsaj na robu ceste pokaže kopen del po katerem lahko lažje napredujemo.
Pot sproti preverjamo na specialki Gorskega Kotarja, katero sem kupil na planinski Zvezi Slovenije. Taka karta je nujna in od slabe izkušnje iz Iške elektronskim kartam ne zaupam. Izkaže se, da cel kup poti, cest in pomembnih orientirjev elektronske karte sploh nimajo vnešenih.
Končno konec snega smo se prehitro razveselili,
še pogled nazaj.
Za najvišjo točko prelaza topel veter z morja in močno sonce z juga na tej strani prej stopi sneg.
Na vrhu
Od tu dalje se pričnemo spuščati.
Na tej strani je opazno topleje vendar je drevje še vedno zaprto
Medvedja vrata
Na tem delu po dolgem času opazimo prvi avto in to ljubljanske registracije.
Darjo
Bukve
Napredujemo dokaj hitro vendar se kolona raztegne, ker ima vsak svoj tempo zaradi naporne hoje pred dobro uro, ki nas je kar lepo namatrala.
Ta odcep ima obliko križišča v obliki razpotegnjenega x-sa, zato sem ga že poznal iz pregledovanja Googla.
Tu in tam se že lahko malo spustimo na skiroju.
Cesta na drugem hribu po kateri nadaljujemo pot.
In zopet malo gor
Na tej višini je gozd že ozelenel.
Prvi asfalt. Na tleh se vidi črta od mojega skiroja. Ko je hud klanec se ob zaviranju guma tako segreje, da za seboj riše črto po asfaltu. Zavora je namreč narejena tako, da kos kovine drsa ob gumo.
Do Gornjega Jelenja imamo še 3,5km.
Asfalta ni po celi dolžini, zato smo del prehodili peš in prišli do roba gozda,
od koder se nam je odprl pogled na morje. V ozadju Krk in Cres.
Skupinska fotka ob prihodu v Gornje Jelenje. Tukaj si preobujemo nogavice in nadaljujemo dalje.
Križišče v Gornjem Jelenju z lugarnico na desni.
No tudi tu ni bilo vse navzdol.
Prečkamo avtocesto
Kjer je bil gost promet smo nadaljevali peš in se spustili le če je bila cesta prazna.
Ob cesti najdemo gostilnico, v kateri se zaustavimo.
Dario si naroči kavo, katero si je močno želel že od jutra, meni osebno na tej celotni poti kava ni dišala. Prav nasprotno pa se mi je prilegel pomarančni sok z vodo. Punce so bile bolj za radler.
V vasi Meja nadaljujemo proti Križišču.
Pogled na krški most in gradbišče nove AC povezave.
Na tej razgledni točki se slikamo in mimoidoči vozniki trobijo in nas pozdravljajo saj smo imeli na hrbtu sliko poti in je bilo razvidno od kod prihajamo. Morda pa so trobili, ker sta si punci preoblekli majico. Nikoli ne bomo izvedeli haha.
Pred Križiščem se prične občina Kraljevica.
Naprej od Križišča je sedaj eno samo gradbišče, zato je za vozila urejen obvoz.
Nekdaj najbolj prometno Križišče
Nadaljujemo preko gradbišča.
Pogled na zaliv Bakarac.
Mateja
Spustimo se do krškega mosta in peš nadaljujemo mimo plačilnih hišic.
Skupinska slika na polovici mosta, kjer se lok naslanja na otoček. V tem mimo pelje morjeplovec Jest iz Litije. Pokliče me na GSM in kasneje mu odgovorim z SMS.
V ozadju se vidijo hribi preko katerih smo še ta dan hodili.
Najprej smo nameravali do parkirišča za mostom, kjer bi nas pobral kombi vendar, ker smo odlično napredovali imamo še dovolj časa, da pridemo do večera do Čižičev. Promet je bil kar precej gost, zato smo morali paziti kje smo napredovali na skirojih. Ceste so brez pločnikov in kolesarskih stez, zato smo večinoma do odcepa, ki pelje proti letališču hodili po pesku in kamenju, skiroje pa smo potiskali po asfaltu. Za križiščem za Omišalj vidimo, da smo naredili napako, ker nismo dotočili vode na tifonovi črpalki pred mostom. Oblaki so se razprli in postalo je zelo vroče. Opazim, da imam le še za nekaj požirkov vode. Varčujem jo in jo le po majhnih požirkih zadržujem v ustih. Bom že zdržal do Čižičev si mislim.
Za tem križiščem po kakšnem kilometru je odcep levo proti letališču.
Pot se zelo vleče in polno je bilo klančkov gor in dol, nam pa je dokončno zmanjkalo vode. Marsikdo verjetno ne ve kaj ob takem naporu pomeni ostati brez vode. V nekaj deset minutah pričneš dehidrirat in vse gre rapidno navzdol. Pojavile so se težave z mišicami, ki so postajale vse težje in manj prožne. Razmišljam, da se mi kaj takega še ni primerilo in kako dragocena je voda.
Naposled le prispemo do Čižičev, kjer se naravnost vržemo na stole v bifeju in komaj pričakam pol litra jusa z vodo katerega spijem na dušek. Andreja gre natočit vodo in ko jo prinese takoj spijem še pol litra vode, šele nato se malo odžejam in naročim še pol litra pijače in uživam. Ljudem ni jasno od kod smo mi to prišli in koliko smo ta dan prepotovali. V bife pride tudi Morjeplovec Roman in ponudi, da nas zapelje do Punata, da se ne bi tako matrali. Vsi smo se spogledali in se od srca nasmejali. Roman hvala, se pa oglasim ob drugi priliki, da se malce namočim v blatu vašega zaliva in da organiziramo kakšen žar.
Po rehidraciji se vrnejo moči in Andreja dobi preblisk, "Pojdimo dalje do Punata!"
Kaaaaj, najprej pomislim, nato pa me nekako prepričajo. Mišice so bile bolj trde in desna noga me je že bolela ampak, če bodo zdržali drugi bom tudi jaz. Počasi krenemo dalje.
Od Čižičev do vasice Kras se vleče 6km dolg klanec. Najprej pridemo do znaka 9% klanec kasneje, ko smo mislili, da ga je konec pa zagledamo drugi znak z oznako 10% klanec. Šhitt. Ampak nekako le napredujemo.
Prispemo do vasice Kras in počakamo na avto. Po nas je prišla Tomaževa žena Nataša in Janko s svojim avtom.
V Punatu v hiši pri Štefanu in Andreji pripravimo večerjo. Nataša in Mateja narežeta zelenjavo.
Tomaž in Darjo zakurita instant žar, ki je malo škrbast. Manjka mu vsaj za tretjino oglja, zato komaj spečemo čevape.
Se že peče. Pivo, dobra volja in lakota.
Med pripravo večerje se zvrstimo pod vročim tušem. Kako paše, ko vroča voda sprosti mišice. Noro dober občutek. Kmalu je večerja pripravljena in zakadimo se v prekrasne čevape, katere je priporavil Tomažev prijatelj iz Škofljice. Mmmm so odlični.
Mateja, Jaz in Tomaž
Darjo
Andreja
Tomaž In Nataša
Naslednji dan nas čaka še pot od Krasa do Punata.
Takoj, ko smo legli smo zaspali v sekundi.
Lahko noč. Jutri dalje
Gozd je odlično ohranjen. Pot nas vodi skozi ozke doline iz katerih potegne hladen veter, ki se ohladi na snegu, ki je še ostal v senčnih predelih.
Eden prvih smerokazov za Gornje Jelenje. Verjetno ne piše razdalje, da se ne bi kdo kar obrnil. Do ceste na Gornjem Jelenju je pred nami še 17,3km.
Na prvi jasi se v daljavi že vidi Platak na njegovih pobočjih pa še polno snega, kar smo na lastni koži občutili šele kasneje, ko smo se vzpenjali od Lazca dalje.
Platak in Snježnjak
Lepih prizorov in motivov za fotoaparat je veliko, zato zaostanem za skupino.
Ostanki koče na jasi Lividraga.
Sredi parka stoji privat hiša-vikend z avtomatskimi vrati na cesti. Izjemno neprimerno za to okolje.
Mizice in urejeno okolje nas kar vabi, da sedemo in v miru pomalicamo. Ogledamo si tudi zemljevid in nekajkrat kar močno in hladno pihne izza vogala hiše.
Na jasi je prijetno, ampak sonce nima prave moči. V naravi smo za seboj vedno pospravili do zadnje pikice tako, da za nami niso ostale na mizi niti drobtine.
Med malicanjem mimo nas pripelje avto in počasi pelje po cesti. Za prvim naslednjim ovinkom avta ne vidimo več, zaslišimo pa kako mu gume spodrsavajo na snegu. Nasmejimo se in si rečemo no ta pa ima srečo, da ga bomo sedaj porinili. Avto nekako obrne in se zaustavi pred nami. Iz njega stopi čuvaj parka in nas ogovori. Steče pogovor, kam smo namenjeni in kam je on, ter se dogovorimo, da gremo skupaj do Lazca kamor gre prvič to leto pogledat kočo, ki je bila celo zimo ujeta v sneg.
Skupaj se odpravimo v smeri juga.
Za ovinkom nas kar preseneti, saj je bila meja med jaso in zasneženim gozdom zelo ostra. Cesta je zasnežena. Nekajkrat sem poskušal stopiti bolj ob rob in izkoristiti del kopnega dela med drevjem ampak se mi je takoj udrlo in z nogo sem stopil do dna, kjer se je nabrala voda in mi tako nekajkrat zmočila čevelj.
Na odprtih delih se je malce otoplilo in sneg je tam pobralo. Na takem delu lepo napredujemo, sneg pa nas močno ovira.
Čuvaj je odlično poznal sneg in kje je najtrši, zato smo hodili za njim po njegovih stopinjah.
Njegov tempo je bil kar dober saj se vidi, da je v zares odlični kondiciji in vajen takih poti. Službeno vsakodnevno pregleduje dele parka ne glede na vreme in prehodi velike razdalje.
Po 2,7 kilometra prispemo na jaso Lazac, kjer stoji koča.
Desno od jase
Še malce bolj desno se pokaže Snježnjak v skoraj isti smeri. Zadaj je naš Snežnik, vendar se ga ne vidi od tu.
Še pogled nazaj
Koča katero oskrbuje nacionalni park. V njej ni hrane niti ni namenjena daljšemu bivanju, ker jo le za kakšen dan lahko najamejo ljudje, ki želijo opazovat ali snemat divje živali.
Pogled z balkona koče proti severo vzhodu
Na krmišče prihaja jelenjad, volkovi, divji prašiči, pod kamne pa skrijejo dobrote za medvede. Nastavijo jim koruzo, čebelje satovje z medom, jabolka, hruške... Zaradi prašičev morajo to skriti, saj drugače medvedje ne bi imeli možnosti priti do hrane. S tega balkona snemajo pretežno ekipe tujih TV hiš.
Pred seboj imamo še dolgo pot, zato samo pomalicamo doma narejeno sadno energijsko ploščico in se poslovimo od zelo prijaznega čuvaja parka. Upam, da se še kdaj srečamo. Med potjo sva celo ugotovila, da je med osamosvojitveno vojno služil vojsko v Šentviški vojašnici od koder je pobegnil in prav v tem času sem aktivno pomagal prebeglim vojakom JNA priti do civilne obleke in dokumentov, da so lahko odšli domov. Na žalost se takrat nisva srečala.
Zapuščamo izjemno lepo jaso Lazac.
Pred nami je 13,5km poti, do Gornjega Jelenja.
Od tu dalje pa je precej snega in ko se vzpenjamo do 1.260m je snežna odeja še debelejša.
Napredujemo izjemno počasi, saj se ponekod sneg globoko udira.
Odcep za Platak in Snježnik
Hodimo zelo previdno saj bi bil zvin gležnja ali kaj podobnega zelo nevaren. Za en "pregažen" kilometer potrebujemo cele pol ure!
Po dobrih dveh urah hoje pridemo do dela, kjer se vsaj na robu ceste pokaže kopen del po katerem lahko lažje napredujemo.
Pot sproti preverjamo na specialki Gorskega Kotarja, katero sem kupil na planinski Zvezi Slovenije. Taka karta je nujna in od slabe izkušnje iz Iške elektronskim kartam ne zaupam. Izkaže se, da cel kup poti, cest in pomembnih orientirjev elektronske karte sploh nimajo vnešenih.
Končno konec snega smo se prehitro razveselili,
še pogled nazaj.
Za najvišjo točko prelaza topel veter z morja in močno sonce z juga na tej strani prej stopi sneg.
Na vrhu
Od tu dalje se pričnemo spuščati.
Na tej strani je opazno topleje vendar je drevje še vedno zaprto
Medvedja vrata
Na tem delu po dolgem času opazimo prvi avto in to ljubljanske registracije.
Darjo
Bukve
Napredujemo dokaj hitro vendar se kolona raztegne, ker ima vsak svoj tempo zaradi naporne hoje pred dobro uro, ki nas je kar lepo namatrala.
Ta odcep ima obliko križišča v obliki razpotegnjenega x-sa, zato sem ga že poznal iz pregledovanja Googla.
Tu in tam se že lahko malo spustimo na skiroju.
Cesta na drugem hribu po kateri nadaljujemo pot.
In zopet malo gor
Na tej višini je gozd že ozelenel.
Prvi asfalt. Na tleh se vidi črta od mojega skiroja. Ko je hud klanec se ob zaviranju guma tako segreje, da za seboj riše črto po asfaltu. Zavora je namreč narejena tako, da kos kovine drsa ob gumo.
Do Gornjega Jelenja imamo še 3,5km.
Asfalta ni po celi dolžini, zato smo del prehodili peš in prišli do roba gozda,
od koder se nam je odprl pogled na morje. V ozadju Krk in Cres.
Skupinska fotka ob prihodu v Gornje Jelenje. Tukaj si preobujemo nogavice in nadaljujemo dalje.
Križišče v Gornjem Jelenju z lugarnico na desni.
No tudi tu ni bilo vse navzdol.
Prečkamo avtocesto
Kjer je bil gost promet smo nadaljevali peš in se spustili le če je bila cesta prazna.
Ob cesti najdemo gostilnico, v kateri se zaustavimo.
Dario si naroči kavo, katero si je močno želel že od jutra, meni osebno na tej celotni poti kava ni dišala. Prav nasprotno pa se mi je prilegel pomarančni sok z vodo. Punce so bile bolj za radler.
V vasi Meja nadaljujemo proti Križišču.
Pogled na krški most in gradbišče nove AC povezave.
Na tej razgledni točki se slikamo in mimoidoči vozniki trobijo in nas pozdravljajo saj smo imeli na hrbtu sliko poti in je bilo razvidno od kod prihajamo. Morda pa so trobili, ker sta si punci preoblekli majico. Nikoli ne bomo izvedeli haha.
Pred Križiščem se prične občina Kraljevica.
Naprej od Križišča je sedaj eno samo gradbišče, zato je za vozila urejen obvoz.
Nekdaj najbolj prometno Križišče
Nadaljujemo preko gradbišča.
Pogled na zaliv Bakarac.
Mateja
Spustimo se do krškega mosta in peš nadaljujemo mimo plačilnih hišic.
Skupinska slika na polovici mosta, kjer se lok naslanja na otoček. V tem mimo pelje morjeplovec Jest iz Litije. Pokliče me na GSM in kasneje mu odgovorim z SMS.
V ozadju se vidijo hribi preko katerih smo še ta dan hodili.
Najprej smo nameravali do parkirišča za mostom, kjer bi nas pobral kombi vendar, ker smo odlično napredovali imamo še dovolj časa, da pridemo do večera do Čižičev. Promet je bil kar precej gost, zato smo morali paziti kje smo napredovali na skirojih. Ceste so brez pločnikov in kolesarskih stez, zato smo večinoma do odcepa, ki pelje proti letališču hodili po pesku in kamenju, skiroje pa smo potiskali po asfaltu. Za križiščem za Omišalj vidimo, da smo naredili napako, ker nismo dotočili vode na tifonovi črpalki pred mostom. Oblaki so se razprli in postalo je zelo vroče. Opazim, da imam le še za nekaj požirkov vode. Varčujem jo in jo le po majhnih požirkih zadržujem v ustih. Bom že zdržal do Čižičev si mislim.
Za tem križiščem po kakšnem kilometru je odcep levo proti letališču.
Pot se zelo vleče in polno je bilo klančkov gor in dol, nam pa je dokončno zmanjkalo vode. Marsikdo verjetno ne ve kaj ob takem naporu pomeni ostati brez vode. V nekaj deset minutah pričneš dehidrirat in vse gre rapidno navzdol. Pojavile so se težave z mišicami, ki so postajale vse težje in manj prožne. Razmišljam, da se mi kaj takega še ni primerilo in kako dragocena je voda.
Naposled le prispemo do Čižičev, kjer se naravnost vržemo na stole v bifeju in komaj pričakam pol litra jusa z vodo katerega spijem na dušek. Andreja gre natočit vodo in ko jo prinese takoj spijem še pol litra vode, šele nato se malo odžejam in naročim še pol litra pijače in uživam. Ljudem ni jasno od kod smo mi to prišli in koliko smo ta dan prepotovali. V bife pride tudi Morjeplovec Roman in ponudi, da nas zapelje do Punata, da se ne bi tako matrali. Vsi smo se spogledali in se od srca nasmejali. Roman hvala, se pa oglasim ob drugi priliki, da se malce namočim v blatu vašega zaliva in da organiziramo kakšen žar.
Po rehidraciji se vrnejo moči in Andreja dobi preblisk, "Pojdimo dalje do Punata!"
Kaaaaj, najprej pomislim, nato pa me nekako prepričajo. Mišice so bile bolj trde in desna noga me je že bolela ampak, če bodo zdržali drugi bom tudi jaz. Počasi krenemo dalje.
Od Čižičev do vasice Kras se vleče 6km dolg klanec. Najprej pridemo do znaka 9% klanec kasneje, ko smo mislili, da ga je konec pa zagledamo drugi znak z oznako 10% klanec. Šhitt. Ampak nekako le napredujemo.
Prispemo do vasice Kras in počakamo na avto. Po nas je prišla Tomaževa žena Nataša in Janko s svojim avtom.
V Punatu v hiši pri Štefanu in Andreji pripravimo večerjo. Nataša in Mateja narežeta zelenjavo.
Tomaž in Darjo zakurita instant žar, ki je malo škrbast. Manjka mu vsaj za tretjino oglja, zato komaj spečemo čevape.
Se že peče. Pivo, dobra volja in lakota.
Med pripravo večerje se zvrstimo pod vročim tušem. Kako paše, ko vroča voda sprosti mišice. Noro dober občutek. Kmalu je večerja pripravljena in zakadimo se v prekrasne čevape, katere je priporavil Tomažev prijatelj iz Škofljice. Mmmm so odlični.
Mateja, Jaz in Tomaž
Darjo
Andreja
Tomaž In Nataša
Naslednji dan nas čaka še pot od Krasa do Punata.
Takoj, ko smo legli smo zaspali v sekundi.
Lahko noč. Jutri dalje
Nazadnje spremenil Nikola T., dne Po Maj 13, 2013 22:49, skupaj popravljeno 2 krat.
-
Nikola T.
- Admiral
- Prispevkov: 5112
- Pridružen: Ne Nov 29, 2009 21:12
- Kraj: Lj.-Trzin-Izola-Devin
- Kontakt:
Peš iz Ljubljane v Punat 4.dan
4.dan
Zjutraj se zbudimo v Punatu. Ponoči sem moral na WC in ... komaj vstanem noge me ne ubogajo, komaj pridem do wcja. Ko se zvrnem nazaj v posteljo najprej ne zaspim, ker močno podvomim, da bom sploh lahko vstal, kaj šele nadaljeval pot. Med dremanjem slišim Darja kako tudi on odkrevsa do wcja. Nasmehnem se in si oddahnem, da nisem samo jaz ves kriplast.
Oči odprem, ko zjutraj zaslišim ropotanje. Komaj vstanem. Vsi hodimo kot robotki in se en drugemu smejimo. "Takole ne bo šlo, pojdimo v mesto na kavo, da se pretegnemo", predlaga mislim, da Andreja. Pomislim, da bom tako vsaj videl, če sem sposoben ta dan nadaljevati pot. Andreja in Mateja veliko tečeta in predlagata, da se najprej raztegnemo. Na vrtu se naslonimo na ograjo, ena noga naprej druga nazaj malo zibanja...jojj boli!! Smejimo se en drugemu in končno le naredimo nekaj korakov dostojnih pokončne hoje homo sapiensa. Ko se nam mišice ogrejejo na poti od Buke v središče Punata že hodimo kot je treba. Naročimo kavico. Andreja se ponudi, da priskrbi sveže rogljičke. Kakšnega boste, čokoladnega ali marmeladnega? Jaz bom takega, meni takega, jaz pa ne maram čokoladnega ... in dobim prav čokoladnega. OK pa naj bo. Zame je rogljiček ali krof vredno samoumevno samo marmeladni in le tak si zasluži tako ime, zato kadar naročim krof ali rogljiček upravičeno pričakujem marmeladnega. To pišem zato, ker me zelo moti kadar me v slaščičarni ponavadi v pustnem času VEDNO vprašajo kakšnega bom, ko naročim krof. Samo "krof" je lahko le krof z marmelado.
Po kavici gremo nazaj do hiše, kjer se pripravimo na zadnji del poti. Nataša nas pelje na izhodišče prejšnjega dne. Odloži nas v križišču v vasi Kras.
Vas Kras je prekopana po dolgem in počez zaradi nove vodovodne napeljave. Ko potujemo po teh krajih vidim, da se gradi povsem neprimerno kjer koli se komu zdi in brez kakršne koli urbanizacije. Popolnoma na divje. Od krasa se spustimo s skiroji po asfaltni cesti do tega odcepa.
Odcep se nahaja nekje na polovici poti med vasjo Kras in mestom Krk. Zavijemo na makadam cesto v smeri vasi Muraj in peš nadaljujemo pot. Sonce je že visoko in kar lepo pripeka.
Ponekod so ob cesti višja drevesa, ki nam malce olajšajo pot z lepo senco. Vode mi tokrat ne bo zmanjkalo. Raje sem pustil nekaj prtljage v vikendu in vzel 2,5l vode in nekaj prigrizkov.
Zelo lepo napredujemo in ni čutiti posledi napornega prejšnjega dne. Presenetljivo hitro pridemo do prvih hiš in nato do vasice Kornić kjer se ob cerkvici osvežimo z vodo.
Spustimo se po klancu in že zagledamo marino v Punatu. Jupppiiii
Uživamo v spustu, tam pa nas pričaka Štefan, ki se je doma nekako sestavil in kljub otečenemu grlu prišel iz Ljubljane, ker ni hotel zamuditi tega trenutka. To sliko je posnel Štefan.
Na Morjeplovskem privezu eminenc ni nikogar. "Danes pivo ni", pa drugič fantje.
Odhitimo dalje. Vzdušje je na vrhuncu, ko skoraj tečemo proti Punatu.
Pri vhodu v marino nas ogovorijo mornarji saj Andrejo poznajo, ker je na pol domača. Več let so tukaj imeli barko, katero je sedaj zamenjala jadrnica SeaScape 18m, ki nudi obilo užitkov in ne zahteva stalnega priveza v marini.
V marini srečam tudi Jureta z družino. Na hitro se pozdravimo in odhitimo na cilj.
Skupinska slika na cilju. Veselje je nepopisno.
Še pogled od zadaj, kjer imamo na hrbtu izrisano našo pot, za vsak slučaj, če bi izgubili zemljevid. haha
Popoldan se nam ne da kuhat, zato gremo v mehiško restavracijo na kosilo.
Ob hrani podoživljamo dogodke preteklih dni in uživamo ob hrani.
(PS: Mehiške so predvsem slike, vse ostalo z mehiko nima prav nič skupnega vsaj ne kar se hrane tiče. S Štefanom sva bila namreč 2009 cel mesec v Mehiki kot člana Slovenske ekipe na svetovnem prvenstvu v Big Game, zato imava za mehiško hrano zelo izostren okus.)
Vse podatke o poti še dodam in dopolnim ta potopis.
Nekdo me je vprašal, koliko je potrebnih priprav za tak podvig? Včeraj sem bil na pohodu ob žici okupirane Ljubljane 35km in lahko rečem, da vsakdo, ki pride v predpisanem času od 6h-17h okoli ima dovolj kondicije, da bo zmogel tudi to pot. Dobro je le še malo okrepiti mišice za vzpone, čeprav prav hudih vzponov razen v Iški nismo imeli.
Zakaj smo se odločili voziti se na izhodišča? Predvsem zaradi stroškov in problemov okoli planiranja in seveda zaradi vremena, saj bi bilo zelo težko vse natanko predvideti vnaprej in še posebej nositi toliko opreme. Že sedaj jo je bilo preveč. pa smo nosili samo najnujneše. Od opreme smo nosili vodo (2,5l), sendviča, energetske ploščice z medom domače izdelave, zdravila, obliže, kreme, lahek anorak, majica, spodnje hlače 1x, nogavice 1x, vlažilni robčki, nož, 2x vžigalnik, GSM, GPS, dokumenti, karta, kompas, poper sprej za obrambo pred medvedom, vrv 2m, skiro, rezervno kolo in ležaji.
Tega doživetja se bomo vsi spominjali celo življenje, zato sem ga tudi opisal, da se ne pozabi, ko bomo nekoč obujali spomine.
Na mostu na Krk 30.4.2013, Andreja, Mateja, Darjo, Tomaž in Iztok
Zjutraj se zbudimo v Punatu. Ponoči sem moral na WC in ... komaj vstanem noge me ne ubogajo, komaj pridem do wcja. Ko se zvrnem nazaj v posteljo najprej ne zaspim, ker močno podvomim, da bom sploh lahko vstal, kaj šele nadaljeval pot. Med dremanjem slišim Darja kako tudi on odkrevsa do wcja. Nasmehnem se in si oddahnem, da nisem samo jaz ves kriplast.
Oči odprem, ko zjutraj zaslišim ropotanje. Komaj vstanem. Vsi hodimo kot robotki in se en drugemu smejimo. "Takole ne bo šlo, pojdimo v mesto na kavo, da se pretegnemo", predlaga mislim, da Andreja. Pomislim, da bom tako vsaj videl, če sem sposoben ta dan nadaljevati pot. Andreja in Mateja veliko tečeta in predlagata, da se najprej raztegnemo. Na vrtu se naslonimo na ograjo, ena noga naprej druga nazaj malo zibanja...jojj boli!! Smejimo se en drugemu in končno le naredimo nekaj korakov dostojnih pokončne hoje homo sapiensa. Ko se nam mišice ogrejejo na poti od Buke v središče Punata že hodimo kot je treba. Naročimo kavico. Andreja se ponudi, da priskrbi sveže rogljičke. Kakšnega boste, čokoladnega ali marmeladnega? Jaz bom takega, meni takega, jaz pa ne maram čokoladnega ... in dobim prav čokoladnega. OK pa naj bo. Zame je rogljiček ali krof vredno samoumevno samo marmeladni in le tak si zasluži tako ime, zato kadar naročim krof ali rogljiček upravičeno pričakujem marmeladnega. To pišem zato, ker me zelo moti kadar me v slaščičarni ponavadi v pustnem času VEDNO vprašajo kakšnega bom, ko naročim krof. Samo "krof" je lahko le krof z marmelado.
Po kavici gremo nazaj do hiše, kjer se pripravimo na zadnji del poti. Nataša nas pelje na izhodišče prejšnjega dne. Odloži nas v križišču v vasi Kras.
Vas Kras je prekopana po dolgem in počez zaradi nove vodovodne napeljave. Ko potujemo po teh krajih vidim, da se gradi povsem neprimerno kjer koli se komu zdi in brez kakršne koli urbanizacije. Popolnoma na divje. Od krasa se spustimo s skiroji po asfaltni cesti do tega odcepa.
Odcep se nahaja nekje na polovici poti med vasjo Kras in mestom Krk. Zavijemo na makadam cesto v smeri vasi Muraj in peš nadaljujemo pot. Sonce je že visoko in kar lepo pripeka.
Ponekod so ob cesti višja drevesa, ki nam malce olajšajo pot z lepo senco. Vode mi tokrat ne bo zmanjkalo. Raje sem pustil nekaj prtljage v vikendu in vzel 2,5l vode in nekaj prigrizkov.
Zelo lepo napredujemo in ni čutiti posledi napornega prejšnjega dne. Presenetljivo hitro pridemo do prvih hiš in nato do vasice Kornić kjer se ob cerkvici osvežimo z vodo.
Spustimo se po klancu in že zagledamo marino v Punatu. Jupppiiii
Uživamo v spustu, tam pa nas pričaka Štefan, ki se je doma nekako sestavil in kljub otečenemu grlu prišel iz Ljubljane, ker ni hotel zamuditi tega trenutka. To sliko je posnel Štefan.
Na Morjeplovskem privezu eminenc ni nikogar. "Danes pivo ni", pa drugič fantje.
Odhitimo dalje. Vzdušje je na vrhuncu, ko skoraj tečemo proti Punatu.
Pri vhodu v marino nas ogovorijo mornarji saj Andrejo poznajo, ker je na pol domača. Več let so tukaj imeli barko, katero je sedaj zamenjala jadrnica SeaScape 18m, ki nudi obilo užitkov in ne zahteva stalnega priveza v marini.
V marini srečam tudi Jureta z družino. Na hitro se pozdravimo in odhitimo na cilj.
Skupinska slika na cilju. Veselje je nepopisno.
Še pogled od zadaj, kjer imamo na hrbtu izrisano našo pot, za vsak slučaj, če bi izgubili zemljevid. haha
Popoldan se nam ne da kuhat, zato gremo v mehiško restavracijo na kosilo.
Ob hrani podoživljamo dogodke preteklih dni in uživamo ob hrani.
(PS: Mehiške so predvsem slike, vse ostalo z mehiko nima prav nič skupnega vsaj ne kar se hrane tiče. S Štefanom sva bila namreč 2009 cel mesec v Mehiki kot člana Slovenske ekipe na svetovnem prvenstvu v Big Game, zato imava za mehiško hrano zelo izostren okus.)
Vse podatke o poti še dodam in dopolnim ta potopis.
Nekdo me je vprašal, koliko je potrebnih priprav za tak podvig? Včeraj sem bil na pohodu ob žici okupirane Ljubljane 35km in lahko rečem, da vsakdo, ki pride v predpisanem času od 6h-17h okoli ima dovolj kondicije, da bo zmogel tudi to pot. Dobro je le še malo okrepiti mišice za vzpone, čeprav prav hudih vzponov razen v Iški nismo imeli.
Zakaj smo se odločili voziti se na izhodišča? Predvsem zaradi stroškov in problemov okoli planiranja in seveda zaradi vremena, saj bi bilo zelo težko vse natanko predvideti vnaprej in še posebej nositi toliko opreme. Že sedaj jo je bilo preveč. pa smo nosili samo najnujneše. Od opreme smo nosili vodo (2,5l), sendviča, energetske ploščice z medom domače izdelave, zdravila, obliže, kreme, lahek anorak, majica, spodnje hlače 1x, nogavice 1x, vlažilni robčki, nož, 2x vžigalnik, GSM, GPS, dokumenti, karta, kompas, poper sprej za obrambo pred medvedom, vrv 2m, skiro, rezervno kolo in ležaji.
Tega doživetja se bomo vsi spominjali celo življenje, zato sem ga tudi opisal, da se ne pozabi, ko bomo nekoč obujali spomine.
Na mostu na Krk 30.4.2013, Andreja, Mateja, Darjo, Tomaž in Iztok
Nazadnje spremenil Nikola T., dne Ne Maj 12, 2013 23:27, skupaj popravljeno 1 krat.
Aj,aja,aj....dehidracije in pomankanje vode si pa nebi smeli dopustiti! Imaš vsaj 10, če ne več tel. številk znancev in prijatlov, ki smo bili tisti čas 10-20km od vas in bi vam z veseljem pripeljali osvežitev.
Vidim, pa da ste šli skozi Rasopasno in ne skozi Hlapo(slika v useku, kjer se zadaj vidi morje je pred odcepom za Sužan). Torej skoraj mimo naše hiše (le 500m stran). Res škoda, da se vam je tako mudilo in se niste ustavili in okrepčali pri nas, kot sem predlagal.
Vidim, pa da ste šli skozi Rasopasno in ne skozi Hlapo(slika v useku, kjer se zadaj vidi morje je pred odcepom za Sužan). Torej skoraj mimo naše hiše (le 500m stran). Res škoda, da se vam je tako mudilo in se niste ustavili in okrepčali pri nas, kot sem predlagal.
mirno morje
Še enkrat vse čestitke in pohvale za celotno pot in pa čudoviti potopis!
Na privezu pa je moja in Lipnikova barka, tako da eden je bil ziher nekje v bližini. Če ne na barki, pa v Maxiju.
Roman, pomoje pa niso šli čez Rasopasno ampak so sredi klanca zavili levo in čez Sveti Ivan presekali do Krasa... To bi bilo smiselno, saj je čez Rasopasno in Gabonjin precej dlje.
Na privezu pa je moja in Lipnikova barka, tako da eden je bil ziher nekje v bližini. Če ne na barki, pa v Maxiju.
Roman, pomoje pa niso šli čez Rasopasno ampak so sredi klanca zavili levo in čez Sveti Ivan presekali do Krasa... To bi bilo smiselno, saj je čez Rasopasno in Gabonjin precej dlje.
Tole pa je kr mal "divje"...
Ko sem videl naslov teme, sem se sprva začel spraševati, pa kje za vraga je okoli Ljubljane tudi Punat. Bolj kot sem razmišljal, bolj se mi je zdelo, da poznam le en Punat, samo kaj ko je ta na Hrvaškem in to na otoku Krk.
Nič, sem odprl temo in ugotovil, da Nikola in jaz poznava isti Punat...
Bravo!
Ko sem videl naslov teme, sem se sprva začel spraševati, pa kje za vraga je okoli Ljubljane tudi Punat. Bolj kot sem razmišljal, bolj se mi je zdelo, da poznam le en Punat, samo kaj ko je ta na Hrvaškem in to na otoku Krk.
Nič, sem odprl temo in ugotovil, da Nikola in jaz poznava isti Punat...
Bravo!
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 8 gostov