No ja, napovedan je bil veter južnih smeri ali bolje rečeno brezveter vseh smeri.
Kolega zjutraj še spi, jaz pa skočim po ribo in zajtrk, piha lahka burja. Izplujeva čez zaliv do Pomerja, kjer pobirajo prijave. Nebo je še zaprto in sivo ampak pada pa ne več. Pristaneva bočno, burja naju potiska na pomol, hm, malo telovadbe bo pri izplutju. Ma, bo že. Ko ni otrok in ženke na barki, sem glede manevrov sproščen in vseeno mi je, če bi šlo kaj narobe, se bomo že znašli. V restavraciji pobirajo prijave, prijazna družba, jadralci, kar precej se jih je zbralo. Izpolnim formular s podatki o barki in posadki in ga oddam. "Šta samo vas dvoje na 11m?", vpraša prijazen možakar z nasmehom na obrazu. "Ja, saj je vse roll!" mu odgovorim. Samo nasmehne se in mi poda štartno številko in nama zaželi srečo. V propozicijah regate kasneje preberem, da je za 1. klaso (11m+) minimalno število posadke, 6 članov. Verjetno je tako pravilo na vsaki regati, ne vem, ker je to moja druga, razen nekaj Barkolan, ki pa so zgodba zase.
Štart se zaradi slabega vremena zjutraj prestavi na 12h. Nekaj posadk pride iz marin okrog Pule in rabijo kar nekaj časa, da pridejo okrog Kamenjaka do Pomerja. Sicer jih je pospemila lepa burja, tako da so ogrevalni plov že opravili. Jaz moram Boruta še naučiti, vse, dobesedno vse.
Hruško na premec, špring, gas naprej, krmilo v desno, burja celo pomaga, rikverc, "odveži", krmilo v levo in izplujeva, kot da to počneva že celo življenje. Izplujeva pol ure pred štartom v burjo do 15 vozlov, zaenkrat samo z glavnim jadrom, kasneje odpreva še malo sprednjega in trenirava obrate, med tem postavijo štart, ki je med otokom in postavljeno bojo. Med tem se aktivirajo tudi ostale barke in kar naenkrat je pogled na zaliv krasen, poln jadrnic, ki švigajo sem in tja. Okrog 20 jih je. Kar nekaj je tudi tistih kevlar-karbon, ki imajo s kruzanjem bolj malo skupnega. Vseeno lepo za pogledat.
Postaviva se čim višje v regatnem polju in štartava vrhunsko, nekje v sredini flote. Imam rešpekt pred štartom, ker sva samo dva in hitro manevriranje ni tako zelo hitro. Štartamo in barke se zapodijo proti izhodu iz medulinskega zaliva. Burja nas izpljune v pravo smer, pokažejo se razlike med barkami in posadkami. Drživa se v zadnji tretjini, pa saj rezultat ni važen, sploh če si nekonkurenčen in je v ospredju zabava in užitek.
Do otoka Fenera držimo smer, potem pa obrnemo z vetrom v polkrmo, na Albanež.
Regatno polje dolgo 14 NM.
Večina jih dvigne špinakerje in oddrvi naprej, tudi ta mali naju prehitijo. Sva 3, od zadaj
Matrava se z jadri, nimaš kaj naredit, gre kolikor gre. Valjajo naju valovi kvarnerske burje pretekle noči pomešani z dolgimi valovi, ki prihajajo z juga.Obrat pri Albanežu.
Kolega zgine v notranjost, pravi "A se lahko tukaj serje?". "Izvoli, delfini bodo veseli.".
Čez nekaj minut pride na zrak in poroča, "Vse ok, skret tudi, ampak v tem rolanju notri, me je zvilo full", "Kaj pa je bilo", "Ah, pokozlal sem cel skret".
To pove tako indiferentno, kot da je to nekaj vskadanjega. K sreči imam v skretu tudi izvlečljivi tuš, tako da je vse skupaj na hitro splaknil, več pa ni bil sposoben narediti. Bomo kasneje.Z vetrom v krmo so naju prehiteli vsi špinakerji, nazaj v veter pa sva ujela dva "predrzneža". Tokrat se mi je obrstovalo, ker vedno težim k temu, da jadram po zgornjem robu regatnega polja (glede na veter) ali pač zastavljene rute, prav zato, da imam dovolj prostora za presenečenja in tesne manevre. To se izkaže tudi tokrat, ko Fenero obplujeva "na knap" a brez dodatnega orcanja. Kar tri barke pa so se uštele in v visokem valu orcajo, precej neuspešno. Šlo je res na tesno, visok val proti obali, šibak veter, globina pa tudi samo do 3m in vsaka napaka bi bila kar velik izziv. Šum valov, ki se raztreščijo ob obali je bil vedno glasnejši in vse biže. Opcija motor je bila že zelo blizu, a se je izšlo, za las.
V ozadju barke, ki sva jih "udarila dol" pri Feneri, že dvigajo špinaker. Medtem je veter malo obrnil na rahel 5-6 vozlov jugovzodni in spet se matrava s premalo jadri.
In špinakerji nama pol ure kasneje pomahajo v pozdrav. Čas za lepo fotko in izmenjavo pozdravov. "Onaj pličak ste majstorski odradili", mi zavpije možakar iz soednje barke. "Ni bilo preveč pametno", mu odgovorim, a vseeno, godi kompliment.
Midva postaneva nepremičnina in se s hitrostjo 2 vozla pomikava proti cilju, ki je še skoraj 2 milje daleč. Zrolam glavno jadro in s tangunom odprem genovo, da ne plapola posvoje. Prižgem pečico, čas je za ...
Nikamor se nama ne mudi. Sonce pripeka, vetra ni, pravo poletno vzdušje a brez gneče. Brancinčka gresta na toplo.
Počasi se pripeljeva do cilja, v ozadju je še poslednji gladiator, ki se tudi ne pusti motiti in počasi drsi za nama.
Iz jadrnice, ki označuje cilj pokukajo tri glave. "Šta to miriše?". Ha ha, "pečemo, pečemo". Zatuli sirena in ciiiiiilj. Zmagala sva v kategoriji "gradela"
.V Pomerju se priveževa in si postreževa s super klopo. Radovednih pogledov ni manjkalo.
Dan se prevesi v spokojni večer. Nikjer nikogar. Mir, nirvana. Za take dni se živi! Upam, da letos še kakšen podoben!
Vse skupaj od starta do cilja 2 uri in pol. 
