Še zmeraj sem pod močnim šokom, ko podoživljam sobotno plovbo!
Zadnjih nekaj milj je bilo tako dramatičnih, da ne morem opisat.
Po križarjenju v srednji Dalmaciji (reportaža sledi) sva s soprogo prespala v Rovinju in dokaj rano zjutraj odšla na pot proti Piranu. Odjavo in obvezno tankiranje opraviva v Poreču, Ko sva zapuščala Poreč je bilo morje čisto po napovedih, Malo je pihal J, JZ in morje samo rahlo vzvalovano, (za Piran je bila napovedana burja) da sva še skuhala kavico in zajtrkovala pri počasni vožnji cca 6-7 milj. Čisto blizu barke naju je pozdravil še delfin. Skoraj idilično. Potem pa gas (20-21 milj)in mimo Novigrada, Umaga, Zambratije, kjer je začelo deževati in sem bil kar zadovoljen, ker bi mi spralo sol z barke. Skoraj vzporedno s Staro Savudrijo, ko sem že videl preko zaliva Piran, Bernandin pa je morje naenkrat postalo črno. Zapihala je orkanska burja in v hipu je bilo kot v snežnem metežu. Samo belo, pena in z vsakim metrom val za pol metra višji. Vse v kakšnih 20tih-30tih sekundah. Tako velikega cmoka v grlu še nisem imel, čeprav sem na morju že 30 let. Valovi z orkansko burjo so bili strašanski. Ne bom jih z metrom ocenil, ker mi ne boste verjeli. Ven sem videl samo toliko kolikor mi dopušča "spojler" nad prednjim steklom cca 15 cm črte. Na moji desni kakšnih 50-70m stran je bila 45 čeveljska motorna barka z nemško zastavo s katero smo skupaj pluli od Novigrada.
Tip je hotel obrnit in ko je manevriral sem videl zadnjih 2-3 metre barke z obema motorjema v zraku in počez čez val. Srečo je imel zaradi velikosti barke, ker po moji oceni se z manjšo barko in takim manevrom v val skoraj 100% prevrneš.
Drama, štala, groza!!
Strah v meni je pošiljal opozorila:
Ne naredi napake!
Ne naredi napake!
Ne naredi NAPAKE!!!!!!
Vem, da obračat ne smem, ker bi se prevrnil, zarolal v val.
Vem, da moram imeti roko na ročici za plin in ga na val rahlo dodat, na vrhu vala pa odvzet, da se ne zabijem v val. Vem, da mi lahko poči prednja šipa, če bi zajel preveč vala itd. Žena je bila v šoku. Začeli so jo grabit krči po telesu, zapestja skrčena, členki beli, obraz pepelnato siv in momljanje " na obalo, na obalo, na obalo"! Vem, da sem kar grobo zavpil nanjo naj se umiri (klel sem grozno naglas - grdo, toda pomaga), ker, da vem kaj smem in kaj ne smem naredit, toda na hitro ne bo nič in naj bo tiho pa mir. Na pomolu, katerem sem se bližal po centimetrih, je bilo vsaj 150 opazovalcev, ki so držali pesti za nas nekaj nesrečnikov, da se izvlečemo na varno v pristan. Po moji oceni sem imel samo 15-20% situacije v oblasti, toda z vsakim metrom se je procent večal in na Srečo (z veliko začetnico) se je izšlo. Za menoj je tudi nekdo poskušal priti v pristan, pa mu žal ni uspelo in je zaključil na skalah pod avtokampom.
Opisat počutje kapitana in mornarke, ko sva se privezala na muring, je nemogoče.
Nimava pa nobene zamere do Neptuna, Pozejdona, barke in morja , ker tako to je. Že načrtujeva naprej, da ne bi kdo mislil, da sem vse preklel in da poceni prodam vse skupaj in se ne grem več.
Praktično sva v tej "igri" vse dobila nazaj, razen nekaj živcev, ker, kaj lahko bi tudi vse izgubila.
Bom prilepil nekaj fotk, ko utegnem.
Dragi moji forumaši. Izšlo se je. Ne sprašujte, ne svetujte, ne pametujte, ker namen mojega pisanja je v tem, da se zavedamo, da se lahko zgodi vsakemu in zmeraj ne glede na kilometrino.
Gremo naprej in mirno morje želim vsem!
Kdor misli da ne zna molit, naj se poda na morje!
lp
Fotka z notranje strani kaže kako je na tej strani v pristanu mirno in spokojno. Gledalci pa imajo kaj videti na drugi strani.
Žal ni imel sreče!
Ker sem bil že na varnem sem mu mahal da ne sme na desno toda ni videl ali ......!
.
v tistem trenutku sm ga klel.... sam stric pride pobere tiste svoje kune obenem pa mi še reče dobr da ste pršl za popoldne je napovedana tramontana pa kak neverin tu kaj ste pa zihr.... tko popoldne se mal kopamo pijemo ob 17-18 pa je začelo malo bolj pihat in od zahoda se mračit. Naenkrat je bil zaliv poln vse boje + ene 10 gliserjev in jadrnic na sidru. čez 10 min je pa udaru neverin , z mojo sem zviju bimini k mi je rekla naj pogledam naprej....... 12 meterska jadrnica ke drvela točno v nas s spuščenim sidrom skoraj položena na stran 
z premca mi je nekak uspelo odrint njihov premec da so zdrsnl mimo nas in se ustavl ene 5 m za nami 
