Nedelja, 17. 6, pet zjutraj, Bohinj - blizu kresa (najdaljši dan), zato sonce že zbuja vrhove...
Res je Triglav, prav pozira....
V dolinah sonce še ni vzšlo, vrhovi os že obsijani. Po tehle nad Vogarjem, Pršivcem in vojami še nisem hodil - bo treba tui še iti...
Nekaj minut kasneje sonce doseže tudi mene - temu pravijo sončni vzhod - ampak med hribi je malček drugačen kot na morju ali na ravnini.
in tistele mandlce tam zgoraj je sonce vrglo iz spanca že kako uro prej kot dolince.
Pa se zapeljemo malo naprej - tu pa še ni vzšlo.
Na cesti še nikogar.
Barve, kontrasti in sence so drugačni kot podnevi, in zaspanci lahko tega nikoli ne opazijo.
Nekaj istih, nekaj novih vrst razcvetelih cvetk
in zdaj sončni žarki dosežejo tudi jezero - tudi tu je sonce vzšlo.
Moč morja 'zrcalno'. vsak tu v zalivčku.
Tudi race po vsem sodeč še niso vstale.
Tudi tu nikjer nikogar. Če bo kako srečanje Morjeplovcev v Bohinju, bo lahko tu kdo tudi poskusil poplezati. Stvar je pokonci, ampak ko se naučiš pogledati, se da lepo stopiti in dobro prijeti in je, kot bi šel po lestvi. Edina razlika je, da ko si na lestvi običajno nisi navezan in če padeš z nje, se lahko potolčeš.
Za plezališče (zelo dobro) skrbi Andrej, ki nam je malo nazaj izvrtal luknjo v eno manjšo skalo, da nam je bila za utež za bojo in vsi klini so trdni, na začetniškem delu je tudi počiščeno vse, kar bi lahko odpadlo.
Spet en sprehod na razglednik nad plezališčem 'pod skalco' - še vedno so jutranje barve...
Takih kontrastov nisem navajen - v Ljubljani prepozno vstajam.
Še malo, pa bo - zdaj ko pišem, je že bil - naslednji praznik.
Barve in svetloba se ves čas spreminjajo - čisto nič dolgčas. Tamle zadaj so Stara Fužina in za njo Voje.
Še vedno zrcalno - in od tu se - tam, kjer na bolj plitvem nič ne odseva - vidi do dna.
Tistale pika malo bolj levo je pa en zgoden ribič.
Gremo nazaj - in če se bo kdo tu potepal, naj ne pozabi, da to ni asfalt, ampak kras s krasnimi luknjami, da kakšno noga malo ostane v njej.
Rekli smo, da se v vodi marsikje vidi do dna - gremo to pogledat malo od bližje... Tole je Sava Bohinjka tam, kjer se začne.
Jap, še vedno zrcalno
Kleni, mislim...
Nekam veliko jih je - in zakaj neki se nabijejo v te žmuklje?
Že spet
Desno goraj še ena kepa, ta v sredi se pa razhaja.
Kaj imajo pa tele za bregom s ta veliko?
Ne dajo ji miru...
Ne, pa ne.
Tako to zgleda, če ne slikaš preveč od blizu
Iz ribje jate v toku - hop - v gnečo.
Pa spet - in spet. Ne spomnim se, da bi to delale vsak dan.
Tu mislim, da sem ujel največjo gnečo.
Pa še ena od blizu
Dosti jih imam, pa vi boste tudi najbž imeli dosti podobnih ribjih slik.
Pe nekdo pozira.
Krmilo električne barke za prevoz turistov - konfiguracija in najbrž tudi okretnost podobno kot pri Titaniku. .
Žepno krmilo na barki z nekaj (deset?) tonami akumulatorjev... Zdaj je jasno, zakaj tip, ki jo vozi, zja na vse naj se mu umaknejo, tudi če so na jadra...
Ura je prilezla približno do osme. Tistemu ribiču definitivno ni bilo dolgčas - nazaj je pripeljal tole trofejo.
Zlatovščica, ki jo je ujel Blaž, je morala imeti pol metra ali pa celo malček več.
Najde se kako merilo - 55 cm? 56 cm? 57 cm (kako stoji plavut...)
Običajna velikost menda je do 20-30 cm, pri čemer so tiste okrog 30 cm že trofeje. Ne vem, če je že kdo slišal, da je bila kdaj ujeta tako velika zlatovščica.
Ma, pod nekaj od teh slik bom dal povezavo na nepomanjšane slike.
No ja, še malo in ura bo devet - začne se promet.
In ker je tudi veter malo potegnil, se moja jutranje ribja reportaža konča.
Popravek - polmetrska zlatovčica, brez š.
Pa če je že popravek, naj bo temeljit: Jezerska zlatovčica (SI), Salmerino alpino (I), Arctic char, Salvelinus alpinus - povezava je na kratek video.
