Petek je, zgodaj popoldan.
Šli bi , če bi lahko izpluli in pluli.
Iz normalnega juga se je v kratkem času obrnilo v močno burjo. Posnetek je s punte v Piranu.
In tako od petka do torka zgodaj zjutraj. Zdaj pa zares proti Dalmaciji. zelo zgodaj zapustimo zaspano Lucijo in marino.
Do Rovinja brez posebnosti. Rovinj je zame eno najlepših obalnih mest na Jadranu. Tam nas pričaka atraktiven katamaran.
Smo bili tako zgodnji, da smo morali še malo počakat, da so odprli kapetanijo. Opravimo formalnosti ob prestopu meje, cekini menjajo lastnika in odidemo proti barki. Na pomolu pa tale znak. Je res potrebno opozarjat od kje se dobi dober motiv?
Tu, takoj za Rovinjem proti jugu, je vsako leto isto. Tudi letos! Med celino in otokom Sv. Andrija je cca 400m. Večinoma se tukaj naleti na plavalce, ki ožino preplavajo brez kakršnih koli oznak. Zelo nevarno početje, zato naj bo tukaj še več previdnosti za vse, ki plujete tod.
Naslednja postaja je Mali lošinj. Seveda je potrebno dotankat gorivo. Jadralci pa v smeh. Kaj je že to bencinska?
Zanima me tudi ureditev nove rive in marine. Ne morem razumet, zakaj so naredili dve konkretni stopnici na operativni obali. Če že zgornjo zanemarimo, pa spodnje ne moremo. Na gladini, ali malo pod njo lahko preseneti marsikoga, ki bi bočno vezal svojo barko.
Popoldan je z zahoda začelo kar konkretno pihat.
Bemti veter!
Na Iloviku vse normalne boje zasedene. Najbolj severne pa direktno na udaru zahodnika. Odpeljemo se na vzhodno stran Lošinja, kjer najdemo primerno mesto za vezat in prenočit. S tema tržačanoma smo se hitro dogovorili, da je prostora za nas dovolj.
Zaradi takih pogledov je zima znosnejša.
Zjutraj bomo pluli tamle vmes in naprej proti Dalmaciji.
Pred sončnim zahodom se pripelje še tale barka s turisti. Na kopanje. Pa je šel mir. Cvilenje, vreščanje, multinacionalno nabijanje, skakanje in muzika. Ni da ni. Vem da bo vse skupaj kratkotrajno, saj gredo nazaj v svoje resorte.
Še pred vzhodom sonca smo že na poti. Zadaj se vidi Premuda, pred nami pa Ist in Škarda.
Poiskusim malo "gastro" kruzanja. Je treba kaj za kosilo nabavit.
Market je odprt, samo ponudba ni nič posebnega.
Spanje na Istu in odhod proti Ižu. Tam pa zopet vsakoletna klasika. Mladci izkoristijo hitre ladje, za svojevrstno zabavo. Ko ladja odhaja mora plut vzratno do izhoda iz zaliva. Preko sider vržejo vrvi in se ob velikem veselju vlečejo dokler zdržijo upor vode.
Kdo bo zmagal tokrat? Kdo je najmočnejši?
Pregled vremena za naslednje dni je pa zelo neobetaven, če ne že rahlo zaskrbljen. Napoved, da čez dva dni začne pihat orkanska burja prinese odločitev, da gremo tankat v Zaglav.V takih primerih je pa obvezna polna posoda za gorivo. Jadralci ne se smejat! Je pa res, da predno jadralci kam pridete, mi že pospravimo v želodčke, kar se je ujelo med tem.
Akcija!
Ma so sveži, sladki, dobri, ...
Tale je pa iz kinder jajčka. Četudi je res majhna, njenega strupa ni za podcenjevat. Takle prijem za spodnjo čeljust te obvaruje vbodov strupenih bodic. Seveda je po foto seansi odplavala nazaj v globino. Zmenjena sva čez kakih dve tri leta, da se zopet vidimo.
Tudi tale Mali zobatec je odplaval nazaj v globino. Morda pol kilce težak je premali za žar kandidata. Tudi z njim je dogovorjen zmenek čez nekaj let.
Fotka mi je pa všeč, ker je kot "fotošopirana" pa ni.
Čiščenje ulova. Na panulo šnjuri, kakšna ušata, na globinski lov riboni pa še kaj in je mešana ribja plošča za kosilo. Zelo enostavno, kajne?
Po dvodnevni plovbi okoli Iža, moramo najti zavetje pred burjo. Odločitev pade, da burjo premagamo na Ist-u. Že v soboto dopoldan smo varno in močno privezani. Spredaj dvakrat na obalo, zadaj dvakrat v morje na velike bloke.
Vsi mediji so opozarjali vsaj dva dni na hudo burjo. Res ne vem, kaj delajo nekateri, da to spregledajo. Že v temni noči, ko je močno pihalo že več kot štiri ure, se zasliši hrup motorjev, vidi navigacijske luči in ročne svetilke. Vpitje , večkratni poskus sidranja, ki le uspe. Barki delata kot brisalca po vodi. Levo, desno v sunkih.
Zjutraj je pihalo malo manj in je slika takale.
Dve mladi avstrijski družini, vsaka z dvema majhnima otrokoma. Čez dan sta poiskala primernejši privez. Vseeno, nepotrebno izzivanje včerajšnjega dne se je izšlo brez "žrtev". Morda so "rane"samo na psihi udeležencev.
Pihanje, pihanje in še enkrat pihanje! Tako močno, da si se lahko na veter naslonil. Ni drugega kot pohajat.
Na zavetrni strani Ista je bilo prijetno do vrha Straže s cerkvico Gospe snežne. 175 m nad morjem.
Pogled na vzhod v Virsko morje je neobetaven.
Piha, kaj čmo!
Tamle doli je pa naša barka, ki je do nadaljnega nepremičnina.
Pogled na celino pove, da še kar nekaj časa ne bo miru. "Kapa" na velebitu je nepretrgana. Ko vidiš ta prizor se samo še bolj močno priveži!
Voda se je kar konkretno osvežila, ohladila:
Popoldan gremo malce okoli zaliva in vidim neko črto v travi.
Naredile so jo pridne mravlje. So znosile travo v podzemlje. Zanimivo.
Na obalo, kamor je pihal veter, je prineslo več raznoraznih predmetov. Lahko bi odprl kiosk z izgubljenimi predmeti. Bokobrani, copati, blazine, ....
Še tegale bajbotka je dvignilo in vrglo na suho. Še dobro, da je bil močno privezan.
Naslednji dan se odločimo it pohajat na zahodno stran. Na nekdanje zaprto območje. Tu je bila jugo vojska s svojo kasarno. Sedaj kaže zelo žalostno podobo.
Očitno ni interesa, da se vsaj kolikor toliko obdrži kondicija stavb.
Sprejemnica z zelo zbledelo peterokrako zvezdo.
V borovi senci poleg je bila včasih velika miza. Na njej jutranja ali večerna kavica, hladna bevanda, "pokoje" pivo, malo "meze", itd.. Za njo so sedeli naduti ofičirkek, rahlo zapit zastavnik, čato, kakšen "domačin", .....
Morda je služil domovini na Istu kakšen naš član, pa naj pove koliko sem se zmotil, če sem se.
Parole iz dveh obdobij na enem zidu. Prva je zgodovinskega pomena in jo je videlo in "moralo spoštovat" mnogo ljudi.
Ja tako smo imeli!
Druga je bolj čustven izliv, kletvica posameznika, ki pa ne preseže okvirov vaškega posebneža.
Za drugo velja enako!
Stavbo, ki je bila nekoč kuhinja z jedilnico, sedaj koristijo javni komunalci.
Tu presortirajo smeti in jih zunaj s hidravlično stiskalnico stisnejo v bloke. Le te kasneje transportirajo na deponijo, ki je na celini.
Nekoč je iz kuhinje dišalo po pasulju, "kupusu", pečenju, ...
Bivša kasarna je dobra za hlev. V sobah je ob slabem vremenu mnogo ovc, ki serjejo po tleh. Tla, ki so jih mladi vojaki čistili, loščili do onemoglosti. Dostikrat se je čiščenje nehalo šele takrat, ko se zastavniku ni dalo več zajebavat vojske. Tudi prekoredno, se spomnite! Lepo je pa moralo bit. In to skoraj brez čistil. Samo živa sila in drgni, drgni, drgni,...
V dveh sobah je pa sodobnejši pridih. Dve sobi so barvno osvežili in jih uporabljajo za športno vadbo.
Pojdimo še na vrh. Da vidimo še kakšne neumnosti jugo vojske.
Malce pod vrhom se odpre lep pogled na otok Škarda in njen zaliv Griparica.
Prva antena na vrhu je urejena zelo ekološko. Fotovoltaika za energijo, ki ne onesnažuje okolja.
Druga pa pravo nasprotje. Za elektriko ima navaden dizel agregat. V pogonu je non-stop. "Popije" pa nafte kot da je nekaj megawaten. Pod tisto cerado je cisterna z gorivom. Zakaj toliko popije? Odgovor bi bilo potrebno iskat v mandraču v dolini. Menda gredo dizelčki na tole nafto. Tako se govori, ne vem, sem samo tako, slučajno, slišal.
Neumnosti je tukaj gori dovolj, da se človek zamisli. Koga smo se vse bali? Kdo ve? Samega sebe najbolj.
Sredi krša tole. In tega je tukaj gori kar veliko.
Razgled so pa imeli na Vodenjak, Dužac, Maslinjak, Črnikovac, Tramerko, Obljak,... ni kaj. Verjetno so razgled večkrat prekleli, kot občudovali.
Spuščamo se zopet mimo kasarne proti privezani "nepremičnini".
Veter še ne popušča. Tudi lakota je vse hujša.
Za želodčke sem poskrbel. Lep porcijski. Ujet v zalivu s privezane barke.
Še malo gastro potopa. Zmanjkuje vab.
Vse za ribolov. Tudi školjke so odlična vaba.
Ni dovolj burja, še fronta z juga prihaja. Ravno tu je meja za spopad med severom in jugom. Bo še kaj prišlo nad nas?
Evo, šjoru crkla penta. Na pomoč prihaja marinero.
Je že na varnem v zavetju.
Fronta-lni orkester igra in barke plešejo rock and roll.
Pred nočjo se je pihanje malo uneslo, da smo šli še proti trajektni luki, pogledat tole lepotico.
Nad uvalo Kosirača (trajektna luka) in njenimi obiskovalci bdi in jih čuva Sv. Anto.
Po napovedi se bo lahko zjutraj plulo. In to žal že nazaj proti severu.
In se je. Še pred soncem. Vse smo prehiteli. Pri izplutju sem moral prižgati še navigacijske luči tako je bilo "škuro".
Za nami Ist, Škarda in cela Dalmacija.
In kam drugam kot na Lošinj.
Ja tankat, ja!
Jadralcem bom prepovedal branje mojih prispevkov, če se boste tako , no tako, hihitali. Vas spoštujem, vam ni jasno! Glejte do tukaj vas nisem imenoval drugače kot jadralci. OK! Če se boste še malo muzali in šalili na naš hlaponarski način, vas bom pa imenoval rjuharji.
Ej , sem se spet tako vživel v tole slabo vreme, da me malo mede.
Aja, natankal smo.
Nadzornica pregleduje levi bok.
Še prehod proti kontroli desnega boka.
OK! Vse v redu in sledi kosilo!
Po kosillu gremo na hollywoodsko plažo. Susak! Zanimivo, da sem prvič stopil nanj. Lovil sem že okrog, pristal pa zdaj prvič.
Saj bi še nekako šlo če jim ne bi nekdo morje ukradel.
Karizmo mu daje že to, da ni avtomobilov s katerimi bi se mornarji ku**li, ,
detalji, ki ne veš ali so lepi, ali so kičasti, ali kr neki,
Prihod na zgornjo naselbino.
Enostavna, všečna kombinacija kamna in modre barve.
Bo prej mlajši SAT krožnik šel rakom žvižgat kot kamnita hiša.
Brez njih pa ne gre. Mačkoni so stalnica.
Cipresi, palme, oleandri, kaktus, trava , ni da ni!
Pa še prižgana luč! Stvar je komplet.
Portal No1!
Portal No2!
Portal No3!
Portal No4!
Portal No5!
Detalj pred portalom No6!
Seveda pa ne moremo mimo njegove sestave tal iz peska, zemlje.
Zjutraj pa preko kvarnerja.
Savudrijski rt je vse bližje.
Za Savudrijo pa še malo obratov in smo doma.
Po dopustu se je treba najprej spočit!
Kaj pa sedaj? Fotk je zmanjkal, pa komaj sem jih začel popat.
Bo treba zopet it, da se kaj pofotka in objavi.
Mejte se v tem novem letu!
LP
.
