Obnova kompozitnih pokrovov

[Gorki]

Kot sem v predstavitvi svoje gumice Stilmar SM 55 napisal, je bilo zaradi slabega in šalabajzerskega vzdrževanja potrebno vložiti precej dela, da se zadeve povrnejo v funkcionalno stanje. Iz navdušenja nad svojim prvim resnim plovilom in uživanja pri delu s kompoziti sem ponekod pretiraval… V bistvu sem se zadev lotil po modelarsko...

Problem...
Že ob nakupu so se mi pokrovi prostorov za hranjenje opreme zdeli precej mehki in so dobesedno pokali oz. ječali pod mojo težo. Mislil sem, da so bolj filigransko narejeni in nisem iskal pravega vzroka. Ko sem čoln pripeljal domov in se zadevi posvetil, sem ugotovil, da so pokrovi narejeni po sendvič sistemu poliester/vezana plošča/poliester. Postalo je očitno, da se je notranjost “razlaminirala” in da ne prenaša več strižnih napetosti. Torej se cela plošča obnaša kot skupek nepovezanih tankih plošč (furnirjev in laminatov). Iskal sem vzrok in ga našel v ključavnici.


Nekdo pameten, je vgradil ključavnice tako, da jih je poglobil. S tem sicer še ni nič narobe, vendar je pri tem prišel do vezane plošče v notranjosti. Ker si ni vzel dovolj časa, da bi z lakom, smolo ali kitom zaprl površino vezane plošče, je bil to idealen “bazenček” od koder je vezana plošča vlekla vodo…

Pričela se je demontaža pokrovov. Žena je z velikimi učki spremljala, kako se luštkan čolniček počasi »dezintegrira« in ga je vedno manj... Pogled v njenih očeh je govoril: »A pa bomo mi to še kdaj nazaj sestavili?« Na tovrstne poglede sem sicer občutljiv, a tokrat razumevajoč, saj njenga »desca« še ni videla v boju s tovrstnimi izzivi...
 

Odkrivanje posledic…
Ni mi preostalo drugega, kot da s kotno brusilko in tanko rezalno ploščo zarežem v notranji laminat in pokrove odprem z notranje strani.



V notranjosti me je čakalo lepo presenečenje, ki sem ga pospremil s konkretno salvo najsočnejših kletvic.


Vezana plošča je razpadla v snop gnilega furnirja...





Veliko furnirja se je odstranilo z ostrim dletom. Dobro se je videlo, da vezana plošča že v osnovi ni bila 100% prilepljena, ampak samo po »otočkih«.


Začuda je bila sredica pokrova dolgega bočnega prostora izdelana iz neke pene, vendar situacija ni bila nič boljša...

[Gorki]

Brušenje...

Odstranjevanju notranje plasti in segnite notranjosti je sledilo temeljito brušenje. Najprej sem na grobo zadeve obdelal s kotno brusilko in grobo lamelno brusno ploščo. Pri tem je potrebno paziti, ker je odvzem konkreten in se je zato potrebno po površini sprehajati le nežno. Groba plošča omogoča hiter odvzem pri majhnem pregrevanju laminata, ker se plošča ne »zapaca«. Žal nimam slike...

Po grobi obdelavi s kotno brusilko, je sledilo brušenje velikih površin z vibracijsko brusilko in zelo grobim brusnim papirjem.


Ko je bilo to delo opravljeno, sem se lotil vertikalnih robov. Odločen sem bil, da odstranim vse do zunanjega laminata. Na notranjo stran pokrovov je bila namreč nanešena debela plast sivega gelcoata. Pri tem sem si pomagal z ročnim vrtalnim strojem (»bormašino«) in cilindričnim lamelnim brusom.


V kotih sem pa »picajzlal« z malim strojčkom.




Dobro, da sem to počel zunaj pod nadstreškom za hišo, ker se je zaradi brušenja prašilo nenormalno. Na tem mestu se zahvaljujem tolerantnim sosedom. Pred prahom sem se obvezno zaščitil z masko (pa ne s tistim »kirurškim« sranjem od nagobčnika, kjer ¾ praha mimo sesaš, ampak s konkretno masko z izmenljivimi filtri). O srbenju kože zaradi steklenih vlaken v prahu, tistim, ki so že počeli kaj podobnega, ne potrebujem razlagat...

Po brušenju je bilo razvidno, da je nekatere lupine konkretno »potegnilo« oz. v strojniškem žargonu »vrglo«. Dolgi pokrov je šel v propeler...

[Gorki]

Razmislek...

Ko je bilo brušenje gotovo, sem ugotovil, da je zunanje lupine ostalo izredno malo (ni je bilo veliko že v samem štartu...). Začel sem premišljevati kaj in kako bom polaminiral zadeve.
Odločil sem se, da bo uporabljal epoksidno smolo, ki ima dobre adhezivne lastnosti. Poliesterska slabo prime na leseno površino. Glede tkanin pa sem se odločil za pletene steklene tkanine in kosi ogljikovih tkanin na kritičnih delih (vpetje pantov ipd.). Steklene mate in poliestra ne maram... Ogljik je bil čisto pretiravanje (preserancija po domače), ampak sem se pa krasno počutil...
Na živce mi je šla tudi konstrukcijska izvedba pritrditve pantov – skoznje luknje, vijak, matica ter podložka. Ker so luknje prišle precej blizu radija v notranjosti, podložke niso sedle na ravno površino, ampak so sedle na ukrivljeno. Posledično je »šponalo« vijake in ob konkretnem privijanju tudi pokrivilo. Skratka NO-GO. Odločil sem se, da izdelam vsadke iz inoxa, v katerih bodo navojne luknje. Vijaki z notranje strani ne bodo vidni in tudi voda ne bo imela špranje, da počasi prodre pod pokrov. Vsadki bodo vlaminirani med novo dodatno zunanjo lupino pokrova in novo notranjo lupino pokrova. Na mestih vsadkov, bo nova zunanja plast dodatno lokalno ojačana, da se vsadki ne izpulijo iz laminata oz. pokrova.
Sledila je nabava materiala. Nekaj hitre smole L20 in hitrega trdilca EPH 573 ter počasnega EPH 161 sem imel na zalogi, vendar premalo. Steklene tkanine sem imel samo majhne gramature. Sledil je obisk Mirnik d.o.o., kjer sem nabavil smolo Arsldit LY 3297 s pripadajočima trdilcema Aradur 3229 (hitri) in Aradur 3298 (počasni). Vzel sem tudi 390 g/m2 stekeno tkanino. Doma sem opazil, da so mi podvalili Aero tkanino za ~5€/m2). Ker sem bil nestrpen, da začnem z laminiranjem, nisem kompliciral.

 
Priprave na laminiranje notranje plasti...

Pred pričetkom laminiranja je bilo potrebno zatesniti obstoječe luknje od pantov, ključavnice in vzmetnega mehanizma za zaskok odprtega pokrova. To sem izvedel tako, da sem z notranje strani luknje prelepil z samolepilnim krep papirjem in z zunanje strani s toplotnim lepilom zapolnil luknje. Na ta način sem ohranil neke vrste vodilo pri končnem povrtavanju lukenj.




Problem s ključavnico sem rešil tako, da sem si postružil teflonski kos, ki je služil kot pramodel luknje in poglobitve.



Tudi njega sem za vsak slučaj »zadihtal«


Mali pokrov, ki je v špici (prostor za sidro), je bil na enem delu počen.


Počen del sem poravnal (paralelnost obeh površin) in spoj prepil z redkim sekundnim lepilom. Z notranje strani sem zadevo rahlo utrdil z ogljikovimi rowingi, ki sem jih zopet prepil kar s sekundnim lepilom. Nato sem spoj še malo poravnal z brušenjem.


Sledil je razrez tkanin...



... in razmaščevanje površine z acetonom.

[Gorki]

Laminiranje...

Smolo sem mešal v lončkih za piknike. Ker sem mešal po le 100 g smole naenkrat, sem potreboval natančno tehtnico...


Akcija....


Na mestih pantov in poškodovanega laminata sem lokalno ojačal s plastmi ogljikove tkanine. Okoli teflonskega vsadka sem napacal mešanico smole in steklenih sekancev oz. moke. Nato sem pa okoli nalaminiral precej plasti tanjše steklene tkanine (163 g/m2), ki se je lepo prilagajala »vulkanski« obliki.


Okoli kritičnih mest sem po nepotrebnem a z veseljem ojačeval z ostanki ogljikove tkanine...


Čas je za naslednji pokrov...

[Gorki]

Ko sem vse pokrove tako obdelal, sem se lotil izdelave sredic iz vezane plošče. V Javorju sem kupil 10 mm brezovo vezano ploščo in pri tem požel privoščljivo salvo smeha, ko sem precenil prostornost svoje limuzine... Po dodatnem rezanju sem zadeve spravil v avto in odbrzel domov v akcijo...
Plošče sem izrezal z vbodno žago. Ker sem vzel precej debelo vezano ploščo (glede na bivšo), je bilo potrebno ploščo stanjšati ob robu. Na plaubi se namreč površina takoj za robom pokrova precej dvigne, da voda odtekla mimo in ne zateka v prostor. Če ne bi izvedel poglobitve, bi pokrov nasedal na dvignjn rob in ne s svojim robom na ravno površino palube. Poglobitev sem izvedel z nadrezkarjem.


Na žalost nisem imel takega s sferično obliko in sem delal s cilindričnim. Zato je nastala stopnica, ki jo je bilo v nadaljevanju potrebno zakitati z mešanico smol in steklene moke.


Umik za inox vsadke (za pritrditev tečajev).


Z druge strani sem s kotno brusilko in grobo lamelno ploščo naredil radije in prostor za »vulkan« okoli ključavnice.


Ko se je zunanja plast pokrovov strdila, je sledilo brušenje površine z grobim brusnim papirjem (60-80) in razmaščevanje z acetonom. Nato sem izdelal inox vsadke za pritrditev tečajev, kjer sem vse robove, po katerih se je laminiralo, konkretno zaokrožil. Vrezal sem še M5 navoje in razmastil. Ročno vrezovanje 16-ih navojnih lukenj je bilo mukotrpno in časovno požrešno. Nato sem izbrane vijake bogato namazal (napacal) z ločilnim voskom in privijačil inox vsadke na pokrove. Pred tem sem vsadke na spojnih površinah napacal z mešanico smole in steklene moke. Sledilo je lepljenje vezane plošče v pokrove. Za to sem zopet uporabil mešanico smole in steklene moke. S količino nisem varčeval. Ker so bile lupine pokrivljene, sem pokrove dal na masivne ravne lesene plošče in s prečnimi »moralčki« in prižemami (»cvingami) vezano ploščo konkretno pritisnil na lupine, da je iztisnilo nepotrebno smolo. Hkrati pa sem tako poravnal pokrove. Višek smole sem odstranil. Zaradi viskoznosti mešanice, je le ta pritekala iz rež še dobro uro in če sem si hotel prihraniti kasnejše intenzivno brušenje sem moral »prihajati na obhod« vsakih 15 minut.

[Gorki]

Drugi dan sem zadeve »razcvingal« in površine zopet obrusil.
Lepo se vidi konkretna ojačitev okoli luknje za ključavnico. Tukaj voda ne bo več prišla blizu vezani plošči...



Na mestih pritrditve vzmeti za blokado odprtega položaja pokrova sem v vezani plošči pripravil luknje z 2x premerom vijaka (M5 vijak = 10 mm luknja). Te luknje v vezani plošči je zapolnil epoksi. Pri vrtanju lukenj fi 5 mm bo tako okoli lukenj ostala dovolj debela plast smole, ki bo preprečila stik vode in vezane plošče.


Naknadno sem z mešanico epoksija in steklenih sekancev, ketri sem dodal siliko (dodatek za tiksotropne oz. gelaste lastnosti) zaokrožil vse prehode in skoke. To sem naredil za namenom, da se bo notranja lupina oz. laminat lepo ulegel in da v ostrih kotih ne bodo ostali zračni mehurčki.


Na desni se vidi vsadek iz inoksa



Iz luknje za ključavnico sem z lahkoto izbil teflonski vložek, ki sem ga nato uporabil pri drugi plošči. Luknjo za ključavnico sem nato z notranje strani prelepil s samolepilnim krep papirjem in jo zalil s toplotnim lepilom.

Brušenje vseh prehodov je bilo mučno, ampak sem hotel narediti »v nulo«.

[Gorki]

Laminiranje notranje plasti...

Ker je oblika notranjosti zaradi stopničke in izboklin okoli inoks vsadkov sitna v smislu prilagajanja tkanine (z lahkoto nastanejo zračni žepi), sem se odločil, da bom notranjo plast vakuumiral.

Pričetek laminiranja...






Problematični pokrov sem »zafršolal« še s strani. Namreč ko si pogledal vertikalni rob, je bil zavit ko glista. Letve polepljene z rumene lepilnim trakom so ga poravnale. Privijačene so na spodnjo leseno ploščo.


Kontrola...

[Gorki]

Sledilo je vakuumiranje...
Na laminat sem položil luknjičasto folijo za vakuumiranje, filc oz. s tujko »breather ply« in vse skupaj potisnil v veliko vrečko za smeti, ki sem jo na odprti strani zatesnil s akrilnim kitom.






Pri tem je potrebno paziti, da pustimo dovolj polivinila oz. vrečke v kotih. Tam mora biti konkreten višek, da se ne naredi most. Vrečka se pri vakuumiranju konkretno stisne na površine in ne gre več nikamor oz. ne drsi po površini. Vsa zadeva zelo spominja na vakuumsko pakiran kikiriki... Če ostane velik žep v kotu (napet polivinil), zunanji pritisk načeloma ne zadostuje da stisne oz. raztegne vrečko do te mere, da le ta pritisne na laminat... Zato je bilo zategovanje vakuuma postopno. V prvi fazi sem samo blago posesal višek zraka, da se je vrečka nežno pritisnila ob laminat oz. filc. V tej fazi sem zadržal vakuum na izredno nizki ravni in s prsti pazljivo zatlačil vrečko v vse robove in jo povlekel v robove, da se naredijo gube = dovolj materiala za prilagajanje v kotih. Ko sem to zadevo rešil, sem nadaljeval s povečujemo vakuuma do željene mere in nenehnim tlačenjem vrečke v kote. Zaključil sem pri nekje 0,6 bar podtlaka.

[Gorki]

Odpiranje drugi dan...

To je pa kot novo leto in darila pod jelko. Že zvečer greš spat poln pričakovanja. Nestrpno dočakaš jutro in se zbudiš pred budilko. Zjutraj še vsi spijo, ko se zakadiš v zadeve in »čupaš« dol »ovitke« z neverjetno brzino, da vidiš kaj ti je »prinesel dedek Mraz«. Kopalnica in kava prestavljena na čas po odvijanju »daril«.

Ko odstraniš vrečko, se prikaže filc...


Filc je na mestu luknjic prepit s smolo. Če nisi pretiraval s smolo, drugače so lahko celi otočki popolnoma prepiti s smolo.


Ok, to zgleda dobro, kaj se pa skriva spodaj... ? Zaradi luknjičaste folije, katere se smola ne prime, se prepit filc enostavno odstrani.


Tudi tole izgleda vzpodbudno...


Potrgamo dol še folijo...


Hura... Tako kot sem si zamislil...


Detajli...

[Gorki]

Višek tkanine sem nato odrezal s kotno brusilko in tanko razlno ploščo (1,2 mm). Nato sem zadeve lepo pobrusil. Sledilo je občudovanje lastnega truda in dela...

Ob tem je padla misel: »Pa dejmo, če je že vse tako v piko, še zaključno optično plast iz ogljikove tkanine, da bo res presežek... Pa še naučil se bom zraven... Če tole sedaj prebarvam se ne bo videlo koliko truda je bilo vloženo. Zgledal bo pač samo lep plastičen pokrov. Sledila je nabava ogljikove tkanine in črnega pigmenta...

Površine sem na suho obrusil in poravnal še zadnje nepravilnosti. Nato sem namešal mešanico epoksija in silike, ki sem jo obarval s črnim pigmentom. Pri polaganju samo ene plasti ogljikove tkanine se namreč hitro zgodi, da se skozi luknje med prameni vidi spodnja plast v obliki svetlih pikic. Če je spodaj črna barva, se take napake zelo težko opazijo.
Notranjost pokrovov sem premazal s to črno mešanico in počakal, da praktično ne pika več. Potem sem površino na hitro prebrisal z acetonom (konkretno natopljena krpa, da se mucke s krpe ne lepijo na črno plast). Površina je postala blago lepljiva. Na robove sem nalepil tanek samolepilni krep papir, da se tkanina med polaganjem ne zatakne na robovih pokrova in se pri polaganju v robove ne podre vzorca. Nato sem previdno nanjo položil skrojene kose ogljikove tkanine in jo previdno »natapkal« oz. prilepil na črno plast smole. Pri tem sem uporabljal popolnoma čiste lateks rokavice, da se ni slučajno kaj prijelo na tkanino in pri drsenju zamaknilo vzorca tkanine. Ne priporočam tudi pretiranega »drgnjenja«, ker se tkanina »zakosmati«. Pozornost je potrebno nameniti temu, da tkanina lepo teče (ni vidnih zavojev pramen vlaken). Ampak, ko jo enkrat zalepiš, ne priporočam puljenja s površine, čeprav si ugotovil, da si malo zaj... V tem primeru se tkanina tako deformira (podre se vzorec), da lahko samo še pripraviš nov kos...
Ko je bila tkanina lepo uležena v vse detajle, sem jo konkretno prepil s smolo. Ko je smola zaželirala, sem namazal ponovno . To sem ponovil cca 3x. Pri brušenju nikakor nisem hotel priti do tkanine. Ko enkrat konkretno zabrusiš tkanino, se to na vzorcu pozna...

Debel nanos smole je dal pravi globinski videz...




Nato sem odrezal in pobrusil višek tkanine na robovih. Sledilo je postopno vodno brušenje (zrnatosti brusnega papirja od 180 do 800) in lakiranje z 2K akrilnim lakom, ki so mi ga namešali in dali v doze pri Blik d.o.o.. Končnih slik pa na žalost še nisem naredil...

[Gorki]

Še par besed in slik glede obnove pokrova zadnje klopi...

Na tem pokrovu so bile zvrtane konkretno velike luknje za pritrditev klopi. Okoli lukenj je bilo vse »razmesarjeno« zaradi »natačnega« vpasovanja lukenj enega od bivših lastnikov. Luknje so bile tako velike, da je bilo potrebno konkretno zalivanje. Ker je bila na zunanji strani pokrova površina z diamantnim vzorcem, bi jo pri kitanju luknje pokvaril oz na večji površini uničil vzorec. Nove luknje pa naj bi bile drugje... Zadeve sem se lotil na naslednji način. Na določenem lepem delu vzorca sem nekajkrat nanesel PVA ločilec. Po sušenju ločilca sem nabrizgal konkretno packo toplotnega lepila. Ko se je lepilo ohladilo in strdilo, sem lahko packo, ki je prevzela obliko vzorca odstranil s površine. Packa je predstavljala »kalup« za vzorec na mestu lukenj... Packo z vzorcem sem nato pazljivo »vpasal« na mestu luknje, da sta se vzorca prekrila. Delna prosojnost toplotnega lepila je pri tem v veliko pomoč. Pokrov sem previdno obrnil in s prsti pridržal packo. Pokrov sem nato postavil na tri kocke od katerih je ena pritiskala »packo« na površino. Nato sem luknjo z druge strani zalil s 5 min epoksido smolo.

Rezultat?



Ker imam namen tapicirano klop precej razširiti in povišati, sem se odločil da pokrov pod klopjo dodatno bikovsko ojačam. Predvidoma naj bi se po nepodprtem delu klopi hodilo. Pri tem pa bo pokrov hotelo dvignit in deformirat. Ojačitve sem si zamislil na liniji tečaj-zapah. Tam sem naredil »notranje nosilce«...

Na tej liniji, sem v vezano ploščo z nadrezkarjem zarezkal spodaj in zgoraj 2 mm globoka in 80 mm široka pasova ter s tem naredil prostor za undirekcionalne ojačitve. Na mestu skoznjih lukenj za pritrditev tapicirane klopi sem zavrtal fi60 mm luknje, v katere sem nato vstavil okrogle plošče iz 6 mm debelega laminata. S ploščami iz laminata sem zagotovil, da med klopjo in glavo vijaka ni mehke vezane plošče, ampak samo poln laminat.

Zgodbo z ojačitvami sem definitivno preteral...


Ostala obdelava pa je enaka kot pri ostalih pokrovih.

Upam, da je kdo zvedel kaj novega in da vas zadeva ni pretirano dolgočasila...

Bi pa tukaj še pohvalil ženo, ki je bila moj drugi par rok, natakar, postrešček... Dovolila vakuumiranje v kuhinji, razrezovala tkanine, filce, folije... Včasih dolgo v noč.... In še prenašala moje občasno bevskanje, ko se je mudilo in se nisem dovolj pripravil in nato potreboval še to in ono... Skratka top support.

[Bimmer]

Vrhunsko! Točno takšne prispevke rabimo! Ker marsikdo v navtiki rad sam kaj po naredi, bi bilo mogoče dobro imeti rubriko foruma DIY.
Lepo napisano in odlične slike. Sem prepričan, da se bom večkrat vrnil v to temo in črpal znanje.

[frikmusic]

Zelo lepo predusem pa zelo natančno

frik

[bsc46]

Bravo Gorki. Lepo si to porihtal. Jaz hvala bogu nimam teh problemov. Imam vse pokrove samo iz plastike.

[ludwe]

Živjo !
Najbrž si tudi modelar glede na to kakšno orodje imaš doma
Drugače pa vrhunsko
LPR