JADRANJE PO ATLANTIKU ali… kako se sanje spremenijo v dejanja……
Že dolgo se s prijateljem Rainhardom Brečkom, ki se trenutno nahaja s svojo barko na otoku Grand Canaria, pogovarjava, da ga obiščem, da mi razkaže ta vulkanski otok in da se potem odpraviva jadrat. Jaz, nekdanji dolgoletni motornjakar po duši, ki se je pred tremi sezonami odločil zamenjati hlape bencina za umirjeno plovbo z jadri, ki sanja o vetrovih, širnih morjih, tudi o plovbi okoli sveta….. Zdaj pa….Atlantik…..pa ne cel….le delček za pokušino.
Tako sem se odločil, da po sejmu v Dusseldorfu, samo zamenjam kovček in odletim iz Benetk preko Madrida na otok Gran Canario. Tam me je pričakal Rajni in skupaj sva odšla do mojega hotela. Vesel možakar, ki je živel na jadrnici nekaj let na Karibskih otočjih, plul med otoki, nato pa nekega dne rekel, da želi pripluti v Slovenijo. Svoje občutke je opisal v knjigi 71 dni plave samote.
Po dvodnevnem ogledovanju otoka in njegovih znamenitosti, sva se odločila, da morava skupaj zajadrati in naredila sva plan….. Ker ni veliko časa, bova odjadrala samo do Tenerife in si tam ogledala mesto Santa Cruz, nato pa nazaj. Sprejeto! Odšla sva po nakupih hrane in sadja, ter nekaj pijače in vse odnesla na barko…pa saj ne potrebujeva veliko, le za tri dni.
Jutro…. Ura je 7,30 komaj se je zdanilo. Stojim ob barki z imenom Pamela, tip Sirius, z motorjem od 7 KS, letnik 1979, dolžine 8,50 m in širine 2,40 m. Privezana je v mestni marini v Las Palmasu od kjer starta tudi vsakoletni ARC. Marina je izredno lepo opremljena in ima vso infrastrukturo za prijetno bivanje. Je ena od cenovno ugodnih marin in cena za njegovo plovilo znaša 590 eur za 6 mesecev.
Preveriva vse potrebno in ob 8.00 odrineva s pomola. Vreme nama kaže še kar dobro…nekaj sonca, malo oblačnosti…. Možna nevihta z dežjem ob vračanju, a meniva, da se to še v naslednjih treh dneh spremeni, veter pa skoraj konstanten, 25 vozlov,….. valovi med 2 do 3 m.
Čaka naju cca 63 Nm plovbe, torej 12 ur morja v eno stran. S plovbo na motor priplujeva skozi valobrane marine in tovornega pristanišča, odpreva glavno jadro in genovo, ter zaplujeva proti rtu Isleta. Plujeva nekaj milj od obale, kajti ob obali je nekaj plitvin in čeri. Previdnost je mati modrosti! Morje je razburkano, valovi ne preveliki, le veter nama nagaja in večkrat si morava pomagati s spreminjanjem smeri in novo postavitvijo jader. S sabo imava potnico, psičko Muffy, ki zaradi nemirnega morja postaja tudi ona nemirna.
Obplujeva rt, nastaviva krmilo in avtopilota po kompasu, saj se Rajni drži le njega, pomaga pa si z ročnim GPS za vsak slučaj. Veter barko nagne in že nekaj milj od obale začutim moč vetra z Atlantika. Piha dobrih 28 vozlov NE in krajšava genovo, saj je barka lahka in kljub temu resno reže v valove. Vse večji so…..Ne vem zakaj se pojavijo vse večji in višji valovi. Gledam te velike stene, katerih nisem navajen z Jadrana…..kot nekakšne škarpe….rastejo in rastejo, veliki so že med 2 in 3 m. Plujeva 7 ur pa sva komaj na sredini najine poti. Občutim slabost in nekakšno težo v želodcu, katera pa na srečo kmalu mine. Ne bo morska bolezen, ne bo.
Čas nama hitro mineva ob življenski zgodbi Rajnia, katera je na trenutke vesela in potem spet žalostna. V njegovem 67 letnem življenju se je pripetilo kar nekaj anekdot, ki bi jih bilo vredno napisati.
Sam se čudim, kako konstanten veter piha in ni potrebno spreminjati jader. Nastaviš kar moraš in že pluješ,…kako lahko se mi zdi, a zaradi močnega vetra in valov je večkrat potrebno spreminjati in popravljati smer, da pluješ direktno na cilj. Počasi se spušča mrak in še pred njim zagledava otok Tenerife in na sredi otoka največjo goro na otoku, 3717 m visok vulkan Teide.
Večkrat pomislim, če sem prav naredil, da sem se spustil v to avanturo na tako majhnem plovilu, več kot četrtino manjšem kot je moja barka. Tako neubogljena se mi zdi, kot nekakšna lupinica sredi Atlantika. Pa saj bi bile vse barke lupinice na tem brezkončnem morju. A začuda je barka močna in trdno grajena, plovna in s svojim ugrezom od komaj 1.30 m reže svojo pot čez valove. Globina na karti je na tem mestu 3270 m….mama mia…..noben sonar naju ne odkrije če se kaj zgodi….
Odmislim črne misli in gledam pozitivno proti obzorju.
Spustila se je noč in spet pomišljam, kakšna plovba naju čaka? Sam sem že plul ponoči s svojo jadrnico, a to je bilo v Jadranu, kjer kamor se ozreš vidiš luči na otokih, tudi ko plujem čez Kvarner. Ne potrebujem radarja, le ostro oko. Potem pa se tudi tu prikažejo luči na otoku in zazrem cilj….. mesto Santa Cruz. Pogledava na GPS in pokaže nama še 13 Nm do cilja. Dobre dve ure plovbe naju čaka, saj plujeva s hitrostjo 6,8 vozla. Veter pihlja in večkrat pogledam čez zaščito in odpihne mi kapo z glave….. pa je šla reklama za Slam. Ne ozirava se na to in samo plujeva…. Na barki sva že 11 ur in še ni konec. Tudi v temi se že nazirajo pravilni obrisi nekaterih stavb, utripajo svetilniki. Kateri je pravi? Potem pa le, po 13-tih urah plovbe vplujeva v kanal, pred marino Santa Cruz, spustiva in pospraviva jadra, namestiva bokobrane in počasi pristaneva ob pomol, katerega nama pokaže tamkajšnji marinero. Ura je 23,00 in srečen sem, da sva priplula srečno…pa še v enem kosu.
Nekaj malega pojeva, spijeva in greva na sprehod, pretegniti noge. Petek zvečer je in verjetno je to turistično mesto živo in v tej večni pomladi polno turistov. Uštejem se in razen nekaj domačinov v njihovih gostilnicah ne vidim nikogar. Stuširava se in greva spat. Rajni v svojo premčno spalnico, jaz v salon, tam, kjer je bila še maloprej miza. Utrujen zaspim.
Jutro….sobota dopoldne in ura okoli pol osmih. Vstaneva, pripraviva kavo in nato še malo zajtrkujeva. Narediva plan za dan, ki je pred nama. Prvotni plan je najem avtomobila in potem obisk vulkana Teide, da se povzpnem nad 3200 m….a zaradi nizke oblačnosti nad gorami to verzijo izključiva. Drugi plan je, da obiščeva mesto in mestne znamenitosti, malo nakupujeva in nato ob polnoči odrineva nazaj proti Gran Canarii. Vzameva nahrbtnika, se opremiva s fotoaparatom in greva….najprej proti operni hiši, ki je lepa in nato obiščeva tržnico z imenom Africa, zatem sledi glavna nakupovalna ulica v mestu, nekaj drugih uličic, da vidim tudi utrip domačinov……
Vesel sem, da naju je objel sončen dan, temperatura je dobrih 26 stopinj in maloprej sem govoril s sinom, ki mi je povedal, da v Sloveniji rahlo pada sneg in je za 28 stopinj bolj hladno. Nasmehnem se in si rečem, kako prijetni so kratki rokavi in kratke hlače. Marina ni polna, a je velika, ne kot v Las Palmasu, a jo je kar nekaj. Rajni pravi, da je to zato, ker je draga. V njej sem videl dve Bavarii, ki sta imeli nesrečo na morju,…popokale so pripone in jambor je padel v morje. Hmmmm….torej moja B34 ne bo videla Atlantika, vsaj v to sem prepričan. Pa saj ni kriva Bavaria…krive so pretanke pripone in morda previsok jambor za takšno cruiser barko.
Ustaviva se v mestu, spijeva pijačo in pri tem počivava, saj sva prepešačila kar nekaj kilometrov. Kar me zanima fotografiram in se sprašujem, kam bom shranil vse te posnetke, kajti na števcu mi kaže že čez 230 porabljenih mest na SD kartici. Popoldne si privoščiva še en počitek s kavico in Rajni spije pivo s kozarcem, ki je še maloprej bil v ledenem zamrzovalniku. Pregled izložb, nakup malenkosti za vnučka in že greva nazaj proti barki. Počasi bo padel mrak in morda še malo počijeva. Narediva si večerjo kar na barki in potem se spogledava…. Greva prej, le zakaj bi čakala. On odpelje psa na sprehod in na opravljanje biološke potrebe, jaz pa jo mahnem še enkrat v svojo smer, malo raziskovat. Še prej plačava marino in presenečen obstanem nad cifro….. za elektriko, vodo, privez, sanitarije, ki so lepše kot pa v 95% hrvaških marin, plačava z davkom vred nekaj čez 14 eur. Bravo! Še enkrat sem se na lastne oči prepričal, da je Hrvaška najdražja navtična država.
Pogledava še enkrat karte, določiva kurz in potem pripraviva barko na izplutje. Točno ob 22,00 uri odrineva od priveza in zapuščava marino. Še v kanalu, ki je zelo širok pospraviva bokobrane in vrvi, pregledava še enkrat luči, če nama gorijo kot morajo, dvigneva glavno jadro in zapustiva Santa Cruz, ter Tenerife.
Najprej je plovba zelo razgibana, saj nizka oblačnost in vetrovi s hribov ne dovolijo, da bi počivala. Spreminjava jadra in njihovo velikost, spreminjava naklon buma in imava delo…. Po petih miljah se nekako zadeva umiri in plujeva konstantno. Veter ima približno enako moč kot včeraj. Polno glavno jadro in malenkost skrajšana genova.
Plujeva že dobre tri ure in pol, potem pa se čuti, da veter začne naraščati....počasi se tudi morje spreminja. Pogledam Rajnia in on pokaže v oblak v temni noči…
»Vidiš, tisti temen oblak se mi ne dopade, v njega greva. Morava krajšati glavno jadro vsaj na pol.« Pri tej barki to ni pomembno kako se krajša saj ima navijalno jadro kar na bumu. Opasa pasove in se priveže na pohodno in varnostno vrv ob boku barke, ter odide do jamborja. Z veliko težavo skrajša jadro za polovico, kajti jaz sem popustil škoto, drsniki pa so bili zategnjeni v vodilu jamborja. Pride nazaj in veter že tuli s hitrostjo 30 vozlov, morje se peni in valovi so kot hiše….. dosegajo nekje do 4 metre, in postane me malo strah. Pomislim na slike in video posnetke, kjer se morjeplovci srečujejo z 10 in več metrskimi valovi. Sežem po rešilnem jopiču in si ga opasam, pričvrstim in spustim ročico za poteg, ki sproži jeklenko s plinom, da se mi jopič napolni in me potem lahko obdrži na vodi. Pogledam proti rešilnem čolnu, ki je shranjen v plastičnem zaboju. Za 6 ljudi je….Rajni pove, da če se kaj zgodi, bova lahko izmenično sprehajala Muffy po njem. Hmmmm….njemu je še do humorja.
Potem pa se začne rock n roll….. veter doseže 40 vozlov in sliši se zavijanje na vsaki možni oviri na barki. Zastavice prav vidiš kako se trgajo. Barko je s tako malo odprtim jadrom še bolj nagnilo in letiva po vodi kot izstreljena…. Ne vem ali to kaže hitrost po valu, a dosegava s to barko tudi 9 vozlov…..haloooo…..pa saj sva kot katapultirana…..letiva po zraku ne po vodi….. Začne še deževati, kapljice se zabijajo v obraz kot droben pesek in skrijeva se pod zaščito nad vhodom v salon. Morje se peni in spomnim se globine….3270 m……ura je skoraj dve zjutraj in najbližja obala je štiri ure oddaljena….če se kaj zgodi….... raje ne pomislim…. a moram…. Vidim, da Rajni vidi v mojih očeh in na obrazu prisoten strah, zato me želi ohrabriti in mi pove, da je s to barko plul že po hujših valovih in hujšem vetru. Mu naj verjamem? Pravi, če bo zdržal material, bo vse v redu. Če????? Spomnim se knjige od nedavno preminulega Jože Horvata in naslova: Molitev pred plovbo…a v meni tli želja, da bi molil med plovbo, a ker sem ateist, tega ne znam. Pogledam proti nebu v črno temo in ne vem koga bi prosil….Jezusa ali Allaha….., najraje kar oba, naj naju čuvata….. in res, kdor ne moli se na morju zagotovo kdaj pa kdaj spomni in opravi vsaj kratko molitev. Veter nabija, tuli, valovi in morje imajo svojo moč….. Bemti….mi je bilo treba???? Ma če pridem živ, nikoli več na Atlantik…..v tistem naju povzpne na val, t.i. roler in si rečem…če pa še kdaj grem, si kupim letalonosilko in z njo prečkam Atlantik.
Ko se po pol ure stanje malo umiri, postanem že bolj hraber in odločen, vzamem fotoaparat in fotkam, potem spet malo snemam situacijo, ki je še vedno napeta, a veliko bolj prijazna. Barka pluje skoraj 7 vozlov in Rajni mi pravi, da sva bila v lijaku, ko je bil nad nama oblak. Vse kar se je lahko, se je združilo in zajela sva najslabše. In zakaj ravno midva? Pa še danes? Plujeva naprej bolj umirjeno, veter pade na dobrih 25 vozlov, morje postane malo bolj prijazno in dežja tudi ni več. Na plano odvijeva pol genove in jadrava proti cilju. Še nekaj ur in postalo bo svetlo. Vzamem čokolado iz žepa in jo pričnem gristi, da si tako uravnam sladkor. Adrenalina imam še veliko, lahko bi ga izvažal. Torej, tudi tako velik srčni bolnik nisem, če je moje srce zdržalo to nevihto.
Plujeva naprej in se pogovarjava….počasi pozabljam, kar je bilo. Mislim na jutro in dan, ki je še pred mano. Nič nisem spal čez dan in niti na kraj pameti mi ne pride, da bi šel spat ali počivat.
Zjasni se, vidljivost postane boljša in vidiva luči na Gran Canarii.
Ko se zdani sem vesel. Valovi so še vedno veliki, a tega sem zdaj že navajen. Pravi pomorščak sem, čeprav prvič na tako velikem morju. Zdaj sva že skoraj doma. Še malo manj kot 15 milj in dosegla bova cilj. Za sabo še vlečeva panulo, a vem, da se nič ne bo ujelo. Potem pa me prikliče trop delfinov, ki skačejo okoli barke in potem se oglašajo tam kjer vlečeva vabo za ribe. Pametni sesalci…razločijo med vabo in pravo ribo. Vzamem aparat in jih fotografiram, potem posnamem tudi kratek filmček za spomin.
Priplujeva do rta Isla in potem ob njem še naprej do vhoda v luko Las Palmas. Morje se je že umirilo in valov je še malo, vetra pa tudi. Pospraviva panulo, zvijeva genovo in pripraviva vse potrebno za pristajanje barke in privez na pomol.
O kako lepo mesto se mi je zdelo, ta Las Palmas…obsijan v soncu in morje, ki je skoraj kot olje. Pomislim na sinočnji strah in priznam, da sem ga že malo pozabil. V mislih najprej opustim misel, da se ne vrnem več na Atlantik, potem pa počasi radiram letalonosilko od krme proti premcu, dokler mi v mislih ne ostane samo malo večja jadrnica. Saj ni tako hudo, no ja…..zdaj več ni hudo…..bilo pa je.
Priveževa se ob 10,30 uri. Torej sva za to pot potrebovala pol ure manj, kot za prvi podvig v obratno smer. Na pomolu srečam Višnjo in Božidarja….Slovenca, ki plujeta po teh morjih. Ravno danes, ko to pišem, sta verjetno izplula iz Las Palmasa, kjer mislita obiskati še Tenerife, Gomero, La Palmo in otok Hiero. Nato pa proti Kapverdskim otokom. Od tam pa proti Karibom. Mirno morje prijatelja….. Hvala za mail in si še pišemo…..
….in na koncu se še spomnim pregovora, ki se mi zdi vedno bolj resničen: »"Morje je med vsemi opojnostmi najbolj opojno!" (J.H.)
Zdaj, teden dni po tej avanturi, ko sem v tej zimi doma v svojem naslonjaču, lahko le rečem, da se vrnem nazaj na Atlantik. Gledam že karte in mika me plovba od Gran Canarie do Kapverdskih otokov. Kako bom to izpeljal ne vem, vem pa, da zagotovo grem. Verjetno kot t.i. štoper v marini….vedno se kdo najde, ki gre svojim sanjam naproti….morda naredimo del sanj skupaj…..
Zahvala: Rainhard Brečko, dragi prijatelj, hvala ti, da si mi uresničil del sanj!
Tekst in foto: jčč, 27.01.2013 (oboje je avtorskega značaja in je prepovedano kopiranje)
.
, čudovit triler. 
