Da opišem mojo dogodivščino, ki se je odvijala iz sobote na nedeljo ponoči. Sestrična in par kolegov smo se zmenili da gremo od petka do nedelje na sproščeno jadranje po slo. obali. Kljub slabši napovedi in možnosti neviht nismo odpovedali in greh bi bil če bi. Vreme je služilo 100 na uro (sonce in dovolj vetra). Ne bom opisoval vsakega dneva posebej ampak samo noč iz sob. na nedeljo.
Po celodnevnem jadranju v super vetru se zasidramo pred Fijeso. Dovolj daleč od obale spustimo sidro, ''dovolj'' ketne, vozim v rikverc. Ko sidro zagrabi spredaj nataknjem sidrni ključ da razbremenim winch, grem na motor in s polnim gasom v rikverc cca 10sekund. (Če sidro zdrži tak pritisk naj bi tudi močen veter)!
Pride čas za večerjo, eden izmed posadke lovi ribe in v zadnjem metu je nastavil vabo za hobotnico in povedal da bo vse skupaj pustil čez noč, dan se prevesi počasi v sproščen večer in kmalu zatem v noč. Preverim še zadnje napovedi za dogajanje vremena in vetra kjer opazim približevanje nevihte iz Z smeri. Pogledam v daljavo in res vidim vse črno ter prve strele. Sam pri sebi si rečem, da itak ne bo hudega + da smo popolnoma šolsko zasidrani kar me dodatno pomiri. Okoli 23.30 se večina odpravi spat in tudi sam po zadnjem preverjanju in pospravljanju po palubi ležem k počitku.
Potem pa.....
Zasliši se glasen močan piš vetra, skočim v zrak hitro na palubo in bili smo že minuto pred nevihto. Pogledam proti Trstu-popolna tema(še nedolgo nazaj se je videlo tisoče lučk iz mesta), pogledam na kopno ki je oddaljeno cca 30m vendar bližje kot zvečer ob zadnjem pregledu. Takoj pomislim da je sidro malenkost popustilo. Grem na premec in vidim da je ketna našponana kot struna(zato tudi nekaj metrov bližje obali), pripone od jamborja žvižgajo, morje penasto kot da bi zavrelo, v tistem poči in se ulije dež kot iz škafa. Moker v parih sekundah, preventivno hitro zložim še tendo in hop preobleči v suhe cunje. Najdem palerino, poiščem masko ker je dež padal s tako hitrostjo vetra da ne vidiš nič pred sabo saj te bode kot da padajo žeblji in ne voda. Pripravim nož če bo treba kar koli prerezati. Se spomnim na vabo za hobotnico, primem palico da navijem laks...vse napeto kot struna in ker nas je ponoči obrnilo(zamenjala se je smer vetra) je laks potekal točno pod jadrnico mimo krmila in zagotovo tudi elise motorja. Prerežem laks saj ga naviti ne morem. Upam da ni zapleten v eliso. V Fijesi so na novo postavili rdeče boje ki so povezane z vrvjo, označujejo pa vstop in izstop za pedolino, sup itd. Od teh boj smo bili oddaljeni 4-5m kr je bilo super zvečer, saj smo hitro prišli do obale. Izkazalo se je kmalu da smo veliko preblizu.
Nevihta traja, preverim bojo v piranu moč vetra 23m/s sunki do 35m/s. Vsa posadka je bila zbujena, stopim do vseh in povem da nevarno sicer še ni ampak naj bodo vsaj v nizkem štartu če bo karkoli potrebno.
Stojim pod sprajhoodom in opazujem točko na obali(da vidim ali sidro drži). Zaenkrat vse ok. Razmišljam kaj bom naredil če opazim da lezemo nazaj (30m do obale je par sekund in si v skalah pri takem vetru). Spomnim se da je na globinomeru pisalo preden sem ga ugasnil 3,9m kar ni veliko za jadrnico z ugrezom 1,9m. Zamislim sem si da bom prižgal motor in pomagal sidru držati z močjo motorja. Ker nisem bil prepričan koliko ketne je v vodi sem pomislil da bi spustil dodatne metre...to bi bol dvorezni meč. Ketne bi bilo več , bili bi pa tudi par metrov bližje bojam ki so kar čakale da se zapleteno v eliso in posledično bližje obali.
Dež pada kot da je sodni dan, temno kot v rogu, veter piha nenormalno, morje kipi....pomislim joj kaj mi je tega treba bi šli vsaj na privez v Piran ali celo kako marino. Jebi ga zdej smo ker smo. Meni se zdi da traja vse skupaj že celo večnost ko spremlam sidro, točko na obali ali smo na mestu ko začne počasi veter padati in z njim preneha tudi veter. V parih minutah se pokažejo zvezde, morje se umiri in kot da je nekdo nevihto ugasnil na gumb ON/OFF. Grem v notranjost, se preoblečem, spijem malo vode in grem do vse posadke. Povem da so na sidru doživeli nevihto kar naj bi bilo za vse kar zanimivo/stresno vendar panike ni bilo. Zanimivost je ta da so bilo vsi prvič na barki
Vprašam sestrično če ji je kaj slabo in če je že kaj spala danes(vikend jadranje je bil tudi nek test če jim bo kaj slabo). Pove da se je zbudila 1:37 ko sem skočil prvič na palubo, ko se je vse končalo je bila ura 1:50. Se pravi nevihta je trajala med 8-10 minut meni pa se je zdela cela večnost. Nič, uležem se v posteljo zaželim posadki lahko in mirno noč in zaspimo do 8h zjutri.
Prebudimo se v sončno jutro brez oblačka in z novo izkušnjo v spominu.
Tako sem doživel tudi sam krstno sidranje s prehodom močne nevihte.
Lp
lepo napisano, uf jaz sem takih noči imel kar nekaj, samo predlani 5 
popravljeno.