Ja, žal!
Svoj čas so bile po Italiji ugrabitve precej donosen posel. Takrat so psihologi pričeli opažat, da so žrtve, ki so bile dovolj dolgo ugrabljene pričele sodelovat z ugrabitelji in kasneje so jih celo zagovarjali na sodiščih. Ne vem a se mi zdi, da so to imenovali sindrom ugrabljenega.
To kar se je od sredine druge svetovne vojne naprej dogajalo z celo bivšo jugo je po moje pustilo posledice, ki bi lahko imele podobno osnovo kot tale sindrom ugrabljenega, vendar gre v tem primeru na žalost kolektivno za večji del družbe.

Le kako bi drugače razložil, da se nekomu kolca za časi, v katerih si imel kavo in pomaranče le, če si vjih prešvercal čez mejo, za časi, ko so po Peci graničarji streljali švercerje, ki so tihotapili KAMENČKE za kresanje vžigalnikov! In švercali so zato, ker jih na tej strani preprosto ni bilo. Kolca se jim za časi, ko si lahko brez problema likvidiral sovražnika države, ki je bil sovražnik le zato, ker je grdo govoril i Titu in Kardelju, kolca se jim za časi, ko je bila udba kot glavni čuvaj države največji švercar. Kolca se jim za časi, ko so svetovno iskani zločinci in vodje italijanske mafije razkošno živeli v Portorožu, Kolca se jim za časi, ko si šel v zapor, če si povedal šalo na račun Tita, Kardelja ali kakega drugega oligarha...
Ne vem, ne bi o politiki, morje je bolj zanimivo.