Poletne nebuloze: učitelj & učenec

[al]

Učitelj & učenec

Lagano poletje kliče po kakšnih temah za debato.
Pa saj @al mora mal pofilozofirat.
Včasih je bilo več tega.
Komur se bere, naj bere.

Nekaj časa že imam jadrnico in z navtiko sem se spoznal že kot otrok, pod kapetanstvom očeta seveda še v časih Maestrala 8 in Tomosa 4,5 (kar je bil že luksuz; nepredstavljivo je bilo pa imeti Beograd sport pa T18).
Vmes soudeležbe uživanja enega gumenjaka in Searaya ne štejem v navtični dnevnik. Ipak sm jadrauc:)

Ajde rečmo... Nekaj izkušenj imam. Ja, ja... nobene samohvale. Rečmo, da je zdaj uravnilovka število navtičnih sezon lastništva plovila.
Torej zdaj, ko sem »resen« navtik si dovolim, da zapišem ta, že večletna opažanja o odnosu navtikov med sabo.

Recimo, da sem v jadralski svet vstopil dokaj mlad (33let) z jadrnico, ki recimo temu tako, kao ni dovolj športna in primerna za mladega jadralca (SO 43DS). A meni je pomembno udobje, to pa je povezano tudi z avtonomijo in to dobiš s prostorom. A tukaj ni govora o tipu jadrnice, ker stvari so pri nas jasne. Namreč slovenceljstvo veleva, da družina na jadranju visi iz boka barke, pršec gre od sidra do krme, jemo, ko pristanemo po sončnem zahodu. Špagete. Itak. Omaka Barilla. In seveda ne sme biti prevelika barka. Saj razumete, raje lopa, kot vikend z bazenom. Socializem, gozd, uravnilovka pa to...

Pripeljem jo, tisto nešportnico, v marino na jesen in prvi vikend na barki samo gledam, sem mal seveda ponosen... Pač se spoznavam s tem kosom plastike, ki naj bi imela dušo oz. ji to poizkušam vdahnit. Pa takoj pride sosed, pa še en in tako naprej. Seveda vsi starejši navtiki. Malo me tipajo: "ti, a to je pa od fotra barka?"... Večkrat, tudi ne dolgo nazaj, dobim tako vprašanje. S tem, da zdaj prikimam:) Je bolj zabavno, pa še razpredat mi ni treba pogovora ali pa morda prenašat fovšije. A poznate razliko med fovšijo in zavistjo? Zavistneš je tisti, ki bi rad živel ali imel stvari, kot jih imaš ti pa si tega ne more privoščiti (ali pa ne upa). Fovšljivec je pa tisti, ki samo ne prenese, da imaš ti več od njega. Fovš ti je stvari in življenjskega sloga pa čeprav sam ne bi tako živel.

Sicer pa, da ne bo kdo zdaj rekel, kaj se duvam. A veste kako pravijo? Tvoja barka je največja barka, dokler v zaliv ne pride večja barka. In to je ponavadi dokaj hitro ali pa vsaj pogosto:)
Aja, ne bom se opravičeval za nekaj, kar nisem, samo zato, da bo branje prijetnejše in da ne bo kdo užaljen. Če grem komu na živce, mi to lahko pove.
Prav tako s filozofiranjem ne mislim na nobeno konkretno osebo, čeprav mi čez glavo letijo spomini. Ampak, nobody is perfect.

Torej vikendi (tam cca 12 let nazaj) minevajo. Jesen je. Jaz si pa niti izplut ne upam. Bližnji sosed reče:"ja kaj ti bo taka ogromna barka?", pa nek drug:"to ne moreš niti v dvoje krmarit"... Zgodbic in dovtipov na zalogo. Jaz pa sicer kameno lice a vseeno presran. Pa še niti do vremena nismo prišili. Ohoho, ko se tam nad Korničem (Punat) v popolnoma jasnem nebu pojavi lep, bel oblak je znak za »Upozorenje«. Nevihta bo! Pa ne grem ven. Oblak niti ne vem kdaj je zginil a najraje bi izginil tudi jaz.
Pravličarji se vrstijo, pametujejo (pravljičar=navtik, ponavadi lastnik plovila, ki misli, da vse ve in je vedno poln enih zgodbic in »modrosti«, dejansko pa samo naklada in ga je strah, zato večinoma ne izpluje: kako pa bi sicer lahko vsakič pristopil na pomolu).
Pa se odločim in akcija. Gremo ven, gremo not. Jadra gor, jadra dol. Vmes še naredim en transfer is Punata do Gibraltarja s prijateljem, ki je šel potem čez Atlantik. Fina izkušnja (samo en postanek sva imela in sicer na Siciliji).
Torej kar hitro grem po izkušnje.
Pa smo tukaj! Izkušnje! Kdaj ji je dovolj? Seveda nikoli! Kdaj pa jih je glih tolk dovolj, da jih je »dovolj« za pravličarje? Nikoli! Začaran krog. Ne moreš imeti več izkušenj od najbolj »izkušenega« na pomolu. Never. Leta (starost)? Jep, zelo pomemben faktor. Jaz, mlad oz mlajši bom vedno skakal v steklen strop (kot se temu reče).

Seveda pravilčarji se ne počutijo tako. Oni čutijo poslanstvo, da ti pomagajo. Ampak kako pomagajo? Tako, da skorajda brez vprašanj poslušaš njihove izkušnje. Oni so le starejši, oni že vedo! In ja, vprašanja so lahko samo taka, ki ustrezajo tudi Kim Džong unu. Skratka takšna, ki že v naprej dajo odgovor, ki je pravzaprav zaključek učiteljevega nasveta in ta lahko pravzaprav na tvoje vprašanje le »modro« pokima. Včasih reče še »seveda« v tistem tonu, kjer se čuti globina in širina oceanov (kasneje ugotoviš, da gre za globino popitih pirov a o tem kdaj drugič).
Pa kje sem prišel iz pravličarja do učitelja. Ja razlika ni velika ampak je. Učitelj je le za kak promil več milj naredil, kot pravljičar in je torej višje na rangu izkušenih navtikov. Pravzaprav je najbolj izkušen. Do Tokia in nazaj.

A sem že omenil Mirka Bogiča? Mater. Še zdaj imam to knjigo na barki neprebrano. Sem začel, pa odložil. Bibilija morjeplovstva po Jadranu ali kako ji pravijo. Eh, a res? Pa dajte si priznat. Gre za leposlovje iz drugih, se strinjam da romantičnih časov. Kapo dol Mirku. Ni govora o njem. A zbudite se v leto 2020, ko pač ni nič narobe, če ima kdo na barki generator in če se prevečkrat (po vašem mnenju) stušira zadaj na platformi. So what? Gonit neke nasvete iz romantičnih časov petrolejk je neumnost. Veliko se lahko naučimo, to je res a treba je te nasvete updejtat v leto, kjer živimo. Da povem, petrolejka je skoraj vsak večer na mizi v kokpitu. Rad imam romantiko.
Ampak tudi o tej temi lahko kdaj drugič.
Neumno si mi pa zdi gonit neke dogme do kraja. Daš en kup denarja v barko, potem pa sediš na dili ali celo plastki v kokpitu (a res po meri narejene blazine toliko stanejo??) in drgneš od špagetov posušeno posodo na kokpitu v slani vodi ob dejstvu, da imaš 300l vode v barki ampak ne, mi bomo asketski planinci in bomo teh 300l imeli za celo, ma kaj celo, za dve sezoni!! Mater, da tega res ne zastopim.
Ja, razumem, da za kak priboljšek zmanjka denarja. Ni govora o tem. Ne razumem nekega vztrajanja na nekih trmastih odločitvah, ker je pač nekdo (verjetno učitelj) tako nekoč rekel, da je prav.

Torej mlad navtik izpluje. Gre na dopust. Seveda dobim veliko nasvetov kje, kaj, kako in daleč najslabši se izkažejo za »dobre in poceni« gostilne. Pravljice. Tega pa res ni na Jadranu. Več. Zdaj Čehi mečejo eure v glavo oštirjem. Ante je mrtev. Sin drogeraš. Dajte se zbuditi.
Pa tudi konci (ostanki) štrikcev na ograji kokpita ne govorijo o tem, koliko izkušenj imate ampak o tem, da na soncu sušite neke nitke, ki so včasih špage bile. Čemu? So to relikti potrganih krajšav? Eh... nič niso, razen spet neko pravljičarstvo. A vsak po svoje a ne?
Ja, vsak po svoje! In ne vsak po TVOJE, dragi učitelj!
Kako so si ti učitelji pravzaprav nasprotni v svojih dejanjih. Želijo veljati za »mage« in sprejmejo le poslušne učence! Tiste, ki bodo pozno v noč poslušali njihove pravljice. Tiste, ki bodo kimali in kaj neumnega vprašali, saj vemo, vprašanje ne sme biti prepametno, ker učitelj morda nima odgovora. No, saj si ga izmisli.

In učitelj je bil že na vsakem otoku. Vsakem!! A razumeš?! Pozna vsakega Anteja, Spirosa otoka. Ve kje je NAJBOLJŠE olivno olje, kje je NAJBOLJŠA gostilna, taverna. Kurac moj ve. Naklada. A učenci verjamejo in ko ližejo olivno olje (ta najboljše, itak!) ližejo spomin na večer učitelja, ki je dal takrat to etiketo olju. In ko jedo gojeno orado v taverni itak jedo najboljšo divjo (LOL) ribo, ker tako je rekel on, učitelj! Bebci. Kupili ste si čolen, čovn pa nimate toliko samozavesti, volje in poguma, da bi se spustili v »avanturo« (kolikor je sploh avanture možne v tem Disneylandu Hrvaške in tudi Grčije, da mi ne bo kdo kaj očital) in kaj sami poizkusili.
A to ni varno! To ni preizkušeno! To je lahko narobe!
Učitelj pričakuje, ko ga naslednjič vidite, da mu zdrvite v objem in rečete: ja ta gostilna, ki si mi jo priporočal, je pa res dobra pa ful pocen. Pa še gostilničar te valda pozna in je tud nas vzel za domače.
A sem že rekel? Kurac je dobr pa pocen. Pa kurac vas je vzel za domače. Masko dol iz oči! Nategnl so te.
Ko si rekel, da si »od učitelja«, se je oštir samo navznoter nasmehnil in si mislil, še en, ki ga bom lupil z orado in gojišča severno od Žmana. Tako, kot lupim učitelja že 20 let pa še ni poštekal.

Sej sčasoma to izveš, če dosti pluješ pa vseeno kam zaviješ izven učbenika »njega«. Ampak težje je to priznati.
Evo jaz priznam. Cel ta moj zapis in še kje kaj je napisan iskreno in pošteno. Pošteno do tebe, ki bereš.
Jaz sem učitelje že takoj na začetku prepoznal in jih dajal enega za drugim na stranski tir. Imam svoje sanje, svojo vizijo jadranja, poletnega bivanja na barki, vzdrževanja barke.. In svojih idej nobenemu ne prodajam, kot svete. Če kdo kaj vpraša, z veseljem povem. Sprašujem pa tudi sam veliko.
Tudi se ne družim po raznih srečanjih, pa Facebook skupinah itd... Na živce mi gre to. Že morjelovec.net je preveč:)
Rad imam dobro, iskreno družbo. Te je pa malo. Oz. vedno manj. Škoda. Tista, ki pa je, je pa fenomenalna.
Ker to, da ima nekdo jadrnico še ne pomeni, da sva si enaka.

Pa nazaj k učiteljem...
Zakaj ne popustijo pri svoji trmasti vzvišenosti, ki se je ponavadi niti ne zavedajo, ker so jo že ponotranjili? Zakaj ne priznajo svojih napak?
Ampak a veste, da na napakah jih lahko tudi dobiš:)
In potem? Namesto, da bi rekli muško: jebi ga, sorij, zajebal sem. Ne, oni to nekako preslišijo in menjajo temo. Ne sprašuj, učenec dragi še naprej. Ne vrtaj. Vrtaš v temelje odnosa z učiteljem!

Učitelj ni vedno učitelj ampak je lahko tudi učiteljica. Redko sem naletel na učiteljice. Sem pa.
Ampak večinoma so to alfa samci, ki lahko žvijo le v simbiozi z učencem, ki se mu podredi.
Je pa ena točka, kjer padejo. Žena. Tam so pa kužki. Po večini je tako.

In kje potem tiči problem?
A kje? Ja v odnosu. Ne boli me, da ne vem o nečem dovolj. Nasprotno. To priznam. Ne boli me, če me učitelj ne sprejme, ker pač nisem priden učenec. Ponavadi me pa ne sprejme zato, ker vem morda več o temi, ki mi jo predava.
Na kurac mi gre ta vzvišenost in neke vrste, lahko bi rekel intelektualni, pa to ni, snobizem. Nek nadjaz, neka poza, govorica telesa, ton besed.
Lej, če si taka faca potem boš sprejel tudi »drugačnega« od sebe. Ker drugače si pač zame en črv. Meni je vseeno, kaj ti misliš o meni. Ne jemlji mi pa časa, večerov ob kozarcu vina, da me na svoj prefrigan način prepričuješ o svojem prav. Sem kit, ki drsi skozi ocean in kit ne opazi zajedalcev, ki se ga držijo. Mislim si:"Jebeš to. Plujem po oceanu, počnem, kar se mi zdi".
Ja, čas mi jemlješ. O tebi se mi niti ne da razpravljati, kaj šele opravljati. Ostani na pomolu, vezan v svoje omejene sanje.

Kaj pa če si prijatelj že od prej z učiteljem? In kaj zdaj, ko vidiš, da si ga prerastel? Ja dober učitelj prepozna takega učenca in mu da to priznanje. Slab (in njih je večina) daje še naprej, stare, slabe nasvete in predavanja ter se sam greni v sebi. Ostaja sam. Tako je. Tudi alfa samec gre počasi v temni del gozda in umre. Ostajate sami, zagrenjeni, to veste a ne morete ven, ker vas poza drži.

Učenec.
Sam si je kriv. Ja, drži. Predvsem gre za karater in tudi značaj ljudi. Takšni rabijo učitelje. A fantje, leta tečejo. Potrebno bo prevzeti svoje krmilo v svoje roke!
Ta odnos učitelj-učenec je skorajda povsod v navtiki prisoten. Seveda, vsak želi pokazati kaj zna, vsak želi biti učitelj nekomu, ker je šel čez to navezo in čaka svoj prestol. Novi navtiki begajo okoli, kot mlade mucke.

Vendar vsak učitelj je imel tudi svojega učitelja. Verjetno je ta njegov učitelj že pokojni in je lahko svobodno zavzel prestol na pomolu.

In učitelji so povsod. Se srečujejo med sabo. Med seboj so prijazni, z neko pozersko distanco s katero branijo svoj teritorij prežvečenih idej, kot gobarji svojo jaso.
Ves čas so na preži in poizkušajo pretentati svojega sogovornika učitelja in ko ta kaj pove (vemo, da ego se težko brzda in nekje je treba usekati in pokazati kaj vse pa jaz zmorem, kje vse sem že bil), si to zapomnijo in že v naslednji luki prodajajo, kot svojo fenomenalno skrivnost, idejo... Tako milje, postanejo oceani in tako ušate postanejo tune.

Vaša leta vam ne dajejo certifikata izkušenj v navtiki. Pravzaprav postajate prestrašene morske živalice, ki pač kompenzirate podvige s tem, da imate veliko časa in čas je pomemben faktor v popotovanju z jadrnico, ker ti da možnost izbire poti, vremena... Tisti, ki ga ima, je kralj.
Vse lepo in prav a učitelji, delate veliko škodo, ker prodajate prežvečene in dostikrat slabe ideje novim navtikom. Bodite odprti, iskreni in če že promovirate neko navtično klenost, potem dajte priložnost in prisluhnite tudi tistim, ki jih imate za učence. Dober učitelj bo vedno prisluhnil učencu. Torej poslušajte in SLIŠITE!

[damjanr]

Čestitke za zapisano

[alesjo]

Sicer sem len za predolgo branje, ponavadi, ko vidim več kot 4 stavke se naveličam ta doooolgi roman pa sem prebral do konca in moram rečt da imam podobna mišljenja

[evovii]

He he bo treba it na en pir glede na to da sva prenblizn istih let pa rad poslusam ucitelje sam treba je lociti zrno od plevela

[MKN]

Poslušati je pomembno, zraven misliti pa tudi. Pa uporabiti ravno prav gosto sito.
Plujem šest let z malim motornim čolnom. Prej nisem nič. Pa imam še vedno majhno kepo v želodcu, ko grem s Hvara na Brač v bonaci. Pa ko spuščam in dvigujem čoln tudi.
Največ pa dobim od lokalnega ribiča, ko ga direktno vprašam in mi pove o morju, vremenu, zalivih...
Zalotim se pa tudi sam sebe, ko pridejo v mandrač čolni z napisom RENT. Takrat sem sam pri sebi in zase precej pameten, kaj in kako bi morali pa ne znajo.

Če so že nebuloze, še moj prispevek. Štejem pa se za učenca v drugem razredu.

Lp MKN

[H2O]

Kdo te je pa tolk razjezil Al?

Ker to, da ima nekdo jadrnico še ne pomeni, da sva si enaka.

Sem mislil, da jadralci ne marate hlaponarjev, pa vidim, da se tudi med sabo ne marate

Btw, tudi jaz ne maram, če se kdo preveč duva, pa naj bo jadralec, ali hlaponar

[H2O]

Včasih je bilo več tega.

Forumi pač zamirajo. Ne samo ta. Na forumih s(m)o več ali manj ostali samo še stari prdci

[polanc]

Včasih smo koga na srečanja povabili da nam je povedal kje je jadral, kje je dober jedu... Meni je bilo zelo všeč predavanje na temo potapljanja. Bi bilo fajn se kak debatni krožek naredit na temo praktični nasveti.. Pa ne tko da 50 ovc posluša enpridga. No jaz sem bil učitelj mojemu sinu, pol je pa on nabral nekaj izkušenj in sedaj se jaz kaj od njega naučim. Ponosen sem da je tko, da sedaj bivše pisce kokljo poduči. Ko to lahko sprejmeš, si veliko naredil na Sebi..

[Marchi]

Najboljši občutek je, ko k meni pridejo zagnani, entuzijazma polni, bodoči morjeplovci, nepopisani listi z iskricami v očeh. Občasno tudi kdo izkušenejši, ki bi se rad preizkusil v močnejšem vetru ali pač nečem, kar ocenjuje kot tisto, kar ga muči, mu jemlje morjeplovsko samozavest. Za razliko od "Alovih učiteljev", je besed med nami in zgodbic/pravljic zelo malo, zato pa je veliko več tišine in izkušnje. Prav tako kot veliko vas, sem že zgodaj spoznal, da pravljice popestrijo pivski večer, dlje od tega pa ne sežejo. No, torej bodoči morjeplovci že kar takoj prevzamejo krmilo in odgovornost za naslednji korak/manever, ki ga bodo naredili. Jaz sem tam nekje, pogosto v podpalubju brkljam ali pripravljam dobrote iz pečice, da je postanek na sidru prijetnejši ali pa se pustim furati po širni modrini in bingljam z roba barke. Bolj kot se oddaljujemo od pomola, bolj se oddaljujem od krmarja. Zanimivo mi je opazovati, kako ljudje doživljajo jadranje, veter, srečevanja plovil, oblake. Včasih, ko se situacija ravno poklopi, pokomentiram in spomnim na določeno pravilo, veščino, drugače pa čakam na vprašanja posadke in prav zanimivo je, kako ima vsak od njih svojo dinamiko izkustvenega učenja. Eni veliko sprašujejo že na začetku, drugi bi radi veliko nekih nasvetov in "pravljic", ki pa jim jih žal ne morem dati, tretji že poznajo neke pravljice, pa jih preverijo pri meni in namesto odgovora, dobijo več vprašanj kot odgovorov , četrti me "prisilijo", da se učim, izpopolnjujem tudi jaz.
Moram priznati, da sem fantom veliko dal in veliko od njih dobil. Res super sinergija. Sem pa že čez higlight svoje morjeplovske kariere, kjer človek z veliko zagnanostjo preizkuša in spoznava manevre in veščine, tako da sem ratal precej komot in konzervativen. Samovšečno bi rekel, moder. Ravno prav za nekoga, ki si rad nabira izkušnje v varnem okolju in noče biti samouk. Ponosen sem na morjeplovce, s katerimi smo se družili to zimo in pomlad in, ki so se opogumili vzeti vajeti v svoje roke. Nekaj njih je že zapisalo svojo letošnjo izkušnjo v vlogi samostojnega skiperja, nekateri upam, še bodo. Upam, da niso samo spoznali, da se morajo še veliko naučit in da se to nikoli ne konča ampak tudi, da z znanjem, ki ga že imajo in pametnimi odločitvami, lahko preživijo krasen jadralski dopust. Meje pa bodo premikali, ko se bodo tako odločili ali pa jih bomo še kdaj, skupaj.

Moj zapis je iskren, kot večina mojih tu na forumu, saj ko se srečajo istomisleče morjeplovske duše, ne more biti drugače. Večkrat srečam romantične morjeplovske duše, ki ti nikoli ne vsiljujejo mnenja, redke pravljičarje, pa vidim bolj kot še neizkušene, morda prestrašene morjeplovce, ki na nek "alfa", pač mornarski način, preverjajo svojo zgodbo in iščejo pot naprej. Kot rečeno, vsak ima svoj stil in vsak zase ve, kdaj je dokončno v sedlu in če še ni čas za to. Pravljičarji mi pravzaprav ne grejo na živce. Zanimivi so.

[Marchi]

Polanc, dober predlog. Lahko bi se dobivali na kakšno temo ali pa predstavitve potopisov, dogodkov, regat, opreme...
Je pa tako, da ko nekdo "predava", je prav, da ima svoj odmerjen čas, pa četudi vmes proda kakšno pravljico. Redki so, ki niso uporabni za nič, od večine se pa lahko kaj novega naučimo.

[polanc]

Meni se zdi, da veliko jadram, dokler mi recimo sin ne pripomni, da je preplul v 3 letih 22tisoc milj, da se ne ustraši m vsakega vetra in vala, da pa ju zelo spoštujem, saj onadva komot zraste ta, jaz sem pa mali in se manjši postajam... Tak čist drobceni pa postanemo, ko morje po divja in le jadralska kilometrina ti da pamet in moč, da zdrzis nekje skrit in počakaš sebi in barki primerne plovbe pogoje. Kar je recimo za Kostelića bil čisti užitek, bi bil za marsikoga od nas boj za preživetje.. Kje je Meja.....??? Vsak od nas ima različno visoko, žal pa si jo prenekateri postavljajo z alkoholom ojunaceni....
Par večerov nazaj sem imel čast biti a večerji in jutranji kavi z Vesno in Tonetom Kosi, svetovnima jadralcema. 60000 milj sta ptejadrala z enimi jadri.. Najbolj sem si od vsega povedanega zapomnil en Tonetov stavek. Nisva imela resnih težav, ker sva znala poti planirati in ni nama bilo hiteti, tako da sva počakala na pravo vreme.. Mi pa hitimo na jug, si ne damo dan rezerve za povratek.. In pol nas se prej dolete težave... Uf nalagam.srecno.

[MKN]

Tonetove zapise spremljam redno. Zanimivo branje ne samo o jadranju. Vsekakor ne piše kot učitelj. Slučajno pa sem pred kratkim ugotovil, da sem pravzaprav na mojem edinem jadranju pred petindvajsetimi leti jadral z njim od Pirana do Visa in nazaj. Takrat se mi ni niti sanjalo, da bom enkrat razmišljal o lastni barki.

MKN

[polanc]

Nisem niti slučajno želel reči, da piše ali govori kot učitelj, je pa mož prav povedal, zato sem njegovo misel podelil