Marchi napisal/-a:Trdim, da država Slovenija ni zaščitila svojih državljanov, v tem primeru in so prepuščeni samim sebi. To je narobe! Že od nekdaj trobim, da bi se morjeplovci morali povezat v neko interesno združenje, ki bi nas zastopalo v podobnih primerih, tako se pa vsak sam bori z mlini na veter.
Se v celoti strinjam.
Marchi napisal/-a:Kaj narediti, če se ne strinjamo z nekim zakonom, odlokom idr. Najeti odvetnika je verjetno bistveno dražje, kot plačati 200€ špediterju in pogoltniti cmok.
Za pravice se je potrebno boriti! Danes morda 200 €, jutri 100 € pojutrišnjem še nekajkrat po 50 €. Kje je meja? Morda je resda najenostavneje se zahtevam preprosto ukloniti, na dolgi rok pa nedvomno ni najcenejša možnost. Kar se tiče cene pravne pomoči pa je zadeva sledeča; za enega je zadeva nesorazmerno draga, v primeru zastopanja skupine pa se vse skupaj lahko finančno izide.
Marchi napisal/-a:Glede tvojega zadnjega posta pa nisem prepričan, če razumem, kaj si hotel povedati, pa me bolj kot to, zanima, kaj predlagaš vsem morjeplovcem, ki so se znašli "stisnjeni v kot" od hrvaških zahtev po ureditvi statusa plovil, kljub temu da imajo plačane vse dajatve in slovensko zastavo in njihovo plovilo še ni zgubilo statusa EU robe...
Si bom izposodil izjavo, da se ljudi striže, kot ovce. To, da se to dogaja, je bilo tudi bistvo za moje pisanje. Eno od načel pravne države je, da lahko posameznik napram državi stori vse, kar ni izrecno prepovedano, država proti posamezniku pa le tisto, kar ji je izrecno dovoljeno. Marsikdaj temu ni tako in si institucije ali posamezniki jemljejo več pristojnosti, marsikdaj z zelo nenavadnimi interpretacijami zakonodaje.
V principu je možno začasni uvoz zaključiti na več načinov; uničenje, prepustitev organu, izvoz iz države ali sprostitev v prost promet. Že v času Hrvaškega približevanja EU so se naši južni sosedje odločili, da poizkusijo z različnimi metodami »prepričati« lastnike plovil (različno obravnavanje plovil pod domačo in tujo zastavo, davčni popust,...), da jih registrirajo pod njihovo zastavo in s tem v njihov proračun pripeljejo dodaten denar. Sedaj, bi želeli vsa plovila iz začasnega uvoza sprostiti v prost promet, kar je sicer skladno s pridružitvenim sporazumom, si pa pri tem prizadevajo polniti lastni proračun z nekoliko svojstveno interpretacijo pravne regulative.
Vzemimo za primer plovilo, ki ima znotraj EU plačane vse dajatve in ni bilo izven območja unije več, kot 3 leta. V katerikoli članici EU bi se to nahajalo, lastniku nebi bilo predložiti nikakršnih dokumentov, razen v primeru, da bi prišlo do rednega nadzora davčnih organov. Izjema je le Hrvaška. Dogovor med HR in EU očitno je, da se tiste lastnike plovil, ki so do sedaj izkoriščali možnost neplačila davščin zaradi lokacije uporabe, poizkuša prisiliti, da te obveznosti poravnajo, kar je razumljivo. Problem nastane pri obravnavi lastnikov, ki so svoje obveznosti že poravnali. Glede na to, da plovil pod SLO zastavo ni mogoče registrirati brez plačanega davka, bi morali postopke zaključiti, ali po uradni dolžnosti na podlagi meddržavnega dogovora, ali na podoben način, kot so bila plovila dana v začasni uvoz. Hrvatje so tu nekoliko bolj papeški in v zgodbo vpletajo špediterje in poizkušajo od lastnikov pobrati vsaj nekaj denarja. V kolikor gre za plovilo iz začetka odstavka, stranka dobi le izbris iz seznama plovil na začasnem uvozu. Naj niti ne omenjam še dodatnih stroškov, ki jih lastnik ima pri urejanju ostale dokumentacije, časa, ipd.
V kolikor potegnemo analogijo z vozili. Bi bili res pripravljeni vsakemu, ki bi nas vprašal za dokazila o plačanih davščinah dokumente zbrati, zanje plačati, mu jih nato posredovati ter mu za njegov postopek celo plačati zgolj za to, da bi nam ta na koncu izvolil pritrditi k temu, da so davki dejansko plačani. Nisem ravno prepričan.
Če torej zaključim, davčno pravo ni ravno moje področje, je pa po preliminarnem pregledu, vsaj teoretskem, najenostavnejša metoda zaključka začasnega uvoza, ponoven izvoz plovila.