LP
Kdaj, zakaj, kako?
Moderatorji: moderator2, moderator
-
jadralec-mihy
- Kontraadmiral
- Prispevkov: 267
- Pridružen: So Dec 26, 2009 13:43
moja zgodba
celo življenje sem opazoval barke na morju, pa gledal pa sanjal, ko pa sem moji bivši polovici omenil izlet z barko pa sma se obvezno skregala in bi bilo tona vsaj dva dni (nikakor ni šla ne na morje niti v vodo)
in prišel je trenutek ko je postala bivša
in prišel je trenutek takoj za tem da si nabavimo neko plovilo
in danes si ne morem predstavljat dopusta na suhem, čeprav me včasih jezi vreme na morju pa valovi pa take in drgačne težave
morje je zakon kot je
laško zakon
in to je to v totem lajfu
celo življenje sem opazoval barke na morju, pa gledal pa sanjal, ko pa sem moji bivši polovici omenil izlet z barko pa sma se obvezno skregala in bi bilo tona vsaj dva dni (nikakor ni šla ne na morje niti v vodo)
in prišel je trenutek ko je postala bivša
in prišel je trenutek takoj za tem da si nabavimo neko plovilo
in danes si ne morem predstavljat dopusta na suhem, čeprav me včasih jezi vreme na morju pa valovi pa take in drgačne težave
morje je zakon kot je
laško zakon
in to je to v totem lajfu
-
jadralec-mihy
- Kontraadmiral
- Prispevkov: 267
- Pridružen: So Dec 26, 2009 13:43
Lepo videt, da je mornarcek odgovoril po treh letih in pol. Bolje pozno kot nikoli. No opišimo še mojo navtično pot.
Začnimo še davno preden sem sam plul, moj nono je bil namreč kapitan dolge plovbe. In ker ga je druga svetovna vojna ujela na jugoslovanski ladji v tujini, je ostal na njej in plul v zavezniških konvojih, večinoma med Halifaxom in Murmanskom. Vedno mi je pravil, da so oni smeli spati ponoči v postelji in oblečeni v pižame, medtem ko so Američani in Angleži spali na zasilnih ležiščih, oblečeni v obleko in z rešilnim jopičem na sebi. Pa veste zakaj? Samo zato ker so naši vozili strelivo, medtem ko so Američani vozili uniforme in hrano. In če je naše zadel torpedo itak ni bilo šanse da se rešijo, zato so smeli spati v posteljah.
Ob takih zgodbah z morja sem rastel, dokler se starši niso pri mojem 8 letu odločili, da bodo kupili jadrnico. Še danes se spomnem, kje mi je oče to povedal, sedela sva v Piranu v lokalu s pogledom na morje (mislim da je to danes Art cafe), ko me je vprašal, če bi mi bilo všeč če bi imeli jadrnico. Seveda mi je bilo všeč, kateremu mulcu ne bi bilo. Tako smo leta 1977 v Izoli v vodo postavili 6 metrskega Meteorja z registrsko številko KP 728 in ga poimenovali Lupinica (čeprav nikoli ni imel napisa z imenom na sebi). Imel je oranžen trup, notri je bil popolnoma neopremljen. Seveda je bilo treba na jadrnico postaviti tudi jambor. Kupili smo ga pri navtiki Russo v Trstu in s prepustnicami peljali čez mejo. Cariniku smo poskušali prodati zgodbo, da gre za del pergole za na vrt, ampak ker je hodil na srednjo navtično, je spoznal da je to jambor. Smola, carina je bila višja, ampak jambor je vseeno stal na jadrnici, ki je bila najprej privezana na pomolu v Valdoltri (mama je tam bila v službi).
Tisto leto me je oče dal tudi v jadralni klub Jadro v Kopru, da bi se naučil jadrati. In šlo mi je kar dobro na žalost pa nas je stalo v vrsti 30 mulcev, ki smo imeli na razpolago 3 optimiste. Tako da si jadral 5 minut, potem pa čakal 2 uri da si spet prišel na vrsto. In tako nisem vztrajal in nadaljeval tekmovalne kariere. Pa nazaj na Meteorja. Poleti smo se odpravili na prvo »daljšo« pot, od Kopra do Červarja. Barka ni imela notri še ničesar, ampak plula pa je. In tako smo pripluli do Červarja, ter se odpravili naslednji dan nazaj. Pred Umagom pa nas je ujelo prvo neurje. Z bratom sva morala biti v kabini in še danes se spomnim, kako sva skozi okno gledala velike valove po katerih smo pluli in srečno pripluli v zavetje Umaga. Meni se ni zdelo strašno, a mama je po prihodu v luko ruknila enega kratkega.
Leto dni kasneje je bila barka že opremljena za pot in odšli smo na jug. Lepi časi, ko ni bilo boj v nobenem zalivu, a tudi ničesar drugega ne. Pa ko si v Čikatu še smel sidrati. In iz Čikata smo odšli proti Istri. A že pri Unijah smo videli, da prihaja slabo vreme in se skrili za pomol. Vsi ki ste tam bili veste, da za nevihte z jugozahoda in zahoda to ni najboljša rešitev. Če ste brali Beso, potem veste, da je to odkril tudi Joža Horvat. Ampak mi smo bili ujeti v tej pasti iz katere se nismo mogli izvleči. Nekaj časa smo še razmišljali, da bi šli v Maračol, ampak tedaj se tja ni smelo, saj je bila tam JNA. In tako sta se starša odločila, da vprašata natakarico iz lokala, če lahko prespim pri njeni družini na kopnu. Tako sem bil prikrajšan za svojo prvo nevihto v slabo zaščitenem pristanišču, sem pa uspel prebrat cel kup Alan Fordov, ki so jih imeli otroci gostiteljice doma. In celo noč me je (prvič, a ne zadnjič) skrbelo za barko, ki je preživela brez poškodb. Na Unijah smo potem še 3 dni vedrili v burji, dokler se četrti dan le nismo odpravili in prvič prepluli Kvarner z burjo. Spominjam se, da je bilo zanimivo in ni me bilo strah.
Družina je ugotovila, da nam je jadranje všeč in da potrebujemo »meter več«. In tako smo kupili Duforja 1800, 7.50 metrov dolgo barčico in jo poimenovali Lupinica 2 (tokrat smo nalepili ime). Že prejšnjo barko smo kmalu po odprtju prestavili v Portoroško marino, kjer je bila zasidrana tudi dvojka. Tisti ki ste bili tam v tem času, se boste spomnili recepcije in wc-jev na drugi strani jernejevega kanala, tam poleg kegljišča. In pa največjega veselja otrok, mosta ki se je odpiral s tipkami. Kolikokrat so nas preganjali, ker smo ves čas prižigali sireno in odpirali most.
No, leta so tekla in vsako leto smo jadrali po Jadranu. Seveda so bili časi, ko je bila oskrba težavna. Neko leto smo bili v Čuni (Veli rat), pa je zmanjkalo živil. Ni bilo druge, kot do najbližje trgovine. Ampak ta je bila v Božavi, ceste pa tedaj na Dugem otoku še ni bilo. Tako ni ostalo kot po kozjih poteh 2 uri peš do prve trgovine. In potem nazaj, natovorjen s konzervami mesnega doručka in lubenico v nahrbtniku. Pa takrat, ko sem na Ižu 3 ure stal pred pekarno in doživel vsesplošni pretep za kruh. No, jaz sem ga še dobil, ravsat so se začeli, ko ga je zmanjkalo. Raje ne omenjam kako smo iskali gorivo, enkrat smo se z Molata celo z ladjo peljali v Zadar, da smo ga tam natočili v kanto. In tako sem sredi osemdesetih prvič sunil očetu barko za enodnevni izlet s prijatelji. Nekateri moji sošolci so si na skrivaj sposojali avte, jaz pa jadrnico. Meni vsaj števca ni bilo treba vrteti nazaj. To sem potem počel vsako leto kar nekajkrat, oče pa menda ni nikoli nič opazil. Sem že znal zavezati vrvi prav nazaj.
Leta 1987 sem se vrnil iz JNA in takoj šel delat izpit za barko. Učil se nisem kaj veliko in ko me je stari kapetan vprašal iz katere knjige sem se učil navigacijo, je bil zelo nezadovoljen ko sem mu rekel, da se nisem učil, ker to znam iz dolgoletne prakse. Pogledal me je in resno dodal, »veste, mi na navigaciji mečemo ljudi«. No, na koncu je bil z mojim znanjem zadovoljen in imel sem izpit v roki. Seveda je stal za tem, da sem si želel izpit, višji cilj. Očeta sem namreč prosil, če bi mi prihodnje leto dovolil križariti z barko sam, s prijatelji. Oče je seveda dolgo okleval, nato pa pristal pod pogojem, da grem pred tem križarjenjem še na zadnji vajenski izpit z njim. Ta izpit je trajal 3 tedne, ampak sem ga uspešno opravil. In tako sem se v Jezerih na Murterju prvič vkrcal na barko s prijatelji in uradno prevzel poveljstvo nad Lupinico 2. Star sem bil 20 let. Oče mi je pri tem v roke dal 15 A4 strani, na katerih je napisal »navodila za uporabo«, ki so se začela s stavkom »Lupinica nima voznega reda..«.
Dodatna zahteva pa je bila, da sem vsak dan poklical po telefonu domov in sporočil kje smo. Kdor je v tistih časih poskušal klicati z otokov, ve kako je to izgledalo. Vsak dan sem stal pred lokalno pošto v vrsti za telefon. Včasih 10 minut, včasih pa več kot uro. Ampak kljub nekaj neurjem, smo barko lepo pripeljali domov. In od tedaj, sem vsako leto jadral s prijatelji in puncami.
Leta 1997 smo se doma odločili, da je čas da 17 let staro jadrnico zamenjamo z večjo. Takrat sem že imel svoje podjetje in ker mi je dobro šlo, sem se odločil da tudi jaz dam del denarja za novo jadrnico. Po dolgem razmišljanju smo se odločili za Elana 295 (mar bi čakali še pol leta, ko je prišel ven elan 333…) in aprila je bila Lupinica 3 z oznako KP 1155 v morju. Z njo smo potem veliko let jadrali brez težav.
Še kod otrok sem bral Beso od Horvata in skoraj vsako poletje sem jo na barki prebral znova. In že tedaj sem si želel pluti na oceanih. In leta 2000 se mi je pokazala priložnost, saj je Hrvatska čigra šla okoli sveta in sprejemala posadko na posameznih etapah. Takoj sem se odločil in izbral prečkanje atlantskega oceana. In res, decembra 2000 sem na Čigri preplul Atlantik. Nič posebnega, 23 dni jadranja, še najbolj ponosen pa sem, da sem se naučil delati s sekstantom. Na koncu potovanja sem bil že tako dober, da sem pozicijo zadel na miljo natančno.
Prišel je tudi čas za ženitev. Vse svoje punce sem vedno vozil z barko na počitnice in jih »preverjal«. Zame seveda ni obstajala možnost, da bi bil z nekom, ki ne bi maral jadrnic in vožnje z njimi. In moja bodoča žena je preizkušnjo preživela. Še več, jadranje ji je zelo všeč. Malo je imela težav z morsko boleznijo, ampak to smo hitro rešili z obliži (izkušnja iz atlantika) proti morski bolezni. In ne, po poroki si ni premislila. Še vedno sva jadrala vsako leto. Po nekaj letih so seveda prišli otroci, bolje rečeno otroka, Punčki, dvojčici. In obstoječa jadrnica je postala premajhna…Tako sem po 13 letih zamenjal jadrnico in tokrat vzel težjo, bolj okorno jadrnico, a z več udobja. Bavario Cruiser 34. In po nekaj sezonah lahko rečem, da se je dobro izkazala, punci pa tudi zelo radi jadrata. Na leto tako naredimo kakšnih 45 do 50 dni na jadrnici, ki je privezana v Kopru (tako da načeloma čez vikend ne hodimo veliko nanjo).
Kaj bo prinesla prihodnost, seveda ne vem. Želim pa si odpraviti na pot okoli sveta. Mi bo uspelo? Upam da.. in upam da se nisem preveč razpisal o svoji 35 letih na morju…
Začnimo še davno preden sem sam plul, moj nono je bil namreč kapitan dolge plovbe. In ker ga je druga svetovna vojna ujela na jugoslovanski ladji v tujini, je ostal na njej in plul v zavezniških konvojih, večinoma med Halifaxom in Murmanskom. Vedno mi je pravil, da so oni smeli spati ponoči v postelji in oblečeni v pižame, medtem ko so Američani in Angleži spali na zasilnih ležiščih, oblečeni v obleko in z rešilnim jopičem na sebi. Pa veste zakaj? Samo zato ker so naši vozili strelivo, medtem ko so Američani vozili uniforme in hrano. In če je naše zadel torpedo itak ni bilo šanse da se rešijo, zato so smeli spati v posteljah.
Ob takih zgodbah z morja sem rastel, dokler se starši niso pri mojem 8 letu odločili, da bodo kupili jadrnico. Še danes se spomnem, kje mi je oče to povedal, sedela sva v Piranu v lokalu s pogledom na morje (mislim da je to danes Art cafe), ko me je vprašal, če bi mi bilo všeč če bi imeli jadrnico. Seveda mi je bilo všeč, kateremu mulcu ne bi bilo. Tako smo leta 1977 v Izoli v vodo postavili 6 metrskega Meteorja z registrsko številko KP 728 in ga poimenovali Lupinica (čeprav nikoli ni imel napisa z imenom na sebi). Imel je oranžen trup, notri je bil popolnoma neopremljen. Seveda je bilo treba na jadrnico postaviti tudi jambor. Kupili smo ga pri navtiki Russo v Trstu in s prepustnicami peljali čez mejo. Cariniku smo poskušali prodati zgodbo, da gre za del pergole za na vrt, ampak ker je hodil na srednjo navtično, je spoznal da je to jambor. Smola, carina je bila višja, ampak jambor je vseeno stal na jadrnici, ki je bila najprej privezana na pomolu v Valdoltri (mama je tam bila v službi).
Tisto leto me je oče dal tudi v jadralni klub Jadro v Kopru, da bi se naučil jadrati. In šlo mi je kar dobro na žalost pa nas je stalo v vrsti 30 mulcev, ki smo imeli na razpolago 3 optimiste. Tako da si jadral 5 minut, potem pa čakal 2 uri da si spet prišel na vrsto. In tako nisem vztrajal in nadaljeval tekmovalne kariere. Pa nazaj na Meteorja. Poleti smo se odpravili na prvo »daljšo« pot, od Kopra do Červarja. Barka ni imela notri še ničesar, ampak plula pa je. In tako smo pripluli do Červarja, ter se odpravili naslednji dan nazaj. Pred Umagom pa nas je ujelo prvo neurje. Z bratom sva morala biti v kabini in še danes se spomnim, kako sva skozi okno gledala velike valove po katerih smo pluli in srečno pripluli v zavetje Umaga. Meni se ni zdelo strašno, a mama je po prihodu v luko ruknila enega kratkega.
Leto dni kasneje je bila barka že opremljena za pot in odšli smo na jug. Lepi časi, ko ni bilo boj v nobenem zalivu, a tudi ničesar drugega ne. Pa ko si v Čikatu še smel sidrati. In iz Čikata smo odšli proti Istri. A že pri Unijah smo videli, da prihaja slabo vreme in se skrili za pomol. Vsi ki ste tam bili veste, da za nevihte z jugozahoda in zahoda to ni najboljša rešitev. Če ste brali Beso, potem veste, da je to odkril tudi Joža Horvat. Ampak mi smo bili ujeti v tej pasti iz katere se nismo mogli izvleči. Nekaj časa smo še razmišljali, da bi šli v Maračol, ampak tedaj se tja ni smelo, saj je bila tam JNA. In tako sta se starša odločila, da vprašata natakarico iz lokala, če lahko prespim pri njeni družini na kopnu. Tako sem bil prikrajšan za svojo prvo nevihto v slabo zaščitenem pristanišču, sem pa uspel prebrat cel kup Alan Fordov, ki so jih imeli otroci gostiteljice doma. In celo noč me je (prvič, a ne zadnjič) skrbelo za barko, ki je preživela brez poškodb. Na Unijah smo potem še 3 dni vedrili v burji, dokler se četrti dan le nismo odpravili in prvič prepluli Kvarner z burjo. Spominjam se, da je bilo zanimivo in ni me bilo strah.
Družina je ugotovila, da nam je jadranje všeč in da potrebujemo »meter več«. In tako smo kupili Duforja 1800, 7.50 metrov dolgo barčico in jo poimenovali Lupinica 2 (tokrat smo nalepili ime). Že prejšnjo barko smo kmalu po odprtju prestavili v Portoroško marino, kjer je bila zasidrana tudi dvojka. Tisti ki ste bili tam v tem času, se boste spomnili recepcije in wc-jev na drugi strani jernejevega kanala, tam poleg kegljišča. In pa največjega veselja otrok, mosta ki se je odpiral s tipkami. Kolikokrat so nas preganjali, ker smo ves čas prižigali sireno in odpirali most.
No, leta so tekla in vsako leto smo jadrali po Jadranu. Seveda so bili časi, ko je bila oskrba težavna. Neko leto smo bili v Čuni (Veli rat), pa je zmanjkalo živil. Ni bilo druge, kot do najbližje trgovine. Ampak ta je bila v Božavi, ceste pa tedaj na Dugem otoku še ni bilo. Tako ni ostalo kot po kozjih poteh 2 uri peš do prve trgovine. In potem nazaj, natovorjen s konzervami mesnega doručka in lubenico v nahrbtniku. Pa takrat, ko sem na Ižu 3 ure stal pred pekarno in doživel vsesplošni pretep za kruh. No, jaz sem ga še dobil, ravsat so se začeli, ko ga je zmanjkalo. Raje ne omenjam kako smo iskali gorivo, enkrat smo se z Molata celo z ladjo peljali v Zadar, da smo ga tam natočili v kanto. In tako sem sredi osemdesetih prvič sunil očetu barko za enodnevni izlet s prijatelji. Nekateri moji sošolci so si na skrivaj sposojali avte, jaz pa jadrnico. Meni vsaj števca ni bilo treba vrteti nazaj. To sem potem počel vsako leto kar nekajkrat, oče pa menda ni nikoli nič opazil. Sem že znal zavezati vrvi prav nazaj.
Leta 1987 sem se vrnil iz JNA in takoj šel delat izpit za barko. Učil se nisem kaj veliko in ko me je stari kapetan vprašal iz katere knjige sem se učil navigacijo, je bil zelo nezadovoljen ko sem mu rekel, da se nisem učil, ker to znam iz dolgoletne prakse. Pogledal me je in resno dodal, »veste, mi na navigaciji mečemo ljudi«. No, na koncu je bil z mojim znanjem zadovoljen in imel sem izpit v roki. Seveda je stal za tem, da sem si želel izpit, višji cilj. Očeta sem namreč prosil, če bi mi prihodnje leto dovolil križariti z barko sam, s prijatelji. Oče je seveda dolgo okleval, nato pa pristal pod pogojem, da grem pred tem križarjenjem še na zadnji vajenski izpit z njim. Ta izpit je trajal 3 tedne, ampak sem ga uspešno opravil. In tako sem se v Jezerih na Murterju prvič vkrcal na barko s prijatelji in uradno prevzel poveljstvo nad Lupinico 2. Star sem bil 20 let. Oče mi je pri tem v roke dal 15 A4 strani, na katerih je napisal »navodila za uporabo«, ki so se začela s stavkom »Lupinica nima voznega reda..«.
Dodatna zahteva pa je bila, da sem vsak dan poklical po telefonu domov in sporočil kje smo. Kdor je v tistih časih poskušal klicati z otokov, ve kako je to izgledalo. Vsak dan sem stal pred lokalno pošto v vrsti za telefon. Včasih 10 minut, včasih pa več kot uro. Ampak kljub nekaj neurjem, smo barko lepo pripeljali domov. In od tedaj, sem vsako leto jadral s prijatelji in puncami.
Leta 1997 smo se doma odločili, da je čas da 17 let staro jadrnico zamenjamo z večjo. Takrat sem že imel svoje podjetje in ker mi je dobro šlo, sem se odločil da tudi jaz dam del denarja za novo jadrnico. Po dolgem razmišljanju smo se odločili za Elana 295 (mar bi čakali še pol leta, ko je prišel ven elan 333…) in aprila je bila Lupinica 3 z oznako KP 1155 v morju. Z njo smo potem veliko let jadrali brez težav.
Še kod otrok sem bral Beso od Horvata in skoraj vsako poletje sem jo na barki prebral znova. In že tedaj sem si želel pluti na oceanih. In leta 2000 se mi je pokazala priložnost, saj je Hrvatska čigra šla okoli sveta in sprejemala posadko na posameznih etapah. Takoj sem se odločil in izbral prečkanje atlantskega oceana. In res, decembra 2000 sem na Čigri preplul Atlantik. Nič posebnega, 23 dni jadranja, še najbolj ponosen pa sem, da sem se naučil delati s sekstantom. Na koncu potovanja sem bil že tako dober, da sem pozicijo zadel na miljo natančno.
Prišel je tudi čas za ženitev. Vse svoje punce sem vedno vozil z barko na počitnice in jih »preverjal«. Zame seveda ni obstajala možnost, da bi bil z nekom, ki ne bi maral jadrnic in vožnje z njimi. In moja bodoča žena je preizkušnjo preživela. Še več, jadranje ji je zelo všeč. Malo je imela težav z morsko boleznijo, ampak to smo hitro rešili z obliži (izkušnja iz atlantika) proti morski bolezni. In ne, po poroki si ni premislila. Še vedno sva jadrala vsako leto. Po nekaj letih so seveda prišli otroci, bolje rečeno otroka, Punčki, dvojčici. In obstoječa jadrnica je postala premajhna…Tako sem po 13 letih zamenjal jadrnico in tokrat vzel težjo, bolj okorno jadrnico, a z več udobja. Bavario Cruiser 34. In po nekaj sezonah lahko rečem, da se je dobro izkazala, punci pa tudi zelo radi jadrata. Na leto tako naredimo kakšnih 45 do 50 dni na jadrnici, ki je privezana v Kopru (tako da načeloma čez vikend ne hodimo veliko nanjo).
Kaj bo prinesla prihodnost, seveda ne vem. Želim pa si odpraviti na pot okoli sveta. Mi bo uspelo? Upam da.. in upam da se nisem preveč razpisal o svoji 35 letih na morju…
-
mornarcek
- Poročnik bojne ladje
- Prispevkov: 84
- Pridružen: Če Maj 31, 2007 15:57
- Kraj: Gorenjska-Dalmacija
Prekrasen predzadni opis...
Še sam pri sebi pa ne vem, zakaj sem s svojim opisom čakal dobra 3 leta... Priznam, da sem malo pozabil na tale svoj prispevek. Ampak res bolje pozno, kot nikoli.
No sedaj, pa sedim tukaj na terasi na Lošinju v mobilni hiški, malo prej sem s kolesom prišel s Televrina, odlična in lepa turca, otrok se podi okoli morja in kliče - ati, ati "oln" (v prevodu čoln), kar pomeni, da bo res že čas, da ga spravim na morje.
)
Še sam pri sebi pa ne vem, zakaj sem s svojim opisom čakal dobra 3 leta... Priznam, da sem malo pozabil na tale svoj prispevek. Ampak res bolje pozno, kot nikoli.
No sedaj, pa sedim tukaj na terasi na Lošinju v mobilni hiški, malo prej sem s kolesom prišel s Televrina, odlična in lepa turca, otrok se podi okoli morja in kliče - ati, ati "oln" (v prevodu čoln), kar pomeni, da bo res že čas, da ga spravim na morje.
)Prekrasen opis.
Mnogi smo šli podobno pot. Le, da sem sam izpit za voditelja čoln opravljal še v ranjki Jugoslaviji. V Sisku. Takrat smo imeli še praktični del po Savi. Malo z vesli, malo s "štirico"
Obilo užitkov na morju vam želim in da bi deklici vzljubili morje, tako kot sta ga starša.
Le rjuhe preveč hvališ
Hec!
Mnogi smo šli podobno pot. Le, da sem sam izpit za voditelja čoln opravljal še v ranjki Jugoslaviji. V Sisku. Takrat smo imeli še praktični del po Savi. Malo z vesli, malo s "štirico"
Obilo užitkov na morju vam želim in da bi deklici vzljubili morje, tako kot sta ga starša.
Le rjuhe preveč hvališ
Hec!"..Jer ovi ljudi normalni, tako su mi dosadni..." Jasmin Stavros
kr en napisal/-a:Prekrasen opis.
Mnogi smo šli podobno pot. Le, da sem sam izpit za voditelja čoln opravljal še v ranjki Jugoslaviji. V Sisku. Takrat smo imeli še praktični del po Savi. Malo z vesli, malo s "štirico"
Obilo užitkov na morju vam želim in da bi deklici vzljubili morje, tako kot sta ga starša.
Le rjuhe preveč hvališ
No, saj tudi jaz sem ga v Jugoslaviji, ampak v Kopru. Ni pa bilo nobenega praktičnega dela.
Zanimive zgodbe,pa tudi moja,je podobna.Pred 10.leti smo z familijo dopustovali v Prižbi,na Korčuli.Domačin ,pri katerem smo najeli apartma,nas je nekajkrat popeljal z svojo barčico na sosednje otoke in nas tako navdušil z tem malim čolničkom,da sem naslednjo sezono,privlekel z seboj Beograd sporta z T4,brez papirjev in registracije,niti nisem pomislo na izpit,samo,da preživimo z njim dopust.K sreči,me ni nihče kontroliral,pa sem počasi in previdno nabiral izkušnje.Žena in sin sta bila tako navdušena,da sem naredil izpit,ki je bil pogoj ,da smo kupili večjo gumico,seveda registrirano in smo to spet vlekli na jug,pa obiskali Korčulo in Lastovo.Pa te morjeplovstvo tako omami,da se spogleduješ po barkah in ugotoviš,da enostavno ne potrebuješ apartmaja,ampak primerno barko,za prespati,pa naj bo to 6m,teh nekaj m2,nam več pomeni, kot ne vem kaj.Pluješ od severa proti jugo in si tako svoboden in predan užitku,da se ne da opisat.In če ti cela familija pri tem uživa in podpira,potem razmišljaš,zakaj rabimo doma 2 avta,prodamo enega in kupimo večjo barko,pa še vikenda na morju ne potrebujemo,pa potem delaš ko budalo,da uresničiš te sanje.Vsem morjeplovcem, se to dogaja, zakaj?Nekateri,ki morje gledajo z plaže,pa si mislijo,kak smo nori,da denar mečemo za barke,pa nazadnje si težko prislužimo te €,pa smo tako srečni na morju.
LP Dani
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gosti