Malo sem okleval, potem pa sem rekel, smejte se, briga me. Važna je tehnika.
Torej, od malega sem bil veliko na morju, čoln pa je bila moja nikoli uresničena otroška želja. Sedaj sem velik in sem rekel konec je, moji otroci ne bodo preživljali isto kot jaz.
Ampak... Problem je, ker sem na morju samo še 2-3 tedne na leto in ker imam mali prtjažnik na avtu. Pa še žena ni navdušena nad neko drago igračko ki celo leto zavzame pol garaže... In sem nabavil eno mičkano gumico, 2,75m, z najmanjšim možnim motorčkom (2,3). Čoln gre na streho avta, motorček v prtljažnik avta in to-je to.
Ko smo štirje gor gre kot pri polžih (5 vozlov po Garminu
, ampak sine pri 4-ih letih tako uživa ko drži ročko motorčka, da se ne da opisat. Tudi hčerka prvošolka je pogumna in rada pelje. Jaz pa ponosni foter, sijem kot Napoleon zraven. Žena pa se nam smeji. 
In smo letos ropotali okrog Paga, nekaj milj do prve uvalice, lepo sami na plaži, milina. Avgusta pa za 14 dni na Korčulo, komaj čakam.
Tako da res je majhen, res je počasen, ampak ni skrbi s papirji in izpolni svoj namen: pripelje nas par milj proč od gužve, na samo. In predvsem nam da tisto dimenzijo dopusta, ki je ljudje brez čolna ne poznajo:
Občutek, da si svoboden!
Srečno plovbo vsem!
lpF
