OdgovorNapisal/-a aleks09 » To Jan 19, 2016 04:02
No ... mi, ki nismo bili normalni, smo Jobovo tubo (ta okroglo za enega člana) nekajkrat celo vlekli z cca 30 do 35 vozli.. seveda samo po mirnem morju in naravnost v brazdi za čolnom Trimarin TM 600 z notranjim motorjem Mercruiser 3.0 (140 KM). Res da sta bila to samo dva junaka (otroka) oz. en junak in ena junakinja, ki sta upala še kazati kazalec gor pri taki oz. full hitrosti. Sta pa oba čepela v tubi in tako preverjeno ni bilo nevarnosti, da bi ju tudi nenamerno lahko skipali v morje. Drugače pa smo se bolj zagnali naravnost in nato pluli v krogih oz. na hitro spremenili smer tako, da si ustvaril vsaj nekaj valov, istočasno pa je tubo odneslo iz brazde levo ali desno in čez valove. Ko se je posrečilo si "tubaša" poslal točno čez valove in ga skipal v vodo, saj se tubo na valovih tako premetalo, da se ni na njej uspelo obdržati prav nobenemu. Vsakemu - tudi meni - je bilo dvakratno "letenje" iz tube in pristanek ter potapljanje v vodo dovolj. Mene je enkrat zabilo cca do 2 m globoko. Seveda smo imeli med zabavo na sebi vsi rešilni jopič, ki te sam potegne iz vode, saj se v tistem trenutku, ko te zabije pod gladino sploh ne znajdeš v prostoru in ne veš kam izplavati. Vsi otroci so imeli tudi neoprenske obleke, nekateri pa zaradi škropljenja vode še očala ali maske. Mi bolj "stari junci" pa le kopalke in posledično polne riti vode. Hitrost pri plutju v krogih in pri spreminjanju smeri so bile verjetno tam med 15 in 20 vozli, pri ostrem zavijanju pa tudi samo 10 vozlov ali manj (povedano po občutku), saj se je tudi plulo po občutku in je bil zato pogled na števec hitrosti ta zadnja stvar, ki nas je takrat brigala. Več je bilo potrebno skrbeti za varnost in zabavo.. se pravi gledati kje pluješ, da ti kdo ali ti komu ne prekrižaš poti, da koga ne povoziš, da te ne "odnese preblizu obale, da ne priletiš v kakšen večji val... zaradi stalnega nadzora nad tubo pa sva bila na čolnu najmanj dva odrasla, saj je bil cilj da tubaša skipaš v morje in ga nato čimprej potegneš iz morja in je zato potreben vsaj še en starejši član, da lahko bolj oceni vse okoliščine padca, morebitne poškodbe, zna odreagirati in usmerjati, da ne pride štrik kam pod eliso in seveda da se z prej dogovorjenimi znaki sporazumeva s tubašem in to prenaša "kapitanu". Ja... tudi znake smo imeli dogovorjene (palec in roka visoko gor je pomenilo, da je vse OK in se hitrost lahko poveča ter nadaljuje z vragolijami, mahanje levo desno, pa da je dovolj).
Naj dodam, da smo pred tubanjem tudi prepluli približno območje "norenja" in vizuelno pregledali oz. polagali pozornost na kakšne nevarne plavajoče predmete (veje, hlodi, ..). Vse za varnost. In zabava je trajala dokler je bilo interesentov in seveda dokler je števec kazal še dovolj goriva, saj je poraba med tubanjem zrasla tako za enih 200 %. Nekaj malega smo se tubali tudi z Campion Allante 645, a bolj počasi in previdno ter večkrat naravnost proti Vrsarju ali Umagu.
Tubanje in ostale podobne zabave so res lepo doživetje a le če se tako lepo tudi konča. In zato je potrebno imeti res trezno glavo in računati na to, da je tubaš na štriku dolžine cca 20 m ter to tudi računati pri obračanju, da ga ne "vržeš" na obalo/čeri ali pod/v kakšno plovilo, da z njim ne "povoziš" kakšnega plavalca in da si zaradi glisiranja oddaljen od obale najmanj tistih minimalnio potrebnih zakonskih metrov.
Aja... poškodbe nismo imeli niti ene.. smeha in straha pa tudi ni manjkalo.
pravijo kolegi da ni udobno past 
), so take igračke relativno varne. 
Če se samo spomnim 15 in več let nazaj, ko smo tubanje pripeljali tako daleč, da nihče k nikomur ni hotel več sesti v tubo. 
Ravno iz razlogov, ki jih je navedel Roberth1. (poškodbe, podplutbe,...) na koncu smo sprejeli hitrostni limit (25 ameriških milj/uro) in zopet je bilo veliko zabave. 