OdgovorNapisal/-a SR 290 » Ne Avg 01, 2021 09:55
To je precej trd aluminij z 4,5% magnezija in 0,5% mangana.
Tak visok odstotek magnezija daje trdoto in odpornost na kemikalije, torej tudi na vodo. Šment je v varjenju. Če variš po klasičnem tig ali mig postopku, se zvar prehitro ohladi in prične pokat takoj za točo varjenja. Navadno se razpoka vidi, včasih pa ostane prikrita in se razleti šele kasneje med uporabo. Ravno to je razlog mojih prejšnjih zapisov na to temo.
Ladjedelnica mora biti dovolj opremljena, da si lahko privošči varjenje vročih površin, ki se najprej segrejejo recimo na 150-180 oC, v takem stanju se zvarjenca zavarita, nato pa se mora zvar segrevati, da se zelo počasi ohladi. navadno je dovolj, da se v pol ure ohladi na sobno temperaturo. Za res pravi rezultat se potem cel izdelek vrže v peč, se ga normalizira in naknadno tudi kali, kar je pri tej zlitini možno.
Če ti nekdo napravi vse to, boš imel izjemno plovilo. Ker to zmorejo le nekateri, se velikokrat predhodno obdela pločevino, ki jo potem razrežejo in prikovičijo na lupino kot to delajo pri letalih, ampak to ni tako trdno kot dobro zvarjena lupina. Predvsem utrujenost okrog kovic je isti šmorn kot v dobi prvih reaktivnih letal, ko so padala dol zaradu tega.
Ne vem, ampak se mi zdi, da se za jahte uporablja malo mehkejše aluminije. Ne trdim, mislim si, kajti dvomim, da ima kdorkoli dovolj veliko peč, da vanjo naloži 20 m dolgo lupino in vse to nekaj časa segreva kot bi pekel pico. Mislim, da je največ kar si privoščijo to, da segrejejo mesto varjenja in potem z nekim sistemom gorilcev grejejo zvar, da se počasi hladi. Sem pa pred leti na Portugalskem v Bragi videl peč premera 3,5 m in dolžine 10 m, v kateri so rihtali predvsem odlitke in zvarjence odlitkov, ampak tisto ni bilo za navtiko.
eni pa na spricerju in peru jasno 
