Jezera primerna za Elan 375 ali 430??

[Miha Langus]

Jadra sem dobil še originalno zapakirana, nikdar rabljena. So od A. LAM SAILS HONG KONG s pripisom za 375S. Seveda jih posodim za prerisat, prekopirat, če koga zanima kako so narejena. Kar se najinega znanja o jadranju tiče je še zelo nizko, ampak se učiva. Nekaj "prakse" imam iz modelarstva in pa, ko sem bil še mulc, so me znanci parkrat vzeli s seboj na "ta pravo" veliko jadrnico. Ko spet pridemo v Bohinj, upam, da bom imel več časa in bomo lahko kakšno rekli.

[sasha_fishter]

Ja sam uspio nabaviti, ali usput sam pronasao covjeka u Slo koji radi jedra za Elan 375, zapravo je radio za tvornicu nekad - ima sve originalne mjere, naljepnice, i cijena je odlicna, tako da ako nekom treba neka se javi na (g. Rado) 031 791 010. Jako ljubazan gospodin s 40 godina iskustva u izradi jedra.

[Marjan Tomki]

@Jadra za 375S

Najlepša hvala in obema

Če bom kdaj lahko spet dopolnjeval kazala (== spreminjal svoje stare prispevke), bo v temi o tipu Elan 375S tudi povezava sem o tem, kje bi se dala dobiti nova jadra zanje.

Še malo o minulem koncu tedna v Bohinju

Tisto, ko smo se v Bohinju videli v soboto, 2. julija - klik - je bil "konec tedna odprtih vrat JK Bohinj. To pomeni, da so lahko ljudje (brezplačno) poskusili jadrati, dobili vtis o osnovah in podobno.

Tisti, ki so že jadrali (in se morda le spoznali z novim tipom jadrnice, so potem večinoma jadrali čez jezero in nazaj (tradicionalno je nekoč bilo, da tisti, ki do kampa Zlatorog v Ukanc pride zadnji, plača pivo v kampu - ampak ker jaz ne pijem piva, nisem na tekočem o tej plati).

Poleg tiste družine, o kateri sem malo pisal na prejšnji strani, je bilo v soboto še nekaj članov kluba NC Rogla in Odisej. Eden izmed izkušenih iz Rogle mi je pred večerom (ko je termični veter že malo pojenjal) rekel, če malo pospremim njegovo Biserko. Šlo ji je (seveda) odlično in trije nezmotljivi učitelji jadranja so se izkazali, jaz pa jim tudi nisem kvaril vtisa.

Se je pa zgodilo, da je eden od Štajercev pri pospravljanju odvezal vozel pri štoperju na krovu na dvižnici sprednjega jadra, ki preprečuje izvlečenje iz jambora in jo pri snemanju floka potegnil iz jambora. Bili smo prepozni z opozorilom in najprej je bil presenečen nad našimi dolgimi obrazi...

Potem smo v dveh minutah sneli jambor z jadrnice in je imel priliko poskusiti vrniti dvižnico tja, kjer ji je mesto. Vsako malo orodje, za katerega je rekel, sem imel pri roki (žico, pinceto, tanko vrvico, iglo in nit, matico za utež - vse, razen vrtalnika klešč za pop-kovice. V naslednje pol ure mu je postalo jasno, kaj so pomenili naši dolgi obrazi, saj na noben način ni uspel spraviti dvižnice nazaj skozi kolesce, kjer drži zgornji rogelj sprednjega jadra. Edini zanesljiv način, ki ga poznam, da napelješ dvižnico nazaj če je bi8la izvlečena, je da odstraniš (povrtaš) pop-kovice, ki drže tisto kolesce v jamboru, ter napelješ dvižnico skozi jambor in skozi kolesce, preden tega namestiš in zakovičiš nazaj v jambor.

V nedeljo

Iz Grčije (kjer je pustil svojo čez minulo zimo v LJ na kopnem poštimano B-56 Kalimera) je za nekaj tednov (administrativni itn. opravki) prišel Marko Kavs (nekoč je imel prste pri tipu Rivetto narejenih v Sloveniji - med drugim je delal jambore zanje - imel pa prste tudi pri H800 itn. itn.).

Jaz sem bil že dva prejšnja konca tedna (in potem še nekaj dni naprej) v Bohinju, Marko pa je predlagal, da razpišemo in razglasimo formalen dan - oziroma konec tedna - odprtih vrat JK Bohinj. No, zjutraj je povedal, da se je tisti Štajerc (ki se mu po mojem ne bo več zgodilo, da bi izvlekel, ali da bi v njegovi prisotnosti kdo izvlekel kako dvižnico ali vrv iz buma...) sam kaznoval s tem, da je prinesel neko steklenico dobre in znane znamke alkoholne pijače (ampak tu sem jaz bos), ki jo bo Marko (s soglasjem ostalih prisotnih članov kluba) vključil v "knjižnico" steklenic na Kalimeri.

Jutri (v petek) pa greva (pred regato naslednji dan, v soboto) z Markom Kavsom povrtat kovice, vrnit dvižnico in ponovno prikovičit kolesce na tisti jambor, poleg tega pa še naredit nekaj novih križev (spreader-jev) za jambore, ter enega zlomljenega tudi zamenjati, s čimer bo Marko gotovo tudi zaslužil, da uporabi s kaznijo pridobljena sredstva .

Od nedelje zjutraj mi je posebej ostalo v spominu nekaj očkov, ki že znajo jadrati, s sinovi, ki še niso vedeli, če jih to zanima. "Čapnil" sem mladce (večinoma okoli 10 let ali malo več) za 15 minut, da se naučijo učiti se od treh nezmotljivih učiteljev jadranja (in pri tem so že ugotovili, da je to zanimivo in zabavno), potem pa so nadaljevali v spremstvu očkov. Nekaj ur kasneje sem jih videl na polovici jezera, ko so naredili pavzo s kopanjem.

Marko je potem predlagal jadranje čez jezero in nazaj, in ker ni bilo začetnikov, na katere bi bilo treba paziti, niti preveč kandidatov za pot čez jezero in nazaj (žrtev za plačilo pijače...), smo šli potem čez jezero trije, poleg Marka še Jure iz Seascape-a in jaz. Običajno imam pri takih pohodih kup dela z drugimi barkami, tako da tisto, na katerih jadram, kolikor morem poštimam šele po štartu, tokrat pa sem izjemoma lahko poskrbel, da je vse delalo že pred izplutjem.

Po štartu - rigorozno natančnem, zares smo šli hkrati vsi trije s črte, pravokotne na cilj - mi je Marko ves čas čisto po malem uhajal. Ni bilo samo to, kar je rekel Jure, da je Marko "dr. Bonaca", ampak tudi to, da je Marko prejšnji dan z gobo obrisal svojo jadrnico, česar jaz nisem naredil (imam vsaj en izgovor ), enako pa je zaostal Jure za mano.

Za nekaj časa... Veter je bil raznolik in ko so se vetrovne razmere malo spremenile (in on jih je odlično uporabil) in me je ujel, in sva se nekaj časa žgečkala, kdo bo spredaj, s spremenljivim uspehom. Pri Naklovi glavi sem bolje presodil (uganil...) kje misli potegniti in se mu odpeljal za nekaj 100 m (in oba sva se precej približala Marku), ampak potem je Marko našel prostor, kjer je vleklo bolje in med pomolom za električno barko in čolnarno pri kampu pristal prvi.

Jaz sem prihajal tja s precejšnjo prednostjo in že zmanjševal hitrost (obračal v veter.,.) pred pristankom, med tem pa je Jure po tihem ulovil spremembo smeri in hitrosti vetra in se približal z večjo hitrostjo in se mi . ko sem bil 5 m od pomola in on še 5m za mano - oglasil z "vode!". Če bi komplicirali, bi rekel,

• da je dohiteval in imam torej jaz pravico poti, on pa dolžnost izogibanja,
  
• da tisti pomol, med katerim in med mano je želel pluti, ni bil oznaka ob kateri bi imel pravico poti za obrat na boji, če bi bil kot notranja barka prekrit ob vstopu v krog x dolžin od oznake;
• ko bi bila prekrita, bi bil on privetrna barka bi se bil on dolžan izogibati...
To vse bomo vzeli ob kaki drugi priliki, takrat sem lepo "dal vodo" in on se je uspel prvi dotakniti mesta pristanka, kar mu je naredilo veliko veselje, meni pa to njegovo veselje tudi.

Potem je še Marko malo spremenil pravilo iz "zadnji plača pivo" v "prvi plača...", tako da sta Marko in Jure dobila pivo, jaz 2dl jabolčnega soka v kozarcu s 3 dcl vode, oba sva pa Marku malo pomagala pospraviti (za enega, ki je že davno nehal rasti, preveliko) pico.

Še en Seascape 18

Ko smo se odpravljali nazaj, smo tam naleteli na Boruta iz PAC hostela, ki ima tam Seascape 18 (mislim da so trije solastniki). Mislim, da so se vsi prisotni (poleg mene še Marko, Jure in Borut) že poznali po imenih, ne pa še osebno.

Borut je imel nekaj dela z dostavo SUP-ov za izposojo, pri čemer sem malo pomagal, potem pa našel čas, da izploveva z njegovim Seascape 18, na katerem sem jaz teden prej poštimal nekaj reči (a še niti slučajno ne vsega).

Ta SE18 je bil (kot je povedal Jure) eden od prvih in več let krepko rabljen v šoli jadranja (na enem od dalmatinskih otokov, toda ne Murterju), in ena od reči, ki še ni bila zamenjana, je bilo zlomljeno prijemališče traku za noge (in tja je bil - preden se je zlomilo - privezan tudi el. motor, ko je bil dvignjen...). Ko to soboto vidim Jureta, bom povprašal za to, kako so tisti kosi pritrjeni (verjetno skozi) in ali svetuje, da to naredijo tam ali lahko naredim jaz. No, ampak o tem dalje drugič...

Marko in Jure sta izplula z mini-12, midva pa dobre četrt ure za njima. Med tem je za nami prijadral v Ukanc še Primož, ki je rekel, da bo počakal, da se jaz vrnem z Borutom, in bova izplula skupaj in se lahko lovila po poti nazaj.

Izplutje je bilo nekoliko nerodno (električni motor bi se vlekel po vodo, ena pritrdilna točka, kjer Midva sva izplula, dvignila glavno jadro (ni bilo zloženo na bumu, kot sem ga jaz pustil, bilo treba izvleči iz kabine, ko je barka plula na motor; pa na plitvem nisi smel spustit noge, pa dokler še ni bila malo spuščena kobilica, ni držala smeri... Pa tudi jaz še nisem po "Kent PTFE+"-al vse šine za glavno jadro na jamboru, da se je še zatikalo). Ko sva se torej izmotala iz vsega tega, sva skušala ujeti Marka in Jureta.

Veter je bil vzhodnik, torej je šlo proti vetru, in ne dovolj močan, da bi v to smer zglisirala, tako da sva Jureta ujela, Marka pa ne. Mini-12 je dolga 12 čevljev in računska lastna hitrost je malo čez 4 vozle, vendar gre (brez glisiranja) tudi nekaj čez 6. Seascape 18 je slaba 2 m daljša in njegova računska hitrost za izrivno plovbo pa je tudi nekje okrog 6 vozlov, tako da - dokler ne zglisiraš - ni čudno, če jih ni bilo lahko ujeti.

V Ukanc sva se vrnila pod genakerjem in večji del časa je jadrnica glisirala.

[Marjan Tomki]

Nadaljevanje za nedeljo, 3.7.2022

Seascape 18 - kaj bo treba

Dopolnjevat seznam vsega, kar bi bilo treba ali dobro (ne nujno takoj) pozamenjat. O tem, kar že vem, to soboto povprašam Jureta (kam naj Borut naroči ali gre kupit).

Trenutno mislim da so na tem seznamu samo vse pritrdilne točke (mislim da jih je 6, a moram preveriti) za trakove za noge, čeprav je že zlomljena le ena.

Pogledat moram za dinemo, koliko je občutljiva na sonce (tega ne vem na pamet) in iz tega - glede na to, da je ta jadrnica ena prvih tega tipa in je bila v stalni rabi v jadralni šoli na nekem otoku (moram tudi pogledati; morda Sali?), ali je treba (ali bi bilo dobro kmalu) pozamenjati vrvice in vrvne škopce (soft shackle) iz tega. Mogoče bi se lahko zmenlli tudi, da bi zato na Seascape ali kje drugje potestirali, koliko bodo še zdržale reči, ki/ko jih bomo pozamenjali, ker bi se iz tega najbrž dalo kaj sklepati za priporočila za vzdrževanje in zamenjavanje.

Zaključek dneva

Ko sva se z Borutom in SE 18 vrnila v Ukanc, je Primož ravno dobro opravil s čevapčiči in bil pripravljen za jadranje nazaj v Ribčev laz. Vetra je bilo dovolj in bil je dovolj enakomeren, da je bilo dovolj časa tudi za fino nastavljanje, kar često malo zanemarim, tokrat pa sem kar moral, če nisem hotel, da mi Primož uide. Bila je dobra vaja zame (in mi bo prišla prav že na regati to soboto) in tako je potem tokrat Primož skušal ujeti mene.

Bilo je nekaj dela (zame fizioterapija) pospravljanjem na bojo tudi jadrnic ostalih, ki so ta dan jadrali na dnevu odprtih vrat JK Bohinj (sneli in pospravili so jadra, jadrnice pa so ostale na plavajočem pomolu). Kolikor sem videl, ni bilo nobene nove škode.

Primož je potem oba peljal do Ljubljane, za zaključek sva pa odigrala še nekaj iger pinkponka nekje, kjer je miza zunaj osvetljena, če kdo uporablja nogometno igrišče. Glede na to, da jaz v bistvu ne znam pinkponka, znam pa nekaj fizike in so torej moje žoge nenavadne, je - kot navadno - Primož sicer zmagal vse štiri igre, ampak mislim da sem postavil "najin" rekord v tem, da mislim da sem prvič vodil do 18, preden me je ulovil in potem zmagal. Meni je bilo v veselje, da mu ni bilo dolgčas, njemu pa, da uspe poloviti večino težko predvidljivih žogic tudi, če jih jaz uspem spraviti na mizo.

[NASA]

Jadranje z malo Elanko v Bohinju. Kar se tiče spusta v vodo iz prikolice je čisto ok, je pa res, da je treba kar precej v vodo, ampak gre. Mogoče sva bila malo zgodaj in sva se prvi dve urici ubadala s sapicami, kasneje se je veter okrepil in je šlo kar fino do Ukanca. Tudi nazaj cca 2/3 dolžine, ob dveh popoldan je veter popolnoma pojenjal, ni bilo niti sapice. Približno 2 uri tako stanje, občasno je malo potegnilo, ampak premalo, da bi prišla nazaj na izhodiščno mesto Pod Skalco. Okrog pol četrte ure je veter spet začel pihati. Super izkušnja za učenje, z različnimi jakostmi in smeri vetra. Aja še o parkiranju avta in prikolice. Dovoljenje za uporabo sva kupila v Turističnem društvu 2 eur na dan, parkirala sva na travniku, na začetku vasi Ribčev laz. Parking 10 eur na dan in 10 minut hoje do Pod Skalce.

Elan 375?

Torej sta bila vidva tista, ki sem ju v soboto gledal na Elan 375 z jadri z dobro vidnim simbolom razreda.

Mislim da je sasha_fishter v oglasih vprašal, če ima kdo jadra za E375 - in vajini jadri sta videti tako izvirni, da bi jih bilo dobro posoditi za izmero (mere, vrsta tkanine in tudi kako v jadrih leže niti) kakemu jadrarju, da bi lahko tistim, ki bi to potrebovali, lahko naredil nova, ki bi bila ustrezna razredu (zlasti, če bo kdo želel tekmovati v razredu monotipa E 375, ker je videti, da je zdaj kar nekaj tovrstnih spet v rabi).

Nameraval sem vaju tudi ujeti, da bi od blizu pogledal barko, ampak ni šlo zlahka, ker je tudi vama prav dobro šlo - in ker so me poklicali drugam, preden mi je uspelo, tudi nisem mogel za vama do obale.

Veter v soboto

Jutranje skoraj brezveterje sem jaz izrecno naročil

Takrat je prišel v Bohinj še en morjeplovec z družino (če bo želel, se bo sam oglasil; jaz ne bom omenil vzdevka, da ga kdo ne da na svojo črno listo "mojih prijateljev").

Naš mini-12 je enosed
njegova žena in sin pa do tedaj še nikoli nista jadrala sama, zato so me v Lj. pobrali že pred 7. uro in smo bili v Bohinju dovolj zgodaj, da so bile 4 jadrnice (po ena za vsakega od njih in ena zame) pripravljene že tedaj, ko ni še "skoraj nič" pihalo.

Privlekli smo 4 barke z boje na plavajoči pomol in jaz sem sestavil eno barko za začetno demonstracijo, oče pa potem ostale tri (ker je bil klubski dan odprtih vrat, sem bil potreben še tu pa tam drugje, sicer bi sin in žena z mojo pomočjo sestavila vsak svojo). Ko so bile vse štiri pripravljene za izplutje, je bilo vetra ravno za dih.

Žena in sin sta drug za drugim sedla v barko, da vidita, kje je kaj (krmilo vodijo pedali, pritisk na desni pedal zavija v desno, pritisk na levega v levo - kot v letalu - in to se hitro avtomatizira) in da vidimo, če noge dosežejo, kar je treba, ter da vidita, da se jadrnica res sama izravnava (blizu 100 kg svinca v kobilici), tako da bi se verjetno lahko prevrnila le na valu, ki se ruši (po kakršnih pod vrhom vala vozijo surferji brez jader).

Potem smo v njegovo posadili očeta. Povedal sem, da želimo, da veter pride v jadra približno od strani in torej jadra postavimo tako, da mora veter ob njih zavijati proti krmi. Ko smo očetovo barko (odvezano, jaz sem držal premčno privezno vrv v roki) postavili tako, sem povedal očetu, da bo vrvice sprednjega in glavnega jadra (škotino in škoto) držal v roki, ne v štoperjih. Povedal sem tudi, da (razen če želi zavirati in podobno) ravna le zavetrno škotino (privetrna mora biti sproščena) sprednjega jadra in tudi kako bo čutil v škotini, ko bo izpraznjeno jadro plahutalo kot zastava, in kako bo čutil, kako škotina potegne, ko bo - z občutkom, po centimetrih - potegnil, ko se jadro napolni. Ko bo vrvica v roki vlekla najmočneje, bo jadro optimalno "potrimano" - in če bi vlekel še naprej, bi bil vlek jadra manjši in trim ne optimalen (pa še nekaj stranskih učinkov).

Vetra je bil komaj dih (kot sem potreboval) in ker je bila tedaj jadrnica pokonci, jader še ni napelo v pravo obliko, tako da je stala mirno poleg pomola. Zavezal sem privezno vrv na pripono (da se ne vleče po vodi) in povedal še, da v šibkem vetru jadrnico nagibamo s tem, da se presedemo na zavetrno stran, da jadra zaradi teže ležejo v pravo obliko, dokler ni dovolj vetra, da bi jih napel vanjo, v močnem pa ravnamo s tem, da prenesemo svojo težo na privetrno stran.

Ko se je potem oče presedel na zavetrno stran, so jadra legla v pravo obliko in jadrnica je lahno pospešila na kak vozel ali dva, pri čemer je že na prvih 50 m dobil občutek, kakšni gibi pedalov so potrebni za kak zavoj.

Potem sem povedal ženi, da bo malce počakala, da najprej spelje in se malo privadi sin, dal sina v drugo jadrnico, pripravil svojo za izplutje v hipu in ko je tudi sin nagnil barko, da so jadra legla v pravo obliko, je z lahnim pospeškom stekla tudi njegova. Jaz sem s potegom v hip'u odvezal razbojniški vozel na privezni vrvi in stopil v svojo, kot da se od pomola odrinem s skirojem, tako da sem bil od njem manj ko v štirih sekundah.

Potem je nekaj minut premikal pedale tako, kot sem mu rekel, da je dobil občutek, kako deluje krmilo, jaz pa sem ga usmerjal tako, da so jadra ostala napolnjena. Potem sva spremenila smer glede na veter in je bilo na vrsti pridobivanje občutka, kako on v roku čuti poteg škotine, ko je jadro pravilno naravnano (in kako tedaj jadrnica pospešuje). Še kako minuto kasneje je bilo na vrsti prvo prečenje (obrat proti vetru, orza-la-banda, tack...) in za tem še nekaj takih, kmalu med tem pa smo dodali še to, da (za začetek) postaviš glavno jadro približno vzporedno prvemu takrat, ko v škotini čutiš, da je to optimalno. Kakih dvajset minut od izplutja smo dodali še prvo kroženje (obrat z vetrom, poja-la-banda, jibe...). Potem sem rekel sinu in očetu (ki mu je mini-12 med tem postala že domača), kje naj se malo držita skupaj med tem, ko grem še po mami.

Ko smo se peljali v Bohinj, je oče povedal, kako je šla njihova jadrnica na morju 7 vozlov in mami je takoj rekla, da ji je bilo to preveč... No, zdaj je sedla v svojo, veter je že nekoliko pojačal in napel jadra. ne da bi morala jadrnico nagibati. Večino, kar je bilo treba povedati, je že slišala, ko sem pojasnil možu in sinu in privajanje na pedale krmila in škotine je - skupno z prečenjem in kroženjem - morda trajalo 15 minut, in potem se je pogovarjala z jadrnico, vetrom, in vodo.

Vmes je padla kakšna beseda, npr. kdo se komu izogiba v principu (in zakaj: plavalci, supi, električna turistična barka... ) in da se v realnosti praviloma tisti, ki se najlažje in če piha dovolj, da lahko manevriraš, si to kar ti (in če se ti tisti, ki bi se ti "moral", Colregs v pravilu 17 to tudi izrecno zahteva).

Veter je komaj opazno postopno pojačal in njihove jadrnice so kmalu plule krepko čez 4, verjetno pa tudi čez 5 vozlov, ne da bi gospo, ki ji je bilo prej na ok. 10 m jadrnici 7 vozlov preveč, kaj motilo. Bilo je nekaj refulov, pri katerih so pri kom, ki ni dobro nadzoroval jader, naredilo frrrrrrr, in to je fantu razvezalo vozle na škotinah in jih izvleklo iz uvodnic (verjetno so bili vozlički osmice - moja napaka, da nisem pogledal pred izplutjem) in oče je poročal, da je sine za kratek čas rekel, da ne gre več v Bohinj... ampak pri prav nastavljenih jadrih - kar je bilo pri vseh že skoraj avtomatizirano - so bile jadrnice prešerne, jadra mirna in jadranje tudi za sina spet užitek.

Na koncu sva imela s fantom še malo plavanja, pri čemer sva plavala dobrih 50 m od obale (prejšnjič sva samo okrog njihove zasidrane jadrnice pred Portorožom) in tudi tehnika plavanja se je izboljšala. Poleg lopatk za roke (tudi že prejšnjič) je poskusil je tudi plavutke (jaz imam ok. 42 nogo, on pa že 40 in je šlo) z opozorilom, da gleženj ne sme opletati, ampak morajo stopalo pri vsakem zamahu držati mišice, je rekel, da so plavutke "aproved". Ideja je, da me po možnosti na enem od naslednjih srečanj že "šibne".

Če pomislim še, da je šla tudi mami sama v svoji barki z užitkom najbrž tudi čez 5, ne le 4 vozle, kot se ji je zdelo še zjutraj preveč za njihovo večjo jadrnico na morju... V glavnem, očka - že od prej "trapast" na morje in plovbo - je rekel, da je "vesel kot radio"...

Ja to smo bili mi
Marjan, PRIJATELJE si izbiramo sami in ne člani z raznimi listami.
Imeli smo se super, še pridemo, kljub nevšečnostim na jezeru.
Po spominu kaj se je dogajalo na vodi:
Iz tega smo se naučili, da so situacije obvladljive. Sin se je takrat res ustrašil in bil v stresu. Bil sem v njegovi bližini cca 200-300m stran in sem videl, da je nekaj narobe. Prednje jadro je plapolalo z vrvicami z vetrom. Odjaral sem proti njemu in ga pomiril, da bova stvari uredila. Ugotovil je, da s silo in jezo ne bo rešil nič. Niti z trmo sredi jezera v smislu ''jaz se ne grem več'' . Bili smo sami- midva, jadrnici, voda, veter,.. Tu ne moreš reči'' imam dovolj''. Prej treba priti živ in cel na obalo. Tam bomo analizirali dogodke kaj je šlo narobe. Super šola za življenje. Pomagati mu fizično nisem mogel, saj so jadrnice enosedi. Težava je bila tudi, da nisem mogel zaplut ob njega in mu napeljat vrvic, saj so jadra preveč frfotala in butala levo desno. Ko je razumel, da bo moral vrvice SAM napeti skozi vodila po navodilih je stvar stekla. Vesel sem, da nisva kričala drug na drugega kakor vidim pri pristajanju razne kapitane kako kričijo na posadko, ampak sva vrvice napeljala z umirjenim tonom.

Šele iz zapisa pa sem ugotovil svoje napake pri nastavitvah jader in sicer sem že takoj dal škotine v ''klešče'' in tam spreminjal nastavitve po cm v + in -. Kot vidim bi moral držati v roki. Strokovni nesporazum ali pa navdušenje, ne vem.

Izkušnjo z temi malimi jadrnicami priporočam vsem, tudi tistim plovcem z močnimi in manj močnimi motorji na barkah.

[Marjan Tomki]

...
Takrat je prišel v Bohinj še en morjeplovec z družino (če bo želel, se bo sam oglasil; jaz ne bom omenil vzdevka, da ga kdo ne da na svojo črno listo "mojih prijateljev").

Naš mini-12 je enosed
njegova žena in sin pa do tedaj še nikoli nista jadrala sama, zato so me v Lj. pobrali že pred 7. uro in smo bili v Bohinju dovolj zgodaj, da so bile 4 jadrnice (po ena za vsakega od njih in ena zame) pripravljene že tedaj, ko ni še "skoraj nič" pihalo.

Privlekli smo 4 barke z boje na plavajoči pomol in jaz sem sestavil eno barko za začetno demonstracijo, oče pa potem ostale tri (ker je bil klubski dan odprtih vrat, sem bil potreben še tu pa tam drugje, sicer bi sin in žena z mojo pomočjo sestavila vsak svojo). Ko so bile vse štiri pripravljene za izplutje, je bilo vetra ravno za dih.

Žena in sin sta drug za drugim sedla v barko, da vidita, kje je kaj (krmilo vodijo pedali, pritisk na desni pedal zavija v desno, pritisk na levega v levo - kot v letalu - in to se hitro avtomatizira) in da vidimo, če noge dosežejo, kar je treba, ter da vidita, da se jadrnica res sama izravnava (blizu 100 kg svinca v kobilici), tako da bi se verjetno lahko prevrnila le na valu, ki se ruši (po kakršnih pod vrhom vala vozijo surferji brez jader).

Potem smo v njegovo posadili očeta. Povedal sem, da želimo, da veter pride v jadra približno od strani in torej jadra postavimo tako, da mora veter ob njih zavijati proti krmi. Ko smo očetovo barko (odvezano, jaz sem držal premčno privezno vrv v roki) postavili tako, sem povedal očetu, da bo vrvice sprednjega in glavnega jadra (škotino in škoto) držal v roki, ne v štoperjih. Povedal sem tudi, da (razen če želi zavirati in podobno) ravna le zavetrno škotino (privetrna mora biti sproščena) sprednjega jadra in tudi kako bo čutil v škotini, ko bo izpraznjeno jadro plahutalo kot zastava, in kako bo čutil, kako škotina potegne, ko bo - z občutkom, po centimetrih - potegnil, ko se jadro napolni. Ko bo vrvica v roki vlekla najmočneje, bo jadro optimalno "potrimano" - in če bi vlekel še naprej, bi bil vlek jadra manjši in trim ne optimalen (pa še nekaj stranskih učinkov).

Vetra je bil komaj dih (kot sem potreboval) in ker je bila tedaj jadrnica pokonci, jader še ni napelo v pravo obliko, tako da je stala mirno poleg pomola. Zavezal sem privezno vrv na pripono (da se ne vleče po vodi) in povedal še, da v šibkem vetru jadrnico nagibamo s tem, da se presedemo na zavetrno stran, da jadra zaradi teže ležejo v pravo obliko, dokler ni dovolj vetra, da bi jih napel vanjo, v močnem pa ravnamo s tem, da prenesemo svojo težo na privetrno stran.

Ko se je potem oče presedel na zavetrno stran, so jadra legla v pravo obliko in jadrnica je lahno pospešila na kak vozel ali dva, pri čemer je že na prvih 50 m dobil občutek, kakšni gibi pedalov so potrebni za kak zavoj.

Potem sem povedal ženi, da bo malce počakala, da najprej spelje in se malo privadi sin, dal sina v drugo jadrnico, pripravil svojo za izplutje v hipu in ko je tudi sin nagnil barko, da so jadra legla v pravo obliko, je z lahnim pospeškom stekla tudi njegova. Jaz sem s potegom v hip'u odvezal razbojniški vozel na privezni vrvi in stopil v svojo, kot da se od pomola odrinem s skirojem, tako da sem bil od njem manj ko v štirih sekundah.

Potem je nekaj minut premikal pedale tako, kot sem mu rekel, da je dobil občutek, kako deluje krmilo, jaz pa sem ga usmerjal tako, da so jadra ostala napolnjena. Potem sva spremenila smer glede na veter in je bilo na vrsti pridobivanje občutka, kako on v roku čuti poteg škotine, ko je jadro pravilno naravnano (in kako tedaj jadrnica pospešuje). Še kako minuto kasneje je bilo na vrsti prvo prečenje (obrat proti vetru, orza-la-banda, tack...) in za tem še nekaj takih, kmalu med tem pa smo dodali še to, da (za začetek) postaviš glavno jadro približno vzporedno prvemu takrat, ko v škotini čutiš, da je to optimalno. Kakih dvajset minut od izplutja smo dodali še prvo kroženje (obrat z vetrom, poja-la-banda, jibe...). Potem sem rekel sinu in očetu (ki mu je mini-12 med tem postala že domača), kje naj se malo držita skupaj med tem, ko grem še po mami.

Ko smo se peljali v Bohinj, je oče povedal, kako je šla njihova jadrnica na morju 7 vozlov in mami je takoj rekla, da ji je bilo to preveč... No, zdaj je sedla v svojo, veter je že nekoliko pojačal in napel jadra. ne da bi morala jadrnico nagibati. Večino, kar je bilo treba povedati, je že slišala, ko sem pojasnil možu in sinu in privajanje na pedale krmila in škotine je - skupno z prečenjem in kroženjem - morda trajalo 15 minut, in potem se je pogovarjala z jadrnico, vetrom, in vodo.

Vmes je padla kakšna beseda, npr. kdo se komu izogiba v principu (in zakaj: plavalci, supi, električna turistična barka... ) in da se v realnosti praviloma tisti, ki se najlažje in če piha dovolj, da lahko manevriraš, si to kar ti (in če se ti tisti, ki bi se ti "moral", Colregs v pravilu 17 to tudi izrecno zahteva).

Veter je komaj opazno postopno pojačal in njihove jadrnice so kmalu plule krepko čez 4, verjetno pa tudi čez 5 vozlov, ne da bi gospo, ki ji je bilo prej na ok. 10 m jadrnici 7 vozlov preveč, kaj motilo. Bilo je nekaj refulov, pri katerih so pri kom, ki ni dobro nadzoroval jader, naredilo frrrrrrr, in to je fantu razvezalo vozle na škotinah in jih izvleklo iz uvodnic (verjetno so bili vozlički osmice - moja napaka, da nisem pogledal pred izplutjem) in oče je poročal, da je sine za kratek čas rekel, da ne gre več v Bohinj... ampak pri prav nastavljenih jadrih - kar je bilo pri vseh že skoraj avtomatizirano - so bile jadrnice prešerne, jadra mirna in jadranje tudi za sina spet užitek.

Na koncu sva imela s fantom še malo plavanja, pri čemer sva plavala dobrih 50 m od obale (prejšnjič sva samo okrog njihove zasidrane jadrnice pred Portorožom) in tudi tehnika plavanja se je izboljšala. Poleg lopatk za roke (tudi že prejšnjič) je poskusil je tudi plavutke (jaz imam ok. 42 nogo, on pa že 40 in je šlo) z opozorilom, da gleženj ne sme opletati, ampak morajo stopalo pri vsakem zamahu držati mišice, je rekel, da so plavutke "aproved". Ideja je, da me po možnosti na enem od naslednjih srečanj že "šibne".

Če pomislim še, da je šla tudi mami sama v svoji barki z užitkom najbrž tudi čez 5, ne le 4 vozle, kot se ji je zdelo še zjutraj preveč za njihovo večjo jadrnico na morju... V glavnem, očka - že od prej "trapast" na morje in plovbo - je rekel, da je "vesel kot radio"...

Ja to smo bili mi
Marjan, PRIJATELJE si izbiramo sami in ne člani z raznimi listami.
Imeli smo se super, še pridemo, kljub nevšečnostim na jezeru.
Po spominu kaj se je dogajalo na vodi:
Iz tega smo se naučili, da so situacije obvladljive. Sin se je takrat res ustrašil in bil v stresu. Bil sem v njegovi bližini cca 200-300m stran in sem videl, da je nekaj narobe. Prednje jadro je plapolalo z vrvicami z vetrom. Odjaral sem proti njemu in ga pomiril, da bova stvari uredila. Ugotovil je, da s silo in jezo ne bo rešil nič. Niti z trmo sredi jezera v smislu ''jaz se ne grem več'' . Bili smo sami- midva, jadrnici, voda, veter,.. Tu ne moreš reči'' imam dovolj''. Prej treba priti živ in cel na obalo. Tam bomo analizirali dogodke kaj je šlo narobe. Super šola za življenje. Pomagati mu fizično nisem mogel, saj so jadrnice enosedi. Težava je bila tudi, da nisem mogel zaplut ob njega in mu napeljat vrvic, saj so jadra preveč frfotala in butala levo desno. Ko je razumel, da bo moral vrvice SAM napeti skozi vodila po navodilih je stvar stekla. Vesel sem, da nisva kričala drug na drugega kakor vidim pri pristajanju razne kapitane kako kričijo na posadko, ampak sva vrvice napeljala z umirjenim tonom.

Šele iz zapisa pa sem ugotovil svoje napake pri nastavitvah jader in sicer sem že takoj dal škotine v ''klešče'' in tam spreminjal nastavitve po cm v + in -. Kot vidim bi moral držati v roki. Strokovni nesporazum ali pa navdušenje, ne vem.

Izkušnjo z temi malimi jadrnicami priporočam vsem, tudi tistim plovcem z močnimi in manj močnimi motorji na barkah.

Luka je (na neboleč način in brez škode na opremi) dobil izkušnjo, ki je bila na več načinov dragocena:

• da je morje (in še kaj drugega - na primer gore...) treba spoštovati
• da je marsičemu mogoče biti kos, če to znaš, imaš pogum vzdržati, in zmoreš (se izuriš)
• da on tak pogum ima (ta izkušnja je bila podobna kot tista, ki ločuje nepreizkušenega rekruta od v bitki preizkušenega borca)
• da je znanje prednost pred neznanjem in sposobnost pred nesposobnostjo, in da se splača oboje razviti, preden stvari podivjajo

Tisto, kar sem opisal zgoraj, kako me je Luka pobasal, da sva šla plavat in poskusit, kako bi lahko plaval bolje, je bilo po tem dogodku z refuli - in sem mu jaz povedal, kako naj pri plavutkah pazi na gležnje, on pa da so take (male) plavutke "aproved", in v njegovem ravnanju je bila na izkušnji, da je zmogel, dobro utemeljena samozavest.

Tudi zate je bila ta izkušnja dragocena na več načinov: zdaj veš, da tako tvoja draga kot Luka zmoreta (veliko več, kot si domneval doslej) in kar je še pomembneje, to vesta tudi onadva. Mislim, da si že doslej Luka jemal bolj resno kot mnogi starši otroke teh let, zdaj pa mislim, da imata oba spoštovanje drug drugega in tudi, da bodo "običajne pubertetniške težave" pri vas od sedaj dalje zelo malo verjetne.

Kar zadeva držanje škote in škotine v roki

To velja pri malih jadrnicah in zlasti tedaj, ko šele pridobivaš občutek za nastavitev jadra in za hipen odziv na spremembo smeri ali hitrosti vetra, in zato smo prišli dovolj zgodaj, da smo začeli, ko je bilo vetra še samo za dih. Ko je postopno porastel do toliko, da ga je bilo zlahka čutiti, pa so bili osnovni občutki za krmilo in ravnanje z jadri že razviti in spremenljivost smeri vetra je reči samo delala zanimive, ne pa več prezapletene.

Na bolj umirjenem (manj spremenljivem) vetru lahko daš oboje v rakec (ali drugačen štoper), pri močnem vetru in/ali večji jadrnici pa so sile tako velike, da vrvi niti ne smeš imeti v roki, ker bi ob močnem sunku vetra vrv lahko odščipnila kak prst ali še več. Tam se je potrebno izuriti tako, da prsti nikoli ne pridejo tja, kamor ne smejo, da jih ne ujame kaka taka vrv.

Saj zdaj že veš, da na desetkrat hitrejšem (recimo med 2 in 20 vozlov, ali 4 in 40 vozlov) vetru ta na enakem in enako postavljenem jadru razvije stokrat večjo silo - in če se ne spomniš, mislim da ti to zakaj in kako zdaj že lahko pojasni Luka

Ja... Mogoče Marchi utegne (kot velikokrat dobro) pomoderirati in umakne navedke, kjer se preveč ponavljajo reči, ki ne zadevajo tistega dela, v tem primeru vaše zgodbe... Pa mogoče da se jaz naučim dve zgodbi dati v dva prispevka namesto v dva odstavka v enem

[Miha Langus]

Veter na Bohinjskem jezeru????
Uganka ali stalnica? Štirikrat sva bila tam in štirikrat zelo, zelo malo vetra, toliko, da sva se komaj premikala, še raca naju je prehitela. Zdaj se pa sprašujem, ali je to stalnica, tako šibak veter ali sva imela tako srečo, da sva štirikrat ujela take razmere?

[MKN]

Miha,

Jaz sem bil tam v sredo, 10. avgusta. Pihalo je tako, da sem na Mini 12 krajšal glavno jadro, škoto in škotino pa sem imel vedno med prsti, da nisem preveč namakal barke čez rob palube. Z metuljčkom sem bil v Ukancu v kakšnih dvajsetih minutah. Nazaj je bilo pa kar pestro.
Pihalo je cel dan. Valovi so bili tudi z belimi vrhovi občasno.

Včasih je vetra bolj za uživanje na svežem zraku, včasih pa za šport. Za sredo je že napovedano kar pestro.

LP MKN

[Miha Langus]

Miha,

Jaz sem bil tam v sredo, 10. avgusta. Pihalo je tako, da sem na Mini 12 krajšal glavno jadro, škoto in škotino pa sem imel vedno med prsti, da nisem preveč namakal barke čez rob palube. Z metuljčkom sem bil v Ukancu v kakšnih dvajsetih minutah. Nazaj je bilo pa kar pestro.
Pihalo je cel dan. Valovi so bili tudi z belimi vrhovi občasno.

Včasih je vetra bolj za uživanje na svežem zraku, včasih pa za šport. Za sredo je že napovedano kar pestro.

LP MKN

To se pravi je bolj loterija z vetrom. Med tednom jaz ne morem, ker sin dela, jaz pa tudi odvisno od tedna. Mogoče prideva spet konec avgusta.

[Miha Langus]

Ali bo kdo drug teden v Bohinju jadral? Sem doma še cel teden doma pa bi prišel malo jadrat s svojo Elanko.

[Miha Langus]

Računam na petek ali soboto. Samo se bojim, da bo spet bolj švoh z vetrom.

[Marjan Tomki]

V soboto (27.8.2022) je bil dež precejšen del dneva (bila sta in jadrala dva od naših, eden je od njiju z družino v kampu, pa je potem deževalo dovolj, da so se pospravili iz kampa domov posušit.

V nedeljo (28.8.) potem nismo šli, čeprav smo se prej zmenili (in dež dober del dneva smo gledali na radarju).

V ponedeljek (29.8.)je bilo spremenljivo, ampak večino časa razmeroma malo vetra, prav primerno za začetnike. Ena gospa iz družine s štirimi je organizirala jadranje z mini-12 za rojstni dan svojega moža, zraven pa pripeljala še njenega očeta (vsi trije so z večjimi jadrnicami jadrali že prej, ampak oče je po upokojitvi začel preveč ostajati samo doma) ter štiri otroke (fantka leto in pol ter dve leti in pol ter deklici ok. 10 in 12 let). Pripeljali so se dovolj zgodj, da so mene in dedija v Lj. pobrali že okrog sedme zjutraj.

Pred kakim mesecem je bila družina z najeto jadrnico kak teden okrog Kornatov. Zaradi najmlajiših dveh dečkov je žena mislila, da ona ta dan ne bo mogla jadrati.

Izšlo se je tako, da je bilo ves dan v uporabi 5 jadrnic (in še ena zame). Začelo se je z dogodivščino, ko sta šli deklici z mano s kanujem pripeljat jadrnice z boje na pomol, potem smo jih vsi skupaj pripravili za jadranje (in kdo se je naučil kakega novega vozla ali drugega trika. Če kdo misli, da take reči deklic ne zanimajo, se krepko moti

Med ostalim je nekdo iz kluba, ki je jadral v moji odsotnosti, delal vozle po navdihu (imam nekoga na sumu) in je bil kak "vozel" prej makrame, in izkazalo se je, da je manjkalo tudi več vozlov na dvižnicah (pri nas imamo sicer način privezovanja jader, zaradi katerih se samovaroalnih polvozlov na koncih dvižnic ne sme razvezovati - ker bi brez tega vsakič kdo prepameten, da bi poslušal navodila, potegnil kako dvižnico iz jambora, jaz pa moral na avtobus nositi tudi vrtalnik in klešče za pop kovice, ki bi zarjavele, če bi jih puščal v našem zaboju na pomolu). V glavnem, ena od deklic je potegnila dvižnico kak meter v jambor, preden sem uspel kaj reči, ampak to, da smo jo spravili nazaj kamor spada, je družina vzela za zanimivo dogodivščino, ne težavo.

Potem smo kot prvega poslali s pomola gospoda z rojstnim dnevom (jaz sem šel z vsakim v drugi jadrnici), ki je rabil le nekoliko privajanja na zanj nov tip, potem je bila na vrsti najprej ena deklica, nato še druga (obe prvič jadrali sami - mini-12 je enosed). Potem ko sta razumeli, kako mini-12 deluje krmilo (enako kot smerno krmilo na pedale v letalih), kaj kažejo monštrini in kako se čuti v škotini ki jo držiš v roki, ko jo pravilno nastavljeno jadro potegne, ter naredili prvih nekaj prečenj, so se pri okrog enem vozlu vetra (že čutiš, a čisto pohlevno, mini-12 pa pri tem že gre za dober vozel, v veter pa tudi malo več) lovili po zalivu z očetom.

Sproti sem povedal še, da je treba iti s poti turistični barki, ki gre tam v pristan in iz njega (uvod, ki bo peljal v colregs oziroma pravila o izogibanju trčenjem na morju), potem sem se vrnil na pomol po dedija deklic. Prilagoditev izkušenega jadralca na nov tip je bila hitra in - ker sta mala dva seveda hotela zraven, je dedi dal enega na koleno in odjadral lovit se z deklicama, očka pa se je vrnil po drugega. še malo kasneje je bila v svoji jadrnici že tudi mami - trorej 7 članska družina v 5 mini-12. Mala dva sta se malo selila med jadrnicami dedija, mami in očija...

Nadaljevalo se je z vsakega malo, večino časa je bilo sončno, kake pol ure je (toplo) deževalo (in smo se vrnili k pomolu in šli v toplo jezero - ok. 22°C - plavat, dokler se ni spet zjasnilo).

Mala dečka sta vmes sicer postala sitna, ampak nikakor nista hotela spat (za kar sta bila godna). Vmes je veter nekoliko pojačal (na kakih 12 vozlov), kar nikomur ni bilo več problem, in en reful okrog 20 (odmev nevihte nekje okrog Triglava) tudi ne.

Pod večer se je veter umirjal in sta šla mala dečka za nekaj časa v avto spat, ko smo mi z jadrnic sneli jadra. Potem, ko sta se mala spet zbudila, smo šli malo nasitit, vse lačne, in dedek (mojih let, torej malo čez 70) je ugotovil da še ni prestar za jadranje - in vsi skupaj, da bi kaj podobnega bilo treba narediti še kdaj. Jaz gotovo nimam nič proti in naš jadralni klub tudi ne.

Za ponedeljek (30.8.) je bilo dogovorjeno, da pride 13 jadralcev, ampak se ne spomnim od kod, več med njimi začetnikov.

Prišli naj bi okrog 10. ure, jaz naj bi pripravil barke (13 zanje, eno zame, od 16-ih).

V času od zadnje tekme (ko so bile na začetku po daljšem času vse jadrnice sposobne za jadranje, pa ta teden niso bile več...

Jaz sem pred prejšnjo regato potegnil nekaj izvlečenih dvižnic nazaj v jambore, pozamenjal nekaj obrabljenih vrvi, povrtal nekaj kovic za nekaj reči, ki niso bile prikovičene na pravih mestih in to prikovičil nazaj tja kamor je bilo treba, prikovičil še nekaj tistega kar se je odpulilo, ter tudi naredil in montiral en križ na jambor, ki se je pri prejšnji regati pred kakim mesecem čez jezero enemu od tekmovalcev zlomil (ne po njegovi krivdi; bil je star in narobe nameščen - pripona ga je zvijala; novi tega problema ne bo imel).

No ja, ni nam usojeno, da bi vse ostale brezhibne. V času po zadnji tekmi se je na eni od jadrnic zlomila os krmila (verjetno utrujenost materiala, al os) - in ta trenutno ni uporabna, ker rezervnih krmil trenutno nimamo (in je v teku iskanje, kje je pravzaprav kalup zanj) in torej tega trenutno nimam s čim zamenjati.

Torej od 16 klubskih mini-12 ena brez krmila, druga prilagojena za Gregorja (krmilo na roko, njemu ne delajo noge), preostalih 14 pa pripraviti za uporabo. Bilo je nekaj nepotrebnega dela (razni makrame vozli, ki jih razvezuješ deset minut, krat 16 bark => dobri dve uri časa...) in imel sem srečo, da so za kako uro ali dve preložili prihod.

Zadeve so potem lepo stekle, pihalo je od malo do s kakim sunkom 20+ vozlov, ampak do tedaj so se tudi začetniki že znašli. Klapa zadovoljna in verjetno pridejo še, na barkah nič novega pokvarjenega, tudi malo dežja ni motilo.

Razen, da nekako ne bi spravljal mokrih jader v zaboj. Pa da ne bi puščal jader na jadrnicah čez noč, ne da sem v bližini...

Pa smo pri današnjem dnevu. Tudi čez noč je še malo padalo, čeprav ni bilo vetra (nič nevarnega za barke), s so bila jadra zjutraj mokra, in preden bi se utegnila posušiti, je na tem koncu deževalo do pred kako dobro uro. Med tem časom sem jaz lahko malo pogledal na morjeplovca...

Tako grem zdajle pospravit jadra in barke, potem pa - če ga ujamem - na avtobus in domov v Ljubljano.

[burjovc]

Marjan Tomki, kaj pa MINI 12 pri pristanu za turistično ladjico?
Mogoče veš kdo je lastnik? Menda je naprodaj?

[Miha Langus]

Marjan, vreme nekako kaže za petek ali soboto, kdaj bi po vaše bilo bolje za mojo Elanko. Meni je vseeno, lahko prideva v petek ali v soboto.

[Miha Langus]

Prideva jutri okrog desete ure, da sestaviva barko, potem pa upam, da bo vsaj toliko vetra, da se bova lahko malo na jadrala.