Srečko Pust ves pretresen
poroča na svojem blogu...
Citat:
27.9.2012, 08:14:02, Ciao CIAO
Dragi moji,
usulo se je pošte, z vseh koncev. Pa ravno zadnjič sem nekaj jamral, raje bi bil tiho, nobenega maila več v zameno za Ciao ... Še vedno sva v šoku, pretresena do dna. Težko mi je pisat o tem ...
Vseeno, kaj se je dogajalo v torek? Zjutraj, ravno daniti se je pričelo, je nekaj počilo na krmi. Vidim, da se kolo kar vrti, skočim za krmilo in ga skušam obrnit, pa samo škrta. Avtopilot se je že izklopil, krmilo malo obrnem, pa spet škrta, potem preskok in spet manjši obrat in spet upor. Nimam kontrole nad barko, zavija v veter, zbudim Olgo, pospravljava jadra. Genova se v močnem vetru strga po šivu, kjer so jo popravljali na Baliju, popolnoma je dotrajana. Nekako uspem spravit barko z motorjem v veter, spustiva glavno jadro. Upam, da je kaj narobe z avtopilotom, čeprav sem ga pregledal pred odhodom z Balija, videti je bil v redu. Odprem pokrov, kjer je zasilno krmilo, tam, kjer bi moral biti nastavek za ročico, zija prazna luknja. Takrat sem vedel, da sva v težavah. Olga kontrolira kalužo, vode ni. Vsaj to. Čeprav se lučka črpalke vsake toliko prižge. Izpraznim skladišče, grem pogledat krmilo. Os krmila visi samo na stranskih rokah, ena je od avtopilota, druga od krmilnega kolesa. Jašek, v katerem je krmilo pritrjeno, je odlomljen, krmilo niha v morju skupaj z valovi. Črpalka se vklaplja čedalje bolj pogosto. Do Kokosa je 40 milj. 5 ur. Ocenjujem situacijo. Sva brez krmila. Imava vdor vode. Ni izbire. MAYDAY. Najprej na VHF, nato vnesem položaj še v SSB (ker tista GPS antena ne dela). Pritisnem, 5 sekund, alarmiranje se prične. Prvi pokliče John, slabo se slišiva, kljub DSC ne vidi položaja barke. Enajst milj stran je, k sreči zadaj, proti vetru bi rabil ure in ure, da bi prišel. Čez uro ga že vidiva, rutinirano prevzame koordinacijo reševanja, tako da se pogovarjam samo z njim. Dogovarjava se za vleko, vode ni veliko, vse bo v redu, ko pridemo do mirnega morja v laguni. Potem zagledava, da voda priteka v kalužo le mimo cevi za črpalko, odpreva en prostor za kalužo, ta je poln vode. In še eden za njim, a nista speljana v kalužo. Vdor vode je večji, kot je kazalo. Olga z vedrom preliva vodo v kalužo, da jo črpalka spravi ven. Zunaj pomagam z ročno črpalko. Medtem je John pripravljen, šele v tretjem poskusu ujameva vrv za vleko, piha preko dvajset, morja je kake tri metre, barka brez jader se močno ziba. Vleka gre slabo, J'Sea ni dovolj močan, pleše levo in desno, hitrost je zelo majhna, smer sem ter tja. Skušam pomagat z motorjem, čeprav se oglaša alarm za olje. Ugasnem ga. Vode je čedalje več, Olga zdaj z vedrom izmenično meče vodo tudi v kokpit. Utrujena je že, a ji kar gre. Ampak kako dolgo? Ure in ure, kolikor jih rabimo z bistveno večjo hitrostjo, kot je zdaj, gotovo ne. Po pol ure nismo prišli še nikamor, vode je čedalje več. Zdaj si vedro podajava, eden je v barki, drugi na stopnicah. Prižgem črpalko tuša v zadnji kopalnici, zdaj vodo zlivava še tja. In v lijak v kuhinji. To je vse. Nekaj časa kaže, da obvladujeva nivo. Naporno je, kako dolgo lahko zdrživa? V eni uri naredimo kakšno miljo, dveh zagotovo ne. Še 38 jih je do zavetja. Kaj pa tam, tudi če uspemo? Tam ni ničesar! Spet prižgem motor, ni kaj, dokler bo delal, bo, potem pa ... Pomagam s krmilom, zdaj je malo bolje, a Ciao včasih Johna kar prehiti in potem spet traja, preden se pričnemo premikat. Olga se sama bori z vedrom, počasi obupuje, utrujena je do konca. Odveževa vrv, morda bova sama hitrejša, če bom uspel nekako krmarit. Johna prosim, če uspe organizirati močno črpalko, samo tako bi barko obdržali plovno in jo spravili v zavetje. Medtem je priplulo še nekaj bark, Umineko, Spirit of Alcides, Royal Leopard je močnejši in bi prevzel Ciao v vleko, Zoe potrebuje še dve uri, imajo črpalko. Ampak Ciao bo vsak čas brez elektrike, vode je dosegla dno salona, pod podnicami so baterije. Motor dela čedalje počasneje, oglašajo se še drugi alarmi, ampak to ni več pomembno. Ugasnem ga, Zoe nas bo tako prej dohitela. Morski psi krožijo okoli barke, zavohali so plen. Spet dva mečeva vodo ven. Kmalu bova na koncu z močmi, še posebej Olga, zdaj že nekaj ur brez prestanka gara. Voda pa še kar narašča, počasi crkujejo instrumenti. Zadnji ugasne ploter. K sreči dela ročni VHF. Johnu povem, da najbrž ne bova zdržala, da Ciao najbrž ne bo zdržala. Morava se odločiti. Gledava se, razmišljava trezno, razumno, ni sledu o strahu ali paniki. Enostavno ne gre več. Naredila sva, kar je bilo v najini moči. TO JE KONEC! "John, we abandon the boat! Razume, obvešča ostale. Še enkrat pokličem, sprožil bom raketo, kar tako, ker so že pri roki. Že od jutra imava v kokpitu vse grab bage, kaj še lahko vzameva z barke? Potopila se bo počasi, na zavetrni strani bova spustila dingi, Olga začne spravljat v potovalke obleke, knjige, kar ji pride na misel in pod roko, jaz rešujem nekaj elektronike. V barki je poplava, pokrovi kletnih shramb so dvignjeni, konzerve, pločevinke, hrana, vse že plava naokrog, voda jih premetava levo in desno. Iz kontejnerja zmečem rakete, ne bom jih rabil, vanj gredo zdaj koristnejše stvari. Enako grab bag od splava, rezerv vode in hrane ne rabiva. Kokpit se polni s torbami, kmalu sva kot ciganski voz. Sediva in čakava. Vsake toliko se spomniva še na kakšno stvar in jo greva iskat. Zdaj morava plezat po pultu in omaricah, po vodi je prenevarno, vsi predali so že zunaj, voda jih razmetava vsenaokrog. Kakšen pogled! Nimam srca, da bi naredil en sam samcat posnetek. Čakava na konec. Žal mi je za ostale, ki krožijo naokrog,a ne grem z barke do zadnjega. Čakava. Potem zagledam premec, samo pol metra je še nad vodo, s krme sploh nisva opazila, da se barka spredaj že resno potaplja. Čas teče hitreje. Odveževa dingi, vrževa ga v morje, Olga se vkrca, podajam ji prtljago. Približa se John, prekratek je z vrvjo, za njim pride Spirit of Alcides, Olga ujame njegovo vrv, izkrcujejo prtljago, privezujejo čoln, Olga je v kokpitu. Blizu so. Razmišljam, ali bi kar plaval do tja. Ne, zakaj imam rešilni splav? Kljun je že pod vodo, čakam. Kličejo me, naj pridem. Čakam. Barka tone. Morje zalije okno od kopalnice. Zalije okno prednje kabine. Doseže jambor. Vržem splav v morje. Nož imam pripravljen. Potegnem vrv. Splav se odpre, napihne. Obračam ga, vhod je na drugi strani. Ne smem več čakat. Prevalim se vanj, prerežem vrv, ki ga povezuje z barko, nož v morje. Obsedim. Pogledam Ciao, nagnjena močno naprej, do polovice že potopljena. Potaplja se počasi. Elegantno. Povsem se je umirila. Valov ni več, ničesar ni več. Vlečejo me k barki, kličejo, naj pridem na krov. Kar sedim v splavu. Bom že. Ne mudi se mi. Kam pa naj bi se mi mudilo?
Kapitan brez barke
"Dobrega štromarja zruka samo slab šnops":)
