- Ostalo je do neke mere uporabno, tisto o puncah na jadrnici pa mi ni jasno. Če misliš, da morata biti šefici, ni dobro. Če misliš, da morata biti princeski, ki se jim vse prinese, tudi ni dobro. Če misliš, da morata biti samoumevno, po stereotipu za karkoli - pa karkoli to že je - v nobenem primeru ni dobro.
Zdaj mi je bolj jasno, zakaj toliko punc šele pri nas (JKB in mini-12) pride do veselja na plovbi, čeprav nekatere plovejo že leta, tudi desetletja. Če jih je kdo na barki - zlasti v začetku - tako uvedel v jadranje, potem ima lahko navdušen jadralec in navtik ženo, ki hoče imeti na barki sterilno kuhinjsko (in WC in kopalniško) področje, ki gnjavi, ko se morje malo vzdigne, namesto da bi lepo peljala čez val, da ti lahko takrat malo zadremaš - bog ne daj, da si nalomiš kaka rebra.
In, če jih kdo uvede s takim stereotipnim predsodkom, je jasno, če ta ali ona jemlje odhod na počitnice na plovbo kot žrtvovanje. In bi rajši šla v Rim, London ali Pariz, namesto da bi se strinjala, da gredo te finance za obnovitev antifoulinga - in tudi poiskala najboljšega za primerno ceno - in razpravljala s kapitanom, ali gre ostanek za Webasto ali za radar (tak pogovor si zlahka zamislim med kapitanom in od kapitana ženo).
In še, ko je Aleš napisal, da imata punci v bistvu največ izkušenj...
Bom o tem drugje...
- Moj pristop bi bil drugačen, kot si si ga zamislil ti.
Pri tebi je najdragocenejši vir tvoj čas, zato ti je bistveno, da ne bi bilo treba vsakemu posebej spet in spet pripovedovati istih reči - in mimogrede, konvencionalne šole so več kot ne urejene po tvojem principu.
Pri meni je dragocenejši vir motivacija in rast sposobnosti tistih, ki pridejo k nam pluti - in to seveda pomeni tudi varno in gladko plovbo - ki jo preživijo, ki ostane v lepem spominu in k čemur - če je le mogoče - se vračajo.
Kar zadeva plovbo na barki, na kakršno greste, to za začetek pomeni ugotovitev, kaj približno kdo zmore in zdrži. To pomeni, da boš, če to vzameš resno, polno - in več - zaposlen z opazovanjem. Kdo pazi, kaj dela, ko nosi prtljago na barko? Kdo naredi, kar bi rad tudi, če mu ne razložiš podrobno - iz česar dobiš idejo, komu bo treba več ali manj stalno gledati pod prste in na koga se boš lahko precej v večji meri zanesel, da bo naredil, kar je treba, ne da ga tesno nadziraš...
Posebej glej pod prste tistemu, ki mu naročiš, naj dopolni tanke z vodo - Mic-Ticu se je zgodilo, da je nekdo dotočil vodo v tank za gorivo...
Kar zadeva plovbo na nemirnem morju, je po mojem med drugim naloga skiperja, da po eni plati ugotovi, komu bo slabo in komu ne - in ima v svoji 'lekarni' obliže proti temu, sicer se utegne zgoditi, da bodo vsi neuporabni in le upaš, da ti se ti kdo pri bruhanju ne prekucne čez ograjo - pa potem sam poskušaš narediti MOB/ČVM (Man Overboard/človek v morju)...
To je tudi razlog, da ob prvi primerni priliki narediš resno pridigo z vajo o tem, kje so plovni pripomočki (rešilni pasovi) in trakovi, s katerimi se pripneš, da te ne vrže v vodo. Če to pospremiš s primerno zgodbo - da zadeva ne izpade formalno nakladanje, ampak je lahko tudi šaljiva -, hkrati dosežeš, da vsi vedo, kje so te zadeve, si jih znajo nadeti in - če to odrediš, recimo s splošno znanim ukazom 'fantje, 'pi***arija bo, vsi vetrovke in rešilne pasove gor' ne boš izgubljal časa s tem, ali kdo bi ali nebi in zakaj ne bi - ravno takrat, ko moraš naročiti, kdo naj preveri, če so res zaprti vsi ventili in okna - in mu/jim po možnosti ni treba posebej naročiti, da če najdejo kaj odprtega, to temeljito zapro - pa kdo naj skrajša katero jadro, kot imaš časa v minuti-dveh-morda petih od svarila z značilno vrtečimi se oblački na pobočju Velebita, preden potegne burja na polno pri Senju.
Izid začetnega opazovanja - kdo kaj zmore in kdo je ali ni motiviran pa ti pomaga določiti, kdo bo v začetku kaj počel, potem pa greš od tam dalje.
Kadar je mogoče, jaz učim po scenarijih - na primer, za izplutje:
- odvezali se bomo in izpluli, veter piha od tamle in nas bo tiščal sem, zato bo treba odvezati najprej to, potem ono, pa tam se bo treba najbrž odrivati. Pa na muring je treba paziti, da se ne namota okrog propelrja, tako da mora potoniti dovolj globoko, preden speljemo na motor, pa če piha ali ne...
- ti, Francelj, odvežeš to privezno vrv z bitve in jo držiš zataknjeno tam, napeto, dokler ti ne rečem; ko ti rečem, spustiš tisti konec in vlečeš na palubo tistega, ki ostane privezan na bitvi
- ti, Peter, odvežeš tale mooring in ko ti rečem, odvržeš v vodo - in ko bo potonil na meter ali več globoko, se zaderi
- ti držiš bokobran tu, če bo treba, boš odrival tako, pri tem pazi na to, da ne vtakneš noge vmes...
Tako slišijo naloge vseh vsi - in ni problem, če mora kdo vskočiti na mestu, za katerega si predvidel koga drugega.

