Se opravičujem za zamudo... bil sem v tujini.
Torej krstna plovba: ponosni lastnik vkrcam ženo in dva otroka na novo barko in se odpravimo iz Portoroža na jug. Brez izkušenj, brez ustreznega znanja, brez Aladina...
Ob Istri standard... dolgcajt. Čez Kvarner nekaj valov od juga, ampak nobene sile. Prva postaja: Susak. Zasidramo se v peščenem zalivu in skočimo v vodo. Milina
. Do zdaj je šlo vse, kot po maslu. To noč bomo prespali na Susku, jutri se odpravimo pa na Mali Lošinj, mogoče še kam bolj južno... Figo! Naslednje jutro je jugo pojačal, valovi so postajali vse višji, tako da smo izpluli samo do rta in se vrnili nazaj v zaliv Bok. Na radiu poslušam vremensko napoved za Jadran (interneta in Aladina nisem imel), ki je pač splošna in napoveduje še vsaj dva dni juga in slabega vremena. Kaj čmo zdaj? Počakajmo še kakšen dan na Susku, saj smo zaščiteni pred jugom in valovi...
Dva dni že čepimo na Susku, žena in otroci postajajo nervozni. A zdej bomo pa cel cajt tle na Susku čepeli? Predlagam, da prespimo še eno noč na Susku in se naslednji dan odločimo kako in kaj. Žena ima že vsega dovolj in reče: če jutri ne bo boljše vreme, pejmo kar nazaj v Portorož.
Naslednji dan ni bilo vreme nič boljše, samo valovi so bili malo manjši, zato je padla odločitev, da gremo nazaj čez Kvarner. Napovedan je bil jugo, ki naj bi bil popoldan vse močnejši zato predlagam, da prečkamo Kvarner in počakamo na lepše vreme v Pomerju ali Verudi. Ženi to ni bilo preveč všeč in je hotela na vsak način nazaj v Portorož. Predlagal sem ji, da se odločimo, ko bomo čez Kvarner in videli kakšna bo takrat situacija. Čez Kvarner smo imeli že kar visoke, ampak dolge valove v krmo, ki so postajali vse višji, zato sem spet predlagal, da počakamo nekje pri Puli. Žena je pa vztrajala, da hoče v Portorož in pika. Malo so me sicer skrbeli vse višji valovi, ampak ker še ni bilo take krize, sem pristal da gremo do Rovinja, tam bomo pa res prespali. Napaka!
Do Brionov je še nekako šlo, malo naprej se je pa začel pekel. Nebo je postalo črno, valovi so bili že višji od barke, nikjer ni bilo žive duše na morju, samo mi norci. Tudi če bi kje bila kakšna barka, je ne bi videl, ker so bili valovi tako visoki, da sem komaj splezal na val in nato zgrmel v dolino.... morje je dobesedno ponorelo... škropilo je na vse strani.... v trenutku sem bil čisto premočen.... od morja in od švica.... hitrost sem zmanjšal na manj kot 10 vozlov, volan sem vrtel kot nor, bal sem se, da nas bo prevrnilo... Nisem vedel, ali naj obrnem nazaj proti Brionom, ali nadaljujem do Rovinja. Videl sem že Sveto Efvemijo na cerkvi v Rovinju, ki je zgledala tako blizu, obenem pa tako daleč. Ženi sem naročil, naj otrokoma nadene rešilne jopiče. Vsi smo bili bledi, kot stena. Zdelo se mi je, da to traja že celo večnost, ampak nekako mi je uspelo prit do Rovinja, kjer je bila cela štala... Valovi so butali ob rivo in špricali par metrov u luft... mornarji so brezglavo tekali po marini in poskušali privezovat barke, ki so skakale kot ponorele kobile. V tem kaosu sem se pojavil na vhodu v marino, kjer me je en od mornarjev že od daleč nadrl: Di češ? U marinu, mu odgovorim... Jesi lud? Zar ne vidiš, kakva pizdarija je? Samo bježi što dalje, ako želiš sačuvat cijeli brod.
Kam pa zdaj? Ven na odprto ne morem... ni šans. Zato sem pač zavil v zaliv pred marino, ki je sicer zaščiten pred jugom, ampak so bili vseeno valovi ki so prihajali vanj okoli rta višji od enega metra. Spustil sem sidro in ko sem bil že zasidran, sem pogledal v vodič 888 zalivov (ali je bilo takrat še 777), kjer je pisalo, da je potrebno biti pri sidranju v tem zalivu pazljiv, ker je na dnu stara veriga in bi se lahko sidro zataknilo za njo... Šit, upam da nisem zapel verige, rečem na glas, žena pa prvič po dolgem času spregovori: upal da si jo zapel in ostanemo tukaj zasidrani za zmeraj!
Nekaj časa smo se guncali v zalivu in počasi prihajali k sebi, nato je pa žena rekla: jaz imam tega zadost! Prosim odpelji me s tenderjem na obalo in grem spat v hotel, pa mlajšega sina bom vzela s sabo, vidva s starejšim pa ostanita na tej kurčevi barki, če hočeta
Rečeno, storjeno. Žena in mlajši sin sta odšla spat v hotel ob marini (imeli so samo še eno prosto sobo in to enoposteljno, ampak žena je rekla, da jo vzame in bo pač ona spala na tleh). Midva s strarejšim sinom sva pa odšla nazaj na barko in celo noč stražila v kokpitu, če bi slučajno sidro popustilo.
Naslednje jutro pa šajba... sonček, niti sapice vetra, morje mirno kot olje... ljudje so prihajali na plažo, kot da se včeraj ni nič zgodilo. Pobral sem ženo in mlajšega sina in brez besed smo se odpravili v Portorož. Žena je kuhala mulo, ko je pa končno spregovorila, mi je zabičala: če mi to še enkrat narediš, me ne boš več videl na barki, pa otrok tudi ne. Najbolj ti zamerim to, da si spravil otroke v nevarnost! Poskusil sem sicer ugovarjat, da sem jaz hotel ostati pri Puli, pa je ona na vsak način hotela v Portorož, pa ni pomagalo. Nimaš pojma! Niti vremenske napovedi nisi preveril! Vmes je v hotelu izvedela, da na netu obstaja nek Aladin, ki napoveduje vreme na vsake tri ure. A si sploh vedel za to? Skrušeno sem priznal, da nisem imel pojma
No, če hočeš, da še kdaj stopim na barko, boš najprej moral nabavit tega Aladina.
In sem ga... Od takrat naprej nikamor ne izplujem, če ni Aladin bel, ali zelen. Pa če je treba tri dni čepet v istem zalivu... Tudi žena ne teži več, da hoče na vsak način v Portorož
