OdgovorNapisal/-a Marjan Tomki » Sr Dec 22, 2010 19:09
Domi, najprej hvala za izjemno lep opis lepega potovanja, in ideje, na kak način potovati. Ne toliko, da ravno z gumico, ampak bolj na kaj vse biti pozoren in v čem vse uživati.
Potem čestitke k temu, kako dober par morata biti.
Imel sem priložnost poslušati mnenja kar precej navtikov o tem, kako so njihove družice občutljive na vse živo, in da to velja za vse ženske, tako da so pri njih spomladanskim in jesenskim (da ne rečemo zimskim) rekli kar moške plovbe. In za take potem razumem, da jih njihovi navtiki ob nemirnem morju za začetek brez pomisleka zaprejo v kabino, da se ne zmočijo...
In ko sem rekel, da ne morejo biti vse take, so mi rekli, naj ne sanjam in ne teoretiziram. Tukaj imam vtis, da je par, ki se ujema z mojo teorijo. Všeč mi je, kadar imam prav in zato mi je seveda v veselje, da sta tak par kot sem - ne toliko iz tega, kar si napisal, ampak še več iz tega, kar ti ni bilo treba napisati (pa bi mnogi drugi o svojih družicah potožili) dobil vtis da sta.
Videti je, da vidva oba uživata v minimalističnem pristopu - kar ni bistveno, ni bistveno - če je, OK, če ni je pa prigoda, in v prigodah znata uživat. In ravno zato lahko doživita z razmeroma malo viri tako veliko.
Pravijo, da je privoščljivost ena od splošnih slovenskih lastnosti, in od srca vama privoščim. (Tu bi se še Gorenjci strinjali z mano, da je to OK, ker me nič ne stane in nič ne boli...).
Še več, kaj bi lahko naredili, da bi se česa podobnega nalezlo še toliko ostalih, kolikor bi bilo le mogoče?
Potem je tu tista zgodba z varnostjo in odgovornostjo, ko so bili nekateri mnenja, da je bilo potovanje prezahtevno za vajino plovilo in njegovo opremo.
Za začetek, življenje je vedno smrtno nevarno. Ko nas starši zasnujejo, smo vsi - teoretično in praktično - obsojeni na smrt. Vse ostalo, kar počnemo, pri tem ne vpliva več kot malo na 'vozni red'.
Potem imaš dve možnosti - ali vse življenje umiraš od strahu pred smrtjo, ali pa se potrudiš, da se imaš ti - in vsi, ki so ti dragi (in teh je lahko zelo veliko) - v času življenja kar najbolje, in ko nekoč res pride čas, tudi tisto na koncu enkrat po možnosti narediš dobro.
Kolikor lahko vidim, tudi to plat počneš več kot samo dobro.
Sicer pa je z varnostjo v ožjem smislu podobno kot z definicijo obremenitve in obremenjenosti pri fiziologiji dela in obremenitve: pri isti obremenitvi je lahko nekdo preobremenjen in trpi in/ali se poškoduje, drugemu pa je v enakih pogojih prav luštno in zraven še dobra vadba za kondicijo.
Tu je podobno. Če se spomnim raznih virov - tudi pravkar dobro minulega ISAF tečaja o varnosti na morju ali pa Mateja Šuteja knjige Taktike na olujnom moru - plovilo praviloma zdrži veliko več, kot posadka. Zaradi izjemne kakovosti posadke je vajina plovba varna in odgovorna, ko z enakim plovilom pri slabši posadki ne bi bila.
To je podobno, kot če jaz pozimi hodim zunaj okrog v crocsih in me to ne zeza, koga drugega 'bi pa pobralo'. In če se pomladi ali jeseni ne spravim na kak hrib v tevah (pri čemer je kaj za sneg v nahrbtniku), je glavni razlog to, da ne želim, da bi me posnemal kdo, katerega gležnji niso utrjeni, ker ves čas hodi le po asfaltu, in bi se zlahka razsul, poleg tega pa ne bi videl za sneg primerne obutve v mojem nahrbtniku.
Napisal si, da vodo že od prej dobro poznaš od spodaj in od znotraj, in da sta s plovbo z gumico začela počasi. Nisi napisal, ampak prepričan sem, da sta pred opisanim potepom po malem poskusila tudi nemirno morje in ugotovila, kako sta mu kos, in kako in kdaj prepoznati, da se je treba izogniti, in kako to storiti.
Lakonično si mimogrede omenil, da imata vesla - in enako sem prepričan, da sta jih tudi poskusila, in da sta oba sposobna in tudi pripravljena kar nekaj časa učinkovito veslati - recimo zmogla bi hitrost enega vozla deset ur. (Prepričan sem, da več, ampak...)
Jaz sem se pred leti s (sposojenim) napihljivim kajakom 14 dni jeseni preganjal po zalivu pri Malinski po vsakem vremenu, ki je takrat bilo, in nekaj let kasneje okrog Loparja na Pagu in Grgurja. Oboje - trpežen mulc v najlepših letih ok. leta 1979 in v naslednjih) včasih tudi po kar nekaj burje in ne ravno mirnem morju.
Večina ostalih verjetno redko vesla in so čisto pozabili, da se s tem da doseči marsikaj, če seveda ne 'scagaš'. Res je, plovilo rabi glavno in pomožno pogonsko sredstvo. In vajino ima - zaradi kakovosti posadke - za večino nepričakovano učinkovito - pomožno pogonsko sredstvo.
Deset navtičnih milj v desetih urah (minimum - ker sta dva, lahko v enem dnevu gladko dvakrat toliko). Z zalogo vode - ki jo najbrž imata, če pa ne, jo je treba dodati v plovni komplet - in gotovo vedno nekaj hrane - in možnost in pripravljenost (stestirano z užitkom) prespati v čolnu - noben resen problem še kak dan in s tem akcijski radij povečan za še enkrat toliko. Po psihični kondiciji, ki jo vama pripisujem, sem prav tako prepričan, da bi pred začetkom - in potem sproti - z garminom ugotovil, kam gre tok tako, da bi veslala takrat in tako, kamor bi se najbolj poznalo.
Kje na svoji poti sta bila izven dosega tega akcijskega radija, tudi če bi (sicer skrbno in dobro vzdrževan) motor crknil?
Pa niti ne omenjamo VHF-a, mobitela in izbire časa plovbe, ko recimo čez Kvarner ne plujeta sama.
Če nadaljujem z razmišljanjem - fantje, se zavedate, da je njuna gumica bistveno bolje opremljena kot povprečen rešilni splav? Da imata skoraj gotovo za oba neoprenski obleki? Da je to v marsičem - popravljam se - večinoma - blizu opremi, ki je bila predpisana za minitransat? (Če še nimata, bi morda bilo kam vtaknit še kaj pirotehnike, če bi se bilo treba kaj iskat z letali in bi jim lahko olajšali, da vaju najdejo).
In ko zraven še spremljata vreme, in sta bila pripravljena pri poslabšanju na obali početi kaj za tako vreme primernega, si ne predstavljam, kako bi lahko kdo plul varneje in odgovorneje. Za vsak problem, ki sta ga lahko pričakovala, več kot ena možna rešitev, in s tem večkratna (na hitro gledano najmanj tri variante za vse bistvene probleme) varnost. Postopno nabiranje izkušenj, tako da je bila razumno majhna verjetnost, da ga v čem bistvenem polomita zaradi neizkušenosti.
Saj večina od nas je že vedela, da je bilo to dobro potovanje, in večini se je zdelo drzno, ne pa nespametno. Tole zgoraj utegne priti prav tistim, ki niso videli dobro v dinamično varnost za tem potovanjem.
Pa recimo, da je dosti hvalnice - upam, da vama ne bo stopila v glavo. Mislim sicer, da ne bo, saj bi se sicer začel hvaliti s tem in onim, kar znaš, pa si za potapljaško in reševalsko znanje povedal šele, ko te je kdo potegnil za jezik.
Če bosta kdaj lahko šla na kak podoben ISAF tečaj mislim, da bo izkušnja dragocena tudi za predavatelja in za ostale udeležence, če si jo boste delili...
Želim - in, ker sem privoščljiv, privoščim - vse dobro še naprej... In glede na odgovore ostalih mi je še v večje veselje, da nista edini tak par. In zgodba o tistem očetu, ki podobno potepanje - po dosedanjih izkušnjah tudi varno - počne že toliko let.
In enako v veliko veselje mi je, da vama tudi vsi ostali tudi privoščijo. Tudi tisti, ki so jih lastne neprijetne izkušnje naredile previdnejše. Mislim, da sem tu v res dobri družbi.
