Pa začnimo na začetku. Z Robertom B sva se dogovorila, da greva Alesiu pomagat pripeljat domov njegovo novo ljubico, katera je popolnoma taprava jadrnica. Potovanje naj bi, in tudi je trajalo dva dni. Pričeli smo ga z avtomobilom s katerim smo se odpeljali v marino na majhnem otočku imenovanem Isola Albarella, ki se nahaja kakih 15 milj južno od Benetk. Otoček je povezan s kopnim z mostom. Sicer pa tam itak ne veš, kaj je kopno in kaj grmovlje, ki raste iz morja. Pokrajina je, za moj pogled, izredno neprijazna, močvirnata in nezanimiva.
Že okoli devete ure smo prispeli v marino, kjer nas je čakala, privezana ob pomol.
Iz avta smo vso kramo najprej znosili na pomol
Kmalu se je na pomolu pojavil prejšnji lastnik jadrnice, ter Alesiu predal vse papirje, ter mu napolnil glavo s koristnimi napotki, ter mu do potankosti razkazal vse ladijske pripomočke, ter opremo. Z Robijem sva medtem nataknila jadra, ter pripravila jadrnico za plovbo.
Alesiov prijatelj, kateri je imel nalogo odpeljati avto domov, se je med tem poslovil, ter se odpeljal proti domu.
Bivši lastnik jadrnice je natančno pregledal, če smo barko pravilno pripravili za plovbo. Ko je videl, da je vse OK, je večkrat poudaril, da je izredno zadovoljen, da vidi njegovo jadrnico v rokah pravih mornarjev. Ko se je bližal čas odhoda, je stopil na pomol, kjer je fotografiral vse dogajanje. Predno je stopil z jadrnice, si je na hitro nataknil sončna očala, vseeno sem videl, da so mu solze zalile oči.
Po kanalu in med oznakami smo po plitvem morju primotorirali do odprtega morja, ki pa ni bilo celo pot nikjer globlje od sedem metrov. Dvignili smo jadra, da nam je rahla sapa nekoliko pomagala pri motoriranju. Alesio je bil najsrečnejši človek na planetu.
Ker ima jadrnica zunanji, dvotaktni motor, in ne prevelik rezervoar, smo po poti večkrat tankali benzin iz plastičnih kant.
Kljub temu je bil Alesio še vedno najsrečnejše bitje na tem svetu.
Tudi mene je Robi ovekovečil
Vozili smo precej daleč od obale, ker je ob obali precej širok pas morja globine med nič in dva metra.
A sem že povedal kodo je bil tisti dan najsrečnejši človek v vesolju ?
Veter se ni hotel obrnit nam v prid. Motor je pridno brnel do večera. Na poti smo srečali izredno malo plovil.
Sonce nas je pričelo za tisti dan zapuščati
Odločili smo se, da bomo prespali v Porto Baseleghe.
Tudi tukaj je vse polno kanalov in nezanimivo okolje.
Po kanalu smo pripluli do marine. Pred delujočo marino so ostanki starejše marine, katera ne deluje več. Privezali smo se med dva stebra. Na obalo nismo mogli, a privez je bil zastonj.
Ti so si verjetno nalovili ribe, ter jih sedaj pečejo.
Alesio se je zopet izkazal kot dober kuhar. V vsej evforiji pred odhodom, je skoraj pozabil na prehrano. Z izredno pomanjkljivim asortimanom sestavin, je pripravil odličen rižot. Le če bi imeli le malo soli, bi bil perfektem. Tisto sol, ki je v morju, pa ne bi priporočal nobenemu, ker ko pogledaš v teh kanalih v morje, te vse mine.
In Alesio je bil še vedno najsrečnejši človek v osončju
Noč je bila mrzla in precej in precej hrupna. Grmljavine bez pljuskova so se širile iz centra barke navzven. Sredi noči smo se vsi trije zbudili. Pošteno smo se nasmejali, ko sem predvajal posnetke, ki sem jih napravil s telefonom, ko nisem mogel zaspat zaradi hrupa.
Zjutraj smo se odvezali od priveznih kolov, ter zapluli proti morju. Peljali smo mimo mesta Bibione.
Alesio je sproti pregledoval vse detajle na jadrnici, ter si v glavi beležil kaj bo predelal, olepšal ali preuredil.
Ampak on je zares bil najsreč……………..
Vzdušje med plovbo je bilo prijetno
Ker je ostalo še nekaj dneva, smo malo pred ''domom'', vrgli v morje dve panuli za lignje. Srečo sem imel le jaz. Ulovil sem dva.
Ko se je sonce približalo obrorju, smo jadrnico privezali v njen novi dom, Vilagio del pescatore, kjer nas je pričakala Alesiova družina s pico in dobo kapljico.
Poslovili smo se in Alesio je verjetno doma zaspal kot najsrečnejši človek tega sveta.
