Dopust, križarjenje, plovba, ruta, potepanje, .... Vse to se je pričelo v ranem julijskem jutru v Umagu. Pričakovanja niso nič drugačna kot ostala leta. Greva na jug, ali pa gremo, saj sva-smo trije na barki.
Tale "morski pes" je tretji član.
Jutranje sonce, mirno morje, papa Marina Umag, gasaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa !!!!!
Plovba ob zahodni Istri mimo Kamenjaka v zloglasni Kvarner. Nekako s strahospoštovanjem ga omenjamo v debatah, vsakemu novemu neizkušenemu morjeplovcu ga prikazujemo kot da je samo še rt Horn hujši, pa še to ne vsakič, je Kvarner hujši, itd. Mi pa skoraj zmeraj po bonaci do Unij, Srakan, Lošinja. Plovba je minila popolnoma mirno s povprečno dvajsetimi vozli na uro.
Na vhodu v zaliv pa prijetno presenečenje. Dovoljeno hitrost v zalivu so zvišali za 100%. Prejšnji trije vozli so bili mnogim, tudi meni, vstopnica za klub 500kun.
Po oskrbi z gorivom, vodo, obveznim sladoledom in obiskom ribiške trgovine pristanemo v zalivčku na jugovzhodni strani Lošinja. Tule bomo prenočili.
Naslonjen na barko opazujem vrhove ribiških palic, ja jest je potrebno, menda ne bomo hodili po gostilnah, če je v vodi dovolj hrane, beri rib.
Pogled preko palic pa je na Orjulah. Tam so našli hrvaškega Apoksiomena. Odtipkajte v gugla in preberite zanimivo "življenje" bronastega grškega kipa.
Če si vztrajen se nekaj ujame. Ko sem začel čistiti ribe me je začel oblegati roj os. Drobovino sem vrgel na bližnji kamen, da so se pasle malce dalj od mene.
Res so zoprne, toda moram reči, da niso bile agresivne. Ko ni bilo hrane so odšle naprej.
Plovba med Ilovikom in sv. Petrom je v ranem jutru potekala samo do grebena pred Grujico. Kapitan je nalovil kosilo, mornarka se je pa rekreirala.
Nalovilo se je veliko, speklo in pojedlo pa samo toliko. Kaj pojedlo, nažrlo.
Lepo lenobno plovbo mimo Silbe, Oliba smo zaklučili na Istu v južnem zalivu.
Žal je Ist veliko šarma izgubil, ker nima več vode in tuš kabin za navtike, "legenda" Muki je s svojo gandžo tudi skoraj med angeli, tako da sledi sprehod, spanje in naprej. Samo Lako čemo postaja legenda.
Če ne bi potreboval školjk za vabo, se verjetno tudi ustavili ne bi. Žal je tako.
Sprehod na sever in ravno vidimo odhod trajekta.
Sončni zahod, pomol, ladja, ... sama romantika!
Plovba proti severu dugega je potekala s pomožnim motorjem in vleko lahke panule za skuše,šnjure, ovčade.
Na dugem prespimo v vojaški luknji in naslednji da po oskrbi z vodo, zelenjavo, kruhom, sladoledom privežemo na otoku Rivanj.
Kako je na takih privezih, vedo samo tisti, ki jih spanje na takih vezih veseli. Mi ostanemo po nekaj dni.
Je ni marine, pomola, ali civilizacije,kot nekaj dni na takem pomolu, privezu.
Sprehod po otoku in vidim tole.
Opa. Hudir ga vzemi, tole je sled divjega prašiča.
No in ni bilo dolgo, ko srečam dva domačina. Pojasnita mi, da so pač divji pujsi priplavali s sosednjega otoka Sestrunja. Le tam so jih nekaj let nazaj naselili z namenom podaljšanja sezone. Le to, sezono namreč, bi podalšali lovci, ki bi hodili na lov za divjim pujsom. Toda stvari so šle po svoje. Ko sem prišel domov sem malo poguglal in prebral, da so pujsi na teh otokih že prava nadloga. Po lanskem štetju so našteli že 50 pujsov na enega prebivalca otoka.
Mi jih nismo videli, toda "morski pes" je bil parkrat zelo zainteresiran z lajanjem v grmovje.
Za redno oskrbovanje s svežimi ribami poskrbi kapitan.
Zopet povdarjam, da najraje pripravljam ribe katere so ulovljene prejšnji dan in so noč preživele na manj kot 5 stopinj celzija.
Ni kaj dodat razen malo olivca in soli.
Od tam pa na otok z zelo kratkim imenom Iž.
Tudi taki se najdejo.
Celo vladavino kralja imajo.
Registracija osebnih avtov je jasna! Ni dileme od kje so!
Napovedana burja je res pokazala svoje čare. Močna , hladna in vleče v nedogled.
Je stresla borovce, da so iglice prekrile cesto.
Dober privez smo dobili globoko v Ižkem mandraču, tik pred vhodom v marino.
Ker se ne da plut, se pa pohaja več kot sicer.
Tole je pa že pogled na zahodno obalo otoka.
Oljčni nasadi so tako tako. Da je oljk ogromno je jasno. Obdelano in neobdelano si podajata roki, toda žal resnićnih rok za delat ni dovolj. Še slabše, vsako leto jih je manj.
Pohajkujem par dni po otoku in pridem tudi to tegale detajla na otoku.
Na vrhu, malce pod najvišjim vrhom Korinjak, se nahaja farma.
Gospa Karin, zelo prijazna, me povabi na ogled njenega kraljestva, čeprav sem kar priletel od nekod. Samotarka, živi tu gor. Proizvaja ovčji in kozji sir, ki ga prodaja v dolini.
Hiša, lepa, velika, sirarna na drugem koncu, fotovoltaika, ogromna cisterna za vodo, ni da ni!
Oprema za živino, orodje, .. pod streho.
In sredi ničesar stoji tale prikolica, ki bi jo kakšen morjeplovec potreboval ko zemlja vodo.
Že kar veliko let jo opazujem. Gume so preč, njena nosilnost je pa 3,500kg. Ni slabo. No ni bilo, sedaj je verjetno samo še okvir dober, ostalo je pa by by.
Njive po dolini se zaraščajo. Male hiške, hleve za pujse in drobnico tudi vrag jemlje.
Lepi orehi, katere v jeseni ne bo nihče pobral.
Marabel je pa po dolini dovolj. Tako nam na pohajanju ni potrebno imeti pitne vode. Se lepo odžejaš. In v takem vremenu tudi niso sparjene.
Žal je to otoška resničnost. Res je pa tudi, kam z njimi?
Odmešal kubike betona, da sedaj propada. Zanj ne bo boljših časov.
Velikokrat se bo sonce dvignilo in spustilo , da bo kdo nazdravil v tej hiši. Če sploh kdo?
Burja pojenjuje, sonce se kaže, saj bo, saj bo!
Ko imajo domačini fešto je pa bučno. Tako se zadnjo noč ni spalo. No najprej so igrali nogomet. Mladi proti starim, debeli proti suhim, oženjeni proti samskim, pametni proti neumnim je odpadla, ker niso dobili pametnih, in še mnogo tega.
Zjutraj je bilo takole, toda moram jih pohvalit, da so kmalu prišli in počistili vse v nulo. Pridni.
Tule pa izvajajo tradicionalen način konzerviranja hobotnice. Sušenje!
Tole je z zahodne strani Iža. Ali more biti bolj kičasto?
Se pa vedno bolj pomikamo proti zahodu. Le zakaj?
Krknata je obvezen postanek. Par dni, ki so , ma se ne da napisat. Poskusite!
Tule ti pa tudi masterkard ne pomaga, če nisi za naravno.
Še nekaj je tule. Najlepši, najdaljši morski črvi so v tem grobem pesku.
Poglejte sled za mojo desno roko. To je od črva, ki je meril preko tri metre.
Pa smo morali it še malo bolj zahodno. Zakaj že?
Ja edina bencinska je tam. Daleč naokoli je ni.
In kurs se je obrnil na sever. Počasi proti domu.
v Luknjah zopet prespiva. Pred spanjem imamo predstavo avstrijskih mladink in mladincev. Ni da ni kaj so vse počeli.
Spuščanje po vrvi z vrha, prečenje kanala na traku. Srčni so pa bili. Če ni 50x padel s traku v vodo in nov poizkus, pa mu je uspelo. Supanje je bilo pa samo zato, da so s eogreli. Pa še kar nekaj tega.
Potem smo pa po poti do doma še malo lovili.
Vršili nadzor z desne strani barke.
Verjetno bi imel brez pomoči mojega pristaniškega pilota kar nekaj težav pri pristajanju.
Z Lošinja odplujemo proti severu in zopet bonaca na Kvarnerju.
Pristanemo v Umagu, privežemo in to je to!
,
.
saj bo 
