(Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se ponovno podučil o nalaganju slik. Upam da bo tokrat vse OK)
Dolgo časa sem razmišljal o možnosti, da bi tudi sam zaplul po beneških kanalih, a vedno so bile v mislih določeni zadrški in omejitve, da se tega nismo lotili. Na eni strani smo bili še »morjeplovsko zeleni« na drugi strani pa imamo zgolj čoln dolžine dobrih 5m. (Benetau Flayer Cabrio 5,5). V preteklosti smo se že zapeljali čez zaliv (prispevek »Z gumenjakom v Italijo«), a do Benetk je pot kar nekaj daljša in vprašanj nekaj več. Letošnja Covid omejitev gibanja pa je bil še en razlog, da to poizkusimo zdaj.
Že pri razmišljanju o tej plovbi sem si pogosto predstavljal, kako se bom po vožnji po glavnem kanalu privezal tik ob Markovem trgu. Letos smo te načrte tudi udejanjili in za vse morebitne naslednike sem pripravil zapis, ki jim bo v pomoč pri odločitvi.
15.8.2020
Petek popoldan:
Končno celotna posadka na čolnu. Večerni obisk bencinske postaje zagotovi, da bomo imeli goriva povsem dovolj za tja (100l) , a tam bomo morali doliti vsaj še cca 40l goriva za povratek.
Sobota zjutraj:
Za dober in miren začetek dneva posadko pustim, da se dodobra naspi. Vremenske razmere idealne, a žal je ura že 9:00, ko štartamo. Smer plovbe proti Gradežu in nato vzdolž obale proti Benetkam. Prehod čez Tržaški zaliv še v bonaci, a pri vožnji vzdolž obale se počasi valovi vse bolj večajo. Prav tako srečamo razmeroma veliko plovil, ki izhajajo in privezov. Tudi ta plovila nam upočasnjujejo plovbo zaradi valov, ki jih pri tem ustvarjajo. Po cca 2 urah vožnje se zgolj ustavimo sredi morja zgolj za nujne potrebe, hrano in pijačo.
Turistično naselje ob Jesolo ( na levi strani vsi ležalniki v modri barvi, na desni v zeleni)
Kmalu nadaljujemo in v naslednji uri se končno pripeljemo do velikega svetilnika, ki označuje vhod v kanal. A ker nisem bil dovolj pozoren, se peljem mimo njega in nato zapeljem desno proti mestu. Tako se ujamem v past nasipov, ki jih je polno okrog mesta. V družbi številnih čolnov (domačinov) sem potreboval kar nekaj časa, da sem spoznal, da bom moral nazaj proti svetilniku in nato v glavni dovoz za mesto.
12:30 vidimo Benetke
No, pa nam je uspelo. Vozim po glavnem kanalu za ladje in v daljavi vidim mesto. Širina kanala zadostna, prav tako tudi globina. Prometa niti ni veliko, zgolj nekaj manjših ladjic, tako da je mesto vse bližje. Ob kanalu vidim sidrane čolne, ki počivajo na plitvinah in uživajo svoj mir.
S plovbo pogumno nadaljujemo v mesto po glavnem kanalu. V daljavi že opazujemo znamenite cerkve, stolpe in kar naenkrat se znajdemo sredi prometnega vrveža.
En čoln nas prehiteva od zadaj, z drugim se srečujemo, umikam se desno, tam pa vozijo njihovi »avtobusi«. Nič več nisem tako uvideven, tudi sam pogumno pritisnem ročko za plin naprej. Čoln glisira 20kn, vsa posadka oči na peclje in spremlja druga plovila. Valovi sredi kanala od 0,5 do 0,8 m neurejeni. Plovba nič prijetna. Z drugimi čolni srečujemo zelo na tesno. Kako noro domačini vozijo po kanalu.
Kar je preveč, je preveč. Ni varno. Gremo stran.
Bližnji kanal kot izhod iz prometnega kaosa
Zavijemo v najbližji prečni kanal in v trenutku pademo v drug svet.
Na koncu ulice zavije desno ob beli stavbi
Plujemo ob hiši in si ogledujemo "zadnjo " stran objektov, ali pa vhoda na dvorišče
Nikjer nobenega čolna. Sami smo na »ulici« in počasi plujemo po njej. Vožnja okrog objektov, pod mostovi in kanalih širine zgolj cca 5m je impresivna. Navigacija nas usmerja povsem identično kot to zna po cesti.
Vožnja pod mostovi svetla višina zgolj cca 1,5m.
Brez težav se orientiramo, a ker smo na poti že dolgo časa, potrebujemo počitek.
Skulptura na poti proti marini
Že pred odhodom smo vedeli, da bomo sidrani v marini, zato poiščemo pot do nje in poskrbimo za privez čolna in počitek posadke.
Marina Santalena je verjetno ena večjih marin na samem začetku mesta. Sem pridejo na privez tudi večje ladje in jadrnice. Mi smo bili verjetno najmanjši. Brez težav pa smo privez dobili, prav tako njihovo gostoljubje (cena za noč cca 40Eur čoln+4 osebe). Marina je varovana in ima omejen dostop po kopnem. Skoraj vse osebje v marini govori angleško.
Sredi dneva je vročina komaj znosna. V tem trenutku ni za razmišljati o kakšnem ogledu mesta. Počakamo na večerni čas, ko se družno odpravimo na sprehod do Markovega trga in naprej po ulicah Benetk. Pričakovano je mesto prazno, saj ni turističnega vrveža, tako da smo brez težav dobili proste sedeže in razmeroma hitro postrežbo.
Prazene gostilne pred Markovim trgom
Ob povratku v marino hodimo ob Canalu Grande in kar naenkrat slišimo hupo in nato »bum« . Sredi kanala je prišlo do naleta gliserja (cca 6m dolžine) v vaporetto (avtobus) , ki se je odločil za obračanje prav sredi kanala. Od nas je bilo oddaljeno cca 100m tako, da sem lahko opazil, da kako je v začetku voznik gliserja le tega ponovno štartal, a žal so bile poškodbe usodne in se je potopil sredi kanala. Seveda so na kraj kmalu prišle tudi vsi ustrezi organi (policija, gasilci …).
Včerajšnja odločitev, da se ne vozimo po glavnem kanalu in izzivamo usode, je dobila trden dokaz.
Marina je bila ponoči relativno mirna tako, da smo se dobro naspali za povratek.
Nedelja 07:00
Pred odhodom smo se želeli najprej oskrbeti z gorivom, da bomo na poti brez skrbi. Črpalka je prav nasproti marine, kjer smo natočili zgolj potrebno količino goriva (mislim da 60l) saj je bil bencin precej dražji kot pri nas.
V jutranji bonaci smo plovilo usmerili proti Sesljan-u z namenom, da si ogledamo pristanišče Portopiccolo. Po dobrih dveh urah vožnje krmilo predam hčerki, sam pa grem pogledat ostalo posadko, v kabino. Čez nekaj časa me hčerka radovedno vpraša: »Kako pa lahko tisto grmovje raste sredi morja??? !!«
Pogledam ven. Vidim nasede veje in ležeče krošnje dreves- sranje, saj smo na plitvini. Pogledam globinomer, utripa na 1,5m, vprašanje, koliko smo globoko? Zavijem v desno , nadaljujemo z glisiranjem in čakam , še malo, že malo lažje diham in uff, smo že ven iz nevarnosti. Obala ob Gradežu je v resnici zelo plitka in očitno je potrebno pluti več kot 1km stran od obale, da si v dovolj globoki vodi.
Bližina obale te hitro lahko premami zlasti glede na včerajšnjo pot, ko smo večino poti vozilo v oddaljenosti cca 400 m. Ravno tako daleč smo bili, da smo lahko opazovali plaže v okolici Jesol-a, kjer se ležalniki razpostirajo 10km v dolžino obale. En km obale so ležalniki zelene barve, naslednji kilometer modre, naslednji kilometer oranžne, …
Pot smo nadaljevali z obiskom pristanišča Portopiccolo, ki je zaradi svoje majhnosti in mondenosti zanimiv za ogled in ga toplo priporočam tudi ostalim.
Od Sesljana nazaj v domače vode pa je bila morska pot povsem vsakdanja. Lahko pa se gospe ustavijo na poti v Trstu in gredo po "cunce" v Mirello, ko je že ravno ob poti. S tem boste pridobili še nekaj bonusnih točk.
Ker pripravljam zapis za vse morjeplovce, ki bi tudi poizkusili kaj takega, vam lahko podam moje videnje in izkušnje s te poti.
1. Odhod v soboto zjutraj šele ob 9 uri je prepozen iz dveh razlogov. Prvi razlog je stanje morja, drugi pa višina sonca in s tem povezana vročina.
2. Če bom šel še kdaj na to pot, bi si poizkusil rezervirati 3 dni časa. Tako bi imel v Benetkah eno jutro ( malo prometa na vodi in hlad) na razpolago za vožnjo in raziskovanje po kanalih. Popoldan bi opravil pol povratka proti domu.
3. Na vsak način bi se vsaj za eno noč ponovno vezal v marino Santalema.
4. Ko sem zaplul v promet v glavnem kanalu, sem se sicer čudil, kako grozno plujejo Italijani po kanalu. Ampak, če v resnici dobro pomislimo je stvar povsem identična kot v prometu, saj tudi tam niso ravno uvidevni vozniki. Mar ne! Tako da bi tudi mojim naslednikom odsvetoval kakšno drzno vožnjo sredi prometne konice po glavnih kanalih Benetk. Zgodaj zjutraj na navaden delovni dan pa je lahko stvar povsem drugačna.
5. Privez ob Markovem trgu je ostal nerealiziran. Mogoče pa bo to izziv v prihodnje, da se po kakšnem malem kanalu »pritihotapim« do tja.
LP Snezak
)