Moja prva jadrnica je bila Aurora, o kateri teče beseda. Ko sem se opogumil in zbral denar za nekoliko večjo, sem Auroro prodal. Menjala je še dva lastnika in pristala na boji našega člana Evovi-ja. Ko sva se osebno spoznala, me je nekoč vprašal, če imam še kaj fotografij od njegove Aurore. Sestavil sem mu kolaž v elektronski obliki, z opisom fotografij. Mogoče bo komu zanimivo pogledat, kako smo pred skoraj 30 leti spreminjali podobo naših plovil. Slike na začetku so še v papirnati obliki, ter skenirane. Starejši člani bodo to vedeli, a za mlajše naj omenim, da je bila takrat jadrnica dolžine osem metrov in še dvajset centimetrov, velika jadrnica in bil sem zelo ponosen nanjo. Sedaj je v dobrih rokah Evovi-ja in upam, da bo na koncu še on kaj dodal.
Ta dokument sem predal Evovi-ju:
Aurora
Auroro smo kupili davnega leta 1993. Bilo je to jeseni. Ni bila v najboljšem stanju, a odločil sem se, da bo za nekaj let to moja barka ter, da ji bom nadel lepši videz. Na spodnji sliki je na njej še bivši lastnik, ko sem si prvič ogledal jadrnico.
Jadrnica še ni imela imena. Imela je le registersko številko. Kasneje je dobila ime Aurora.
Tisto jesen in zimo sem se pogosto vozil v Pulo, ter vsakokrat izplul iz marine, da sem se spoznaval z jadrnico. Učil sem se jadranja, prebral veliko knjig o tej temi, ter se trudil, da je bilo moje jadranje vse hitrejše. Do spomladi, ko je Aurora dobila novo podobo, je moja žena v živo še ni videla. Raje sem vse pomanjkljivosti odpravil, jo olepšal, in jo nato predstavil družini.
Ko je prišla pomlad in z njo ugodno vreme, sem se dogovoril s tremi kolegi, da mi gredo pomagat polepšat Auroro. Z mano so bili Miran, ki je avtoličar in je poskrbel da se je jadrnica po par dnevih svetila v novi barvi. Igor, sodelavec mojster za vse. On mi je tudi že doma izdelal nov vhod v kabino, ker je bil star v katastrofalnem stanju. Edo, tudi sodelavec, ki mu nobeno delo ni prehudo. Vse delo, ki je razvidno iz fotografij, smo opravili v štirih dneh. Začel sem, ko je bila barka še v vodi. Kolegi so prišli, ko je bila barka že zunaj, osušena.
In ne boš verjel, to je tista tvoja Aurora, predno smo jo dvignili iz morja. Razmontiral sem ograjo, ter vse kar bi bilo kasneje, med obdelavo, v napoto. Delno sem pokital in spucal palubo, vendar je kasneje Miran ugotovil, da sem opravil le kakšnih 10 procentov dela. Nadaljeval je on.
Pripeljal sem jo pod dvigalo.
Prvi pogled v podvozje
Delavci so mi svetoval, da naj skuham iz pridelanega morsko rižoto. Jedla bi cela marina.
Vse so lepo postrgali. Predno so začeli sem jih podprl z raznimi tekočinami, da bi jim šlo delo lažje od rok
Oprali so jo še z vodnim curkom
In bila je pripravljena za transport na delovno pozicijo.
Odpeljali so jo z viličarjem.
Ko je prišla delovna ekipa, smo najprej popili kavo,
Nakar smo se lotili dela.
Edo puca trup.
Polovica je že lepša
Miran v elementu.
No, pa je bela.
Tudi jest je treba.
Pa spat tudi.
Na vrsti je šminka.
Napis in črta ji da lepši izgled.
Mimo je prišel šef marine, ter vprašal: ''Šta ste jo produžili ?''
Manjka še antivegetativni premaz.
Jadrnica je namesto starega lesenega robnika, dobila novega iz aluminija.
Nov vhod v kabino, nove letvice.
Sveti se kakor takrat moje oči.
Kar lepo izgleda.
In tako je skoraj pripravljena za nove avanture.
Počakati smo morali, na vrsto za dvigalo.
Po štirih dneh, zopet ob dvigalu.
Še malo, pa bo.
In končno v morju, na privezu.
Poskusna vožnja
Še ovekovečenje raznih podrobnosti.
Ob splovitvi nismo razbili steklenice, smo jo raje izpraznili.
Ampak, vseeno, kdo bi si mislil, da sem imel na glavi toliko nesivih las.
Po kakšnem letu je Aurora dobila tudi protizdrsno zaščito, ter novo palubno okno.
Pa tudi na jambor smo plezali. Tukaj smo montirali nov windex, katerega prej jadrnica ni imela.
Kasneje sem še večkrat plezal na jambor, največkrat – pet krat v enem dnevu, ko sem montiral navijalec prednjega jadra.
Zanimiv je pogled z vrha jambora.
Kolegi so mi večkrat pomagali pri raznih vzdrževalnih delih, na jadrnici. Prav zaradi te pomoči se je razvil običaj, da gremo vsako leto na moško jadranje. Zadnja leta gremo kar dvakrat po en teden, ne zaradi tega ker bi bilo te delovne pomoči vedno več, ampak ker je vedno več potrebe po jadranju.
Aurora je prevozila skoraj cel Jadran. Tukaj je ob pomolu v Božavi, ko še ni bilo vode in elektrike.
Pogled iz Aurore na star most med Ugljanom in Pašmanom.
Prva riba ulovljena iz Aurore.
Aurora v ozadju, mi na otoku Žut, v restavraciji Bain.
Pa na Istu.
Med jadranjem
In ob pomolu na Žutu.
Tudi stranska okna je bilo potrebno zamenjat
Pluli smo po mirnih morjih,
In po manj mirnih.
Aurora v Malem Lošinju - ponoči
In podnevi
V Jadriščici
V Božavi
Nekje tam vmes, v Maračolu na Unijah
V gužvi na Susku
In v kristalnem morju v Pernestici na Silbi
Pa še ena iz Pernestice
Ponovno na Istu
In ponovni v Božavi
Zanimiva fotografija mi je uspela, ko je bil Kvarner razdeljen na dva dela. Prvi je bil oblačen, drugi pa jasen. Posledično zanimiv odsev v morju.
Bilo je tudi veselo in naj veselo tudi ostane.
Upam, da nisem preveč zatežil.
Sedaj lahko Evovi nadaljuje.
