3. 5. Nedelja
Ura je 17.30. Glavni električar in skiper Igor je končal z namestitvijo zadnjih 12 V vtičnic ter smo odrinili na poizkusno vožnjo. Ugotovili smo še nekaj nepravilnosti pri namestitvi jader in barka First 35 . ROMIGO je pripravljena za odhod v Grčijo.
Kar malo sem se oddahnil. Teden dni je živelo na barki 7 ljudi, med njimi 3 otroci in lahko si predstavljate, kako je bilo z pripravo barke, na kateri je bilo kar nekaj stvari, ki smo jih morali urediti preden se odpravimo na potovanje. Toda dovolj! Jutri pride posadka in moram postoriti še nekaj stvari, da bomo lahko jutri odpluli. Očistiti moram barko, razmestiti stvari, pospraviti orodje, razmestiti hrano in obleko po predalih, razporediti po namembnosti itd. Priznam, da se kar ne znajdem. Stvari prelagam levo desno, jih pospravim, potem pa pozabim kam sem jih dal. Sranje! Res vidim, da se bom moral šele navaditi barke.
Hvala bogu, da sta prišla soseda Amanda in Janez s barke Sinica in sta posadki Romiga poklonila steklenico Zlate Rebule z željo za mirno plovbo. Tako sem se lahko umiril ter s prijatelji popil kozarček vinčka, saj bo pospravljanje še počakalo, ko pride posadka in prinese svojo robo.
Jadrnica ROMIGO First 35
4. 5. Ponedeljek
Zjutraj še malo pospravljam, sicer pa tako vem, da bom prihodnji teden samo prekladal robo ker sem že sedaj pozabil kam sem kaj dal. Ob 11.30 je prišla posadka: Oton Hafner morjeplovsko ime Burjovc in David Žerdoner morjeplovsko ime Skorec. Prinesla sta celo skladišče hrane, vsekakor pa manj kot celotne ostale opreme. Zdelo se mi je, da v skoraj 11 metrski barki kar zmanjkuje prostora.
Dogovorimo se tudi za posamezne zadolžitve. Burjevc je prevzel kuho, Skorec pa pomivanje posode, jaz pa bom opravlja kar bo potrebno. Za samo plutje se bomo sproti dogovarjali, več ali manj po njuni želji, kajti jaz se že tretjič odpravljam v Grčijo in mi je vseeno kako bomo potovali. Moram reči, da je vse kar v redu delovalo, razen enkrat, ko je Skorec zatajil pri pomivanju posode in se je na nekem malo močnejšem valu razsula po tleh.
Odpravimo se na lučko kapetanijo Pula kjer izpolnimo listo posadke – Crew-listo ter si v Verudi pri tržnici še privoščimo kratko kosilo. Ob 14.30 odplujemo iz Bunarine proti jugu. Sicer smo dvignili jadra, ker pa je bilo premalo vetra smo morali tudi motorirati. Proti večeru je veter malo ojačal in ker je bila napoved za naslednji dan močna burja, smo se odločili, da pristanemo na otoku Premuda. Privezali smo se na notranji strani mandrača.. Kratka večerja in »spavanac«.
Posadka jadrnice Romigo
Kapitan jadrnice Romigo
5. 5. Torek
Vstali smo malo pred 7 uro se malo razgledali po mandraču, uredili jutranje potrebe in si priredili obilen zajtrk. Pašteta, ribe, tuna, čaj ali kava po želji. Čez kake pol ure po zajtrku smo vžgali motor, da se odpeljemo iz Premude. Burjovc je na krmilu, midva pa sva odvezala
vrvi in se pripravila da skočiva na barko, ki jo bova malo odrinila od pomola. Pihala je močna burja in barka se nikakor ne more odlepiti od pomola. Burjovc poizkuša vzvratno in nato naprej, toda premaknemo se le za kakih 30 cm. Kot da je barka nasedla. Burjovc predlaga, naj grem jaz na krmilo, sam pa se bo obesil na bum in poizkušal nagniti barko. Tudi to ne pomaga. Že razmišljamo, da počakamo na plimo, vendar nam je škoda časa pa še veter tako ugodno vleče, da smo kar nestrpni. Predlagam, da
Burjovc odrine krmo kolikor more in skoči na barko Skorec pa naj povleče premc na drugo stran, njega pa bomo kasneje pobrali na zunanji strani pomola. Nekako uspemo in barka zapluje. Ko na zunanji strani skoci na barko se Skorec nam pojasni, da smo bili z kobilico vkleščeni med dve skali in zato nismo mogli odpluti. Ob včerajšnjem pristanku je bila plima in smo se tako nevede privezali mednju. Ponoči sem nekajkrat čutil rahle udarce, katere pa sem pripisal močnemu vetru, zgleda pa, da smo se rahlo zadevali med skali.
Jadranje se je pričelo
Končno smo ob 8 uri odpluli in na koncu kanala dvignili glavno jadro z drugo krajšavo in krajšali genovo. S tako postavljenimi jadri smo občasno jadrali tudi 7 Nm, Veter pa je bil med 5 in 6 Bf. Uživali smo v jadranju, žal pa je na koncu Molata veter skoraj popolnoma ponehal. V Tunskem kanalu jadramo s polnimi jadri samo še 2 Nm, zato si privoščimo dobro malico in bo 12.30 vžgemo motor. Gremo v Zaglav natočiti nafto.
V Zaglavu smo natočili 50 l nafte in odpluli proti Smokvici. Plujemo z vžganim motorjem in odprtimi jadri. Kmalu se veter ojača tako da ugasnemo motor in veselo plujemo. Čudovito! Jadrali smo vse do otoka Žirje, kjer smo se usidrali. Zvečer ugotovimo, da prednja lučka ne dela, popravili jo bomo jutri.
6. 5. Sreda
Ob 6.00 odjadramo iz Žirja proti Lastovu. Ker vetra zmanjka vozimo z motorjem in se odločimo, da skočimo do Korčule, da dotočimo gorivo. Za tankanje na Lastovu bi bili prepozni, saj smo do Korčule vozili malo več kot 10 ur, natočili pa 22 l nafte, kar pomeni, da motor troši ca 2,2 l/h, prevozili pa smo več kot 60 Nm, to je povprečna hitrost najmanj 6 Nm/h.
Medtem ko smo točili nafto, se je dvignil zahodni veter, ter nas pritiskal ob pomol. Pred nami je točila nafto velika ribiška ladja, zadaj pa smo imeli že plitvo morje. Za pomoč pri izplutju smo se provizorično privezali na ribiško ladjo, na drugi strani pa močno odrinili barko. Z težavo smo izpluli, vendar smo s kobilico vkljub temu rahlo poljubili dno. Z prižganim motorjem smo pluli do izhoda zaliva nato pa ostro v veter jadrali proti Lastovu. Tam smo se privezali na star polomljen pomol in Skorec je poizkusil popraviti prednjo luč. Dejal je da je napeljava popolnoma zanič in je potrebno napeljati novo žico. Bomo videli jutri. Fanta sta nato odšla še peš do hotela, meni pa se ni dalo in sem ostal na barki.
Včasih smo tudi zgodaj vstali
Park prirode Lastovo
7. 5. Četrtek
Zgodaj zjutraj smo odpeljali proti Palagruži. Žal motoriramo. Burjovc je vzel ven svoj pribor za ribolov in pričel vleči panulo. Naenkrat je zabrnela zavora na koleščku in kmalu smo imeli lepo palamido ca 1,5 kg. Seveda smo bili tega vsi veseli. Vkljub namakanju do Vieste pa se ni ponovilo, da bi še kaj ulovili.
Lepa osvežitev jedilnika
Pred Palagružo smo naenkrat zagledali kako iz smeri Visa pluje večji gliser. Mislili smo, da je policija, vendar kmalu ugotovimo, da so neki Slovenci in se z njimi veselo pozdravimo. Imeli smo namreč malo slabe vesti, ker se iz Hrvaške na Lastovu nismo odjavili, kajti prepozno sem ugotovil, da ima moja nova barka samo dovoljenje za obalno morje. Ker pa sem se bal da bodo na kapetaniji komplicirali se pač nismo odjavili. Tako smo še naprej veselo motorirali proti Vieste Italija.
Palagruža
Ob štirih popoldne smo prispeli v Vieste in se privezali v marini. Cena 30 EU. Takoj smo poizkusili popraviti prednjo luč, vendar nam ni uspelo. Nisem se dosti sekiral, kajti vozili bomo samo podnevi, luč pa bo popravil Igor ko pride v Grčijo.
Vieste
Ravno ko smo se odpravljali v mesto naenkrat strašno zagrmi, kot da bi nekdo ustrelil iz topa. Skorec, ki je odšel plačat marino, je povedal, da je v Vieste velik praznik, kajti praznujejo zavetnico mesta – neko svetnico vse skupaj pa bo trajalo kar 3 dni. Po sprehodu po mestu res vidimo da je svečano okrašeno, z vsemi mogočimi svetilkami in lampijončki, ljudje se v svečanih oblekah sprehajajo, na posameznih mestih pa slišimo različno glasbo. Nekje vidimo, simfonični orkester, drugje pevski zbori, potem pleh-muziko, nekje pa na velikem odru pojejo posamezniki in zgleda, kot da je nekakšno tekmovanje. Poleg velikega odra zagledamo veliko gručo ljudi. Tam so tudi neki paviljoni, ko pa se približamo, vidimo veliko skupino kuharjev z velikimi belimi kapami, ki se zbrani v krogu nekaj posvetujejo. Nekaj časa si vse skupaj ogledujemo, ko pa vidimo, da kuharji nič ne naredijo, mi pa domnevamo, da se le dogovarjajo, kako bodo delali, odidemo malo po mestu.
Bilo je res lepo, praznično razpoloženje, mi pa si privoščimo sladoled, ki pa ni ravno poceni. Po polurnem sprehodu se vrnemo na kraj glavnega dogajanja, kjer pa se kuharji še vedno posvetujejo. Vmes je bilo vseskozi pokanje, kot smo ugotovili z možnarjem in ognjemet. Naenkrat se kuharji razvrstijo, vsak vzame svoj pladenj in se postavi pred provizoričen pult, ki je nameščen meter od ograje, katera tvori nekakšen prehod. Vidimo, da se ljudje postavijo v vrsto in hodijo mimo kuharjev. Vsakdo dobi na začetku prehoda papirnati pladenj in ko hodi mimo mu vsak od njih položi na pladenj nekakšno sladico. Tudi mi se postavimo v vrsto in kmalu dobi vsak kaki deset različnih piškotov, na koncu pa še kozarec soka. Nekateri piškoti so bili kar dobri, drugi pa so bili tako trdi, da smo jih morali namakati v sok.
Še malo si ogledujemo dogajanje, poslušamo nekaj pevcev, nato pa počasi odhlačamo na barko, saj moramo jutri odriniti naprej proti Grčiji.
Vieste zjutraj obsijano s soncem
8. 5. Petek
Zjutraj šele malo pred 8 uro odrinemo iz marine in vozimo z motorjem smer Bari. Čez nekaj časa se dvigne veter in 2 uri lepo jadramo, nato pa izmenoma jadramo in vozimo na motor. Ob 17.00 uri se približamo Bariju, kjer nas pozdravi eskadra italijanskih lovcev, ki se dvigajo spuščajo, delajo lopinge in sodčke, se razdvajajo in združujejo, vozijo drug proti drugemu kot
da se nameravajo zaleteti, vmes pa občasno puščajo za seboj tri barvne sledove. Seveda slavna akrobatska skupina italijanskih lovcev tre colore. Takoj ugotovimo, da je to nam v pozdrav, kajti za prihod v Italijo so nas pozdravili s streljanjem, sedaj pa s čudovito predstavo italijanskih lovcev.
Malo od daleč, toda vidi se jata lovcev
[img]
Bolj ko se približujemo pristanišču Bari alto, vse več srečujemo italijanskih čolnov vseh oblik in namembnosti, od čolnov na vesla, gliserjev, jaht, jadrnic in vseh mogočih vrst plovil. V samem pristanišču pa je tako polno teh plovil, da se komaj premikamo med njimi. Večina plovil, posebej ribiških čolnov so okrašeni z zastavicami,
veliko njih pa ima izobešeno veliko galo. Vsekakor ne vemo kaj vse to pomeni, vendar nas zelo skrbi, kje se bomo lahko privezali. V sredini pristanišča so zasidrane tri velike ribiške ladje prav tako okrašene z veliko galo in še raznimi zastavicami. Vidimo, da večina čolnov pluje tja nekaj časa počakajo in odrinejo stran, da dajo mesto drugim. Sami se seveda ne mislimo drenjati tam, vendar kmalu zaslišimo pridigo, ki se razlega po celotnem zalivu. Po kratkem poslušanju ugotovimo, da smo prišli točno na mašo, odnosno praznovanje v čast Svetega Nikolaja, zaščitnika pomorcev. Vkljub temu, da nismo prejeli hostije, vsekakor upamo, da njihove želje veljajo tudi za našo barko. Vendar naš problem še vedno ostaja, kje se bomo v tej množici plovil privezali?
Vozimo se po zalivu sem in tja in se končno odločimo, da prosimo za privez na veliki ribiški ladji prav tako zelo lepo okrašeni. Dva možaka se tam posvetujeta in nam nekako nakažeta, da se lahko privežemo, kajti nista govorila angleško, mi pa ne italijansko. Zgleda, da se bom moral na stara leta še učiti italijansko. Nekaj časa opazujemo dogajanje, nato pa se Burjovc in Skorec odločita, da si ogledata mesto. Jaz pa raje ostanem na jadrnici, kajti domnevamo, da je le bolje če v tej gošči plovil in ljudi nekdo ostane na barki.
Tako opazujem dogajanje, nakar se prikaže možakar in me prosi, če lahko prestavim jadrnico malo naprej na pomol, da se bo na ribiško ladjo vezala druga. Ker se ponudi, da mi bo pomagal, pripravim vrvi in preveževa barko malo naprej, njihova precej velika ribiška barka pa se priveže na moje mesto.
Ko prideta fanta iz mesta, pripovedujeta, da je tam vsaj milijon ljudi. Praznovanje je v polnem teku, ogromno je stojnic, raznih prodajaln, čarovnikov, muzike in vsakovrstnega dogajanja. Kmalu pa so policijski čolni, guardia di financa in obalna straža, vseh skupaj je bilo kakih 10 prižgejo modre utripajoče luči in preženejo vse čolne od »mašnih« ladij, nato pa se tudi ti privežejo nekam na obalo. Tudi na našo jadrnico so se privezali mladi ljudje s svojim gliserjem ter moram priznati, da sem bil kar presenečen, kako vljudno so nas vprašali za dovoljenje. Pojasnili so nam, da čakajo na ognjemet in mi bomo seveda sedeli v prvi vrsti.
Čakali smo kar nekaj časa, kajti šele okoli 11.00 ure zvečer se je pričel ognjemet. Pokalo, bliskalo in grmelo je dobre pol ure in je bilo res veličastno. Čez kake pol ure, ko so ladjice, čolnički in ostala plovila skupaj z uradnimi plovili zapustili kraj dogajanja smo lahko odšli spat. Sprejem v našo čast je bil še bolj veličasten kot v Vieste – vsaj mi smo si tako domišljali - kar pa tudi ni bilo narobe.
9. 5. Sobota
Tudi danes se nismo trudili s prezgodnjim vstajanjem ter smo malo kasneje izpluli. Vreme je vedro brez daška vetra, popolna bonaca. Zunaj nas pozdravi neskončna množica ribičev. Hudiča! Kmalu po izhodu iz pristanišča smo skoraj povozili potapljača, ki se je potapljal na kake 3 metre. Imel je sicer bojo, ki pa je bila na pol potopljena in je izgledala kot na pol izpuščena žoga, zraven pa je bil še velik bel balon, tako da sploh nismo pomislili, da je tam lahko potapljač. Prepričani smo bili, da so to ostanki včerajšnjega praznovanja. Šele ko smo prišli bližje smo videli mehurčke zraka, ki ga je izdihoval potapljač.
Po kakih dveh urah smo dvignili obe jadri in pridobili kako miljo na hitrosti. Motor sicer lepo dela vendar vozimo samo 2000 obratov, sicer se pričenja greti. Sedaj je hitrost ca 7 Nm. V Brindisi smo prispeli okoli 17.30. Mesto je eno samo veliko pristanišče, tako za tovorne ladje kot tudi za velike trajekte. Ladje nenehno vozijo not in ven. Sam zaliv je dolg kake 2 milji in
takoj pri vhodu na desnem bregu je marina – zelo draga, zraven pa razrez starih ladij. Proti koncu zaliva levo je center mesta in tudi bencinska črpalka. Seveda se mesto razteza tudi na drugi breg. Skoraj na skrajnem desnem bregu je marina Legia navale njej nasproti pa je privezana množica italijanskih vojnih ladij.
Ko se pripelješ po dolgem kanalu, zagledaš stari del mesta. Desno zadaj smo pustili pokopališče ladij. Zaliv se deli v dva kraka. Levo je pristanišče večjih potniških ladij, desno pa pelje naprej do marine Lega navale. Naravnost že vidimo privezane barke na brezplačni obali, katera se razteza globoko v desni zaliv in je na levi tudi črpalka.
Takole se privezuješ na obalo, hišica-baraka na koncu pa je črpalka
Sprehajalna aleja
Nekaj poznanega je to
Marina Lega navale Italijana
Takoj smo se odpeljali na črpalko in natočili 58 l nafte, nato pa se prevezali kakih 50 metrov nazaj na obalo. Privez na obali je brezplačen in te nikdo ne vpraša po zdravju. Malo smo se odšli pretegniti noge in se sprehajali po mestu. V središču mesta je velika aleja brez prometa, kjer se je sprehajala množica ljudi. Skorec je našel tudi za nas slavni Eurospin ter kupil 6 kornetov za 1,5 EU.
10. 5. Nedelja
Včeraj nas je skoraj do polnoči nenehno zibalo levo – desno, to pa zaradi ribičev, ki so nenehno vozili mimo. nas. Ponoči je bilo zelo mirno, zal pa se je okoli 4.00 ure zjutraj zopet začelo guncanje, kajti ribiči so zopet odhajali na ribolov. Tudi mi smo se počasi odpravili iz pristanišča. Ob 5.30 uri smo že pluli našo zadnjo etapo proti Grčiji. Na izhodu moramo zelo paziti, kajti nenehno moramo spreminjati smer zaradi zasidranih ribičev, katere vidimo vsaj do 2 milje od obale.
Ker je pred nami kar dolga pot, vetra pa nobenega poizkušamo malo povečati brzino. Vozimo sicer 6 m/h s 2.000 obrati. Dodam malo več plina, tako da dobi motor 2.300 obratov, toda hitro se pregreje in opozorilni signal pove, da je temperatura preveč narasla. Prišli smo skoraj na 100 ° C in takoj zmanjšamo plin. Ne moremo voziti drugače kot 2.000 obratov. Ugotoviti bom moral, kaj je narobe, kajti po prospektu ima motor 3.600 obratov, vendar jih ne doseže.
Ura je 17.00 in imamo še kakšnih 16 Nm do Erikuze, kjer se nameravamo usidrati. Temperatura motorja je na meji pregretja 93° C, res pa je da vozimo vseskozi samo na motor.
Končno smo pristali v Grčiji. ura je 19.30 in zasidrani smo v velikem zalivu na Erikuzi, poleg nas pa je zasidrano še nekaj jadrnic. Privoščimo si krepko večerjo in si veselo nazdravimo z dobrim vinom. Sedaj ne bomo več hiteli, ter bomo v bodoče bolj lagodno potovali.
Sidranje na Erikuzi
11. 5. Ponedeljek
Na Erikuzi smo zelo mirno spali, ter smo odpeljali okoli osme ure. Malo smo motorirali nekaj jadrali. Ko se voziš iz Južne strani proti mestu Krf moraš prepluti ožino med Albanijo in otokom Krf, kjer znaša širina ca 1 Nm. Paziti pa moraš še na plitvino Peristerai in na čer Psillos. Oboje je označeno, vendar je med njima razdalja samo 0,4 Nm, ter med njima vozijo tudi velike ladje, zato moraš biti zelo pozoren. Naprej smo pluli mimo lepega sidrišča Ak Stefano do Guvie. Tam smo natočili 55 l nafte, kolikor smo jo porabili od Brindisija. Potem smo počasi odjadrali mimo pristanišča Krf do marine NAOK Y.C. Šef marine se me je še spomnil izpred dveh let in sva se lepo pozdravila. Sledilo je obvezno tuširanje in osebna higiena, ko pa je bilo vse urejeno, smo se veselo odšli v mesto Krf. Na barko smo se vrnili s okoli 23.00 ure.
Čer Psillos s svetilnikom
Plitvina Peristerai s svetilnikom
Moram povedati, da je marina NAOK Y.C. zelo primerna za obisk mesta Krf, saj samo prehodiš kakih 20 stopnic in že si v najlepšem parku na Krfu in tudi v centru mesta. Tudi do letališča je tu samo dva kilometra in imaš do tam lep sprehod. Letala pa v sezoni nenehno pristajajo in vzletajo prav nizko nad mestom.
Marina NAOK Y.C. je bila skorajk prazna, ko smo prišli. V času mojega odhoda pa nisem mogel več dobiti prostora. V ozadjku je stara beneška trnjava.
Marina NAOK Y.C., v ozadju upravna stavba s restavracijo, nad njo pa veličasten park in center mesta.
12. 5. Torek
Včeraj nam je zmanjkalo plina in sem moral zamenjati jeklenko. V Grčiji ne moreš napolniti jeklenke z plinom, temveč jo lahko samo zamenja z drugo. Uporabljajo pa samo jeklenke GAZ, zato sem že takoj ob nakupu barke takoj zamenjal staro jeklenko, ter kupil še eno. Približno vem, kje v mestu Krf menjajo jeklenke, zato sem zjutraj takoj odšel na oglede, če bom še našel prodajalno. Našel sem jo in ker ni bila predaleč, sem sklenil, da grem takoj še enkrat v mesto in zamenjam jeklenko. Burjovc je medtem tudi odšel v mesto in prinesel svež kruh in karton piva.
Počitniško jadranje
Jadramo v smeri Paxosa
Okoli 12 ure smo odjadrali na Paxos, kamor smo prispeli v zaliv Lakka. Burjovc je medtem skuhal juho in ko smo se zasidrali takoj skočil v vodo in se pričel potapljati. Voda je že bila prijetno topla in imela 23 ° C. Ko se je po kaki uri vrnil iz potapljanja smo iz zaliva odrinili v Gaios. To je prijetna vasica, pred katero je otoček, ki jo ščiti pred valovanjem, zato je v prelivu, ki je dolg kako miljo, širok pa kakih 50 m zelo ugodno sidranje.
Zaliv Lakka na Paxosu v ozadju prijetna vasica
Ko smo se zasidrali in privezali, smo odšli na potepanje po vasici, ki ima ob vsej obali samo gostilne, bifeje in prodajalne. Privoščili smo si prvi grški Giros. Ko smo se vrnili na barko, smo bili še dokaj spočiti, saj smo imeli danes le počitniško jadranje. Odločili smo se da bomo malo igrali tarok. Scinkovc je dejal da ga se ni nikoli igral, vendar je pripravljen, da se ga nauči. Imeli smo kar prijetno zabavo z njegovim učenjem.
Preliv na otoku Paxosu, levo vasica Gaios, desno majhen otoček
Cerkvica v središču Gaiosa, vse okoli so gostilne in trgovine
13. 5. Sreda
Zjutraj smo odrinili na ogled Paxosa z zunanje strani. Imeli smo srečo, kajti morje je bilo mirno in smo si lahko ogledali visoke zunanje stene. in razne luknje. Če piha veter, je zunanja stran otoka popolnoma odprta in so tam zelo neugodni valovi, za ogled. Motorirali smo kar kake 2 uri, nato pa odjadrali proti Platariji, kamor smo prispeli okoli 16.00 ure. Vmes je Burjovc skuhal kosilo, prebranac, 2 kumari, makarone in začimbe. Bila je dobra čorba, kot pravimo na žlico in se nam je zelo prilegla.
Pomol v Platariji, ki leži na odprto morje. Zadaj vidimo hiše, ki je vsaka sama zase gostilna, pred njimi pa so tudi privezi.
Platarija je prijetna vasica, po kopnem 10 km oddaljena od Igumenice. Ima veliko privezov za jadrnice, ob obali pa so tako kot povsod razvrščene gostilne. Šefica pristanišča nam je zaračunala 3 EU za privez,če pa vzameš elektriko in vodo te stane 9 EU. Prejšnja leta je bil privez zastonj.
Na koncu pomola nas je pričakalo lepo cvetje
14. 5. Četrtek
Okoli 10.00 ure smo odjadrali v Igumenico, da fanta dobita informacije glede odhoda trajekta v Soboto. Morda bosta odpotovala od tu namesto iz Krfa. Mesto je sicer znano veliko trajektno pristanišče. Tu smo se privezali bočno pri parku pred majhnim mandračem, kateri pa je bil poln bark. Pod bokobrane smo položili desko, kajti valovi so nas premočno potiskali v grobi zid in bi potrgali vso njihovo platneno zaščito. Fanta sta odšla po opravkih, jaz pa sem za vsak slučaj raje ostal na barki.
Ko sta prišla nazaj, sta povedala, da sta obiskala dve agenciji in pri eni kupila karte s popustom za palubnega potnika po ceni od 39 EU. Sedaj je Skorec ostal na barki, midva s Burjovcem pa sva odšla v trgovino z ribiškim materialom, kjer sva kupila plastične kolute za lovljenje rib in nekaj najlona.
Po končanih nakupih smo odjadrali na Krf in si ogledali novo, še nedokončano marino v vasici Benitsas, ki pa je bila skoraj polno zasedena z barkami. Marina še nima muringov in so barke zasidrane, prav tako pa še ni elektrike in vode. Vsi so seveda privezani na črno, kajti marina še ne deluje.
Benitsas
Nedokončana marina v Benitsas, vendar so barke že privezane.
Po končanem ogledu smo odjadrali v vasico Petriti, kjer smo se zasidrali in privezali na pomol. To je ribiška vasica z mnogo raznobarvnih ribiških čolnov, zelo prijetna za oko. Mi smo se odločili, da gremo v gostilno FISH TAVERNA LEONIDAS, kjer me je lastnik takoj prepoznal in toplo pozdravi – oooo my friend velcome. Privoščili smo si dobre grške specialitete, lastnik pa nas je takoj povabil, da se lahko pri njemu brezplačno tuširamo, saj ima poseben prostor s tuši in toplo vodo. Po kratkem sprehodu smo odšli na barko in se lotili zabavnega poučevanja taroka.
Dva velika ribiška čolna, za njima pa zelo dobra gostilna Leonidas
15. 5.. Petek
Zjutraj sva odšla z Burjevcem na pivo v gostilno Leonidas in dobila za spomin papirnate prte na katerih je narisan Krf in lokacija njihove gostilne v Petritih. Dopoldne smo še malo lenarili, jaz pa sem še enkrat odšel v gostilno povprašat kje bi se dobilo za kupit domače olivno olje. Gostilničar je dejal, da je na Krfu olje zelo drago in je najbolje če povprašamo v Platariji ali Pargi. On koristi olje, ki ga prideluje njegov oče in je zatrdil da je sigurno med najboljšimi kar se jih da dobiti, žal pa ga ima premalo za prodajo. Zatrdil je, da mora biti oljčno olje zlato-zelene barve. Podaril mi je majhno stekleničko njihovega olja.
Zanimiva je njegova zgodba, ki mi jo je pripovedoval. Kot desetletni otrok je odšel delat v gradbeništvo, kjer pa je premalo zaslužil, je zato delal še kot pomivalec posode v bližnjem gostišču. Počasi se je izučil za kuharja in odšel delat kot kuhar na prekooceansko ladjo. Po 10 letih plovbe je toliko zaslužil, da je odšel domov in v Petritih odkupil od bodočega svaka sedanjo gostilno. Poročil se je z dekletom, ki jo je še kot desetleten otrok rad videl in jo je vseskozi obiskoval. V vasi si je zgradil veliko družinsko hišo, ima zelo rad svojo družino in sedaj pričakuje že petega otroka. Najstarejši otrok star kakih sedem – osem let mu že občasno pomaga ter vsakokrat dobi primerno napitnino. Tako ga že sedaj uči, da mora delati, če hoče zaslužiti. Star je 35 let in ga je lani infarkt, tako da so mu delali by-pas. Sedaj poizkuša živeti malo bolj umirjeno, predvsem pa skrbi za pravilno prehrano z veliko zelenjave in namesto mesa pa je predvsem ribe.
Po kosilu na barki smo popoldne odjadrali v Igumenico, kjer smo se na desni strani zaliva – gledano z morske strani - usidrali pred lepo urejenim pokošenim travnikom, kjer so rasla lepa stara oljčna drevesa. Zvečer še malo taroka, potem pa spat, kajti fanta morata jutri zgodaj vstati.
Vstali smo ob 6 uri po grškem času, to je 1 uro pred našim in odpluli do pristanišča, kjer sta se fanta izkrcala, da bosta odšla na trajekt za Benetke. Tam jih bo pričakal od Burjovca brat in bodo odpotovali v Slovenijo. Tako se je končala »morjeplovska Grkojada«.
Burjovc in Skorec sta se mi kasneje javila, da sta srečno prispela domov. Upam, da jima je bilo potovanje všeč, ter da bomo še kdaj kako ušpičili, seveda pa morata to povedati sama. Jaz sem odšel novim dogodivščinam nasproti in kot prva je bila borba z mlini na veter – oblastmi, ki je trajala kar nekaj dni. O tem pa morda drugič.
Za zaključek pa še kakšna slikca
Goreče morje
Sončni vzhod na Lastovu
Sonce je že zašlo in tako se je končalo potovanje naših morjeplovcev.
Upam in želim, da boste Morjeplovci zadovoljni s prikazom našega potovanja in vsem pošiljam prav lepe pozdrave!
.
